Tolmin, Coroninijev dvorec

Kompleks je začel nastajati v 1. polovici 17. stoletja na severozahodnem robu strnjenega naselja. Danes se nahaja v središču mesta, na jugozahodni strani Mestnega trga. Leta 1651 je Peter Anton grof Coronini († 1677) kot pooblaščenec svojih bratov Janeza Pompeja in Janeza Baptista ter v lastnem imenu od baronov Breunerjev kupil gospostvo in glavarstvo tolminsko, starodavni grad Kozlov rob na kopasti vzpetini pa je bil zaradi potresnih poškodb (1348, 1511) opuščen.

Po letu 1656 so začeli Coroniniji skromni dvorec širiti v razsežno rezidenco. Obsegal je centralno grajsko poslopje z domnevnimi štirimi stolpi na vogalih in z dvema nižjima traktoma na straneh, kjer so bili gospodarski prostori in kapela. Pred gradom in glavnim vhodom je bil park. Dostop je bil tudi preko drevesne aleje na nasprotni strani, kjer je bil grajski ribnik.

Zametek tega kompleksa je južni del osrednje stavbe, zgrajen na tlorisu pravokotnika, in sicer v obliki ozke osrednje veže ter nanjo simetrično navezanih dveh prostorov. Že sprva so bili prostori v pritličju obokani. Prvotni dvorec so z dvonadstropnim prizidkom razširili proti severu ter v novem prizidku uredili novo vhodno vežo in tako glavni vhod v stavbo premaknili z južne na vzhodno stran, s čimer so premaknili orientacijo celote stavbe. Gradnja je bila v glavnem končana pred letom 1669, ko se v listinah župnijskega arhiva omenja kapela sv. Antona Padovanskega, in sicer kot privatna kapela z lastnim kaplanom.

Petru Antonu Coroniniju je sledil istoimenski sin (torej Peter Anton). Jakob Anton († 1741), sin Petra Antona st., je po smrti očeta in brata združil družinska posestva tolminske veje in bil leta 1687 povzdignjen med nemške grofe z nazivom Coronini-Cronberg. Dvorec je dedoval pred letom 1703 in bil na čelu družine tudi v času tolminskega punta (1713). V času Pompeja Krištofa Avgusta grofa Coroninija so ga ponovno prezidali. Takrat so zahodni del južnega trakta razširili proti jugu in mu nadzidali drugo nadstropje in podstrešno poletažo. V notranjščini tega stavbnega dela je takrat nastalo kvalitetno zasnovano baročno dvoramno stopnišče. Severni stranski trakt so razširili proti severu (niso pa ga kot zahodni del južnega nadzidali).

V svojem največjem razkošju je torej kompleks obsegal poleg osnovnega grajskega trakta z dvonadstropno osrednjo stavbo (danes Mestni trg 4) na jugozahodnem delu še štiri vogalne stolpe, dve nižji poslopji s pomožnimi funkcijami ter grajsko kapelo (Mestni trg 6). Na sprednjem dvorišču, čez katerega je vodila pot do glavnih vrat, je bila urejena zelenica, ki jo je od glavne ceste ločevala zidana ograja. Jugozahodno od dvorca se je razprostiral ograjen park na »Brajdi«, ki je označen tudi na franciscejskem katastru iz leta 1822. Park je uvajal značilne baročne principe prostorskega oblikovanja. V tem sklopu se je ohranilo le eno drevo, in sicer tulipovec (t. i. grajska tulpa), ki je naravna dediščina.

Zadnji Coronini v Tolminu je bil Peter Anton Leopold Luka († 1869), ki je gospostvo leta 1848 prodal Alojziju Silveriju Kremerju pl. Auenrodeju (Coroniniji so namreč zapadli v znatne dolgove). Novi lastnik je nato gospostvo po kosih razprodal okoliškim kmetom. Zadnja zasebnika, ki sta od njega leta 1871 odkupila skromne ostanke zemljišč ter graščino, sta bila dr. Janez Premerstein in Filippo Persoglia (Peršolja). Takrat so kompleks dvorca tudi večkrat prezidali in to je okrnilo njegovo celovitost. Persoglia je svojo polovico (zahodni del stavbe) kmalu prodal občini in je bila v njej sodnija (danes muzej). Severni del glavnega trakta je bil odstranjen. Na prosti površini je po 1893 nastala Winklerjeva vila oz. Vila Emilia v psevdohistoričnem (alpskem) stilu. Severni stranski trakt s kapelo je namreč kupil Andrej baron Winkler (†1916), ki je bil med letoma 1868 in 1871 prvi tolminski okrajni glavar. Vila  je nosila ime po njegovi ženi, ki je bila hčerka omenjenega Filipa Persoglia. Kapela je na začetku 20. stoletja izgubila svojo namembnost in bila spremenjena v stanovanjsko hišo z lekarno. Oltarna menza se danes nahaja v stranski kapeli župnijske cerkve Sv. Lenarta v Volčah, zgornji del oltarja pa je uporabljen kot nastavek glavnega oltarja romarske cerkve na Mengorah.

Južni pomožni trakt je bil spremenjen v hotel (pod Italijani im. Albergo Regina, potem Hotel Krn, sedaj Hotel Dvorec), ki je bil do konca vojne (en del do 1958) v lasti družine Premerstein in z njo povezane družine Gabrijelčič. V notranjščini so preuredili večino prostorov in na severni strani zgradili novo široko stopnišče z litoželezno ograjo. Na prezidave v 19. stoletju kaže tudi eden izmed portalov v pritličju osrednje stavbe, ki ima vklesano letnico 1857.

Med 1. svetovno vojno je bil kompleks močno poškodovan, razrušen je bil zlasti vzhodni del južnega trakta s hotelom, deloma poškodovana je bila tudi kapela. Po vojni so sledile večje spremembe. Preurejeno kapelo so prodali privatnemu lastniku, po letu 1920 so obnovili tudi vzhodni del južnega trakta in v njem ponovno uredili hotelski obrat. Koncu 2. svetovne vojne je sledila nacionalizacija in potem degradacija nekdanjih grajskih ostalin. Leta 1951 je bil v delu dvorca odprt muzej (Muzej za Tolminsko), ki je bil 1958 priključen Goriškemu muzeju in pod njegovim okriljem. Leta 1976 je ves stavbni kompleks prizadel potres. Med prenovo, ki se je začela naslednje leto, so podrli ves zahodni del južnega trakta s stopniščem in jugovzhodnim stolpičem osrednje stavbe vred z izjemo pritličja in ga nato v spremenjeni obliki ponovno zgradili. Podreti so nameravali tudi kapelo, a so namero zaradi vztrajnega opozarjanja tedanjega župnika Antona Štrancarja, da gre za kulturni spomenik, opustili in po letu 1980 (po preselitvi knjižnice iz nje) obnovili. Pred stavbo nekdanje kapele stoji spomenik velikega tolminskega punta, ki je bil postavljen leta 1973 (ob 260-obletnici tolminskega punta; prvotno je stal sredi trga). Na njem je bronast relief Toneta Kralja iz leta 1946.

Leta 1982 je Goriški muzej s sredstvi Kulturne skupnosti Tolmin obnovil tri pritlične prostore (nov tlak, izvedena hidroizolacija, napeljana nova električna napeljava itd.); 1985 so iz stavbe izselili občinsko sodišče, geodetsko upravo občine Tolmin in pravno posvetovalnico, prostore pa namenili muzejski zbirki. Leta 1992 so po načrtih arh. Ljuba Kozoroga začeli izvajati celovito prenovo. Prva faza je bila z obnovo prostorov v pritličju in v 1. nadstropju končana leta 1995, ko je bil ponovno odprt tudi muzej. Do 1998 so obnovili še zunanjščino osrednje stavbe. A tega leta je stavbo ponovno prizadel tudi potres. Sledili sta leti intenzivne celovite obnove, nakar je muzej zavzel celotno površino osrednje stavbe in od leta 2000 deluje samostojno.

V osrednji stavbi dvorca so bili po drugi vojni prostori gimnazije (del), katastrskega urada, zemljiške knjige, sodišča, krajevne skupnosti, občinskega arhiva in muzejske zbirke (do 1985). V pritličju so leta 1951 uredili razstavne prostore Muzeja za Tolminsko, ki je bil ustanovljen leto prej (sedaj Tolminski muzej). V južnem delu dvorca so ponovno uredili hotelski obrat. V kapeli je bila od ok. 1960 do potresa 1976 Ljudska knjižnica. V nekdanji Winklerjevi vili je bila od 1950 do potresa 1976 uprava muzejske zbirke, po potresu so vilo odstranili. Po letu 1994 so porušeni del stavbe nadomestili z novo stavbo postmodernističnih oblik.