Smlednik

Vas Smlednik se v virih prvič omenja že 1118, medtem ko je prva omemba gradu nad vasjo iz leta 1297. Kdaj je bil v dolini, v vasi Valburga, zgrajen dvorec, ni znano. Zagotovo je bilo to po letu 1626, ko je gospostvo od cesarja Ferdinanda II. kupil Pavel baron Egkh, saj tedaj napisani urbar v vasi omenja le pristavo, in pred 1679, ko je dvorec upodobljen v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske. Domneva Vladimirja Levca, da je dvorec pozidal nekdanji kancler cesarja Ferdinanda II., Janez Krstnik Verda grof Verdenberg, lastnik smledniškega gospostva med letoma 1635 in 1648, se zdi verjetna, a ni arhivsko dokazana. Od leta 1689 so bili lastniki dvorca plemeniti Pernburgi, ki so ob povišanju v barone (1698) prejeli priimek Smledniški. Stavbni razvoj dvorca ni docela pojasnjen, brez dvoma pa je bila prvotna stavba manjša, verjetno štirikotna in je obsegala le osrednji del današnjega dvorca. Za njegovo sedanjo podobo je najpomembnejše obdobje, ko je bil lastnik smledniškega gospostva Franc Jožef baron Smledniški (lastnik 1762–1795), ki je dvorec temeljito povečal, tako da je dal osrednjemu traktu dozidati dve, z rizalitnim stolpičem zaključeni krili. Avtor načrtov za prenovo ni znan, Levčeva atribucija Candidu Zullianiju temelji na napačnem branju arhivskega vira. Vabljiva se zdi (sicer arhivsko nepotrjena) teza Igorja Sapača, da je bil arhitekt Lovrenc Prager. Sočasno s povečavo dvorca je bila urejena njegova okolica (zasaditev grajskega parka in lipovega drevoreda) ter opremljena njegova notranjščina. Obsežni gradbeni posegi in bogata oprema, pogoste pravde ter dolgovi prejšnjih lastnikov, so gospostvo leta 1783 pripeljali v stečaj, zaradi česar ga je bil Franc Jožef baron Smledniški primoran prodati. Leta 1795 ga je kupil Franc Ksaver Ignac baron Lazarini. V lasti rodbine Lazarini je dvorec ostal vse do konca druge svetovne vojne, posebnih sprememb, razen dozidave veznih hodnikov na severni strani (v sredini 19. stoletja), pa ni bil deležen.

Poleg arhitekture je dvorec pomemben zlasti zaradi poslikav v prvem nadstropju osrednjega trakta, med katerimi posebno mesto zavzema poslikava svečane dvorane, delo švabskega slikarja Eustachiusa Gabriela iz ok. 1770, ki je edino ohranjeno slikarjevo freskantsko delo na Slovenskem. Medtem ko so na stenah naslikane personifikacije Štirih delov dneva, pa so na oboku upodobljene štiri skupine antičnih bogov, razvrščene okoli Apolona na sončnem vozu, ki v kombinaciji z zodiakalnimi znamenji predstavljajo alegorije štirih letnih časov. Izjemnega pomena je tudi poslikava v prvem nadstropju vzhodnega stolpa. Obok slednje je z upodobitvijo Apoteoze sv. Frančiška Asiškega in personifikacijami svetnikovih kreposti ok. 1772–1774 poslikal Anton Cebej. Oltarna menza je delo kiparja Francesca Rottmana, medtem ko so trije reliefi z Arma Christi, sekundarno vzidani nad oltarno menzo, delo Angela Puttija.

Premična oprema dvorca, tj. slike in pohištvo, je bila po drugi svetovni vojni zaplenjena, prav tako bogata knjižnica, ki jo poznamo po katalogu iz leta 1771. Katalog in nekaj knjig hrani Narodni muzej Slovenije. Omeniti velja tudi Eustachiusu Gabrielu pripisan portret Franca Jožefa barona Smledniškega, iz ok. 1770, ki ga hrani Narodna galerija, ki pa ga je portretiranec ob prodaji smledniškega gospostva vzel s seboj, do leta 1945 pa je bila v dvorcu tudi slika Janeza Potočnika Deček s konjem (1796, Narodna galerija) – gre za portret Hanibala Ignaca barona Lazarinija (1794–1796).