Žužemberk

Dolenjska

V osnovi še romanski grad stoji na strmi pečini nad reko Krko na robu naselja Žužemberk v Suhi krajini in s svojo silhueto še danes obvladuje pomembno prometno križišče. Na ozemlju šumberškega gospostva ga je zgradil goriški ministerial Oto(n) pred letom 1246, ko je grad prvič omenjen (aput Sosenberch). Sčasoma se je Žužemberk s pripadajočo posestjo izločil iz šumberškega gospostva in nastalo je novo žužemberško gospostvo. Oto(n) se je poročil s hčerjo Henrika iz Pazina (Lupoglava). S tem so Pazinčani oz. Lupoglavčani prišli do gradu, kar potrjuje vest, da ga je leta 1295 Henrikov sin Heinzelin prodal goriškemu grofu Albertu II. V rokah Goriških, ki so ga podeljevali v fevd, je ostal do leta 1374, ko je ta rod izumrl, potem je prišel v last Celjskih grofov. Po njihovem propadu leta 1456 je postal deželnoknežja (habsburška) posest.

Gre za primer gradu, ki je ohranil obris srednjeveške poligonalne sheme, prilagojene obliki terena. Na obsežnem stavbnem kompleksu razločimo tri glavne stavbne faze. Romanska zasnova je obsegala obzidano peterokotno dvorišče s palacijem, nad katerim so v poznem 13. stoletju sezidali štirioglat obrambni stolp (bergfrid). Tako ga lahko datiramo po značilni gotski trilistni lini, ki je bila vidna še po drugi svetovni vojni, dokler se stolp ni povsem sesul. V 14. ali 15. stoletju so na zahodni strani znotraj prvotnega dvorišča prizidali večnadstropno stavbo nepravilnega tlorisa, kjer je bila najverjetneje tudi grajska kapela. Leta 1469 je cesar Friderik III. Habsburški podelil grad z uradom v zakup Turjaškim (Auerspergom) in deželnoknežja komorna posest je ostal do leta 1538, ko ga je cesar Ferdinand I. prodal bratoma Juriju in Wolfu Engelbertu pl. Auerspergoma. Wolf Engelbert je umrl 1596 brez otrok, nasledil ga je Ditrih grof Auersperg (1634 †). Turjaški so ostali lastniki gradu do nacionalizacije po koncu 2. svetovne vojne.

Novi lastniki so začeli z obsežnimi predelavami, ki so se končale 1535, to je v času najhujših turških vpadov. Zgradili so vzhodni trakt ter nad njegovim vhodom vzidali dve heraldični plošči Auerspergov in Keutschacherjev z napisom z omembo takratnega žužemberškega gospoda in njegove soproge, Wolfa Engelberga Auersperga in Felicite Hodiške (nem. Keutschach). Plošča je hranjena v lapidariju Dolenjskega muzeja Novo mesto. Grad so obdali z obzidjem, dodatno utrjenim s sedmimi okroglimi renesančnimi stolpi in velja za enega naših najpomembnejših spomenikov iz dobe turških vpadov. Med obodnimi sestavinami učinkujejo posebno mogočno tri bastije, ki na trški strani zamejujejo pročelje gradu. Takrat so zasuli tudi jarek, s katerim je bil zavarovan palacij.

Leta 1591 je trg Žužemberk po navajanju Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske (1689) močno prizadel požar in pogorel je tudi grad. Ta podatek označuje čas terminus ante quem, ko so ga temeljito prezidali. Kmalu zatem (ko se je spremenil tudi način vojskovanja z uporabo zmogljivejšega ognjenega orožja) so tako kot bastijo povišali tudi povezovalno obzidje in uredili obhodno galerijo.

V 17. stoletju se je zunanja grajska podoba spremenila le v tem, da so obzidje obenem s stolpi oz. bastijami povišali za eno nadstropje. Od 1673 do svoje smrti 1677 je bil lastnik Janez Vajkard I. Auersperg, ki je postal vzgojitelj cesarja Ferdinanda III. in si poleg ogromnega bogastva pridobil še naslov kneza. Cesar ga je imenoval za svojega prvega ministra, a je kasneje padel v nemilost in živel deloma pri bratu v Ljubljani, deloma pa na svojem gradu v Žužemberku. Konec stoletja je grad dobil ogromno kaščo v severovzhodnem delu dvorišča v vogalu med srednjeveškim grajskim jedrom in severozahodno bastijo. Ohranila se je le obokana prostrana dvoranska klet, členjena s tremi pari masivnih stebrov kvadratnega prereza, ki opirajo križnogrebenasti obok.

V baroku so grad modernizirali in notranje dvorišče opremili z nadstropnimi arkadami ob severni in vzhodni strani; prezidava se pripisuje arh. Lovrencu Pragerju (ok. 1770). V tem času so bili poslikani tudi reprezentančni prostori, ki jih je poslikal verjetno isti slikar, kot je delal v bližnjem dvorcu Soteska. Domneva se, da so bili ti prostori v srednjeveškem delu gradu. Freske z upodobitvijo lovskih prizorov omenjata zapisa Franceta Stelèta iz leta 1923 in Franceta Mesesnela iz 1941.

Do začetka 90-ih let 19. stoletja je bil grad torej naseljen, v njem so bili sodnija in drugi uradi. Potem pa so knezi Auerspergi za domovanje izbrali Sotesko ter žužemberški grad prepustili propadanju. Zaradi poškodovanih streh je bil že pred 2. svetovno vojno precej poškodovan. Konservatorji dunajske Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje spomenikov so skušali lastnika Karla Auersperga prepričati v obnovo/zaščito, vendar neuspešno. Stebre arkadnih hodnikov in druge kamnoseško obdelane elemente so odstranili in jih prepeljali v Sotesko. Še pred začetkom 2. svetovne vojne naj bi lastnik grad predal Trškemu odboru Trga Žužemberk.

Med 2. svetovno vojno je bila v gradu okupatorska postojanka, 1943 so jo oblegale in zavzele partizanske enote. Med 19441945 je bil Žužemberk pogosto tarča bombardiranj. Poleg gradu so bili porušeni tudi šola, most, farna cerkev, sodnijska palača, papirnica (sprva mlin pod gradom) in več hiš na »placu«. Leta 1946 je dr. Ivan Komelj v svojih zapiskih zapisal, da “grad sistematično rušijo.”

Po vojni je lastnica gradu postala Občina Novo mesto. Spomeniška služba je v sodelovanju z lokalno skupnostjo pričela s sanacijo grajskih razvalin leta 1957. Maja tega leta je strokovna komisija (v sestavi dr. Ivan Komelj, arh. Vlasto Kopač, ing. Cvetko Lapajne) podala oceno, da kompletna in niti delna obnova gradu nista utemeljeni, ker je od nekdanjega kompleksa ostal le del zunanjega zidovja s stolpi, brez streh in stropov. Sklenjeno je bilo, da se stolpe in obodno zidovje obnovi in nadkrije s strehami grajski obzidni obroč s sedmimi stolpi in bastijami se je namreč od vsega najbolje ohranil,skromno ohranjeno stavbno substanco grajskega jedra pa prezentira kot razvalino. Obnovitvena dela so s premori trajala do 1980 (arh. Špelka Valentinčič Jurkovič).

Bastije in stolpi so danes zastrešeni. Konec prejšnjega stoletja se je pospešeno saniralo tudi srednjeveško grajsko jedro. Dela še trajajo. Na podlagi delitvene bilance med Mestno občino Novo mesto in novo nastalimi občinami leta 2002 je bil grad lastniško prepisan na Občino Žužemberk, upravitelj je Turistično društvo Suha krajina.

Namembnost


V srednjem veku je bil grad sedež deželnega sodišča (prvič om. 1324), ki je prevzelo naloge šumberškega in središče okrajnega gospostva. Turjaški so grad kmalu po nakupu razvili v eno svojih najpomembnejših rezidenc. Sodnija, uradi in ječa so ostali v njem do devetdesetih let 19. stoletja, potem je grad ostal prazen in brez konkretne namembnosti. Med 2. svetovno vojno je bila v njem sprva italijanska postojanka, potem nemška in domobranska posadka.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Ruševina

Današnja namembnost

  • Vinoteka
  • Prireditveni prostor

Izpostavljeno


romanika, gotika, renesansa, barok
bastija, stolp, bergfrid, grad, utrdba, ruševina, obrambno obzidje, most, grajska kapela, dvoriščne arkade, galerija, ječa, grajski jarek, palacij, obrambni jarek

V osnovi še romanski grad stoji na strmi pečini nad reko Krko na robu naselja Žužemberk v Suhi krajini in s svojo silhueto še danes obvladuje pomembno prometno križišče. Na ozemlju šumberškega gospostva ga je zgradil goriški ministerial Oto(n) pred letom 1246, ko je grad prvič omenjen (aput Sosenberch). Sčasoma se je Žužemberk s pripadajočo posestjo izločil iz šumberškega gospostva in nastalo je novo žužemberško gospostvo. Oto(n) se je poročil s hčerjo Henrika iz Pazina (Lupoglava). S tem so Pazinčani oz. Lupoglavčani prišli do gradu, kar potrjuje vest, da ga je leta 1295 Henrikov sin Heinzelin prodal goriškemu grofu Albertu II. V rokah Goriških, ki so ga podeljevali v fevd, je ostal do leta 1374, ko je ta rod izumrl, potem je prišel v last Celjskih grofov. Po njihovem propadu leta 1456 je postal deželnoknežja (habsburška) posest.

Gre za primer gradu, ki je ohranil obris srednjeveške poligonalne sheme, prilagojene obliki terena. Na obsežnem stavbnem kompleksu razločimo tri glavne stavbne faze. Romanska zasnova je obsegala obzidano peterokotno dvorišče s palacijem, nad katerim so v poznem 13. stoletju sezidali štirioglat obrambni stolp (bergfrid). Tako ga lahko datiramo po značilni gotski trilistni lini, ki je bila vidna še po drugi svetovni vojni, dokler se stolp ni povsem sesul. V 14. ali 15. stoletju so na zahodni strani znotraj prvotnega dvorišča prizidali večnadstropno stavbo nepravilnega tlorisa, kjer je bila najverjetneje tudi grajska kapela. Leta 1469 je cesar Friderik III. Habsburški podelil grad z uradom v zakup Turjaškim (Auerspergom) in deželnoknežja komorna posest je ostal do leta 1538, ko ga je cesar Ferdinand I. prodal bratoma Juriju in Wolfu Engelbertu pl. Auerspergoma. Wolf Engelbert je umrl 1596 brez otrok, nasledil ga je Ditrih grof Auersperg (1634 †). Turjaški so ostali lastniki gradu do nacionalizacije po koncu 2. svetovne vojne.

Novi lastniki so začeli z obsežnimi predelavami, ki so se končale 1535, to je v času najhujših turških vpadov. Zgradili so vzhodni trakt ter nad njegovim vhodom vzidali dve heraldični plošči Auerspergov in Keutschacherjev z napisom z omembo takratnega žužemberškega gospoda in njegove soproge, Wolfa Engelberga Auersperga in Felicite Hodiške (nem. Keutschach). Plošča je hranjena v lapidariju Dolenjskega muzeja Novo mesto. Grad so obdali z obzidjem, dodatno utrjenim s sedmimi okroglimi renesančnimi stolpi in velja za enega naših najpomembnejših spomenikov iz dobe turških vpadov. Med obodnimi sestavinami učinkujejo posebno mogočno tri bastije, ki na trški strani zamejujejo pročelje gradu. Takrat so zasuli tudi jarek, s katerim je bil zavarovan palacij.

Leta 1591 je trg Žužemberk po navajanju Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske (1689) močno prizadel požar in pogorel je tudi grad. Ta podatek označuje čas terminus ante quem, ko so ga temeljito prezidali. Kmalu zatem (ko se je spremenil tudi način vojskovanja z uporabo zmogljivejšega ognjenega orožja) so tako kot bastijo povišali tudi povezovalno obzidje in uredili obhodno galerijo.

V 17. stoletju se je zunanja grajska podoba spremenila le v tem, da so obzidje obenem s stolpi oz. bastijami povišali za eno nadstropje. Od 1673 do svoje smrti 1677 je bil lastnik Janez Vajkard I. Auersperg, ki je postal vzgojitelj cesarja Ferdinanda III. in si poleg ogromnega bogastva pridobil še naslov kneza. Cesar ga je imenoval za svojega prvega ministra, a je kasneje padel v nemilost in živel deloma pri bratu v Ljubljani, deloma pa na svojem gradu v Žužemberku. Konec stoletja je grad dobil ogromno kaščo v severovzhodnem delu dvorišča v vogalu med srednjeveškim grajskim jedrom in severozahodno bastijo. Ohranila se je le obokana prostrana dvoranska klet, členjena s tremi pari masivnih stebrov kvadratnega prereza, ki opirajo križnogrebenasti obok.

V baroku so grad modernizirali in notranje dvorišče opremili z nadstropnimi arkadami ob severni in vzhodni strani; prezidava se pripisuje arh. Lovrencu Pragerju (ok. 1770). V tem času so bili poslikani tudi reprezentančni prostori, ki jih je poslikal verjetno isti slikar, kot je delal v bližnjem dvorcu Soteska. Domneva se, da so bili ti prostori v srednjeveškem delu gradu. Freske z upodobitvijo lovskih prizorov omenjata zapisa Franceta Stelèta iz leta 1923 in Franceta Mesesnela iz 1941.

Do začetka 90-ih let 19. stoletja je bil grad torej naseljen, v njem so bili sodnija in drugi uradi. Potem pa so knezi Auerspergi za domovanje izbrali Sotesko ter žužemberški grad prepustili propadanju. Zaradi poškodovanih streh je bil že pred 2. svetovno vojno precej poškodovan. Konservatorji dunajske Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje spomenikov so skušali lastnika Karla Auersperga prepričati v obnovo/zaščito, vendar neuspešno. Stebre arkadnih hodnikov in druge kamnoseško obdelane elemente so odstranili in jih prepeljali v Sotesko. Še pred začetkom 2. svetovne vojne naj bi lastnik grad predal Trškemu odboru Trga Žužemberk.

Med 2. svetovno vojno je bila v gradu okupatorska postojanka, 1943 so jo oblegale in zavzele partizanske enote. Med 19441945 je bil Žužemberk pogosto tarča bombardiranj. Poleg gradu so bili porušeni tudi šola, most, farna cerkev, sodnijska palača, papirnica (sprva mlin pod gradom) in več hiš na »placu«. Leta 1946 je dr. Ivan Komelj v svojih zapiskih zapisal, da “grad sistematično rušijo.”

Po vojni je lastnica gradu postala Občina Novo mesto. Spomeniška služba je v sodelovanju z lokalno skupnostjo pričela s sanacijo grajskih razvalin leta 1957. Maja tega leta je strokovna komisija (v sestavi dr. Ivan Komelj, arh. Vlasto Kopač, ing. Cvetko Lapajne) podala oceno, da kompletna in niti delna obnova gradu nista utemeljeni, ker je od nekdanjega kompleksa ostal le del zunanjega zidovja s stolpi, brez streh in stropov. Sklenjeno je bilo, da se stolpe in obodno zidovje obnovi in nadkrije s strehami grajski obzidni obroč s sedmimi stolpi in bastijami se je namreč od vsega najbolje ohranil,skromno ohranjeno stavbno substanco grajskega jedra pa prezentira kot razvalino. Obnovitvena dela so s premori trajala do 1980 (arh. Špelka Valentinčič Jurkovič).

Bastije in stolpi so danes zastrešeni. Konec prejšnjega stoletja se je pospešeno saniralo tudi srednjeveško grajsko jedro. Dela še trajajo. Na podlagi delitvene bilance med Mestno občino Novo mesto in novo nastalimi občinami leta 2002 je bil grad lastniško prepisan na Občino Žužemberk, upravitelj je Turistično društvo Suha krajina.

Namembnost

V srednjem veku je bil grad sedež deželnega sodišča (prvič om. 1324), ki je prevzelo naloge šumberškega in središče okrajnega gospostva. Turjaški so grad kmalu po nakupu razvili v eno svojih najpomembnejših rezidenc. Sodnija, uradi in ječa so ostali v njem do devetdesetih let 19. stoletja, potem je grad ostal prazen in brez konkretne namembnosti. Med 2. svetovno vojno je bila v njem sprva italijanska postojanka, potem nemška in domobranska posadka.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Ruševina

Današnja namembnost

  • Vinoteka
  • Prireditveni prostor

Lastniki

gospodje Šumberški

Pazinčani oz. Lupoglavčani: sredina 13. stoletja: Henrik iz Pazina (Lupogleve): 2. polovica 13. stoletja

Heinzelin iz Pazina (Lupoglave) (–1295)

Goriški grofje (1295–1374)

Celjski grofje (1374–1456)

knezi Habsburški (1456–1538)

brata Jurij in Wolf Engelbert (†1596) pl. Auersperg/Turjaška (1538–1596)

Ditrih grof Auersperg (1596–1634 †)

Wolf Engelberg grof Auersperg (1634–1673 †)

Janez Vajkard I. knez Auersperg (1673–1677 †)

Franc Ferdinand knez Auersperg (1677–1706 †)

Franc Karel knez Auersperg (1706–1713 †)

Henrik knez Auersperg (1713–1761)

Janez Vajkard II. knez Auersperg (1761–1786 †)

Karel I. knez Auersperg (1786–1818)

Viljem I. knez Auersperg (1818–1822 †)

Viljem II. knez Auersperg (1822–1827 †)

Karel Viljem knez Auersperg (1827–1890 †)

Karel Maria Aleksander knez Auersperg (1894–1927 †)

Trg Žužemberk

Občina Novo mesto (–2002)

Občina Žužemberk (2002–)

Grad Žužemberk v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Severozahodni stolp (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ostanki gradu z osrednjega dvorišča (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ostanki sten (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ostanki sten (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Obokana dvoranska klet (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Žužemberski grad, Žužemberk, Slovenija

Literatura

-UIFS ZRC SAZU, Stelè, Zap. XVII, 1923, 41′; Stelè, Zap. LXXXV, 30. 11. 1930; Stelè, Zap. LXXXII, 7. 11. 1934, str. 58; Stelè, zap. CXXII, 15. 5. 1952, str. 76.

-INDOK, št. 187 – 1934 (»Žužemberk«); št. 68, 4. 3. 1940 (»Zadeva: Žužemberk, vzdrževanje gradu«); Mesesnel, Zap., VI, 1941, 21; št. 70 – 1959 (Žužemberk – grad«); Komelj, Zap., I., str. 11 (15. 4. 1946); št. 128 – 1970 (»Žužemberk – grad«); Fototeka (Žužemberk – Grad).

-Vlado Kostevc, Občina Žužemberk (dopis 21. 1. 2022).

Register nepremične kulturne dediščine

-Kamra. Grad Žužemberk (https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/grad-zuzemberk.html, november 2021).

-Emilijan CEVC, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, str. 96.

-Živa DEU, Žužemberk, v: Dragocenosti starih mestnih jeder. Monografija zgodovinskih mest Slovenije/ The Treasures of Slovenian Old Towns Centres. A monograph of Slovenian historical towns, Ljubljana 2016, str. 270286.

-Slavko GLIHA, Obnova žužemberškega gradu od 1997 do 1999, Žužemberški grad. Suhokranjski zbornik 2000, Žužemberk 2000, str. 5–13.

-Tomaž GOLOB, Obnovitveni posegi na žužemberškem gradu v letih 1981 do 1999,

Žužemberški grad. Suhokranjski zbornik 2000, Žužemberk 2000, str. 14–19.

-Tomaž GOLOB, Žužemberk: Grad Žužemberk, v: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Ljubljana 2006, str. 193–196 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine).

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 393–394.

-Ivan KOMELJ, Srednjeveška grajska arhitektura na Dolenjskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 1951, 1, str. 37–83: 60, 74, 84.

-Ivan KOMELJ, Žužemberk-čiščenje grajskih razvalin, Varstvo spomenikov, 8, 1960–1961, str. 181.

-Ivan KOMELJ, Grad kot spomeniško varstveni problem v času med obema vojnama, Varstvo spomenikov, 25, 1983, str. 13–32.

-Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 250.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975, str. 775.

-Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 498.

-Miha PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 81, 226–230 (Zbirka Thesaurus Memoriae Dissertationes, 4), passim.

-Igor SAPAČ, Baroque Architects in Slovenia/ Baročni arhitekti na Slovenskem, v: Nace Šumi et al., Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka/ 18th Century Architecture in Slovenia. Mature baroque, katalog, Ljubljana 2007, str. 259–260: 260.

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 576–578.

-Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 256–260.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji  Dolenjska. I.: Porečje Krke, Ljubljana 2000, str. 323–338.

-Ivan STOPAR, Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008, str. 254–259.

-Ivan STOPAR, Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja. Upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. stoletja, Maribor 2016, str. 120–121.

-Peter ŠTIH, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 146–148.

-Nace ŠUMI, Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, str. str. 35–37.

-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia – The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 18, 39.

-Brane TERNOVŠEK, Razgledni stolpi Slovenije. Vodnik s transverzalo, Ljubljana 2021, str. 110–111.

-Janez Vajkard VALVASOR, Seissenberg–Žužemberk, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 519–521.

-Barbara VODOPIVEC, Špelka Valentinčič Jurkovič, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja/ To the Fore. Female Pioneers in Slovenian Architecture, Civil Engineering and Design (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2020, str. 222–227: 223.

 

 

 

 

 

 

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji