Tivoli

Osrednjeslovenska

Dvorec Tivoli se nahaja na nekoliko vzvišeni legi, na umetno izravnani terasi, v istoimenskem parku in optično zaključuje v 19. stoletju vzpostavljeno promenado. Njegova predzgodovina je v precejšnji meri neraziskana in jo lahko podamo samo v grobih obrisih. Nekoliko višje od dvorca je v 13. stoletju stal stolpasti dvor Turn (Thurn), ki ga je 1442 v neuspešnem obleganju Ljubljane porušil Ulrik II. Celjski. Tedanji lastnik porušenega dvora, Jurij baron Apfaltrern, je nekoliko nižje dal postaviti nov dvorec, ki se je zaradi lokacije imenoval Podturn (po drugi varianti naj bi to storil kranjski vicedom Erazem Praunwart, ki je imel posestvo v lasti od 1507). Leta 1601 so posestvo kupili jezuiti, ki so se nekaj let prej priselili v Ljubljano, v letih 1610–1611 pa jim je ljubljanski škof Tomaž Hren na mestu dvorca dal postaviti novo stavbo, ki so jo uporabljali kot objekt za oddih. Gradnjo je morda vodil stavbenik Abbondio Donino ml. (1591–1652) ali kateri od redovnih arhitektov. Posvetitev »počitniške hiše«, ki je na pročelju nosila tudi Hrenov grb, je bila 5. septembra 1611. Ker »Hrenova« stavba v 18. stoletju očitno ni več ustrezala potrebam jezuitov, so med letoma 1701 in 1703 v njeni neposredni bližini (ne pa na njenem mestu), zgradili sedanji dvorec. Gradbena dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata (1659–1704), za kamnoseška dela pa je bil zadolžen Luka Mislej (1670–1727). Stavbo, v kateri je bila tudi kapela sv. Barbare, so blagoslovili 6. septembra 1703. Po razpustitvi jezuitskega reda (1773) je dvorec postal last študijskega sklada. Prva leta ga je za letno rezidenco uporabljal ljubljanski škof, v osemdesetih letih 18. stoletja pa ga je prevzela vojska in uporabljala za bolnišnico, skladišča in vojašnico, kar je stavbo precej poškodovalo.

Leta 1837 je prešel v last kranjskih deželnih stanov, ki so ga v letih 1845–1849 po načrtih neznanega arhitekta prezidali v klasicističnem slogu, s čimer je dobil današnjo podobo. Leta 1852 so ga prodali cesarju Francu Jožefu I., ki ga je še istega leta prepustil v dosmrtni užitek feldmaršalu Josefu grofu Radetzkemu (1766–1858), zmagovalcu več bitk proti Sardiniji-Piemontu v letih 1848–1849. Radetzky je dvorec, v njegovem času je nosil ime Vila Radetzky, prenovil in uredil okolico, zaradi česar mu je mesto podelilo naziv častnega meščana. Že leta 1856 je Radetzky dvorec vrnil cesarju, 1860 pa ga je od odkupila Mestna občina Ljubljana. V njem so bila vse do leta 1967 stanovanja, nakar so ga po načrtih Sergeja Pavlina prenovili za potrebe Mednarodna grafičnega likovnega centra, ki je bil odprt 1989.

Dvorec, zgrajen na pravokotni talni ploski, ima na začelju tri izzidke. Dvonadstropno stavbo na pročelju členi zmerno klasicistično okrasje. Osrednje tri osi rizalitno izstopajo, naj njimi se dviguje trikotno čelo, nad vhodom je balkon. Notranja oprema se zaradi pogostega menjavanja lastnikov in dolgotrajne stanovanjske funkcije, ni ohranila. Arhitekturo pomembno dopolnjuje parkovna ureditev iz 19. stoletja, še zlasti razgibano stopnišče, ki ga krasijo štirje bronasti psi, delo dunajskega kiparja Antona Dominika Fernkorna (1813–1878) iz leta 1870. Leta 1882 so pred vhodom v dvorec postavili litoželezni celopostavni spomenik maršala Radetzkega, gre za standardni spomenik, izdelan v Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem. Slednji je bil 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, odstranjen in umaknjen v depo Mestnega muzeja, 2021 pa je bila na prvotno mesto postavljena njegova kopija. Nedaleč stran so leta 2011 postavili moderno zasnovan spomenik Zoran Kržišnika (1920–2008), ravnatelja Moderne galerije in pobudnika ustanovitve Mednarodnega grafičnega likovnega centra, delo Matjaža Počivavška.

