Stara Loka

Dvor freisinškega škofa v Loki – »curtis sua Lonca« se prvič omenja leta 1074. Ena zgodnejših omemb Stare Loke datira v čas Viljema de Altenlak, leta 1286. Fevdna knjiga omenja leta 1392 v Stari Loki dva cela in en polovični dvorec. Enega od obeh celih dvorcev smemo iskati na mestu starološke graščine. Z gotovostjo lahko štejemo za prvega starološkega graščaka Baltazarja pl. Siegersdorfa, ki mu je fevd leta 1521 podelil freisinški škof Filip. Po letu 1534 si je posest razdelilo Baltazarjevih pet hčera. Po smrti Katarine, por. Gall, je sedež gospostva v Stari Loki pripadel njenemu svaku Andreju pl. Lambergu s Črnelega, ki je umrl leta 1542. Varuha njegovega mladoletnega sina in naslednika, tudi Andreja po imenu, sta leta 1543 njegov delež prodala možu hčere Agneze Viljemu Raspu, ki je 1554 z zamenjavo pridobil delež Andreja pl. Wernegkha, leta 1561 pa kupil še delež Franca Rainerja. Viljemov nagrobnik je vzidan pod pritličnimi arkadami na dvorišču starološkega gradu. Po Viljemovi smrti sta bila lastnika njegova vnuka Viljem in Jurij Rasp. Mihael Papler je leta 1595 pridobil Jurijev delež in leta 1618 še Viljemovega. Leta 1634 je graščino kupil Jurij Scarlichi, brat ljubljanskega škofa, ki mu je v letu 1659 sledil sin Franc Karl Scarlichi. Leta 1676 je Staro Loko od skrbnika Scarlichijevih dedičev Jakoba Petschacherja kupil Gabrijel pl. Lukančič (1620–1683). Po njegovi smrti je postal graščak sin Janez Gothard Lukančič (1665–1711), ljubitelj heraldike in izdelovalec genealogij. Ta je leta 1705 graščino prodal Janezu Juriju Prešernu, od kogar jo je leto pozneje kupil Janez Adam pl., pozneje baron Erberg (1668–1721). Njegov sin Volf Adam baron Erberg (1693–1754) ni imel naslednikov, zato so starološko posest leta 1755 prodali na dražbi. Novi graščak je postal bogati trgovec z lanom Matevž Demšar, ki sta mu po letu 1766 sledila sin Jožef Demšar st. in vnuk Jožef Demšar ml. Slednji je leta 1819 prodal Staro Loko svojemu svaku Frideriku Anzelmu pl. Strahlu iz Erfurta, ki se je malo pred tem poročil s Terezijo Demšar. Po Strahlovi prezgodnji smrti leta 1821 je bila še nekaj let lastnica njegova vdova, po letu 1829 pa osirotela Edvard in Henrika Strahl. Leta 1849 je Edvard Strahl (1817–1884) odkupil sestrin delež in ostal edini graščak v Stari Loki do svoje smrti leta 1884. Sledil mu je sin Karl (1850–1929), ki je umrl brez potomcev, zato je bilo njegovo imetje leta 1930 razprodano na dražbi. Grad je pridobil starološki lesni trgovec Franc Dolenc in ga po neuspešnih pogajanjih za odkup in predelavo v okrajno ubožnico, kjer bi ob podpori banovine in higienskega zavoda iz Ljubljane deloval še zdravstveni dom in izolirnica za primer nalezljivih bolezni, leta 1933 prodal Društvu za Dom slepih. Društvo je pričelo 1. januarja 1937 v prostorih gradu izvajati dejavnosti varstva, nege in oskrbe odraslih slepih in slabovidnih oseb. To je tudi začetek tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Po koncu druge svetovne vojne je bila posest nacionalizirana, leta 1979 pa so se varovanci Doma slepih izselili, ker so dobili nov, sodobno opremljen dom v neposredni bližini. Grad je bil kot državna last leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Med letoma 1985 in 2008 je služil potrebam Muzeja pošte in telekomunikacij, ki je uporabljal drugo (sicer neustrezno prenovljeno) nadstropje, po selitvi muzeja v polhograjsko graščino leta 2008 pa je ostal brez ustrezne namembnosti. Januarja 2022 je bilo v Uradnem listu Republike Slovenije (6/2022) objavljeno javno zbiranje ponudb za prodajo gradu in pripadajočega zemljišča pod spomeniškovarstvenimi pogoji, pri čemer je bila izklicna cena 175.000 eur. Spomladi istega leta je Občina Stara Loka postala lastnica gradu za 194.000 eur.

Opis starološkega gradu najdemo pri Valvasorju: »Grad ima ribnik, okrog pa vodni jarek, ki je precej bogat z ribami in čez katerega je zgrajen lep mostiček. Grad se ponaša s fino staro zidavo, ki je sorodna staroveškemu stilu. Okolica je prijetna, poživljajo jo lepi vrtovi, bogato sadno drevje in zeleneča zorana polja.« Sedanji grad je nastal po potresu leta 1511 oziroma za časa Baltazarja Siegersdorfa, v čas pred potresom pa lahko dokaj zanesljivo postavimo obodno zidovje grajskega jedra s »hišo« na severni strani in mogočnim okroglim stolpom na jugovzhodni strani. Njegova zasnova je namreč še tipično poznogotska. Del stebrov pritličnega arkadnega hodnika v vzhodnem, južnem in zahodnem traktu kaže na prvo polovico 16. stoletja. Ohranil se je opis gradu iz leta 1630, ko je bilo v gradu urejenih, poleg lepo poslikane dvorane in dveh posebnih sob za gospode ter treh za gospe, še 15 kamer, soba za služinčad in soba ob vratih. Grad je takrat imel dve kuhinji, sedem kleti, tri velike žitne kašče, konjski hlev z osmimi konji, kravji hlev, stolp in ječo. Merianova podoba Loke iz leta 1649 kaže starološki grad še precej neizrazito. Večje prezidave sta verjetno izvršila oba Scarlichija, še verjetneje pa Petschacher po letu 1649. Valvasorjeva podoba gradu kaže, da je bil takrat že obdan z obzidjem in vodnim jarkom. Na upodobitvi se dobro vidi jugovzhodni obzidni stolp. Današnji veliki okrogli stolp, ki daje gradu značilno podobo, je bil takrat še nižji. Osrednji južni trakt je na upodobitvi že tak, kot je še danes, z obema konzolnima pomoloma. Neprimerljiv z današnjim je zahodni trakt, ki je bil popolnoma na novo pozidan v drugi polovici 19. stoletja. Na Valvasorjevi upodobitvi se vidi arkadno dvorišče. Zahodno stranico zaključuje v severozahodnem vogalu obzidja okrogel stolp. Jugozahodnega stolpa ni na posnetku. Na tem vogalu je naslikan le pomolni stolpič, severovzhodni stolp pa se skriva za ostalim poslopjem. Vsi štirje stolpi so vrisani še v franciscejskem in v poznejših katastrih. Nimamo zanesljivih podatkov o tem, kdo je dozidal jugozahodni obzidni stolp, povišal veliki osrednji grajski stolp in dvignil vzhodni trakt. Jožef Demšar je okrog leta 1790 prezidal hodnik v vzhodnem traktu, ki je povezoval veliki stolp s sobami v spodnjem nadstropju gradu in naredil dve sobi. Nekaj prezidav je izvedel tudi v severnem traktu. V notranjem dvorišču na severni strani kaže na ta čas baročni portal z letnico 1784. Če ne že prej, so takrat spremenili del arkadnih stebrov v severnem delu zahodnega in vzhodnega trakta, kjer so stebri zamenjani s kamnitimi slopi. Še sredi 19. stoletja so grad obdajali štirje stolpi, obzidje in vodni jarek. Temeljnih prezidav se je po letu 1849 lotil Edvard Strahl. Dal je podreti zahodno obzidje s prizidkom in stolpoma. Del severozahodnega pomola (erkerja) so podrli že prej. Kapelo sv. Jožefa v zahodnem delu je dal predelati v stanovanjske prostore. Jarek je dal zasuti in v njem so posadili sadno drevje, le na južni strani gradu se je del ohranil. Edvard Strahl je dal zastekliti arkadne hodnike v nadstropjih, ne pa tudi v pritličju. Verjetno je pri teh predelavah v zahodnem traktu precej zrahljal statiko stavbe. Ko je leta 1890 strela zanetila požar v jugovzhodnem stolpu in na delu gospodarskega poslopja, je Karl Strahl obnovil ostrešje. Potres leta 1895 je najbolj prizadel zahodni trakt, ki ga je Karel Strahl moral pozidati na novo, dal ga je tudi učvrstiti z železnimi vezmi, a pri prenovi si je prizadeval, da bi rekonstruiral njegovo staro podobo. Do leta 1909 je grad doživel še zadnje prezidave, ko so spreminjali predvsem notranje prostore. V sobah so položili nov parket, namestili so nove peči in uredili kuhinjo, takrat je tudi stavno pohištvo dobilo novo okovje. Ko je grad postal državna last, so pritlične dvoriščne arkade zazidali in še večkrat preuredili notranjost, predvsem severni in zahodni trakt. Na začetku 20. stoletja so naredili tudi nov železobetonski most čez graben. Pred tem je bil grajski vrt urejen v baročnem stilu, imel je cvetlični parter, dostop je bil možen čez lesen most. Na vrtu so gojili tropsko drevje in grmičevje (oleander, limono, lovor, itd.). Po letu 1909 so vrt uredili v angleškem slogu. V ta čas je mogoče datirati tudi kamnito ploščo z aliančnim grbom rodbin Strahl in Lehmann, ki je nameščena nad poznobaročnim potlačenim vhodnim grajskim portalom. Skrajni južni del parka je bil v sedemdesetih letih uničen z novo cesto v Selško dolino. Nekoliko iz osi mostička čez grajski graben stoji Marijin kip na masivnem kamnitem podstavku z reliefom Bega v Egipt. Desno od Marijinega kipa poteka glavna parkovna os, ki jo obdajata levo in desno na kamnitih podstavkih poznobaročni ženski poprsji – alegoriji.

Med konstrukcijskimi elementi gradu, ki so posebej vredni pozornosti in ohranitve, so križni oboki arkadnih hodnikov v pritličju – križni in banjasti oboki v pritličju severnega trakta, zrcalna oboka v južnem delu gradu z vogalnimi pomoli, kamnite konzole (in morebitni leseni strop arkadnih hodnikov v nadstropjih) in osrednji leseni nosilec s tramom v pritličnem prostoru zahodnega trakta. Veliko je kakovostnih kamnoseških detajlov, med njimi kamniti stebri arkad v pritličju in nadstropjih, kamniti portali (baročni portal v pritličju gospodarskega poslopja ob obzidju na vzhodni strani, poznobaročni vhodni portal v pritličju vzhodnega trakta, baročni portal na dvorišču v severnem traktu, več baročnih portalov v notranjosti (vhodi v okrogli južni stolp v vseh etažah, vhodi iz etaž na stopnišče v južnem traktu)), kamnite konzole vogalnih pomolov ter okenske preklade in police, aliančni grb nad glavnim vhodom in nenazadnje renesančni nagrobnik Viljema Raspa iz ok. 1563, ki je vzidan v arkadah pritličja levo od vhoda. Nekaj je še lesene stavbne opreme, in sicer (neustrezno restavriran) lesen in bogato ornamentiran oltar, iz konca 17. ali začetka 18. stoletja, ki je bil predelan v portal, ki vodi iz arkadnega hodnika v salon v 2. nadstropju v južnem traktu, ter lesena rezljana vrata glavnega vhoda v pritličju in lesene vgradne baročne omare v okroglem stanovanjskem stolpu.

Starološki grad je najbolj znan po tako imenovani Strahlovi zbirki, ki jo je v njem leta 1863 začel ustvarjati Edvard Strahl s pomočjo sina Karla. To je bila ena najobsežnejših umetnostnih in kulturnozgodovinskih zbirk na Kranjskem. Od leta 1870 do 1909 je bilo njeni javni prezentaciji namenjeno celo grajsko nadstropje, kar je za zasebno evropsko zbirko izjemno. V začetku 20. stoletja je obsegala več kot 500 oljnih slik, več kot 100 miniatur in slik v drugih tehnikah, okrog 500 grafik in risb ter okrog 550 kosov starinskega pohištva in umetnoobrtnih predmetov. Leta 1930 je bila na drobno razprodana na javni dražbi. Doslej je bila ugotovljeno sedanje hranišče za skoraj 200 oljnih slik, v slovenskih javnih zbirkah je ohranjenih tudi veliko grafik in risb, kosov pohištva in raznih predmetov.

Pomen zbirke za slovensko umetnostno zgodovino je izjemen, a tudi med srednjeevropskimi zasebnimi zbirkami 19. stoletja zavzema pomembno mesto, in sicer zaradi velikega obsega, odprtosti za javnost, dejstva, da se je njena struktura iz ¾ 19. stoletja ohranila skorajda nespremenjena vse do razprodaje, predvsem pa zaradi obsežnega ohranjenega arhivskega gradiva, ki je omogočilo natančne raziskave.