Erberg

Povzdigi

20. X. 1665, Innsbruck – Janez Erber (hkrati s sorodnikom Janezom Peerom in njegovim bratom Andrejem, ki dobita predikat »Pernburg«) povzdignjen v dedni plemiški stan s predikatom »Erberg« (v. Erberg), izboljšavo grba in dovoljenjem, da po želji opusti svoj dosedanji priimek.

27. V. 1668, Dunaj – Lenart Erber povzdignjen v dedni plemiški stan s predikatom »Erberg« (Erber v. Erberg); hkrati prejme sin Franc Jakob, rudarski sodnik na Kranjskem, tudi naziv palatinskega grofa.

16. VI. 1714, Laxenburg – brata Janez Danijel pl. Erberg, deželni svetnik na Kranjskem, in Janez Adam pl. Erberg, povišana v baronski stan (Freiherr v. Erberg) s častnim nazivom »blagorodni« (Wohlgeboren) in izboljšavo grba.

Rodbinska zgodovina

Po rodbinski tradiciji so bili Erbergi kočevarska rodbina, ki naj bi v času cesarja Karla IV. v 14. stoletju na Kočevsko prišla iz Frankovske. Po nekaterih navedbah je bila prvotna oblika imena Erberg pravzaprav Verderber, ki je še danes kočevarski priimek, vendar tudi za to povsem zanesljivih dokazov.
Prva člana rodbine s plemiškim nazivom sta bila brata Martin in Matija leta 1642, ki sta smela prvotno ime Erber spremenit v Erberg. Njuni potomci so živeli v Metliki, kjer je ta rodbinska veja izumrla leta 1770.
Kot drugi član rodbine je bil plemiškega povzdiga leta 1665 deležen Janez Erber, ki je prav tako opustil prvotno ime Erber in se preimenoval v Erberg. Zelo verjetno je bil njegov bližnji sorodnik Lenart Erber, ki je bil kot kočevski mestni sodnik v plemiški stan s predikatom Erberg povzdignjen leta 1668. Z njim se začne nepretrgana vrsta Erbergov, ki so v moški linji izumrli v šesti generaciji sredi 19. stoletja.
Rod se je nadaljeval z Lenartovima sinovoma iz drugega zakona z Elizabeto Peer – Janezom Danijelom (1647–1716) in Janezom Adamom (1668–1721), ki sta bila za svoje zasluge leta 1714 oba povzdignjena v baronski stan.
Janez Adam je bil stanovski uradnik in je leta 1706 od Janeza Jurija Prešerna kupil gospostvo Stara Loka. Njegovi potomci so gospostvo leta 1755 prodali škofjeloškemu meščanu Matevžu Demšarju. Veja Janeza Adama je v moški liniji izumrla leta 1760, saj nobeden od njegovih sinov ni imel moških potomcev.
Drugo rodbinsko vejo je zasnoval Janez Danijel. Leta 1688 je od Janeza Baltazarja pl. Raspa kupil gospostvo Dol pri Ljubljani, ki je v rokah rodbine ostalo skoraj dvesto let. Največji razcvet je Dol doživel pod njegovim vnukom Jožefom Kalasancem (1771–1843), ki je bil v letih 1808–1815 vzgojitelj (Ajo) prestolonaslednika Ferdinanda. Po vrnitvi na Kranjsko se je umaknil v prostovoljno osamo v Dolu in se posvetil urejanju tamkajšnjega dvorca in njegove okolice. Strastno je zbiral vse, kar je bilo povezano z zgodovino Kranjske, poleg lastnega rodbinskega arhiva je prevzel in uredil tudi rodbinske oz. graščinske arhive nekaterih drugih rodbin (npr. Breckerfeldov, Gallenbergov …).
Jožefa Kalasanca je preživel le sin Jožef Ferdinand (1795–1847), ki ni imel družine, zato je z njim rod baronov Erbergov v moški liniji izumrl. Zadnja članica rodbine je bila njegova sestra Antonija (1807–1878), poročena grofica Attems. Velik del Erbergove dediščine je tako po rodbinskih vezeh prišel h grofom Attemsom v Gorico in bil skoraj v celoti uničen med prvo svetovno vojno. Na Slovenskem se je ohranil večji del njihovega arhiva, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije in je nepogrešljivi vir za raziskovanje kranjske in slovenske preteklosti.