 

 

Namembnost


V času lastništva jezuitov je dvorec služil kot stavba za oddih, nato je bila krajši čas v njem letna rezidenca ljubljanskega škofa. Od osemdesetih letih 18. stoletja ga je uporabljala vojska, od prve polovice 19. stoletja pa je imel bivalno funkcijo. Po 1860 je občina v dvorcu uredila stanovanja, ki so jih izpraznili šele 1967. Od 1989 služi galerijskim namenom (Mednarodni grafični likovni center).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Galerija
  • Muzej

Izpostavljeno


barok, klasicizem, historizem
dvorec, škofovski grad, galerija, vrt, angleški vrt

Dvorec Tivoli se nahaja na nekoliko vzvišeni legi, na umetno izravnani terasi, v istoimenskem parku in optično zaključuje v 19. stoletju vzpostavljeno promenado. Njegova predzgodovina je v precejšnji meri neraziskana in jo lahko podamo samo v grobih obrisih. Nekoliko višje od dvorca je v 13. stoletju stal stolpasti dvor Turn (Thurn), ki ga je 1442 v neuspešnem obleganju Ljubljane porušil Ulrik II. Celjski. Tedanji lastnik porušenega dvora, Jurij baron Apfaltrern, je nekoliko nižje dal postaviti nov dvorec, ki se je zaradi lokacije imenoval Podturn (po drugi varianti naj bi to storil kranjski vicedom Erazem Praunwart, ki je imel posestvo v lasti od 1507). Leta 1601 so posestvo kupili jezuiti, ki so se nekaj let prej priselili v Ljubljano, v letih 1610–1611 pa jim je ljubljanski škof Tomaž Hren na mestu dvorca dal postaviti novo stavbo, ki so jo uporabljali kot objekt za oddih. Gradnjo je morda vodil stavbenik Abbondio Donino ml. (1591–1652) ali kateri od redovnih arhitektov. Posvetitev »počitniške hiše«, ki je na pročelju nosila tudi Hrenov grb, je bila 5. septembra 1611. Ker »Hrenova« stavba v 18. stoletju očitno ni več ustrezala potrebam jezuitov, so med letoma 1701 in 1703 v njeni neposredni bližini (ne pa na njenem mestu), zgradili sedanji dvorec. Gradbena dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata (1659–1704), za kamnoseška dela pa je bil zadolžen Luka Mislej (1670–1727). Stavbo, v kateri je bila tudi kapela sv. Barbare, so blagoslovili 6. septembra 1703. Po razpustitvi jezuitskega reda (1773) je dvorec postal last študijskega sklada. Prva leta ga je za letno rezidenco uporabljal ljubljanski škof, v osemdesetih letih 18. stoletja pa ga je prevzela vojska in uporabljala za bolnišnico, skladišča in vojašnico, kar je stavbo precej poškodovalo.

Leta 1837 je prešel v last kranjskih deželnih stanov, ki so ga v letih 1845–1849 po načrtih neznanega arhitekta prezidali v klasicističnem slogu, s čimer je dobil današnjo podobo. Leta 1852 so ga prodali cesarju Francu Jožefu I., ki ga je še istega leta prepustil v dosmrtni užitek feldmaršalu Josefu grofu Radetzkemu (1766–1858), zmagovalcu več bitk proti Sardiniji-Piemontu v letih 1848–1849. Radetzky je dvorec, v njegovem času je nosil ime Vila Radetzky, prenovil in uredil okolico, zaradi česar mu je mesto podelilo naziv častnega meščana. Že leta 1856 je Radetzky dvorec vrnil cesarju, 1860 pa ga je od odkupila Mestna občina Ljubljana. V njem so bila vse do leta 1967 stanovanja, nakar so ga po načrtih Sergeja Pavlina prenovili za potrebe Mednarodna grafičnega likovnega centra, ki je bil odprt 1989.

Dvorec, zgrajen na pravokotni talni ploski, ima na začelju tri izzidke. Dvonadstropno stavbo na pročelju členi zmerno klasicistično okrasje. Osrednje tri osi rizalitno izstopajo, naj njimi se dviguje trikotno čelo, nad vhodom je balkon. Notranja oprema se zaradi pogostega menjavanja lastnikov in dolgotrajne stanovanjske funkcije, ni ohranila. Arhitekturo pomembno dopolnjuje parkovna ureditev iz 19. stoletja, še zlasti razgibano stopnišče, ki ga krasijo štirje bronasti psi, delo dunajskega kiparja Antona Dominika Fernkorna (1813–1878) iz leta 1870. Leta 1882 so pred vhodom v dvorec postavili litoželezni celopostavni spomenik maršala Radetzkega, gre za standardni spomenik, izdelan v Salmovi livarni v Blanskem na Moravskem. Slednji je bil 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, odstranjen in umaknjen v depo Mestnega muzeja, 2021 pa je bila na prvotno mesto postavljena njegova kopija. Nedaleč stran so leta 2011 postavili moderno zasnovan spomenik Zoran Kržišnika (1920–2008), ravnatelja Moderne galerije in pobudnika ustanovitve Mednarodnega grafičnega likovnega centra, delo Matjaža Počivavška.

 

 

Namembnost

V času lastništva jezuitov je dvorec služil kot stavba za oddih, nato je bila krajši čas v njem letna rezidenca ljubljanskega škofa. Od osemdesetih letih 18. stoletja ga je uporabljala vojska, od prve polovice 19. stoletja pa je imel bivalno funkcijo. Po 1860 je občina v dvorcu uredila stanovanja, ki so jih izpraznili šele 1967. Od 1989 služi galerijskim namenom (Mednarodni grafični likovni center).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Galerija
  • Muzej

Lastniki

Družba Jezusova, 1601–1773

Bivše jezuitsko imenje, 1773–1790

Študijski sklad, 1790–1837

Deželni stanovi, 1837–1852

Cesar Franc Jožef I., 1852–1860

Mestna občina Ljubljana, 1860–

Dvorec z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Pročelje dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Soba v prvem nadstropju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Stopnišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Vrata v prvem nadstropju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ostanek poslikave v drugem nadstropju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ostanek poslikave v drugem nadstropju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Tivolski grad, Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Pod turnom, Ljubljana, Slovenija

Literatura

Literatura:

Register nepremične kulturne dediščine

Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000.

Silvester KOPRIVA, Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih, Ljubljana 1989.

Vesna KRMELJ, Rožnik, Ljubljana 2012 (Umetnine v žepu, 6).

Darinka KLADNIK, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991.

Ana LAVRIČ, Obnovitvena in olepševalna dela pri seminarju, gimnaziji in pristavi ljubljanskih jezuitov v 18. stoletju, Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1998 (Redovništvo na Slovenskem, 4), str. 167–187.

Ana LAVRIČ, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, Ljubljana 1988.

Peter von RADICS, Aeltere Geschichte des Schlosses Unterthurn (Tivoli) bei Laibach, Mittheilungen des Musealvereines für Krain, 6/1, 1893, str. 108–124.

Igor SAPAČ, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Ljubljana 2007, str. 230–270.

Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 361–677.

https://old.delo.si/kultura/skulptura-v-spomin-dr-zoranu-krzisniku-1920-2008.html (stanje na dan 5. 1. 2023).

Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska. 4: Ljubljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999 (Grajske stavbe, 9).

Johann Weikhard VALVASOR, Topographia Ducatus Carniolae modernae, Labaci 1679.

Johann Weikhard VALVASOR, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, Nürnberg 1689.

Sonja ŽITKO, Dela dunajskih kiparjev Fernkorna in Tilgnerja za Ljubljano, Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997, str. 135–146.

Sonja ŽITKO, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989.

 

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji