Soteska

Dolenjska

Dvorec Soteska (oz. njegove razvaline) v občini Dolenjske Toplice stoji v istoimenski vasi na levem bregu Krke, ob križišču cest za Novo mesto, Žužemberk in Dolenjske Toplice. Prvotni grad, imenovan Stara Soteska, je stal na desnem bregu Krke in se omenja že v 13. stoletju kot last gospodov Soteških. Ta grad je bil sredi 15. stoletja v fajdi med Habsburžani in Celjskimi razdejan.

Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča, da so bili graditelji novega dvorca gospodje Širski (Scheyr). Ko so ti izumrli, so jih nasledili grofje Gallenbergi. Polihistorjev sodobnik in kranjski deželni upravitelj Jurij Žiga grof Gallenberg je razpadajoči grad podrl in v letih 1664–1697 pozidal nov renesančni dvorec. Nad glavnim portalom sta bila do okoli 1960 vzidana marmorna grba rodovin Gallenberg in Schrottenbach z napisom in letnico 1675 (sedaj v Dolenjskem muzeju Novo mesto). Iz Valvasorjeve hvale tudi vemo, da je dvorec sodil med najpomembnejše na Kranjskem in je predstavljal enega najkvalitetnejših primerov renesančne grajske arhitekture na Slovenskem. V 17. stoletju so bile ob njem urejene vrtne površine v renesančni maniri. V osi baročnega parka so sezidali nadstropen vrtni paviljon (t. i. Hudičev turn), kasneje pa so pod njim zgradili še bazen. Danes je v celoti ohranjen le slednji in pa deloma baročna stavba ob dvorcu, pozidana na pravokotni talni ploskvi, nekdanje gospodarsko poslopje.

Leta 1733 je dvorec za kratek čas prišel v last Auerspergov (Turjaških). Kupil ga je Andrej Dizma grof Auersperg, in ga imel v solastništvu z (drugo) ženo Auroro Elizabeto grofico Batthyany, po materini strani članico grofov Gallenbergov. Čez deset let (1743) ga je njegov sin Volf Nikolaj Auersperg prodal grofu Francu Karlu grofu Lichtenbergu in v rokah te rodovine je ostal do zadnjega desetletja 18. stoletja. Potem je spet prešel v posest Auerspergov, ko ga je leta 1793 kupil knez Viljem. V lasti rodovine je Soteska ostala do konca 2. svetovne vojne.

Gre za značilno poznorenesančno stavbo kvadratnega tlorisa z izstopajočimi, nekoliko višjimi vogalnimi stolpi in dodanim vhodnim stolpom. Dvorec je bil dvonadstropen, vendar sta bila le južni in zahodni trakt do kraja izzidana. Na notranji strani drugih dveh pročelij so bili dolgi arkadni hodniki, ki jih je ponekod prekinjal zid. Notranji prostor je bil predeljen na dvoriščno in vrtno polovico, sredi med obema je stala ptičnica. Zaradi poznejših prezidav je bil ves notranji prostor preurejen v grajsko dvorišče. V jugozahodnem vogalu so (še ?) ostanki prvotnega poznogotskega poslopja, ki je bilo z dvema mostovžema povezano z zahodnim traktom dvorca, v severovzhodnem vogalu pa je bila čokata stolpasta stavba.

Leta 1855 so dvorec nekoliko prezidali, leta 1870 pa prenovili kapelo sv. Jurija, ki se je nahajala v prvem nadstropju vhodnega stolpiča dvorca.

Vodstvo OF je 23. 10. 1943 ob začetku nemške ofenzive Wolkenbruch ukazalo dvorec zažgati in od takrat propada. Opremo, ki jo je Turjačan Karel Marija Aleksander že leta 1898 z gradu Žužemberk prepeljal sem, je prav tako doletelo uničenje. Leta 1951 so na novo prekrili del severnega trakta s severozahodnim stolpom. Leta 1967 je bila obnovljena streha nad paviljonom in končno so le zavarovali obodno zidovje. Aprila naslednje leto je edini del prekritega dela dvorca pogorel; po poročanju konservatorja dr. Ivana Komelja je spomeniškovarstvena služba takrat prejela telefonski klic, da naj obnovitvena dela takoj ustavijo. Žalostna usoda dvorca je bila zapečatena.

Paviljon, ki je praktično edini še v celoti ohranjen objekt kompleksa, se je prenavljalo vse od sedemdesetih let minulega stoletja dalje. Pozidan je na osnovi deteljičastega tlorisa in pokrit s stožčasto streho. Do njega je sprva vodila pot pod tremi kamnitimi slavoloki, na mestu sta se ohranila dva, tretji je bil po 2. svetovni vojni prenesen v Novo mesto in stoji danes na vrtu Dolenjskega muzeja. Prostor je prekrit s široko progasto križnim obokom s sosvodnicami. Celota je znotraj poslikana z iluzionističnimi kompozicijami, stene v pritličju prikazujejo lovski prizor, na kupolastem stropu 1. nadstropja je naslikana Zevsova ugrabitev trojanskega princa Ganimeda. Avtor poslikave ni znan, je pa slikal tudi v dvorcu (pritličje severovzhodnega vogalnega stola), a se je ohranilo le nekaj fragmentov, ki so jih po vojni sneli in jih prav tako hrani muzej v Novem mestu. Leta 2000 so začeli z gradbeno sanacijo, narejena je bila drenaža, naslednje leto so ga na novo prekrili s skodlami. Leta 2017 so bila opravljena restavratorska dela na poslikavah v pritličju in na vhodnem kamnitem portalu.

Z izjemo paviljona in gospodarskega poslopja (ki ga domačini uporabljajo za hlev) je celoten kompleks nevarna ruševina. V gospodarskih poslopjih je danes hranjena zbirka vprežnih vozil in nekaj modelov vozil iz prometnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije.

Namembnost


V dvorcu je bil mdr. sedež gospoščinskega oskrbnika ter gozdnega upravitelja (gozdni urad, združena upravna centra Soteske in Kočevja). Pred 2. svetovno vojno je bil dvorec tudi v funkciji skladišča kamnitih artefaktov in kamnoseških kosov iz gradu Žužemberk, prepeljanih sem konec 19. stoletja. Leta 1942 si je italijanski okupator v dvorcu uredil postojanko. Po odhodu Italijanov 1943 je v dvorcu nekaj dni prebival Vrhovni plenum OF s svojim IO, ves čas do nemške ofenzive pa GŠ NOV in POS. Vrtni paviljon je med obema vojnama služil za stanovanje logarja.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Ruševina

Izpostavljeno


renesansa, barok, klasicizem
stolp, dvorec, ruševina, portal, grajska kapela, dvoriščne arkade, grajski vodnjak, galerija, gospodarsko poslopje, pristava, vhodni stolp, vrt, francoski vrt

Dvorec Soteska (oz. njegove razvaline) v občini Dolenjske Toplice stoji v istoimenski vasi na levem bregu Krke, ob križišču cest za Novo mesto, Žužemberk in Dolenjske Toplice. Prvotni grad, imenovan Stara Soteska, je stal na desnem bregu Krke in se omenja že v 13. stoletju kot last gospodov Soteških. Ta grad je bil sredi 15. stoletja v fajdi med Habsburžani in Celjskimi razdejan.

Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča, da so bili graditelji novega dvorca gospodje Širski (Scheyr). Ko so ti izumrli, so jih nasledili grofje Gallenbergi. Polihistorjev sodobnik in kranjski deželni upravitelj Jurij Žiga grof Gallenberg je razpadajoči grad podrl in v letih 1664–1697 pozidal nov renesančni dvorec. Nad glavnim portalom sta bila do okoli 1960 vzidana marmorna grba rodovin Gallenberg in Schrottenbach z napisom in letnico 1675 (sedaj v Dolenjskem muzeju Novo mesto). Iz Valvasorjeve hvale tudi vemo, da je dvorec sodil med najpomembnejše na Kranjskem in je predstavljal enega najkvalitetnejših primerov renesančne grajske arhitekture na Slovenskem. V 17. stoletju so bile ob njem urejene vrtne površine v renesančni maniri. V osi baročnega parka so sezidali nadstropen vrtni paviljon (t. i. Hudičev turn), kasneje pa so pod njim zgradili še bazen. Danes je v celoti ohranjen le slednji in pa deloma baročna stavba ob dvorcu, pozidana na pravokotni talni ploskvi, nekdanje gospodarsko poslopje.

Leta 1733 je dvorec za kratek čas prišel v last Auerspergov (Turjaških). Kupil ga je Andrej Dizma grof Auersperg, in ga imel v solastništvu z (drugo) ženo Auroro Elizabeto grofico Batthyany, po materini strani članico grofov Gallenbergov. Čez deset let (1743) ga je njegov sin Volf Nikolaj Auersperg prodal grofu Francu Karlu grofu Lichtenbergu in v rokah te rodovine je ostal do zadnjega desetletja 18. stoletja. Potem je spet prešel v posest Auerspergov, ko ga je leta 1793 kupil knez Viljem. V lasti rodovine je Soteska ostala do konca 2. svetovne vojne.

Gre za značilno poznorenesančno stavbo kvadratnega tlorisa z izstopajočimi, nekoliko višjimi vogalnimi stolpi in dodanim vhodnim stolpom. Dvorec je bil dvonadstropen, vendar sta bila le južni in zahodni trakt do kraja izzidana. Na notranji strani drugih dveh pročelij so bili dolgi arkadni hodniki, ki jih je ponekod prekinjal zid. Notranji prostor je bil predeljen na dvoriščno in vrtno polovico, sredi med obema je stala ptičnica. Zaradi poznejših prezidav je bil ves notranji prostor preurejen v grajsko dvorišče. V jugozahodnem vogalu so (še ?) ostanki prvotnega poznogotskega poslopja, ki je bilo z dvema mostovžema povezano z zahodnim traktom dvorca, v severovzhodnem vogalu pa je bila čokata stolpasta stavba.

Leta 1855 so dvorec nekoliko prezidali, leta 1870 pa prenovili kapelo sv. Jurija, ki se je nahajala v prvem nadstropju vhodnega stolpiča dvorca.

Vodstvo OF je 23. 10. 1943 ob začetku nemške ofenzive Wolkenbruch ukazalo dvorec zažgati in od takrat propada. Opremo, ki jo je Turjačan Karel Marija Aleksander že leta 1898 z gradu Žužemberk prepeljal sem, je prav tako doletelo uničenje. Leta 1951 so na novo prekrili del severnega trakta s severozahodnim stolpom. Leta 1967 je bila obnovljena streha nad paviljonom in končno so le zavarovali obodno zidovje. Aprila naslednje leto je edini del prekritega dela dvorca pogorel; po poročanju konservatorja dr. Ivana Komelja je spomeniškovarstvena služba takrat prejela telefonski klic, da naj obnovitvena dela takoj ustavijo. Žalostna usoda dvorca je bila zapečatena.

Paviljon, ki je praktično edini še v celoti ohranjen objekt kompleksa, se je prenavljalo vse od sedemdesetih let minulega stoletja dalje. Pozidan je na osnovi deteljičastega tlorisa in pokrit s stožčasto streho. Do njega je sprva vodila pot pod tremi kamnitimi slavoloki, na mestu sta se ohranila dva, tretji je bil po 2. svetovni vojni prenesen v Novo mesto in stoji danes na vrtu Dolenjskega muzeja. Prostor je prekrit s široko progasto križnim obokom s sosvodnicami. Celota je znotraj poslikana z iluzionističnimi kompozicijami, stene v pritličju prikazujejo lovski prizor, na kupolastem stropu 1. nadstropja je naslikana Zevsova ugrabitev trojanskega princa Ganimeda. Avtor poslikave ni znan, je pa slikal tudi v dvorcu (pritličje severovzhodnega vogalnega stola), a se je ohranilo le nekaj fragmentov, ki so jih po vojni sneli in jih prav tako hrani muzej v Novem mestu. Leta 2000 so začeli z gradbeno sanacijo, narejena je bila drenaža, naslednje leto so ga na novo prekrili s skodlami. Leta 2017 so bila opravljena restavratorska dela na poslikavah v pritličju in na vhodnem kamnitem portalu.

Z izjemo paviljona in gospodarskega poslopja (ki ga domačini uporabljajo za hlev) je celoten kompleks nevarna ruševina. V gospodarskih poslopjih je danes hranjena zbirka vprežnih vozil in nekaj modelov vozil iz prometnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije.

Namembnost

V dvorcu je bil mdr. sedež gospoščinskega oskrbnika ter gozdnega upravitelja (gozdni urad, združena upravna centra Soteske in Kočevja). Pred 2. svetovno vojno je bil dvorec tudi v funkciji skladišča kamnitih artefaktov in kamnoseških kosov iz gradu Žužemberk, prepeljanih sem konec 19. stoletja. Leta 1942 si je italijanski okupator v dvorcu uredil postojanko. Po odhodu Italijanov 1943 je v dvorcu nekaj dni prebival Vrhovni plenum OF s svojim IO, ves čas do nemške ofenzive pa GŠ NOV in POS. Vrtni paviljon je med obema vojnama služil za stanovanje logarja.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Ruševina

Lastniki

grofje goriški (1211/1326..)

Habsburžani (deželnoknežja komorna posest) (1374)

Herman iz Soteske († pred 1375)

Barbara Gumpfler, roj. Scheyer; Gašper pl. Scheyer (1444–1454 †); Margareta pl. Scheyer (ok. sredine 15. stoletja)

Jurij I. pl. Scheyer (1488–1502)

Erazem I. pl. Scheyer, Gašper II. pl. Scheyer in Sigmund pl. Scheyer (1502–1540)

Erazem II. pl. Scheyer (1509)

Franc pl. Scheyer (1574)

Jurij Baltazar pl. Scheyer (1611)

Jurij II. pl. Scheyer, Sidonija pl. Scheyer, Felicita pl. Gallenberg, roj. Scheyer (1628: vsak tretjino)

Janez Adam pl. Gallenberg (ok. 1650–1664)

Jurij Žiga grof Gallenberg (ok. 1664–1689)

Sigfrid Baltazar grof Gallenberg (ok. 1689–1733)

Andrej Dizma grof Auersperg, Aurora Elizabeta grofica Batthyány (1733–1742)

Volf Nikolaj grof Auersperg (1742–1743)

Franc Karel grof Lichtenberg (1743–1758)

Volf Sigmund grof Lichtenberg (1758–1791†)

Kajetan, grof Lichtenberg (1791–1793)

Viljem I. knez Auersperg (1793–1822 †)

Viljem II. knez Auersperg (1822–1827 †)

Karel Viljem knez Auersperg (1827–1890 †)

Carlos knez Auersperg (konec 19. stoletja)

Karel, princ Auersperg-Breunner (1927 †)

Karel Adolf princ Auersperg-Breunner (1927–1945)

Občina Dolenjske Toplice

 

Dvorec Soteska v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Dvorec Soteska v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Ostanki nekdanjega dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pogled na vrtni paviljon (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Vrtni paviljon dvorca Soteska (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona, datajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v pritličju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v nadstropju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v nadstropju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v nadstropju paviljona, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v nadstropju paviljona (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v nadstropju paviljona, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad Soteska, Soteska, Straža pri Novem mestu, Slovenija

Soteska ob Krki_model_1

Literatura

-UIFS ZRC SAZU, Stelè, Zap., CXVIII, 3. 9. 1947, str. 58’–61′; Stelè, Zap. CXI, 29. 4. 1952, str. 13–15; Cevc, Zap. XXIII, str. 32.

-INDOK, št. 205 –1967 (»Soteska – vrtni paviljon«); št. 127 –1968 (»Soteska – grad«); št. 165 –1958 (»Soteska – grad«); št. 142 –1952 (»Snemanje fresk – v Šmihelu in Soteski«); Fototeka (Grad Soteska, Grad Soteska, vrtni paviljon).

Register nepremične kulturne dediščine

-Tone FERENC, Soteska, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 175.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 310–311.

-Edvard KOCBEK, Listina: dnevniški zapiski od 3. maja do 2. decembra 1943, Ljubljana 1982, str. 263–264, 334–335, 413.

-Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 218.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975, str. 565.

-Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 491.

-Marjana LIPOGLAVŠEK, Iluzionistično slikarstvo 17. stoletja na Slovenskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 18, 1982, str. 73–91: 83–84.

-Marjana LIPOGLAVŠEK, Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1996, str. 53–54.

-Tanja MESOJEDEC, Št. 142 (Soteska ob Krki – vrtni paviljon Hudičev turn), Varstvo spomenikov. Poročila, 53, 2018, str. 237–239.

-Miha PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, passim.

-Redakcija, P2, v: Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (ur. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak), Ljubljana 2005, str. 204, 310 –311.

-Katja RUS, Št. 144 (Soteska ob Krki – vrtni paviljon Hudičev turn), Varstvo spomenikov. Poročila, 53, 2018, str. 241–244.

-Mitja SIMIČ, Soteska. Park ob gradu Soteska, v: Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji/ Historical Parks and Gardens in Slovenia, Ljubljana 1995, str. 84–86.

-Mitja SIMIČ, Alenka KOLŠEK, Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, Novo mesto 2000, str. 20–25.

-Mitja SIMIČ, Soteska – Park dvorca Soteska, v: Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Dvainštirideset slovenskih parkov in vrtov (ur. Mitja Simič), Šmarje-Sap 2009, str. 106–110.

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 453–456.

-Ivan STOPAR, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977, str. 19–20, 171.

-Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 261–264.

-Ivan STOPAR, Soteska, Enciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana 1998, str. 175.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Dolenjska, 1: Porečje Krke, Ljubljana 2000, str. 244–265.

Ivan STOPAR, Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008, str. 259.

-Peter ŠTIH, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 138–139, 249.

-Nace ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 137, 142, 148, 150,

-Nace ŠUMI, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom/ 17th Century Architecture in Slovenia. Between Late Renaissance and Mature Baroque (katalog razstave), Ljubljana 2000, str. 102.

-Anja URANC, Št. 143 (Soteska ob Krki – vrtni paviljon Hudičev turn), Varstvo spomenikov. Poročila, 53, 2018, str. 239–240.

-Janez Vajkard VALVASOR, Ainöd–Soteska, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 8–11.

-Barbara VODOPIVEC, Špelka Valentinčič Jurkovič, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja/ To the Fore. Female Pioneers in Slovenian Architecture, Civil Engineering and Design (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2020, str. 222–227: 223.

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji