Vurberk

Podravska

Gospostvo Vurberg je bilo v srednjem veku v lasti salzburške nadškofije, ki ga je podeljevala v fevd. Bilo je eno od največjih štajerskih gospostev s pomembno strateško lego. V 12. stoletju so ga imeli v fevdu gospodje Humberški (nem. Hollenburg) iz koroške rodbine, ki je najpozneje od leta 1204 nosila v grbu zmaja (nem. Lind/Wurm, od tod Wurmberg), pozneje imenovanega vurberški zmaj.  Leta 1244 je Amelrik Steuerberški Vurberk zastavil Svikerju Humberškemu. Po Svikerjevi smrti leta 1246 sta njegove posesti dedovala njegova zeta in nadškof je Vurberk podelil v fevd Hartnidu I. Ptujskemu. Gospodje Ptujski so prevzeli grb izumrlih Humberških in Vurberk posedovali vse do smrti zadnjega moškega člana rodbine, Friderika IX. Ptujskega leta 1438.

Po mnenju Igorja Sapača je bila v drugi polovici 12. stoletja zgrajena trinadstropna stanovanjska stavba, ki je imela na južni strani obzidano dvorišče. V drugi gradbeni fazi, med drugo polovico 12. in drugo polovico 13. stoletja, so v zahodnem delu obodnega zidu zgradili najmanj štiri nadstropja visok stolp, ki se je z eno stranico naslanjal na stanovanjsko stavbo, in v njem so uredili kapelo. V tretji gradbeni fazi so zgradili južno stanovanjsko stavbo z reprezentančno viteško dvorano v prvem nadstropju in v četrti zahodno stanovanjsko krilo, ki je povezalo oba palacija. Večino teh posegov pripisujemo gospodom Ptujskim. Mednje bi smeli prišteti še obnovo po letu 1269, ko so bili po ukazu kralja Otokarja II. Přemysla porušeni gradovi upornih plemičev, med njimi vurberški grad Friderika V. Ptujskega. Amelrik Ptujski je leta 1333 na Vurberku ustanovil Marijino kapelo, verjetno predhodnico sedanje cerkve Marijinega vnebovzetja, ki je bila v srednjem veku del z obzidjem utrjene grajske zasnove.

Sestri in dedinji zadnjega gospoda Ptujskega, ki je umrl leta 1438, sta si bogato dediščino razdelili konec leta 1441; Vurberk je pripadel Agnezi Ptujski, poročeni z Leutoldom Stubenberškim. Slednji je po njeni smrti leta 1451 ali 1452 Vurberk upravljal za mladoletnega sina Hansa. Leta 1460 je Leutold Hansu predal celotno dediščino po materi. Posestni spori znotraj družine in s cesarjem Friderikom III. so verjetno pripomogli, da se je Hans Stubenberški pridružil uporu Andreasa Baumkircherja proti cesarju. Po zatrtju upora sta Hansu Stubenbergu ostali le gospostvi Vurberk in Hompoš, ki ju je posedoval do smrti 1480. V drugo polovico 15. stoletja Sapač datira peto gradbeno fazo, v kateri so zgradili obzidje, ki se je priključilo na vhodni stolp in je z zahodne strani zavarovalo grajsko jedro. Hkrati z obzidjem je na njegovem severozahodnem vogalu nastal dvonadstropni okrogli stolp, ki je v priličnem delu še ohranjen.

Leta 1498 sta Vurberk, ki ga je 18 let upravljal Hansov polbrat Friderik gospod Stubenberg, prejela Hansova sinova Gašper in Baltazar. Gašper je dal na Vurberku urediti grajsko kapelo, ki jo je leta 1510 lavantinski škof Pewerl posvetil v čast sv. Florijana, sv. Frančiška in sv. Ane. Ostanki te kapele so bili še vidni v delno porušenem gradu leta 1950, ko je konservator Ivan Komelj poročal, da so v tretjem nadstropju pod beleži ohranjene gotske freske iz 15. stoletja s prizori iz življenja svetnikov.

Iz popisa vurberškega premoženja pokojnega Gašperja Stubenberga leta 1525 lahko razberemo namembnost nekaterih prostorov. Popisovalec je začel v ženskih prostorih, ki so se stikali z neko novogradnjo. Sledilo je preddverje, v njegovi bližini pa je bila viteška dvorana. V nadaljevanju dvorane je bila kapela, ob njej pa kaplanova soba. Tik ob kapeli sta bili tudi mala in velika soba z oklepi. V gradu so bili pisarna, kuhinja in vrsta shramb. Iz popisa je razvidno, da stanovanjskemu udobju ni bilo posvečene veliko pozornosti, bili pa so dobro pripravljeni na obrambo in morebitno obleganje, saj so bili odlično založeni z najrazličnejšim orožjem, ki so ga hranili v skoraj vseh grajskih prostorih. V stolpu, ki je bil obrnjen proti Ptuju, so imeli topove, v smodniškem stolpu pa tri manjše topove in smodnik. V orožarni so hranili pripomočke za lov.

Ob dosegu polnoletnosti sta si Gašperjeva sinova Franc in Ambrož leta 1539 razdelila dediščino, vendar sta umrla že dve leti pozneje in Vurberk je pripadel Francovemu osemletnemu sinu Baltazarju, ki mu je nadškof Vurberk z vsemi pritiklinami podelil v fevd leta 1562. V njegov čas oziroma v drugo polovico 16. stoletja datiramo šesto gradbeno fazo, ko so Vurberk z obsežnimi gradbenimi posegi prezidali v renesančno utrdbo. Na najbolj izpostavljenem delu zahodno od vhodnega stolpa so zgradili enonadstropno renesančno bastijo, ki je zavarovala vhod. Prvotno je imela izključno obrambno funkcijo, na kar kažejo strelne line, pozneje, v 18. in 19. stoletju, pa so jo prezidali in spremenili v stanovanjski del gradu. Sočasno z bastijo so zgradili poligonalno zalomljeno obzidje s strelnicami in topovskimi linami okrog zunanjega dvorišča, ki je še ohranjeno. V drugi polovici 16. stoletja so pozidali tudi vzhodno krilo. Jugovzhodni vogal so okrepili z visokim okroglim stolpom, ki ima razmeroma tanke stene iz kamna in opeke. V ostenje gotskega vhodnega stolpa so vzidali portal iz peščenjaka. Najbolj velikopoteznih povezav je bilo deležno grajsko jedro. Okna so povečali in jih opremili z okvirji s profiliranimi palicami in prekladami. Notranje dvorišče so ob naslonu na stare zidove opremili z arkadnimi hodniki. V prvem nadstropju so vzidali bogato kamnoseško obdelano triforo. Za navedene prezidave je Stubenberg zaposlil severnoitalijanske gradbenike, ki so po naročilu deželnega kneza v drugi polovici 16. stoletja utrdili in z renesančnimi elementi okrasili mesti Maribor in Ptuj ter ptujski grad. Dela so bila končana leta 1592, o čemer je pričala letnica na eni od grajskih sten. Med temi prezidavami je nastal tudi relief z upodobitvijo plemiškega para, rokoborcev in dvornih norcev, ki je sedaj v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož in je bil prvotno del grajskega kamina. V obdobju Baltazarja Stubenberga so grad opremili s precejšnjim številom orožja in bojne opreme, ki so ga hranili v različnih prostorih, dokler ga ni dal grof Herberstein leta 1907 prepeljati na ptujski grad, kjer je sedaj razstavljeno v zbirki orožja. Iz druge polovice 16. stoletja so se z Vurberka ohranile sulice, helebarde, rustikalno izdelano hladno orožje na drogovih, ki po tradiciji velja za orožje kmečkih upornikov, konjeniški meči, meči za poldrugo roko, spade, rapirji, kavljaste puške, španske napadalne čelade, strelske čelade in oklepi deželnoknežjih najemnikov. Na številnih delih oklepov, ki so bili izdelani v Nürnbergu, je vtisnjen nürnberški grb kot potrdilo kakovosti, na nekaterih so tudi značke izdelovalca. Visoki davki, morda neracionalno gospodarjenje in številni otroci so pripeljali vurberško linijo Stubenbergov na rob propada.

Ob smrti leta 1583 je Baltazar zapustil veliko dolgov, delitev premoženja med sinove in visoke zahteve vdove Magdalene pa so še poslabšali položaj. Po očetovi smrti je upravo nad posestmi prevzel najstarejši sin Franc, vendar so se zaradi njegovega slabega gospodarjenja kmalu odločili za delitev posesti. Po delitvi 1589 je najmlajši Jurij Sigmund prevzel Ravno polje, Jurij je dobil staro in Hans novo vurberško hišo, Franc Spodnji dvor na Ptuju, Daniel pa hišo v Gradcu in posesti v dolini Murice. K novi vurberški hiši, ki jo je dobil Hans, so spadali cvinger, dravski stolp, stolp Ennstaler, sobe za jezdece in posesti. Vsi bratje so morali vzdrževati evangeličanskega duhovnika, ki so ga nastavili na Vurberku. V naslednjih desetletjih so bratje postopoma prodajali posesti, največ bližnjemu sosedu Herbersteinu, lastniku gospostva Hrastovec, in kmalu je prišel na vrsto za prodajo tudi Vurberk.

Jurij kot senior linije se je dogovarjal z Janezom Friderikom baronom Herbersteinom in Jurijem Stubenbergom iz kapfenberške veje, končno pa je leta 1616 Vurberk prodal Filibertu Schranzu pl. Schranzeneggu. Iz prodaje sta bili izvzeti cerkev in rodbinska grobnica. Leta 1619 je Vurberk kupil Wolf Sigmund baron Herberstein in ga leta 1627 prodal Janezu baronu Wechslerju. Po njem je gospostvo podedoval njegov edini sin Jurij Sajfrid, za njim pa sestra Katarina Elizabeta, bolj znana kot »huda Liza«, ki je leta 1648 podedovala tudi grad Riegersburg in ga dala prezidati v eno od najbolj slikovitih utrdb v deželi. Elizabeta je leta 1639 Vurberk prodala Gunterju baronu Herbersteinu, sinu Wolfa Sigmunda, ki je posedoval tudi grad Hrastovec. Gunter je umrl leta 1655 v Hrastovcu. Po njegovi smrti je bogatejši Hrastovec podedoval sin Erazem Friderik, Vurberk pa je dobil Jurij Gunter, poročen z Marijo, rojeno grofico Wolkenstein. Spori Jurija Gunterja s sosednjim gospostvom Ravno polje so se končali tragično, saj so ga 31. maja 1677 v spopadu ubili ravnopoljski podložniki.

Vurberk je podedovala njegova hči Kristina Krescencija, ki je imela Vurberk v lasti nadaljnjih 60 let. Ni znano, koliko so se hitro se menjajoči lastniki v prvi polovici 17. stoletja posvečali gradu in njegovi opremi, z nastopom Herbersteinov leta 1639 pa se je začela preobrazba vurberške utrdbe v plemiško podeželsko bivališče. Gradbene podobe niso bistveno spreminjali, v tem obdobju je bil zgrajen samo večnadstropni južni stolp v predgradju. Intenzivneje so se posvetili opremljanju. Sodeč po pohištvu in slikah, ki so sedaj v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, so slavnostno dvorano opremili s serijo stolov s struženimi nogami in naslonili ter opetih s kozjim usnjem. Za vurberški grad so naročili tudi številne slike. Kar 102 sliki, datirani v 17. stoletje, imata na zgornjem robu slepega okvira nalepko z napisom »Aus Wurmberg«. Napis je sicer samo dokaz, da so bile slike v Vurberku leta 1907, ko jih je dal Janez Jožef grof Herberstein iz Vurberka prepeljati v ptujski grad, ni pa nujno, da so bile vse na Vurberku že v 17. stoletju, oziroma da so bile za Vurberk naročene, saj bi jih tja lahko pozneje prinesli grofje Attemsi. Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjeni portreti baronov in grofov Spaur, Khevenhüller in Wolkenstein, ki so bili med seboj povezani s porokami; portreti so najverjetneje prišli v vurberški grad po poroki Jurija Gunterja Herbersteina in Marije, rojene grofice Wolkenstein. Z Vurberka so tudi trije portreti vladarjev, slika Marija časti Dete, serija lovskih trofej, serija konj, alegorični sliki, upodobitvi junaških žensk, pet upodobitev krepostnih mladeničev, serija evropskih dam, serija supraport in obsežna serija 47 turkerij, v katero ne uvrščamo samo slik moških in žensk iz osmanskega cesarstva, ampak tudi iz drugih izvenevropskih dežel.

