Trebnik

Dvorec Trebnik (nem. Triebenegg) stoji tik pod vznožjem konjiškega hriba, na katerem dominirajo ruševine starega konjiškega gradu, in nad župnijsko cerkvijo sv. Jurija. Do njega vodita dve poti: kamnita steza ob potoku do južnega dela kompleksa in cesta do pristave ob dvorcu.

Na mestu sedanjega dvorca je prvotno stal dvor, ki je dobil ime po iztrebljenem gozdu. Ime Trebnik se v virih omenja že leta 1308, vendar ni povsem jasno, ali za poimenovanje kraja, ali dvorca. Prvotno ime Trebenek je vidno tudi na enem izmed napisov na grajski zunanjščini. Leta 1395 je Neža iz Zreč dvor pod konjiškim gradom prinesla kot doto v zakon soprogu Henriku Auerju. Z dejanskim imenom (Tryebniker Hof) je dvor prvič izpričan 1404.

Prvotni Trebniški dvor je bil sprva gospodarski sedež, še leta 1570 se v virih omenja kot sedež ali dvor (Trüebenegg Sitz oder Hof). Teze o njegovi dejanski lokaciji se razlikujejo. Avguštin Stegenšek je v Konjiški dekaniji navedel, da je iz novejših urbarjev jasno, da je prvotni dvorec stal na istem mestu kot današnji, Ivan Stopar pa je menil, da ni dejanskih virov ali indicev, ki bi potrdili isto lokacijo stare in nove stavbe.

Leta 1621 je dvorec pridobil Hans Krištof pl. Tattenbach, ki ga je kupil od Erazma barona Trebniškega in trebniško posest združil s konjiško. Najverjetneje je prav on pričel z gradnjo rezidenčnega dvorca. O lastništvu gospostva Konjice in imenja Trebnik pričata dve plošči na grajski zunanjščini. Prva je nad južnim vhodom: INNOCENT FREYHER ZV EGKH VND HVNGERSPACH ERBLANDSTABEL MAISTER IN CRAIN WD DER WINDISCHEN MARCH – ANNA MARGARETTA FRAV ZV EGKH GEBORNE FREYN VON VND ZV TATTENPACH MD XXX. Druga plošča pa je na jugozahodnem podporniku in ima napis GOTFRID FREIHERR ZV TATTENPACH  HERR ZV GONWITZ, LANDSPERG, TREBENEK, HAVSENPACHER AVF CHRANICHSFELD VND STATTENBERG PLANNIER HERR ANNO 1636. Na podlagi letnic na obeh ploščah se domneva, da je bil dvorec pozidan okrog 1630–1636. Baroni oziroma kasneje grofje Tattenbachi so bili lastniki dvorca neprekinjeno do leta 1670, ko so tedanjega lastnika Hansa Erazma grofa Tattenbacha, ki je sodeloval v zaroti proti cesarju, aretirali, mu istega leta zaplenili vse posesti, vključno s Trebnikom (katerega vrednost je bila ocenjena na zgolj 26.880 gld,), leta 1671 pa ga v Dunajskem Novem mestu usmrtili. Leta 1682 sta skupaj z nekdanjim rodbinskim gospostvom Konjice imenje Trebnik od države pridobila brata Oton Friederik in Hans Krištof II. grof Tattenbach. Slednji ga je desetletje kasneje prodal kartuziji Žiče.

Kompleks osrednje rezidenčne stavbe tvori sedemosni dvonadstropni trakt, ki ima na vsaki strani iz leve in desne prizidana dva novejša enonadstropna štiriosna trakta, nekoliko zamaknjena iz stavbne črte. Osrednji trakt je v pritličju obokan z banjastimi oboki, ki imajo na robovih sosvodnic poudarjen greben. Vzdolž prvega nadstropja je balkon, ki počiva na konzolah ter ima kovano železno ograjo. Fasade so iz 19. stoletja, poenostavljene in oblikovno predelane. Strehe so dvokapnice, nad stranskima kriloma pa so poudarjene z mansardnima oknoma. Okna na južni, dvoriščni strani so opremljena s kovanimi mrežami, stene pa imajo vzidane profilirane renesančne marmorne spolije, marmorno nišo s hermama, ploščo z rozetnim vencem in polkrožno  nišo z dvema angelskima glavama. Vhodna avla je delno leseno opažena, pri stopnišču pa je vzidan marmorni lavabo iz 17. stoletja, ki naj bi po Stegenšku izviral iz kartuzije Žiče. V dveh rezidenčnih prostorih sta ohranjeni stropni štukaturi iz 18. stoletja. Ohranjena sta tudi marmorna kamina. Osrednji trakt je najverjetneje iz 1. polovice 17. stoletja, med tem ko sta bila stranska prizidana med letoma 1793 in 1794, ko so Windischgraetzi stavbo temeljito prenovili, v Trebnik pa prepeljali tudi nekaj opreme iz Žičke kartuzije, vključno z baročnimi plastikami iz vhoda v samostanski reprezentativni trakt.

V času, ko so imeli dvorec v lasti žički kartuzijani, je v devetih sobah dvorca viselo nekaj manj kot osemdeset del, ki so večinoma imele profano vsebino. V prvi sobi v prvem nadstropju je viselo 15 portretov cesarjev, članov vladarske rodbine ter volilnih knezov. V prvem nadstropju je bila tudi lovska dvorana, v sobi, ki so jo imenovali Tattenbach zimmer pa so viseli rodbinski portreti Tattenbachov. V spodnjem nadstropju je mel sobo prior Žičke kartuzije. V začetku 20. stoletja se je v avli nahajala zbirka starin, v knežjem stanovanju pa je bila zbirka oljnih slik iz 19. stoletja. V času, ko so imeli dvorec v lasti Windischgraetzi je celoten kompleks obsegal več stavb. Na vzhodu je bil zelenjavni vrt, v sklopu katerega sta bila vrtnarjeva hiša in rastlinjak. Kompleks je vseboval tudi hleve ter majhno vrtno hišico. Leta 1920 je bil dvorec opremljen z električno napeljavo, imel je tudi stranišče na vodno izplakovanje. Dvorec je imel tudi svojo kapelo, ki je bi bila v pritličju, desno od vhoda.