Herberstein

Začetnik rodbine Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po svoji utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije.

Z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem se je rodbina leta 1427 razdelila na dve glavni liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Od obeh se je do danes ohranila samo starejša veja starejše glavne linije z gradu Herberstein, ki se je od 20. stoletja precej razvejala.

V vsem tem času so Herbersteini zvesto služili cesarjem, kar ni ostalo neopaženo. Leta 1531 je kralj Ferdinand I. rodbini podelil naziv »svobodna« (die freyen), šest let pozneje pa jih je povzdignil med barone. Cesar Karel V. jim je leta 1522 potrdil izboljšavo plemiškega grba, ki je s podobami kralja, sveto-rimskega cesarja in moskovskega kneza nekaj posebnega. Za hiter »preboj« rodbine v višji rang avstrijskega plemstva do sredine 16. stoletja je zaslužen zlasti znameniti Sigmund Herberstein, ki je s svojimi dejanji in proti koncu življenja s knjižnimi izdajami (še posebej Moskovskimi zapiski) poskrbel, da je rodbina v Evropi postala prepoznavna. Grb rodbine je bil pozneje še nekajkrat izboljšan. To se je zgodilo pri povzdigu med grofe (leta 1644 za starejšo vejo starejše glavne linije; 1659 za mlajšo vejo starejše glavne linije in večino (daljnih) sorodnikov iz mlajše glavne linije; 1710 državno grofovstvo za celotno rodbino) oziroma ob združitvi grba z rodbinama Moltke (po letu 1780) in Proskau (leta 1897). Deželanstvo na Štajerskem so dosegli leta 1423, na Kranjskem leta 1507, v Zgornji Avstriji leta 1619, na Koroškem leta 1631 in na Goriškem leta 1659. Ferdinand Ernest grof Herberstein iz mlajše češke ali šlezijske veje starejše glavne linije je leta 1680 dosegel češko deželanstvo (inkolat), osem let pozneje pa je postal še madžarski magnat.

S položajem koroških dednih komornikov in stolnikov (od leta 1556) so Herbersteini vplivali na oblikovanje politike koroške dežele. Velik vpliv so imeli tudi na politiko Štajerske, zlasti kot njeni deželni glavarji, kar je pomenilo najvišji organ deželne uprave. Herbersteini se ponašajo s skupno šestimi štajerskimi deželnimi glavarji, kar je v obdobju med letoma 1500 in 1918 največ od vseh rodbin na Štajerskem.

Vez med Herbersteini in današnjimi slovenskimi deželami je do začetka 19. stoletja oslabela. Rodbinske veje, katerih člani so živeli na današnjem slovenskem ozemlju, so do tedaj bodisi izumrle ali pa so tukajšnja posestva prodale oziroma (prek dedovanja) izgubile. Ta vez se je ponovno okrepila po letu 1873, ko je vdova Marija Terezija grofica Herberstein, roj. princesa Dietrichstein-Proskau-Leslie (1822–1895), na dražbi kupila gospostvo Gornji Ptuj. Njen sin Johann Josef (1854–1944) je zavoljo dedovanja do leta 1897 združil priimka Herberstein in Proskau, tako da se ta veja uradno imenuje Herberstein-Proskau. Poleg podedovanega Gornjega Ptuja in Ristovca je v začetku 20. stoletja nakupil nekdanji herbersteinski gospostvi Vurberk in Hrastovec, ter gospostvo Ravno polje. Agrarna reforma po prvi svetovni vojni v novi jugoslovanski kraljevini je Herbersteinom prinesla razlastitev dela posesti, zato so se vrstili nakupi, zakupi in prodaje. Na Vurberku je bil po prvi svetovni vojni urejen sanatorij za pljučne bolnike (od leta 1921 ruskega Rdečega križa), Ravno polje pa je bilo odprodano leta 1932. Herbersteini so se kot večina liberalno usmerjenega plemstva izrekali za nemško stran, kar je našlo odmev konec druge svetovne vojne in po njej. Ker so bili med vojno na gradu Vurberk prostori nacistične politične šole, so ga februarja 1945 bombardirala zavezniška letala. Na gradu Hrastovec so bili v času med svetovnima vojnama nastanjeni ruski begunci. Posest Herbersteinov na Slovenskem je bila po drugi svetovni vojni na podlagi sklepov Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) nacionalizirana.