Po smrti Kristine Krescencije leta 1637 je gospostvo Vurberk prevzel njen vnuk Ignac Marija II. grof Attems-Heiligenkreiz iz slovenskobistriške veje rodbine. Obdobje grofov Attemsov na Vurberku, kjer so najbrž samo občasno bivali, je razmeroma slabo raziskano. Po Ignacu Mariji II. sta ga posedovala Ferdinand Marija I. in Friderik. Iz časa okrog 1820 je v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož ohranjena sedežna garnitura, ki je obsegala dve mizi, kanape in deset stolov, in so jo za Vurberk naročili grofje Attemsi, ali pa so jo tja prenesli iz katere od svojih drugih rezidenc. Garnitura je okrašena z delno pozlačenimi orli, levjimi šapami in hermami. V času Friderika grofa Herbersteina je Vurberk leta 1878 obiskal Gustav Budinsky z namenom, da o njem napiše knjigo, ki je v samozaložbi izšla naslednje leto. Knjižica je izjemno dragocen vir informacij o gradu, ki je bil tedaj še v celoti opremljen. Budinsky je v gradu naštel 49 sob s 101 oknom in manjše stranske prostore. V pritličju so bili pisarna in upravnikovo stanovanje ter prostori, namenjeni gospodarstvu. 22 sob v prvem nadstropju je bilo namenjeno lastniku in njegovi družini. V njih so se zdeli Budinskemu omembe vredni lepo renesančno pohištvo in lovske trofeje v jedilnici, portreti, mavčni doprsni portret pokojnega deželnega glavarja Ignaca Attemsa (Ignaca Marije III.), renesančno pohištvo in ogledala v izrezljanih okvirih v rdečem salonu. V sosednji sobi so bila tihožitja, slike z motivi živali in tri kopine dvanajstih najljubših Herbersteinovih konj. V stolpni sobi je bilo sodobno izrezljano pohištvo, porcelan, osem ovalnih portretov in beneška ogledala. V sobah, ki jih je Budinsky označil s številkami od 1 do 14, so bile spalnice za lastnike, goste in služabnike; v teh sobah je navedel le dva portreta. V prvem nadstropju je bila tudi kapela z gotsko poslikavo, ki pa se Budinskemu ni zdela nič posebnega, saj mu je dajala vtis za božjo službo prirejene sobe. Na stopnišču v drugo nadstropje je viselo trinajst slik, na katerih so bili po njegovem mnenju upodobljeni štirje kontinenti. V štirinajstih sobah drugega nadstropja je izpostavil portrete dostojanstvenikov, ki jih je po njegovem mnenju v 17. stoletju zbral neki Herberstein. V sobah s številkama 25 in 26 so viseli portreti turških velikašev, v sobah 27 in 28 so bile večinoma »kostumske slike«, v sobi 28 je navedel tudi »dame iz seraja«, Pana in bakhantko, svetopisemske prizore in upodobitev bojujočih se vitezov. V drugih sobah so visele večje slike z alegorično vsebino. V sobi 33 je bila še ohranjena mizarska delavnica enega od prejšnjih lastnikov. V sobi 29 so visele slike »nekega Herbersteina v turški noši«, janičarja in spahija ter nasproti domnevnega Herbersteina ženski portret, na katerem naj bi bila upodobljena njegova soproga. Od slik, ki jih je leta 1879 navedel Budinsky, pogrešamo le dvoboj vitezov, vse druge prepoznamo med ohranjenimi slikami v ptujskem muzeju.

Grof Friderik Attems je Vurberk leta 1885 prodal dunajskemu veletrgovcu in veleposestniku Franzu Heinrichu Leibenfrostu. Po njegovi smrti leta 1893 sta ga imela Leibenfrostova hči Karolina in njen soprog Ferdinand Troll. Leta 1907 sta veleposestvo Vurberk prodala Janezu Jožefu grofu Herbersteinu, ki je bil od leta 1895 lastnik ptujskega gradu, v zgodnjem 20. stoletju pa je kupil tudi nekdanje posesti Herbersteinov Vurberk (1907), Hrastovec (1909) in Ravno polje (1907). Kupil jih je za svoje mlajše sinove, saj je bilo njegovo najpomembnejše posestvo, Libochovice na Češkem, v celoti namenjeno najstarejšemu sinu Frideriku. Vendar je h kupljenim gradovom sodilo premalo zemlje, da bi jih lahko vzdrževali, zato je Janez Jožef Vurberk v celoti izpraznil in dal opremo odpeljati na Ptuj, v Libochovice in druge svoje stavbe. Po pogodbi z Deželnim namestništvom so v izpraznjen grad naselili bolne poljske begunce, vendar se je kmalu izkazalo, da grajski prostori niso primerni za novo vlogo in grof Herberstein je zahteval, da grad izpraznijo in dezinficirajo. Po letu 1921 so ga preuredili v sodoben sanatorij ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike. V ta namen so grad opremili z elektriko, vodo in centralno kurjavo. Posledično so prostori dobili utilitarno podobo, z izjemo dvorane v prvem nadstropju južnega trakta, na stenah katere so ohranili neoklasicistično arhitekturno poslikavo in sočasno peč. Dvorano so najbrž poslikali ob koncu 19. stoletja, bolniki pa so imeli v njej jedilnico. Sanatorij je deloval do leta 1940, ko so ga preselili v Topolšico. Leta 1941 so v gradu uredili politično šolo z internatom (»Schulungsburg der N.S.D.A.P.«), ki je delovala do leta 1945. Pogodba med Herbersteini in Štajersko domovinsko zvezo je bila podpisana leta 1942. V gradu so potekala izobraževanja za uradnike Štajerske domovinske zveze in tečaji za sprejem v NSDAP. Pred vojno in med njo je Janez Hubert grof Herberstein z družino živel v bližnji pristavi. Janez Hubert je Vurberk podedoval leta 1944. Potem ko so Vurberk 23. februarja 1945 bombardirala zavezniška letala in uničila ostrešje in del stropov v zgornjem nadstropju, naj bi Janez Hubert načrtoval njegovo obnovo, vendar je bil po koncu druge svetovne vojne ubit. Propadli so tudi poskusi konservatorske službe, ki si je ob koncu štiridesetih in začetku petdesetih let prizadevala za obnovo nacionaliziranega gradu. Leta 1952 je Zavod za varstvo kulturnih spomenikov odstopil od obnove in pozval tedanji Mestni muzej Ptuj, da iz stavbe odpelje uporabne detajle, okoliškim prebivalcem pa so dovolili odvoz gradbenega materiala, ki je ležal na tleh. Leta 1976 je Turistično društvo Vurberk prevzelo ruševine gradu v upravljanje in začelo s sanacijo in adaptacijo ostankov grajskega kompleksa.

Namembnost


Srednjeveški grad je bil utrdba salzburškega nadškofa, ki so jo imeli v fevdu gospodje Humperški, Ptujski in Stubenberški. Grad je bil v drugi polovici 16. stoletja prezidan v renesančno utrdbo in je ohranil utrdbeno funkcijo do 17. stoletja. V drugi polovici 17. stoletja se je ob izgubi obrambne vloge spreminjal v baročno plemiško podeželsko rezidenco. Do leta 1907 je bil bogato opremljen s pohištvom in slikami, ki so bile večinoma iz 17. stoletja. Leta 1907 ga je lastnik izpraznil, dal opremo prepeljati v svoje druge rezidence, zlasti ptujski grad, Vurberk pa so preuredili v utilitarno bolnišnično stavbo. Po letu 1921 so ga uredili v sodoben sanatorij ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike. Sanatorij je deloval do leta 1940. Po okupaciji Jugoslavije so v gradu uredili politično šolo z internatom (»Schullungsburg der N.S.D.A.P.«), ki je delovala do leta 1945. 23. februarja 1945 so Vurberk bombardirala zavezniška letala in uničila ostrešje in del stropov v zgornjem nadstropju. Leta 1945 je bil nacionaliziran. Kljub prizadevanju konservatorske službe ga niso obnovili. Leta 1976 je Turistično društvo Vurberk prevzelo razvaline gradu v upravljanje. Na saniranih ruševinah organizirajo različne prireditve.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Prireditveni prostor

Izpostavljeno


romanika, gotika, renesansa, barok, historizem
stolp, grad, utrdba, obrambno obzidje, slavnostna dvorana, grajska kapela

Gospostvo Vurberg je bilo v srednjem veku v lasti salzburške nadškofije, ki ga je podeljevala v fevd. Bilo je eno od največjih štajerskih gospostev s pomembno strateško lego. V 12. stoletju so ga imeli v fevdu gospodje Humberški (nem. Hollenburg) iz koroške rodbine, ki je najpozneje od leta 1204 nosila v grbu zmaja (nem. Lind/Wurm, od tod Wurmberg), pozneje imenovanega vurberški zmaj.  Leta 1244 je Amelrik Steuerberški Vurberk zastavil Svikerju Humberškemu. Po Svikerjevi smrti leta 1246 sta njegove posesti dedovala njegova zeta in nadškof je Vurberk podelil v fevd Hartnidu I. Ptujskemu. Gospodje Ptujski so prevzeli grb izumrlih Humberških in Vurberk posedovali vse do smrti zadnjega moškega člana rodbine, Friderika IX. Ptujskega leta 1438.

Po mnenju Igorja Sapača je bila v drugi polovici 12. stoletja zgrajena trinadstropna stanovanjska stavba, ki je imela na južni strani obzidano dvorišče. V drugi gradbeni fazi, med drugo polovico 12. in drugo polovico 13. stoletja, so v zahodnem delu obodnega zidu zgradili najmanj štiri nadstropja visok stolp, ki se je z eno stranico naslanjal na stanovanjsko stavbo, in v njem so uredili kapelo. V tretji gradbeni fazi so zgradili južno stanovanjsko stavbo z reprezentančno viteško dvorano v prvem nadstropju in v četrti zahodno stanovanjsko krilo, ki je povezalo oba palacija. Večino teh posegov pripisujemo gospodom Ptujskim. Mednje bi smeli prišteti še obnovo po letu 1269, ko so bili po ukazu kralja Otokarja II. Přemysla porušeni gradovi upornih plemičev, med njimi vurberški grad Friderika V. Ptujskega. Amelrik Ptujski je leta 1333 na Vurberku ustanovil Marijino kapelo, verjetno predhodnico sedanje cerkve Marijinega vnebovzetja, ki je bila v srednjem veku del z obzidjem utrjene grajske zasnove.

Sestri in dedinji zadnjega gospoda Ptujskega, ki je umrl leta 1438, sta si bogato dediščino razdelili konec leta 1441; Vurberk je pripadel Agnezi Ptujski, poročeni z Leutoldom Stubenberškim. Slednji je po njeni smrti leta 1451 ali 1452 Vurberk upravljal za mladoletnega sina Hansa. Leta 1460 je Leutold Hansu predal celotno dediščino po materi. Posestni spori znotraj družine in s cesarjem Friderikom III. so verjetno pripomogli, da se je Hans Stubenberški pridružil uporu Andreasa Baumkircherja proti cesarju. Po zatrtju upora sta Hansu Stubenbergu ostali le gospostvi Vurberk in Hompoš, ki ju je posedoval do smrti 1480. V drugo polovico 15. stoletja Sapač datira peto gradbeno fazo, v kateri so zgradili obzidje, ki se je priključilo na vhodni stolp in je z zahodne strani zavarovalo grajsko jedro. Hkrati z obzidjem je na njegovem severozahodnem vogalu nastal dvonadstropni okrogli stolp, ki je v priličnem delu še ohranjen.

Leta 1498 sta Vurberk, ki ga je 18 let upravljal Hansov polbrat Friderik gospod Stubenberg, prejela Hansova sinova Gašper in Baltazar. Gašper je dal na Vurberku urediti grajsko kapelo, ki jo je leta 1510 lavantinski škof Pewerl posvetil v čast sv. Florijana, sv. Frančiška in sv. Ane. Ostanki te kapele so bili še vidni v delno porušenem gradu leta 1950, ko je konservator Ivan Komelj poročal, da so v tretjem nadstropju pod beleži ohranjene gotske freske iz 15. stoletja s prizori iz življenja svetnikov.

Iz popisa vurberškega premoženja pokojnega Gašperja Stubenberga leta 1525 lahko razberemo namembnost nekaterih prostorov. Popisovalec je začel v ženskih prostorih, ki so se stikali z neko novogradnjo. Sledilo je preddverje, v njegovi bližini pa je bila viteška dvorana. V nadaljevanju dvorane je bila kapela, ob njej pa kaplanova soba. Tik ob kapeli sta bili tudi mala in velika soba z oklepi. V gradu so bili pisarna, kuhinja in vrsta shramb. Iz popisa je razvidno, da stanovanjskemu udobju ni bilo posvečene veliko pozornosti, bili pa so dobro pripravljeni na obrambo in morebitno obleganje, saj so bili odlično založeni z najrazličnejšim orožjem, ki so ga hranili v skoraj vseh grajskih prostorih. V stolpu, ki je bil obrnjen proti Ptuju, so imeli topove, v smodniškem stolpu pa tri manjše topove in smodnik. V orožarni so hranili pripomočke za lov.

Ob dosegu polnoletnosti sta si Gašperjeva sinova Franc in Ambrož leta 1539 razdelila dediščino, vendar sta umrla že dve leti pozneje in Vurberk je pripadel Francovemu osemletnemu sinu Baltazarju, ki mu je nadškof Vurberk z vsemi pritiklinami podelil v fevd leta 1562. V njegov čas oziroma v drugo polovico 16. stoletja datiramo šesto gradbeno fazo, ko so Vurberk z obsežnimi gradbenimi posegi prezidali v renesančno utrdbo. Na najbolj izpostavljenem delu zahodno od vhodnega stolpa so zgradili enonadstropno renesančno bastijo, ki je zavarovala vhod. Prvotno je imela izključno obrambno funkcijo, na kar kažejo strelne line, pozneje, v 18. in 19. stoletju, pa so jo prezidali in spremenili v stanovanjski del gradu. Sočasno z bastijo so zgradili poligonalno zalomljeno obzidje s strelnicami in topovskimi linami okrog zunanjega dvorišča, ki je še ohranjeno. V drugi polovici 16. stoletja so pozidali tudi vzhodno krilo. Jugovzhodni vogal so okrepili z visokim okroglim stolpom, ki ima razmeroma tanke stene iz kamna in opeke. V ostenje gotskega vhodnega stolpa so vzidali portal iz peščenjaka. Najbolj velikopoteznih povezav je bilo deležno grajsko jedro. Okna so povečali in jih opremili z okvirji s profiliranimi palicami in prekladami. Notranje dvorišče so ob naslonu na stare zidove opremili z arkadnimi hodniki. V prvem nadstropju so vzidali bogato kamnoseško obdelano triforo. Za navedene prezidave je Stubenberg zaposlil severnoitalijanske gradbenike, ki so po naročilu deželnega kneza v drugi polovici 16. stoletja utrdili in z renesančnimi elementi okrasili mesti Maribor in Ptuj ter ptujski grad. Dela so bila končana leta 1592, o čemer je pričala letnica na eni od grajskih sten. Med temi prezidavami je nastal tudi relief z upodobitvijo plemiškega para, rokoborcev in dvornih norcev, ki je sedaj v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož in je bil prvotno del grajskega kamina. V obdobju Baltazarja Stubenberga so grad opremili s precejšnjim številom orožja in bojne opreme, ki so ga hranili v različnih prostorih, dokler ga ni dal grof Herberstein leta 1907 prepeljati na ptujski grad, kjer je sedaj razstavljeno v zbirki orožja. Iz druge polovice 16. stoletja so se z Vurberka ohranile sulice, helebarde, rustikalno izdelano hladno orožje na drogovih, ki po tradiciji velja za orožje kmečkih upornikov, konjeniški meči, meči za poldrugo roko, spade, rapirji, kavljaste puške, španske napadalne čelade, strelske čelade in oklepi deželnoknežjih najemnikov. Na številnih delih oklepov, ki so bili izdelani v Nürnbergu, je vtisnjen nürnberški grb kot potrdilo kakovosti, na nekaterih so tudi značke izdelovalca. Visoki davki, morda neracionalno gospodarjenje in številni otroci so pripeljali vurberško linijo Stubenbergov na rob propada.

Ob smrti leta 1583 je Baltazar zapustil veliko dolgov, delitev premoženja med sinove in visoke zahteve vdove Magdalene pa so še poslabšali položaj. Po očetovi smrti je upravo nad posestmi prevzel najstarejši sin Franc, vendar so se zaradi njegovega slabega gospodarjenja kmalu odločili za delitev posesti. Po delitvi 1589 je najmlajši Jurij Sigmund prevzel Ravno polje, Jurij je dobil staro in Hans novo vurberško hišo, Franc Spodnji dvor na Ptuju, Daniel pa hišo v Gradcu in posesti v dolini Murice. K novi vurberški hiši, ki jo je dobil Hans, so spadali cvinger, dravski stolp, stolp Ennstaler, sobe za jezdece in posesti. Vsi bratje so morali vzdrževati evangeličanskega duhovnika, ki so ga nastavili na Vurberku. V naslednjih desetletjih so bratje postopoma prodajali posesti, največ bližnjemu sosedu Herbersteinu, lastniku gospostva Hrastovec, in kmalu je prišel na vrsto za prodajo tudi Vurberk.

Jurij kot senior linije se je dogovarjal z Janezom Friderikom baronom Herbersteinom in Jurijem Stubenbergom iz kapfenberške veje, končno pa je leta 1616 Vurberk prodal Filibertu Schranzu pl. Schranzeneggu. Iz prodaje sta bili izvzeti cerkev in rodbinska grobnica. Leta 1619 je Vurberk kupil Wolf Sigmund baron Herberstein in ga leta 1627 prodal Janezu baronu Wechslerju. Po njem je gospostvo podedoval njegov edini sin Jurij Sajfrid, za njim pa sestra Katarina Elizabeta, bolj znana kot »huda Liza«, ki je leta 1648 podedovala tudi grad Riegersburg in ga dala prezidati v eno od najbolj slikovitih utrdb v deželi. Elizabeta je leta 1639 Vurberk prodala Gunterju baronu Herbersteinu, sinu Wolfa Sigmunda, ki je posedoval tudi grad Hrastovec. Gunter je umrl leta 1655 v Hrastovcu. Po njegovi smrti je bogatejši Hrastovec podedoval sin Erazem Friderik, Vurberk pa je dobil Jurij Gunter, poročen z Marijo, rojeno grofico Wolkenstein. Spori Jurija Gunterja s sosednjim gospostvom Ravno polje so se končali tragično, saj so ga 31. maja 1677 v spopadu ubili ravnopoljski podložniki.

Vurberk je podedovala njegova hči Kristina Krescencija, ki je imela Vurberk v lasti nadaljnjih 60 let. Ni znano, koliko so se hitro se menjajoči lastniki v prvi polovici 17. stoletja posvečali gradu in njegovi opremi, z nastopom Herbersteinov leta 1639 pa se je začela preobrazba vurberške utrdbe v plemiško podeželsko bivališče. Gradbene podobe niso bistveno spreminjali, v tem obdobju je bil zgrajen samo večnadstropni južni stolp v predgradju. Intenzivneje so se posvetili opremljanju. Sodeč po pohištvu in slikah, ki so sedaj v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, so slavnostno dvorano opremili s serijo stolov s struženimi nogami in naslonili ter opetih s kozjim usnjem. Za vurberški grad so naročili tudi številne slike. Kar 102 sliki, datirani v 17. stoletje, imata na zgornjem robu slepega okvira nalepko z napisom »Aus Wurmberg«. Napis je sicer samo dokaz, da so bile slike v Vurberku leta 1907, ko jih je dal Janez Jožef grof Herberstein iz Vurberka prepeljati v ptujski grad, ni pa nujno, da so bile vse na Vurberku že v 17. stoletju, oziroma da so bile za Vurberk naročene, saj bi jih tja lahko pozneje prinesli grofje Attemsi. Iz prve polovice 17. stoletja so ohranjeni portreti baronov in grofov Spaur, Khevenhüller in Wolkenstein, ki so bili med seboj povezani s porokami; portreti so najverjetneje prišli v vurberški grad po poroki Jurija Gunterja Herbersteina in Marije, rojene grofice Wolkenstein. Z Vurberka so tudi trije portreti vladarjev, slika Marija časti Dete, serija lovskih trofej, serija konj, alegorični sliki, upodobitvi junaških žensk, pet upodobitev krepostnih mladeničev, serija evropskih dam, serija supraport in obsežna serija 47 turkerij, v katero ne uvrščamo samo slik moških in žensk iz osmanskega cesarstva, ampak tudi iz drugih izvenevropskih dežel.

Po smrti Kristine Krescencije leta 1637 je gospostvo Vurberk prevzel njen vnuk Ignac Marija II. grof Attems-Heiligenkreiz iz slovenskobistriške veje rodbine. Obdobje grofov Attemsov na Vurberku, kjer so najbrž samo občasno bivali, je razmeroma slabo raziskano. Po Ignacu Mariji II. sta ga posedovala Ferdinand Marija I. in Friderik. Iz časa okrog 1820 je v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož ohranjena sedežna garnitura, ki je obsegala dve mizi, kanape in deset stolov, in so jo za Vurberk naročili grofje Attemsi, ali pa so jo tja prenesli iz katere od svojih drugih rezidenc. Garnitura je okrašena z delno pozlačenimi orli, levjimi šapami in hermami. V času Friderika grofa Herbersteina je Vurberk leta 1878 obiskal Gustav Budinsky z namenom, da o njem napiše knjigo, ki je v samozaložbi izšla naslednje leto. Knjižica je izjemno dragocen vir informacij o gradu, ki je bil tedaj še v celoti opremljen. Budinsky je v gradu naštel 49 sob s 101 oknom in manjše stranske prostore. V pritličju so bili pisarna in upravnikovo stanovanje ter prostori, namenjeni gospodarstvu. 22 sob v prvem nadstropju je bilo namenjeno lastniku in njegovi družini. V njih so se zdeli Budinskemu omembe vredni lepo renesančno pohištvo in lovske trofeje v jedilnici, portreti, mavčni doprsni portret pokojnega deželnega glavarja Ignaca Attemsa (Ignaca Marije III.), renesančno pohištvo in ogledala v izrezljanih okvirih v rdečem salonu. V sosednji sobi so bila tihožitja, slike z motivi živali in tri kopine dvanajstih najljubših Herbersteinovih konj. V stolpni sobi je bilo sodobno izrezljano pohištvo, porcelan, osem ovalnih portretov in beneška ogledala. V sobah, ki jih je Budinsky označil s številkami od 1 do 14, so bile spalnice za lastnike, goste in služabnike; v teh sobah je navedel le dva portreta. V prvem nadstropju je bila tudi kapela z gotsko poslikavo, ki pa se Budinskemu ni zdela nič posebnega, saj mu je dajala vtis za božjo službo prirejene sobe. Na stopnišču v drugo nadstropje je viselo trinajst slik, na katerih so bili po njegovem mnenju upodobljeni štirje kontinenti. V štirinajstih sobah drugega nadstropja je izpostavil portrete dostojanstvenikov, ki jih je po njegovem mnenju v 17. stoletju zbral neki Herberstein. V sobah s številkama 25 in 26 so viseli portreti turških velikašev, v sobah 27 in 28 so bile večinoma »kostumske slike«, v sobi 28 je navedel tudi »dame iz seraja«, Pana in bakhantko, svetopisemske prizore in upodobitev bojujočih se vitezov. V drugih sobah so visele večje slike z alegorično vsebino. V sobi 33 je bila še ohranjena mizarska delavnica enega od prejšnjih lastnikov. V sobi 29 so visele slike »nekega Herbersteina v turški noši«, janičarja in spahija ter nasproti domnevnega Herbersteina ženski portret, na katerem naj bi bila upodobljena njegova soproga. Od slik, ki jih je leta 1879 navedel Budinsky, pogrešamo le dvoboj vitezov, vse druge prepoznamo med ohranjenimi slikami v ptujskem muzeju.

Grof Friderik Attems je Vurberk leta 1885 prodal dunajskemu veletrgovcu in veleposestniku Franzu Heinrichu Leibenfrostu. Po njegovi smrti leta 1893 sta ga imela Leibenfrostova hči Karolina in njen soprog Ferdinand Troll. Leta 1907 sta veleposestvo Vurberk prodala Janezu Jožefu grofu Herbersteinu, ki je bil od leta 1895 lastnik ptujskega gradu, v zgodnjem 20. stoletju pa je kupil tudi nekdanje posesti Herbersteinov Vurberk (1907), Hrastovec (1909) in Ravno polje (1907). Kupil jih je za svoje mlajše sinove, saj je bilo njegovo najpomembnejše posestvo, Libochovice na Češkem, v celoti namenjeno najstarejšemu sinu Frideriku. Vendar je h kupljenim gradovom sodilo premalo zemlje, da bi jih lahko vzdrževali, zato je Janez Jožef Vurberk v celoti izpraznil in dal opremo odpeljati na Ptuj, v Libochovice in druge svoje stavbe. Po pogodbi z Deželnim namestništvom so v izpraznjen grad naselili bolne poljske begunce, vendar se je kmalu izkazalo, da grajski prostori niso primerni za novo vlogo in grof Herberstein je zahteval, da grad izpraznijo in dezinficirajo. Po letu 1921 so ga preuredili v sodoben sanatorij ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike. V ta namen so grad opremili z elektriko, vodo in centralno kurjavo. Posledično so prostori dobili utilitarno podobo, z izjemo dvorane v prvem nadstropju južnega trakta, na stenah katere so ohranili neoklasicistično arhitekturno poslikavo in sočasno peč. Dvorano so najbrž poslikali ob koncu 19. stoletja, bolniki pa so imeli v njej jedilnico. Sanatorij je deloval do leta 1940, ko so ga preselili v Topolšico. Leta 1941 so v gradu uredili politično šolo z internatom (»Schulungsburg der N.S.D.A.P.«), ki je delovala do leta 1945. Pogodba med Herbersteini in Štajersko domovinsko zvezo je bila podpisana leta 1942. V gradu so potekala izobraževanja za uradnike Štajerske domovinske zveze in tečaji za sprejem v NSDAP. Pred vojno in med njo je Janez Hubert grof Herberstein z družino živel v bližnji pristavi. Janez Hubert je Vurberk podedoval leta 1944. Potem ko so Vurberk 23. februarja 1945 bombardirala zavezniška letala in uničila ostrešje in del stropov v zgornjem nadstropju, naj bi Janez Hubert načrtoval njegovo obnovo, vendar je bil po koncu druge svetovne vojne ubit. Propadli so tudi poskusi konservatorske službe, ki si je ob koncu štiridesetih in začetku petdesetih let prizadevala za obnovo nacionaliziranega gradu. Leta 1952 je Zavod za varstvo kulturnih spomenikov odstopil od obnove in pozval tedanji Mestni muzej Ptuj, da iz stavbe odpelje uporabne detajle, okoliškim prebivalcem pa so dovolili odvoz gradbenega materiala, ki je ležal na tleh. Leta 1976 je Turistično društvo Vurberk prevzelo ruševine gradu v upravljanje in začelo s sanacijo in adaptacijo ostankov grajskega kompleksa.

Namembnost

Srednjeveški grad je bil utrdba salzburškega nadškofa, ki so jo imeli v fevdu gospodje Humperški, Ptujski in Stubenberški. Grad je bil v drugi polovici 16. stoletja prezidan v renesančno utrdbo in je ohranil utrdbeno funkcijo do 17. stoletja. V drugi polovici 17. stoletja se je ob izgubi obrambne vloge spreminjal v baročno plemiško podeželsko rezidenco. Do leta 1907 je bil bogato opremljen s pohištvom in slikami, ki so bile večinoma iz 17. stoletja. Leta 1907 ga je lastnik izpraznil, dal opremo prepeljati v svoje druge rezidence, zlasti ptujski grad, Vurberk pa so preuredili v utilitarno bolnišnično stavbo. Po letu 1921 so ga uredili v sodoben sanatorij ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike. Sanatorij je deloval do leta 1940. Po okupaciji Jugoslavije so v gradu uredili politično šolo z internatom (»Schullungsburg der N.S.D.A.P.«), ki je delovala do leta 1945. 23. februarja 1945 so Vurberk bombardirala zavezniška letala in uničila ostrešje in del stropov v zgornjem nadstropju. Leta 1945 je bil nacionaliziran. Kljub prizadevanju konservatorske službe ga niso obnovili. Leta 1976 je Turistično društvo Vurberk prevzelo razvaline gradu v upravljanje. Na saniranih ruševinah organizirajo različne prireditve.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Prireditveni prostor

Lastniki

Salzburška nadškofija (pred 1246 v fevdu gospodov Humperških; med 1131 in 1438 v fevdu gospodov Ptujskih; med 1441 in 1616 v fevdu gospodov Stubenberških; sčasoma pa so se fevdalne vezi do nadškofije razrahljale)

Amelrik gospod Humberški († pred 1224)

Amelrik gospod Stuerberg (?–1244)

Sviker gospod Humperški (1244–1246)

Hartnid I. gospod Ptujski (1246–1251)

Friderik V. gospod Ptujski (1251–1288)

Friderik VI. gospod Ptujski (1293–1304)

Amelrik gospod Ptujski (1309 – okrog 1335)

Hartnid IV. gospod Ptujski (1336–1382)

Hartnid V. gospod Ptujski (1382–1385)

Bernard gospod Ptujski (1385–1420/21)

Friderik IX. gospod Ptujski (1421–1438)

Agneza gospa Stubenberg (1441–okrog 1451)

Leutold (okrog 1451–1460)

Hans gospod Stubenberg (1460–1480)

Friderik gospod Stubenberg (1480–1498)

Gašper in Baltazar gospoda Stubenberg (1498–1524)

Franc in Ambrož gospoda Stubenberg (1524–1539)

Ambrož gospod Stubenberg (1539–1541)

Baltazar II. gospod Stubenberg (1541–1583)

Sinovi Baltazarja II. gospoda Stubenberga (1583–1589)

Bratje Janez, Jurij st.. Danijel in Franc II. gospodje Stubenberg (1589–1598)

Jurij st. gospod Stubenberg (1598–1616)

Filibert Schranz pl. Schranzenegg (1616 – 1619)

Wolf Sigmund baron Herberstein (1617 – 1627)

Janez baron Wechler (1627–okrog 1633)

Jurij Sajfrid baron Wechsler (okrog 1633–1638)

Katarina Elizabeta baronica Galler, rojena Wechsler (1638–1639)

Gunter baron Herberstein (1639–1655)

Jurij Gunter baron Herberstein (1655–1677)

Kristina Krescencija, rojena grofica Herberstein, poročena grofica Leslie, Herberstein in Attems (1677–1737)

Ignac Marija II. grof Attems-Heiligenkreuz, veja Slovenska Bistrica (1737–1762)

Ferdinand Marija I. grof Attems-Heiligenkreuz, veja Slovenska Bistrica (1762–1820)

Ignac Marija III. grof Attems-Heiligenkreuz, veja Slovenska Bistrica (1820–1861)

Friderik grof Attems-Heiligenkreuz, veja Slovenska Bistrica (1861–1885)

Franz Heinrich Leibenfrost (1885–1893)

Ferdinand Troll in Karolina, rojena Leibenfrost (1893–1907)

Janez Jožef grof Herberstein (1907–1944)

Janez Hubert grof Herberstein (1944–1945)

1945 nacionaliziran

Grad Vurberk v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Vhodni portal iz peščenjaka

Ostanki grajskega kompleksa

Ostanki grajskega kompleksa

Nekdanja grajska in danes župnijska cerkev v Vurberku

Turkerije iz vurberške zbirke, ki jih hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptujskem gradu

Grad Vurberk, Vurberk, Spodnji Duplek, Slovenija

Literatura

INDOK center, spisovno gradivo Vurberk – grad

Register nepremične kulturne dediščine

Gustav BUDINSKY, Schloss Wurmberg. Ein Beitrag zur Heimatkunde, Graz 1879.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1997 (tipkopis doktorske disertacije).

Marjeta CIGLENEČKI, Vurberške slike 17. stoletja v ptujskem muzeju, Razprave iz evropske umetnosti. Za Ksenijo Rozman (ur. Barbara Jaki), Ljubljana 1999, str. 57–85.

Boris HAJDINJAK, Polona VIDMAR, Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2009.

Joseph von HAMMER-PURGSTALL, Die Gallerin auf Riegersburg, Darmstadt 1845.

Franz ILWOF, Die Grafen von Attems, Graz 1897.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 380–381.

Aleš JAMBREK, Dejan ZADRAVEC, Wrmberch, Wurmberg, Vurberk – nemirna zgodovina gradu in gospostva od nastanka do bomb(astič)nega uničenja. Katalog k razstavi ob 780. obletnici najstarejše omembe Vurberka, Ptuj 2018.

Jože KOROPEC, Srednjeveški Vurberk, Časopis za zgodovino in narodopisje, 39, 1968, str. 117–136.

Otto KUMP, Wurmberg. Götterburg, Grenzfeste, Schulungsburg, Marburg 1943.

Johann LOSERTH, Das Archiv des Hauses Stubenberg, Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte, 25, 1906, str. 1–198.

Johann LOSERTH, Geschichte des Altsteirischen Herren- und Grafenhauses Stubenberg, Graz-Leipzig 1911.

Milko MIKOLA, Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po 1945, Ljubljana 2013.

Hans PIRCHEGGER, Die Herren von Pettau, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 42, 1951, str. 3–36.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Sašo RADOVANOVIČ, Karta sporne posesti ob Dravi med gospoščino Ravno polje in Vurberk iz leta 1690, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75/1, 2004, str. 61–67.

Sašo RADOVANOVIČ, Polona VIDMAR, Starše, 31. maj 1677, Maribor 2002.

Razkošje na podeželju. Pohištvo v Ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2014.

Igor SAPAČ, Grad Vurberk, Maribor 2003.

Matej SLEKOVEC, Wurmberg. Topographische-historische Skizze, Marburg 1895.

Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1992.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.

Maja TOŠ, Die Stubenberg auf Wurmberg. Zwei Jahrhunderte einer Familiengeschichte (1441–1616), Wien 2015 (tipkopis doktorske disertacije).

Maja TOŠ, Kako so vurberški Stubenbergi zaznamovali svoj življenjski prostor, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 64/2, 2016, str. 147–164.

Polona VIDMAR, Pogum, moč, lepota in razkošje. Vurberška galerija slik 17. stoletja, Podoba Turkov v Evropi 17. stoletja (ur. Nazan Ölçer, Filiz Çağman, Polona Vidmar), Istanbul 2005, str. 78–112.

Polona VIDMAR, Grad Vurberk. Lastniki, stavbe in oprema, V ogledalu časa. Zbornik občine Duplek (ur. Marjan Toš), Duplek 2006, str. 57–89.

Polona VIDMAR, Turkerije, orientalci in krepostni junaki, Ptuj 2007.

Dejan ZADRAVEC, Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem, Zbornik občine Slovenska Bistrica, 3, Slovenska Bistrica 2009, str. 99–114.

Zbirka orožja na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Polona Selinšek), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1999.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji