Štrovsenek

Savinjska

Na lokaciji, kjer stoji današnji dvorec, na naravni terasi severno od Gomilskega, se je nekoč nahajal lovski dvorec celjskih grofov, ki je bil že takrat v deželnoknežji lasti. Leta 1467 se prvič omenja kot lovski dvorec, Jägerhof zu St. Mathes vnder Sanneg. Po lastniku Jakobu Straussu, ki ga je posedoval v obdobju 1578–1590, je dobil ime Straussenhof.

Curk je za današnjo podobo dvorca zapisal, da je po konceptu renesančna, po izgledu pa nakazuje angleški kastelni slog. Dvorec pravokotne oblike ima s poligonalnim stolpičem poudarjen jugovzhodni vogal. Stavba ima štiri trakte z notranjim arkadnim dvoriščem. Najstarejšega lahko datiramo v čas med letoma 1578 in 1590, ostali trije trakti pa so bili dodani v 18. stoletju. Dvorec ima pritličje in dve nadstropji, vsako pa sestavlja enajst sob. Nekoč je imel tudi kapelo z mašno licenco. Kot grajska kapela predhodnika današnjega dvorca je funkcionirala današnja podružnična cerkev sv. Matevža v neposredni bližini dvorca, v kateri so ohranjeni fragmenti fresk iz prve polovice 15. stoletja in sredine 16. stoletja. Ker naj bi bil predhodna zgradba manjša, kapela verjetnoni bila locirana znotraj same stavbe. Morda je bila nekoč celo bližje dvorcu, saj ni popolnoma jasno, kje točno se je nahajala prvotna stavba, cerkev pa je gotovo starejša od današnjega dvorca. Prav gotovo pa je tudi, da je bila že prvobitna grajska kapela posvečena sv. Matevžu, kar je sicer redek patrocinij, saj se neka cerkev sv. Matevža oziroma Matije pod Žovnekom omenja že v 15. stoletju. Dvorec dopolnjuje tudi park z nekdanjim ribnikom, ki izkazuje romantične prvine, značilne za 19. stoletje, v njegovi neposredni bližini pa so bili nekoč še nasadi hmelja.

Pročelje ima tridelno zasnovo – vsak del je poudarjen s stopničastim trikotnim čelom. Osrednje čelo je nekoliko manjše, na sredini pa ga poudarja grb. V osrednji osi se nahaja preprost kamnit portal, nad katerim je stavbi prizidan lesen balkon s streho; ta počiva na štirih litoželeznih stebrih z neogotsko ornamentiko.

Notranje dvorišče je poudarjeno z arkadami, ki se v pritličju ob južnem traktu opirajo na tri stebre kvadratnega prereza s posnetimi robovi. Ob vzhodnem in zahodnem traktu so stebri okrogli. Prav takšni so tudi arkadni stebri v prvem nadstropju. Drugo nadstropje arkad nima. Hodniki pod arkadami so v pritličju obokani s češkimi kapami, v severozahodnem delu hodnika pa se pojavi križni obok. V arkadnih hodnikih prvega nadstropja so stropi ravni. Na dvorišču pod arkadami je vzidan rimski relief.

Dvorec ima dve veliki kleti, ki sta obokani s plitvima, sekundarnima, in močno potlačenima banjastima opečnima obokoma. Vhod v južno klet je po stopnicah, ki so nameščene pod arkadami in se zapirajo z lesenim pokrovom v ravnini pohodne površine.

Nekateri prostori pritličja imajo še križnogrebenaste oboke ali banjaste oboke s sosvodnicami, ki imajo grebenasto poudarjene robove. Obok jugovzhodnega dela dvorca sloni na dveh slopih, ki nosita oproge, med katerimi so križni grebeni. Tam je bila kuhinja.

V prvem nadstropju je v več sobah ohranjen kasetiran in delno rezljan novejši leseni strop. Nekateri izmed stropov teh sob imajo kovinske aplikacije v obliki rozet. Trije stropi so poslikani v tehniki freske. Upodobljeni so raznovrstni motivi v različnih historističnih slogih. Neorokokojski prizor, tako piše Stopar, prikazuje angele z glasbili in pripovednimi prizori v kartušah. V tej sobi je stropna poslikava v stilu baročnih ali rokokojskih iluzionističnih poslikav. Pred gledalcem se odpira na štiri dele razdeljen prizor neba z razigranimi putti, od katerih nekateri v rokah držijo različne predmete, kot so lira, trakovi, in zlat lovorjev venec. Prizor poudarjajo naslikana arhitektura, ograje in kipi v načinu grizaja, štirje pripovedni prizori in štukatura. Od poslikane historistične celote se je na stropu ohranil le del s prizorom dveh golih deklet, ki se poigravata s putti; nekateri od njih nosijo cvetje, ki je na poslikavi tudi kot dekorativni element. Zadnji izmed poslikanih stropov prikazuje ženo z dekletom pred pokrajino z gradom v ozadju. Pravzaprav gre za tondo s sedečo žensko s štirimi otroki, ki se poigravajo s cvetjem. Prizor je umeščen v romantično naravno krajino, o gradu v ozadju pa ni sledu. Isti strop poudarjajo še bordure in štiri poslikave v vogalih stropa – tri poslikave so zgolj cvetlične, četrta pa prikazuje napol golo žensko na čolnu, ob njej pa putta z vpreženimi labodi. Poslikava ženske z otroki je signirana in datirana. Stopar je napisal malce napačno razbral kot A. Fonzar 1916. Na podlagi ustrezno razbrane signatire – A. Fonzari, 1916 – lahko kot avtorja poslikave identificiramo v Gorici rojenega slikarja Adolfa Fonzarija (1880–1959).

V stavbi se je do nedavnega nahajalo nekaj reprezentativnih peči, ki jih lahko uvrstimo v pozno 19. stoletje. Marca 2021 je bila ena izmed njih ukradena, danes je dvorcu samo še ena.

Stavba je prvotno najbrž obsegala samo en trakt, na kar lahko sklepamo po grafični upodobitvi v štajerski topografiji Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1681. K temu traktu so verjetno že zgodaj prizidali manjše pomožno poslopje. Na omenjeni grafiki lahko desno od dvorca opazimo še današnjo podružnično cerkev sv. Matevža, ki po zunanji podobi ni več prepoznavna. Najstarejši trakt dvorca je iz obdobja 1578–1590, trije trakti so verjetno dodani v 18. stoletju, leta 1869 pa je bil dvorec tudi prezidan. Vogali so bili poudarjeni s pristrešnimi pomolnimi stolpiči. Na strehi je imel dvorec manjši urni stolpič z baročno čebulasto streho. Po mnenju Stoparja lahko danes ohranjene najstarejše dele stavbe datiramo šele v 17. stoletje, kar bi pomenilo, da je bila takratna, danes v jedru še ohranjena, stavba že naslednica prvotnega lovskega dvora ali celo Straussovega dvorca. V baroku so bila po Stoparju stavbi prizidana še tri krila, urejeno je bilo tudi arkadno dvorišče. Po letu 1869 je tedanji lastnik Karel Haupt prezidal stavbo v angleškem kastelnem slogu. Dvorec je bil celovito preoblikovan v historistično stavbo z določenimi klasicističnimi elementi. Takrat so najbolj izpostavljeni vogal poudarili z vitkim visokim stolpičem. Na novo so bili opremljeni tudi reprezentativni bivalni prostori notranjščine, nekatere pa so tudi poslikali. Takrat so okolico stavbe uredili kot krajinski park z ribnikom. Dvorec je bil leta 1985 delno obnovljen.

Namembnost


Dvorec je do začetka vojne služil kot rezidenca. Ob koncu druge svetovne vojne, ko je bil dvorec nacionaliziran, je bil izpraznjen. Med letoma 1956 in 1971 je bil v dvorcu dom starostnikov. Takrat so želeli prodati več starih peči in jih zamenjati z novimi, kar pa je preprečil ZSV Celje. Do začetka  90. let 20. stoletja so bile v dvorcu pisarne in obrat družbene prehrane.  Med letoma 2003 in 2011 je bil v lasti podjetja Lumar, od leta 2011 pa je bil sedež podjetja Biva hiše. Od leta 2019 je v lasti podjetja Steel Štore. Zadnja desetletja je prepuščen propadanju. Občina Braslovče si prizadeva, da bi dvorec obnovili in ga uporabili v turistično-protokolarne namene.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


renesansa, barok, historizem, romantika
dvorec, vrt

Na lokaciji, kjer stoji današnji dvorec, na naravni terasi severno od Gomilskega, se je nekoč nahajal lovski dvorec celjskih grofov, ki je bil že takrat v deželnoknežji lasti. Leta 1467 se prvič omenja kot lovski dvorec, Jägerhof zu St. Mathes vnder Sanneg. Po lastniku Jakobu Straussu, ki ga je posedoval v obdobju 1578–1590, je dobil ime Straussenhof.

Curk je za današnjo podobo dvorca zapisal, da je po konceptu renesančna, po izgledu pa nakazuje angleški kastelni slog. Dvorec pravokotne oblike ima s poligonalnim stolpičem poudarjen jugovzhodni vogal. Stavba ima štiri trakte z notranjim arkadnim dvoriščem. Najstarejšega lahko datiramo v čas med letoma 1578 in 1590, ostali trije trakti pa so bili dodani v 18. stoletju. Dvorec ima pritličje in dve nadstropji, vsako pa sestavlja enajst sob. Nekoč je imel tudi kapelo z mašno licenco. Kot grajska kapela predhodnika današnjega dvorca je funkcionirala današnja podružnična cerkev sv. Matevža v neposredni bližini dvorca, v kateri so ohranjeni fragmenti fresk iz prve polovice 15. stoletja in sredine 16. stoletja. Ker naj bi bil predhodna zgradba manjša, kapela verjetnoni bila locirana znotraj same stavbe. Morda je bila nekoč celo bližje dvorcu, saj ni popolnoma jasno, kje točno se je nahajala prvotna stavba, cerkev pa je gotovo starejša od današnjega dvorca. Prav gotovo pa je tudi, da je bila že prvobitna grajska kapela posvečena sv. Matevžu, kar je sicer redek patrocinij, saj se neka cerkev sv. Matevža oziroma Matije pod Žovnekom omenja že v 15. stoletju. Dvorec dopolnjuje tudi park z nekdanjim ribnikom, ki izkazuje romantične prvine, značilne za 19. stoletje, v njegovi neposredni bližini pa so bili nekoč še nasadi hmelja.

Pročelje ima tridelno zasnovo – vsak del je poudarjen s stopničastim trikotnim čelom. Osrednje čelo je nekoliko manjše, na sredini pa ga poudarja grb. V osrednji osi se nahaja preprost kamnit portal, nad katerim je stavbi prizidan lesen balkon s streho; ta počiva na štirih litoželeznih stebrih z neogotsko ornamentiko.

Notranje dvorišče je poudarjeno z arkadami, ki se v pritličju ob južnem traktu opirajo na tri stebre kvadratnega prereza s posnetimi robovi. Ob vzhodnem in zahodnem traktu so stebri okrogli. Prav takšni so tudi arkadni stebri v prvem nadstropju. Drugo nadstropje arkad nima. Hodniki pod arkadami so v pritličju obokani s češkimi kapami, v severozahodnem delu hodnika pa se pojavi križni obok. V arkadnih hodnikih prvega nadstropja so stropi ravni. Na dvorišču pod arkadami je vzidan rimski relief.

Dvorec ima dve veliki kleti, ki sta obokani s plitvima, sekundarnima, in močno potlačenima banjastima opečnima obokoma. Vhod v južno klet je po stopnicah, ki so nameščene pod arkadami in se zapirajo z lesenim pokrovom v ravnini pohodne površine.

Nekateri prostori pritličja imajo še križnogrebenaste oboke ali banjaste oboke s sosvodnicami, ki imajo grebenasto poudarjene robove. Obok jugovzhodnega dela dvorca sloni na dveh slopih, ki nosita oproge, med katerimi so križni grebeni. Tam je bila kuhinja.

V prvem nadstropju je v več sobah ohranjen kasetiran in delno rezljan novejši leseni strop. Nekateri izmed stropov teh sob imajo kovinske aplikacije v obliki rozet. Trije stropi so poslikani v tehniki freske. Upodobljeni so raznovrstni motivi v različnih historističnih slogih. Neorokokojski prizor, tako piše Stopar, prikazuje angele z glasbili in pripovednimi prizori v kartušah. V tej sobi je stropna poslikava v stilu baročnih ali rokokojskih iluzionističnih poslikav. Pred gledalcem se odpira na štiri dele razdeljen prizor neba z razigranimi putti, od katerih nekateri v rokah držijo različne predmete, kot so lira, trakovi, in zlat lovorjev venec. Prizor poudarjajo naslikana arhitektura, ograje in kipi v načinu grizaja, štirje pripovedni prizori in štukatura. Od poslikane historistične celote se je na stropu ohranil le del s prizorom dveh golih deklet, ki se poigravata s putti; nekateri od njih nosijo cvetje, ki je na poslikavi tudi kot dekorativni element. Zadnji izmed poslikanih stropov prikazuje ženo z dekletom pred pokrajino z gradom v ozadju. Pravzaprav gre za tondo s sedečo žensko s štirimi otroki, ki se poigravajo s cvetjem. Prizor je umeščen v romantično naravno krajino, o gradu v ozadju pa ni sledu. Isti strop poudarjajo še bordure in štiri poslikave v vogalih stropa – tri poslikave so zgolj cvetlične, četrta pa prikazuje napol golo žensko na čolnu, ob njej pa putta z vpreženimi labodi. Poslikava ženske z otroki je signirana in datirana. Stopar je napisal malce napačno razbral kot A. Fonzar 1916. Na podlagi ustrezno razbrane signatire – A. Fonzari, 1916 – lahko kot avtorja poslikave identificiramo v Gorici rojenega slikarja Adolfa Fonzarija (1880–1959).

V stavbi se je do nedavnega nahajalo nekaj reprezentativnih peči, ki jih lahko uvrstimo v pozno 19. stoletje. Marca 2021 je bila ena izmed njih ukradena, danes je dvorcu samo še ena.

Stavba je prvotno najbrž obsegala samo en trakt, na kar lahko sklepamo po grafični upodobitvi v štajerski topografiji Georga Matthäusa Vischerja iz leta 1681. K temu traktu so verjetno že zgodaj prizidali manjše pomožno poslopje. Na omenjeni grafiki lahko desno od dvorca opazimo še današnjo podružnično cerkev sv. Matevža, ki po zunanji podobi ni več prepoznavna. Najstarejši trakt dvorca je iz obdobja 1578–1590, trije trakti so verjetno dodani v 18. stoletju, leta 1869 pa je bil dvorec tudi prezidan. Vogali so bili poudarjeni s pristrešnimi pomolnimi stolpiči. Na strehi je imel dvorec manjši urni stolpič z baročno čebulasto streho. Po mnenju Stoparja lahko danes ohranjene najstarejše dele stavbe datiramo šele v 17. stoletje, kar bi pomenilo, da je bila takratna, danes v jedru še ohranjena, stavba že naslednica prvotnega lovskega dvora ali celo Straussovega dvorca. V baroku so bila po Stoparju stavbi prizidana še tri krila, urejeno je bilo tudi arkadno dvorišče. Po letu 1869 je tedanji lastnik Karel Haupt prezidal stavbo v angleškem kastelnem slogu. Dvorec je bil celovito preoblikovan v historistično stavbo z določenimi klasicističnimi elementi. Takrat so najbolj izpostavljeni vogal poudarili z vitkim visokim stolpičem. Na novo so bili opremljeni tudi reprezentativni bivalni prostori notranjščine, nekatere pa so tudi poslikali. Takrat so okolico stavbe uredili kot krajinski park z ribnikom. Dvorec je bil leta 1985 delno obnovljen.

Namembnost

Dvorec je do začetka vojne služil kot rezidenca. Ob koncu druge svetovne vojne, ko je bil dvorec nacionaliziran, je bil izpraznjen. Med letoma 1956 in 1971 je bil v dvorcu dom starostnikov. Takrat so želeli prodati več starih peči in jih zamenjati z novimi, kar pa je preprečil ZSV Celje. Do začetka  90. let 20. stoletja so bile v dvorcu pisarne in obrat družbene prehrane.  Med letoma 2003 in 2011 je bil v lasti podjetja Lumar, od leta 2011 pa je bil sedež podjetja Biva hiše. Od leta 2019 je v lasti podjetja Steel Štore. Zadnja desetletja je prepuščen propadanju. Občina Braslovče si prizadeva, da bi dvorec obnovili in ga uporabili v turistično-protokolarne namene.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

1578–1590 fizik dr. Jakob Strauss

Gregor Matačič, do 1642

Andrej pl. Gusič, 1642–1657

Janez grof Sauer, do 1674

Janez Ludvik Sauer, do 1696

Marije Konstancije Pilpach, od 1730, nato Karel Žiga Pilpach

Lovrenc Schreckinger, 1742

Maks Schreckinger pl. Neidenberg, 1760

Lovrenc Schreckinger, do 1776–1797

Karel Joh. Kircher, 1776

Alojz Rosman, 1797

Valentin Pegam, 1800

Jakob Brezic in Konstancija roj. Pilpach, 1809

Nikolaj del Negro, 1812, zatem Amalija del Negro roj. Čokl

1816 Jožef Tomšič (drugi soprog Amalije del Negro)

1847 Jožef Krügerschuch

1855 vitez pl. Födransberg

1863 baron Otto von Bruck

Po 1869 ritmojster Karel Haupt

Karel Kurka (1878–?), Karolina Kurka, roj. Baldini (1877–?)

Ivan Črnak, do 1941

narodna imovina, od 1945

v upravi podjetja Ingrad, od 1971

Lumar hiše, od 2003

Biva hiše, od 2011

Steel Štore (do 2023)

Dvorec Štrovsenek v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec z zahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pročelje dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Leseni balkon z zahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb nad lesenim balkonom (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče z arkadami

Arkadni hodnik

Zastekljena dvoriščna stran dvorca

Peč iz 19. stoletja

Iluzionistični prizor s putti

Prizor dveh golih deklet, ki se poigravata s putti

Prizor dveh golih deklet, ki se poigravata s putti (detajl)

Vogalni prizor

Vogalni prizor

Adolfo Fonzari, Tondo s sedečo žensko in štirimi otroki, 1916

Dvorec Štrovsenek, 3303 Gomilsko, Slovenija

Literatura

INDOK Center ZVKD, spisi, arhiv

Register nepremične kulturne dediščine

Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0723/001/002/00034, Zapuščinske zadeve (1942–1945), Tschmak, Johann [Čmak, Ivan/Janez].

Bogdan BADOVINAC, Šmatevž- cerkev sv. Matevža, Varstvo Spomenikov. Poročila, 39/41, 2006, str. 211–212, št. 311.

Jože CURK, Gradovi in graščine v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski zbornik, I, 1959, str. 140–160.

Adolfo FONZARI, Allgemeines Künstlerlexikon, Band 42, 1992–2017, str. 226–227.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, Gradec 1878–1885.

Urška JAUŠOVEC, Kulturna dediščina Savinjske doline, 2011 (diplomsko delo).

Mateja JAZBEC, Podjetje v dvorcu, Novi tednik NT&RC, 57/33, 2003, str. 9.

Franc KRALJ, Sakralni spomeniki na območju Občine Braslovče, Braslovče 2012.

Špela OŽIR, Po žagi še obnova bližnje graščine, Novi tednik NT&RC, 74/8, 2019, str. 9.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Miha PREINFALK, Rodbina Del-Negro, Genealoška skica šoštanjskih graščakov, Kronika, 3, 2021, str. 619–638.

Igor SAPAČ, Franci LAZARINI, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015.

Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982.

Ivan STOPAR, Gomilsko pri Žalcu, Varstvo spomenikov, 11, 1966, str. 142.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992.

Andrej STUDEN, Slovanski tepec in umazana Tržačanka. Pričevanje o razpadu zakona češkega tovarnarja Karla Kurke, Acta Histriae, 19/3, 2011, str. 469–482.

Graščina Štrovsenek, Visit Braslovče. Dostopno na URL naslovu: https://www.visitbraslovce.com/grascina-stovsenek/ [3. 11. 2022].

Šmatevž – Dvorec Štrovsenek s parkom, Digitalne vsebine kulturne dediščine Slovenije. Dostopno na URL naslovu: https://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=7932 [3. 11. 2022].

Ukradena lončena peč posebne zgodovinske vrednosti, Celje.info. Dostopno na URL naslovu: https://www.celje.info/kronika/ukradena-loncena-pec-posebne-zgodovinske-vrednosti/ [3. 11. 2022].

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji