Zgornja Polskava

Zgornjepolskavski dvorec ob regionalni cesti Maribor–Slovenska Bistrica ima dolgo zgodovino. Domnevno naj bi bil zgrajen na temeljih rimskega kastela, o čemer pa ni materialnih dokazov. Zagotovo pa je na tej lokaciji že v 12. stoletju stal dvor polskavskih vitezov iz rodu Mariborskih (leta 1164 se omenja Riher (Richero de Pulzka), leta 1181 Herand in Pilung (Herrand, Pillungus de Pulhca)), ki so bili fevdniki šentpavelskega samostana na Koroškem. Kdaj točno bi tukaj utegnil nastati prvotni dvor, ni znano, čeprav se polskavski vitezi pozneje še nekajkrat omenjajo v virih (1224 Rudiger (Rudgerus de Pulcka), 1261 Rihard (Richard), 1263 Oto(n) (Otto)) in so imeli celo svoj pečat. Deli temeljev prvotnega dvora so bili najdeni pri izkopu drenaže okoli dvorca v začetku tega tisočletja. Leta 1316 je dvor s posestvom priženil Volfgang Herzenkraft, v lasti te rodbine pa je bil do okoli leta 1520. Zatem ga je priženil Janez Leysser (tudi Leisser).

Gotovo je, da so prvotni dvor, ki je bil v večji meri lesen, leta 1532 do kraja požgali osmanski Turki, ki so tod morili in požigali ob vračanju z neuspešnega drugega pohoda sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj. Podobno se je tedaj zgodilo z bližnjim Rosenbergovim dvorom na lokaciji današnjega Frajštajna. Pred letom 1583 je posestvo z dvorcem prešlo v last plemiške družine Dietrichstein in v njenih rokah (z izjemo nekaj začetnih vmesnih let) ostalo vse do leta 1799. V času Vischerjeve grafike iz konca 17. stoletja je dvorec upodobljen kot preprosta nadstropna stavba – prednja fasada je petosna, stranskih ne vidimo – s pravokotnim portalom in bifornim oknom. Glede na to, da so dvorec leta 1635 požgali uporni kmetje in da se je ohranila napisna plošča iz leta 1643, ga je v dani podobi skromnega podeželskega dvor(c)a postavil Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, lastnik med letoma 1622 in 1653 (poročen, pomenljivo, leta 1634). Današnjo razkošno podobo je dvorec dobil stoletje pozneje, za časa njegovega pravnuka Franca Ludvika Jožefa grofa Dietrichsteina (1715–1765, lastnik med 1732–1765). Naročnika gradnje oziroma razkošne prezidave izdaja bližnja enonadstropna stavba na levem bregu polskavskega potoka, ki ima na portalu v stranski fasadi grb Dietrichsteinov, inicialke F. L. G. V. D. (Franz Ludwig Graf Von Dietrichstein) in letnico 1747. V tej stavbi je bila nekdaj grajska kašča (na njenem podaljšku pa do leta 1848 sedež privilegiranega krvnega sodišča).

Pri prezidavi zgornjepolskavskega dvorca je šlo za zelo ambiciozno in izstopajočo arhitekturo v razmeroma majhnem kraju. Načrte baročne prenove dvorca, ki je potekala med letoma 1744 in 1756, je narisal tedaj najvidnejši spodnještajerski poznobaročni arhitekt Jožef Hoffer, ki je bil tudi predstojnik mariborskega zidarskega ceha. Vodja del, katerih obsega po doslej znanih podatkih ni mogoče določiti, bi utegnil biti zidarski mojster Janez Räbl iz Slovenske Bistrice, saj je leta 1744 izstavil račun za dela na gospostvu Zgornja Polskava. Ob baročni prenovi je bil dvorec za eno nadstropje dvignjen, na začelju pa so mu prizidali stolpič in kapelo. Zgornjepolskavski dvorec štejemo med najlepše baročne stavbe na Slovenskem, čeravno obsega na prednji fasadi le osem okenskih osi, na krajših stranskih fasadah pa po tri. Odlikuje ga zelo kvalitetno izdelana štukatura na bogato členjeni fasadi. Glavno ali vhodno fasado poudarja rizalit s trikotnim urnim čelom v mansardnem nadstropju. Posebej izstopajo slikovito baročno zalomljena streha, mansardno nadstropje z razgibanimi okenskimi obrobami (frčadami) in kamnit portal, ki ga obdajata pilastra, na vrhu pa ga zaključuje stilizirana školjka. Vendar tudi drugi elementi ne zaostajajo. Okenski okviri so okrašeni z ornamentalno štukiranimi podokenskimi pravokotniki in bogatimi čeli, vrh sten pa obteka stavbo konzolni venec. Notranjščina je skromnejša in komajda ustreza bogati predstavi, ki jo vzbudi zunanjščina. Pritličje je obokano, saj so ga tako kot pri večini dvorcev uporabljali le za kleti – vkopavanje kleti je navada, ki se je na splošno uveljavila šele v poznejših časih. Iz veže drži v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče v posebnem stolpastem stopniščnem prizidku na začelni strani, okrašeno na obokih s štukiranimi bordurami, na podestih pa srečujemo niše z značilnim baročnim školjčnim motivom, v katerih so nekdaj zagotovo bile okrasne plastike. Prvo nadstropje je še skromno opremljeno, v njem so večinoma preprosti leseni stropi, bogatejše pa je drugo nadstropje, kjer je prebivala gospoda. Tu nastopa štuk že v predsobi, ohranjen pa je tudi v treh sobah in na oboku nekdanje kapele, ki je bila urejena v prizidku ob stopnišču. Do danes se je ohranilo veliko stavbnega pohištva z originalnim okovjem, kar daje zgornjepolskavskemu dvorcu dodatno vrednost. K baročni prenovi je sodila tudi zasaditev obsežnega grajskega parka z urejenimi vrtnimi nasadi. Dietrichsteini, lastniki Zgornje Polskave, so sicer praviloma živeli drugje, najpogosteje v štajerskem glavnem mestu Gradec.

Leta 1799 je zgornjepolskavsko gospostvo kupil Franc Leopold Huster pl. Adlerskron, ki ga je leta 1821 nasledil sin Franc Ksaver. Upodobitev v Kuwassegovi kolorirani litografiji iz okoli leta 1845 kaže dvorec v današnji podobi, obdanega s parkovnim nasadom. Ko je Franc Ksaver leta 1845 umrl brez otrok, so dvorec v enakih deležih podedovale njegove tri sestrične, Ludovika, Marija in Barbara, roj. pl. Protasi. Sestre so Zgornjo Polskavo 1. januarja 1847 sprva dale v zakup Klemnu grofu Brandisu, leta 1852 pa so gospostvo za 67.000 goldinarjev prodale polkovniku Jožefu baronu Postu in njegovi ženi Mariji, roj. grofici Hardegg. Čeprav je bil dvorec zelo zapuščen že pred drugo svetovno vojno, ko ga je posedoval Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948), se je njegovo nezadržno propadanje začelo po praktično popolni opustitvi vzdrževalnih del po letu 1945.

V osemdesetih letih 20. stoletja se je s sredstvi kulturnih skupnosti na dvorcu popravilo ostrešje in namestilo novo kritino. Zaradi dolgoletnega zamakanja v SV delu je bila stavba statično ogrožena, v drugem nadstropju sta se vdrla zmozničena stropova. Vse stene so bile večkrat prebeljene z gostimi beleži, ki so zabrisali konture štukature. Kamniti tlaki so se večinoma ohranili, opečni le deloma, večina lesenih podov pa je bila dotrajanih. Zaradi kapilarne vlage v pritličnem delu je odpadal omet, podobno na frčadah zaradi zamakanja skozi kritino in na delu fasad, kjer je zamakalo zaradi poškodovanega žlebovja. Zaradi tega sta se porušila obok kapele in prizidek ob stopnišču, ki ga je nadomestil sanitarni prizidek. Na mestih odpadlega ometa so se pokazali sledovi starejših faz, in sicer sgrafitna poslikava, ki je verjetno iz 17. stoletja. Za natančno datacijo bodo potrebne nadaljnje raziskave.

Nedvomno najpomembnejši spomenik nepremične kulturne dediščine v Zgornji Polskavi, od leta 2013 razglašen tudi za kulturni spomenik lokalnega pomena, se je Občina Slovenska Bistrica odločila pred leti temeljito obnoviti. Leta 2020 so obnovili ostrešje in utrdili nekaj kamnitih stavbnih členov. Nadaljnja prezentacijska in restavracijska dela predvidevajo obnovo fasad z restavriranjem fasadne štukature, sgrafitne poslikave in barvanje fasad, čiščenje beležev s sten in s štukature v notranjščini ter njihovo popravilo, popravilo ali rekonstrukcijo tlakov in lesenih podov, ter popravilo ali zamenjavo stavbnega pohištva z originalnim okovjem. Ker se je izkazalo, da je objekt dotrajan bolj, kot predvideno, bo še nekaj časa v fazi strokovne obnove. V njenem okviru je predvidena tudi ureditev grajskega parka. Ta je deloma okrnjen, a se je do danes ohranilo več starih dreves in gabrov drevored.

Po obnovi dvorca načrtuje Občina v spodnjem delu prostore nameniti krajevni skupnosti in vinoteki, v zgornjem delu pa je predviden prostor za muzej. V prvem nadstropju bo nov oddelek bistriške knjižnice. Med 250 in 300 m2 velikih prostorih se bo lahko izvajalo obknjižnične dejavnosti, torej razne kulturne prireditve.