Slivnica

Podravska

Dvorec Slivnica (nem. Schleinitz) sodi med najbolj slikovite dvorce na Slovenskem. Leži vzhodno pod Pohorjem na severozahodnem robu naselja Čreta v okviru občine Hoče-Slivnica. Na vzhodu ga zamejuje regionalna (Mariborska) cesta, na severu pa cesta ob Polanskem potoku.

Za prednika dvorca štejemo dvor, ki ga je Friderik s Kleka (Klech) leta 1428 z deželnoknežjim dovoljenjem zapisal svoji ženi Marjeti. Leta 1443 je Friderik v najem dobil dvor pri »slivniškem gradu« (Burgsleunz) in tamkajšnjo vas z vsem pripadajočim. O slivniškem gradu nimamo veliko podatkov. Posredno je (verjetno) izpričan v imenjskem popisu leta 1541, ko se v popisu slivniškega gospostva mdr. omenja gozd »na gradišču« (am burgstall).

Slivniški dvorec naj bi dal okoli leta 1493 na mestu prejšnjega dvora pozidati iz Hrvaške priseljeni Jurij pl. Kolonić. Ta se je sem priselil leta 1480 in si pozneje pridobil dediščino hčera Janeza (Hans) s Kleka, Friderikovega sina. Priimek je okoli tega časa ponemčil v obliko Kollonitsch. Predhodni dvor je verjetno bil uničen v času vojne med cesarjem Friderikom III. in ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (imenovan Korvin). Stavba je za časa Jurija Kollonitscha bržčas obsegala le današnji vzhodni trakt s poznogotskim portalom. Leta 1532 so dvor požgali osmanski Turki, ki so tod morili in požigali ob vračanju z neuspešnega drugega pohoda sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj. Za Jurijem so slivniško posest dedovali njegovi sinovi, ob imenjski cenitvi (1541) pa je bila v rokah njegovih vnukov. Ti so tedaj poleg omenjenega gradišča in drugih posesti posedovali grajsko stavbo, obdano z obzidjem in vodnim jarkom. Obrambni elementi so bili verjetno vpeljani zaradi občutka ogroženosti (osmanski Turki); kateri Kollonitsch je dal obnoviti oz. predelati dvorec, ni znano. Leta 1582 je dal eden od Kollonitschev skromno stavbo prezidati v renesančni štiritraktni dvorec, utrjen s štirimi okroglimi obrambnimi stolpiči in vodnim jarkom, kot ga kaže Vischerjeva grafika iz časa po letu 1681. Pred letom 1605 si je Adam Ferdinand baron Kollonitsch od Janeza Friderika barona Herbersteina izposodil 10.000 gld po kar 15-odstotnih obrestih. Ker Kollonitsch dolga ni poravnal, je Herberstein proti njemu vložil tožbo. Po dobljeni tožbi je bilo slivniško gospostvo (že) leta 1605 dodeljeno Herbersteinu, vendar je moral doplačati razliko med višjo vrednostjo gospostva in dolgom. Prenos gospostva je bil pravno urejen (šele) leta 1608, ko sta bila sestavljena urbar in prevzemna pogodba. Adam Ferdinand baron Kollonitsch in njegova žena Johana, roj. pl. Stadl, sta tedaj slivniško gospostvo uradno prepustila Janezu Frideriku baronu Herbersteinu s Hrastovca. Slivniško lastništvo Herbersteinov je nato (z vmesnim presledkom) trajalo 130 let.

Po Janezu Frideriku baronu Herbersteinu je Slivnico podedoval njegov drugorojenec, Janez (Hans) Jakob. V začetku leta 1613 se je poročil s Heleno Sofijo baronico Schiffer. V tem zakonu so se rodili sin Janez Ernest (ok. 1613 – 1673) ter hčerke Marija Ana Elizabeta († 1652; 1640 oo Janez Friderik baron Galler), Marija Sidonija († 1627) in Marija Izabela (†1681; I. 1643 oo Janez Vajkard Krištof baron Vetter; II. 1675 oo Janez Adolf grof Wagensperg). Njihov oče si je začel leta 1625 prilaščati pravice gospostva Fram, ki sta ga tedaj posedovala Volf(gang) Sigmund Kohler in njegova žena Uršula, roj. pl. Pain. Spor med sosednjima gospostvoma se je končal z Uršulino smrtjo leta 1631. Ker je framsko gospostvo do slivniškega lastnika imelo dolgove, je pripadlo slednjemu in bilo sčasoma inkorporirano v slivniško gospostvo. Janez Jakob je umrl leta 1639. Drugo hrastovško vejo v Slivnici je nadaljeval edini sin Janez Ernest, ki je bil leta 1659 z nekaterimi bratranci in daljnimi sorodniki povzdignjen med grofe. V zakonu z Regino Elizabeto baronico Khevenhüller (1619–1674) so se rodili sinovi Franc Krištof (ok. 1643–1676), Janez Friderik Krištof († v otroštvu) in Janez Vajkard (1654–1687). Slivnico je oče predal najstarejšemu, ki se je leta 1672 poročil z Ano Krescencijo baronico Wildenstein (1644–1721). Franc Krištof je umrl leta 1676 brez potomcev. Vdova Ana Krescencija je leta 1679 svoj drugi zakon sklenila s Francem Sigmundom Rudolfom grofom Wagenspergom. Po nepričakovani smrti starejšega brata je nadaljevanje te veje slonelo na mlajšem Janezu Vajkardu. Ta se je leta 1679 poročil z vdovo Dorotejo Suzano Hložek, roj. Stoss pl. Kaunitz. Po njeni smrti se je leta 1683 poročil s Katarino Elizabeto grofico Zinzendorf-Pottendorf (1664–1693). V tem zakonu so se do očetove smrti (1687) rodili Marija Ana († 1712), Janez Ernest Ferdinand († v otroštvu) in Janez Jurij († do 1756). Edini sin se je zapisal vojski; leta 1740 je dosegel generalski čin ter postal generalmajor in upravitelj urada Karlovškega generalata Vojne krajine. Poročil naj bi se vsaj dvakrat, prvič leta 1723 z Marijo Ano Frančiško grofico Hallweil. Sinova Franc Karel in Volf iz tega zakona naj bi umrla v mladih letih. S smrtjo Janeza Jurija je srednja veja hrastovške rodbinske veje (v Slivnici) izumrla. Zdi se, da so Herbersteini po smrti Franca Krištofa leta 1676 začasno izgubili Slivnico; kot lastnika sta v matičnih knjigah do začetka 18. stoletja izpričana njegova vdova Ana Krescencija in njen drugi mož, grof Wagensperg. Leta 1717 je lastnik gospostva Slivnica (s pridruženim Framom) postal Janez Ernest grof Herberstein (1671–1726) z mlajše stranske veje glavne linije, ki je do leta 1716 kupil že gospostvo Hrastovec v Slovenskih goricah. Po njegovi smrti in poravnavi z najstarejšim sinom Janezom Ernestom ml. (1709–1780) je združeno gospostvo Slivnico in Fram prejela vdova Marija Terezija Karolina, roj. grofica Dietrichstein. Kmalu po njeni smrti († 1737) je bilo gospostvo prodano Francu Ludviku grofu Khuenburgu. Z njim je verjetno mišljen Janez Franc Ludvik (1704–1762), ki je od leta 1750 pa do smrti deloval kot štajerski deželni glavar. Za Khuenburgi je kot lastnik izpričan Stanislaw knez Poniatowski.

Leta 1847 je slivniško gospostvo kupil Klemen grof Brandis (1798–1863), lastnik bližnjega gospostva Betnava in tedanji tirolski guverner in deželni glavar (1841–1848). Grof Brandis, med letoma 1848 in 1851 vrhovni dvorni mojster avstrijskega cesarja Ferdinanda, se je po neprostovoljnem umiku iz javnega življenja leta 1851 preselil v slivniški dvorec in ga dal v letih 1859–1863 temeljito prezidati. S prenovo je dvorec dobil sedanji neogotski videz, zaradi česar sodi med najpomembnejše grajske arhitekture obdobja historizma na Slovenskem. Pri obsežni prezidavi, ki jo je vodil mariborski stavbni mojster Ferdinand Brodback, avtor načrtov pa ni znan, so ohranili pettraktno tlorisno zasnovo dvorca, s porušitvijo enega od stolpov, nadzidavo drugega in dozidavo monumentalne grajske kapele pa je stavbna gmota postala precej bolj razgibana. Dozidano kapelo Brezmadežne je 30. julija 1862 posvetil lavantinski škof Anton Martin Slomšek (1800–1862).  Oltarne slike zanjo je Klemen naročil pri slikarju Leopoldu Kupelwieserju. i Dan po posvetitvi je v kapeli novo mašo bral Klemnov mlajši sin Erik (1834–1921), jezuit in znani botanik, po maši pa je poročil svojega starejšega brata Antona Adrijana (1832–1907) s Sofijo baronico Gudenus (1836–1919). V sklopu prenove je bil na novo zasajen grajski park, v dvorec pa so prenesli tudi del slikarske zbirke iz dvorca Betnava.

Klemen grof Brandis v prenovljenem dvorcu ni dolgo užival, umrl je 26. maja 1863 za posledicami črnih koz. Njegov sin Anton Adrijan, ki je bil tako kot oče aktiven v politiki in bil tirolski deželni glavar (1889–1904), je leta 1880 dvorec prodal Hermanu Paulsu. Po tej prodaji je Anton Adrijan še imel v lasti bližnji dvorec Frajštajn (do leta 1904). Po Hermanu Paulsu je okoli leta 1900 lastnik slivniškega dvorca postal Karel pl. Rudnicki, od leta 1906 naprej pa Franc Dominik grof Schönborn (1870–1942). Grof Schönborn se je pred letom 1897 poročil z Gabrijelo Edmundino grofico Chotek (1868–1933). V zakonu sta se rodili hčerki Marie (1897–1992) in Johanna (1899–1992). Po smrti prve žene se je Franc Dominik poročil s Friederike von Schlözer (1908–1945). Zanjo je znano, da je bila po koncu druge svetovne vojne likvidirana. Slivniški dvorec je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. Sprva je v njem deloval mladinski dom Oddelka za socialno skrbstvo OLO Maribor, od 60. let naprej pa Vzgojni zavod Slivnica (za fante). Ta se je leta 1990 zaradi postopka denacionalizacije preselil v novogradnjo v nekdanjem parku. Po denacionalizacijskih postopkih je dvorec leta 1992 postal spomenik lokalnega pomena in last države oz. Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije.

Občina Hoče-Slivnica si je vrsto let prizadevala, da bi na območju dvorca uredili športni center z igriščem za golf. V tem oziru je območje slivniškega dvorca leta 2004 pridobilo status namembe za športno-rekreacijsko rabo. ZVKDS OE Maribor je leta 2005 poslal Ministrstvu za šolstvo in šport poročilo o stanju dvorca, ki je bil fizično povsem nezavarovan in v slabem stanju. V poročilu je zahteval, da se poskrbi za varovanje spomenika pred morebitnim vandalizmom in krajami. Leta 2007 je Ministrstvo odločilo, da bo dvorec s pripadajočim ozemljem prodalo na licitaciji najugodnejšemu ponudniku. Leta 2016 ga je kupil ruski investitor Aleksander Komolov.

*   *   *

Dvorec oblikuje pet enonadstropnih traktov, na vogalih poudarjenih s štirimi stolpiči, ki obdajajo pravokotno dvorišče z novejšim prizidkom. Stolpiči so različnih velikosti. Severovzhodni je od vseh najvišji in sega krepko preko zgradbe. Ima šesterokotno obliko, višino treh nadstropij in je opremljen z okni, manjšim krožno kovanim balkonom in razgledno teraso na vrhu. Nad oknoma  in vhodom na balkon se nahajajo ure. Stolpič se značilno zaključi s cinami. Severozahodni in jugozahodni stolpič segata do višine kapi. Sta skoraj povsem enaka, razlikujeta se zgolj po obliki oken. Zahodna fasada se tako kot na preostalih delih zaključi s cinami preden preide v streho. Ta je nad vsakim traktom izvedena kot dvokapnica. Zahodna stran fasade meji na zelenico, kjer je nekoč bil urejen park. Sredi parka je kamnit baročni kip sv. Janeza Nepomuka, delo baročnega kiparja Jožefa Strauba, ki stoji na visokem podstavku. Kip je verjetno bil okoli 18. stoletja prenesen od drugod, saj tega zavetnika navadno srečujemo na mostovih. Četrti stolpič na vzhodni strani fasade meji na južno fasado. Je za nadstropje nižji in v višini nadstropja urejen kot terasa. Posebnost vzhodne fasade je kip device Marije v naravni velikosti, poudarjen z baldahinom, ki se nahaja med prvim in drugim oknom, blizu najvišjega severovzhodnega stolpiča. Zunanjščina dvorca je razčlenjena z neogotsko oblikovanimi okni, na zalomljeni vzhodni strani severnega trakta pa je posebej poudarjen rizalit. Oblikujejo ga reprezentativni stebriščni vhod z balkonom, trodelni motiv balkonskih vrat s heraldičnim čelom ter s stopničastimi zalomi oblikovana stika.

Leta 1862 je bila na južni strani ob dvorcu pozidana neogotska kapela Marijinega spočetja, ki je z s hodnikom povezana z dvorcem. Hodnik ali trakt je opremljen s štirimi zašiljenimi okni, parom treh in enim posamičnim oknom, ki pa je danes zazidano. Ob hodniku iz vzhodne strani se v kletni etaži nahajajo vrata, ki od zunaj omogočajo vhod v kletne prostore dvorca. Streha kapele se od vzhoda proti zahodu prelomi in zniža. Nižji del stavbe predstavlja prezbiterij, malce dvignjeni pa ladjo. Glavni vhod je na vzhodni strani z velikimi lesenimi vrati. Nad vrati je rahlo zašiljen obok, nad njim pa značilna neogotska oblika, veliko obokano okno šilaste oblike s členjenimi prostori za steklo. Tudi to okno je bilo pozneje zazidano. Južna fasada kapele je opremljena s tremi šilastimi okni, ki so prav tako členjena, opremljena s čeli in štukaturami. Zahodni del fasade je brez oken, krasita ga velik kamniti križ in pod njim kamniti grb.

Notranjščina stavbe je prav tako neogotska. Vhodna avla je obokana, obok sloni na razkošno profiliranem slopu, obočne kape so opremljene s tankimi rebri, tlak je marmornat. Iz pritličja vodi v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče s klesano ograjo z neogotskim arkadnim motivom. V razkošni nadstropni avli se na oboku ponovi motiv tankih obočnih reber. V notranjosti je bilo nekdaj več reprezentančno opremljenih prostorov. Gosposka soba ob severovzhodnem stolpu ima rezljane neogotske stenske obloge in bogato profiliran neogotski portal s sočasnimi vratnicami. Nekdaj je tukaj na steni visel uokvirjen seznam slivniških lastnikov od leta 1428 dalje (Die Besitzer der Herrschaft Burg Schleinitz). V nadstropju je več vrat z neogotskimi vratnicami in sočasnimi rezljanimi supraportami, v več sobah je na stropih kvaliteten štuk iz časa regotizacije stavbe.

Izvorna stavbna substanca je skoraj povsem zabrisana. V kleti vzhodnega krila je ohranjen poznogotski portal s posnetim rebrom. V kletnem in pritličnem delu severovzhodnega stolpa naletimo na značilen renesančni zvezdasti obok; v kletni del drži polkrogli renesančni portal brez posnetih robov. Nad čelom renesančno profiliranega portala na terasi najmanjšega, jugovzhodnega stolpiča z ornamentalno neogotsko ograjo je vzidana heraldična plošča iz leta 1582 z grboma Kollonitschev in Wagnov pl. Wagenspergov. Tako kot severovzhodni stolp je tudi ta šesterokotne oblike. Iz nadstropne veže je preko vogalnih vrat mogoč dostop na teraso stolpa, ki ponuja lep razgled na okolico. Dvorec je še konec 17. stoletja, za časa Georga Matthausa Vischerja, obdajal vodni jarek. Pozneje so ga zasipali in okoli dvorca uredili velik grajski park z geometričnim parterjem. V drugi polovici 19. stoletja, ob prezidavah Klemna grofa Brandisa, je bil povečan in preoblikovan v krajinskem slogu z vijugastimi potmi, skupinami dreves, jasami, zidano ograjo, kamnitimi konfini in okrasnim bazenom s fontano. K vrtno-arhitekturni zasnovi dvorca spadajo tudi parter srčaste oblike s pušpanovo obrobo in dovoznima rampama pred glavno fasado, okoli 450-metrov dolg dvostranski mlajši platanov drevored in nasip nekdanjega ribnika na vzhodni strani dvorca. Celotno parkovno območje, vključno s sadovnjakom in kostanjevim drevoredom na jugovzhodnem koncu, je segalo vse do sedanje regionalne (Mariborske) ceste. Od nekdaj velikega grajskega parka se je ohranil majhen del angleško oblikovanega parka, ostalo območje je precej zapuščeno. Kamnita plastika sv. Janeza Nepomuka je, kot omenjeno, še ohranjena, a je v slabšem stanju.

Notranje dvorišče je danes v zelo slabem stanju. Stavba propada zaradi vdora vlage (dež, sneg, veter), vidne so posledice (podtaknjenega oz. zlonamernega) požara iz aprila 2013 – ki se je tedaj razširil vse do mansarde in strehe –, odpadanja ometa in lokalnih samoporušitev. Iz največje sobane je bil leta 2010 ukraden kamin. Stene soban so bile nekdaj povečini prekrite s tapetami, strop so krasile različne štukature, tla pa so bila iz parketa; zlaganje po sistemu ‘ribja kost’ je sicer najverjetneje iz časa po drugi svetovni vojni.

Namembnost


Dvorec je bil zvečine v privatnem lastništvu plemičev, ki so ga koristili v bivalne namene. Nekdaj je bil obdan z velikim urejenim grajskim parkom in vrtom. Po drugi svetovni vojni je bila stavba dodeljena Oddelku za socialno skrbstvo Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Maribor, ki je v dvorcu uredila mladinski dom. Po adaptaciji in dozidavi z njihove strani v 60. letih 20. stoletja se je mladinski dom preuredil v vzgojni dom za fante (Vzgojni dom Slivnica). Po denacionalizaciji postane lastnica država oz. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ministrstvo je dvorcu namenilo nekaj sredstev za nujna vzdrževalna dela. Po prodaji ruskemu zasebniku dvorec sameva oz. bolje rečeno nezadržno propada.

Izpostavljeno


historizem
dvorec, rizalit, cine, grajska kapela, angleški vrt

Dvorec Slivnica (nem. Schleinitz) sodi med najbolj slikovite dvorce na Slovenskem. Leži vzhodno pod Pohorjem na severozahodnem robu naselja Čreta v okviru občine Hoče-Slivnica. Na vzhodu ga zamejuje regionalna (Mariborska) cesta, na severu pa cesta ob Polanskem potoku.

Za prednika dvorca štejemo dvor, ki ga je Friderik s Kleka (Klech) leta 1428 z deželnoknežjim dovoljenjem zapisal svoji ženi Marjeti. Leta 1443 je Friderik v najem dobil dvor pri »slivniškem gradu« (Burgsleunz) in tamkajšnjo vas z vsem pripadajočim. O slivniškem gradu nimamo veliko podatkov. Posredno je (verjetno) izpričan v imenjskem popisu leta 1541, ko se v popisu slivniškega gospostva mdr. omenja gozd »na gradišču« (am burgstall).

Slivniški dvorec naj bi dal okoli leta 1493 na mestu prejšnjega dvora pozidati iz Hrvaške priseljeni Jurij pl. Kolonić. Ta se je sem priselil leta 1480 in si pozneje pridobil dediščino hčera Janeza (Hans) s Kleka, Friderikovega sina. Priimek je okoli tega časa ponemčil v obliko Kollonitsch. Predhodni dvor je verjetno bil uničen v času vojne med cesarjem Friderikom III. in ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (imenovan Korvin). Stavba je za časa Jurija Kollonitscha bržčas obsegala le današnji vzhodni trakt s poznogotskim portalom. Leta 1532 so dvor požgali osmanski Turki, ki so tod morili in požigali ob vračanju z neuspešnega drugega pohoda sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj. Za Jurijem so slivniško posest dedovali njegovi sinovi, ob imenjski cenitvi (1541) pa je bila v rokah njegovih vnukov. Ti so tedaj poleg omenjenega gradišča in drugih posesti posedovali grajsko stavbo, obdano z obzidjem in vodnim jarkom. Obrambni elementi so bili verjetno vpeljani zaradi občutka ogroženosti (osmanski Turki); kateri Kollonitsch je dal obnoviti oz. predelati dvorec, ni znano. Leta 1582 je dal eden od Kollonitschev skromno stavbo prezidati v renesančni štiritraktni dvorec, utrjen s štirimi okroglimi obrambnimi stolpiči in vodnim jarkom, kot ga kaže Vischerjeva grafika iz časa po letu 1681. Pred letom 1605 si je Adam Ferdinand baron Kollonitsch od Janeza Friderika barona Herbersteina izposodil 10.000 gld po kar 15-odstotnih obrestih. Ker Kollonitsch dolga ni poravnal, je Herberstein proti njemu vložil tožbo. Po dobljeni tožbi je bilo slivniško gospostvo (že) leta 1605 dodeljeno Herbersteinu, vendar je moral doplačati razliko med višjo vrednostjo gospostva in dolgom. Prenos gospostva je bil pravno urejen (šele) leta 1608, ko sta bila sestavljena urbar in prevzemna pogodba. Adam Ferdinand baron Kollonitsch in njegova žena Johana, roj. pl. Stadl, sta tedaj slivniško gospostvo uradno prepustila Janezu Frideriku baronu Herbersteinu s Hrastovca. Slivniško lastništvo Herbersteinov je nato (z vmesnim presledkom) trajalo 130 let.

Po Janezu Frideriku baronu Herbersteinu je Slivnico podedoval njegov drugorojenec, Janez (Hans) Jakob. V začetku leta 1613 se je poročil s Heleno Sofijo baronico Schiffer. V tem zakonu so se rodili sin Janez Ernest (ok. 1613 – 1673) ter hčerke Marija Ana Elizabeta († 1652; 1640 oo Janez Friderik baron Galler), Marija Sidonija († 1627) in Marija Izabela (†1681; I. 1643 oo Janez Vajkard Krištof baron Vetter; II. 1675 oo Janez Adolf grof Wagensperg). Njihov oče si je začel leta 1625 prilaščati pravice gospostva Fram, ki sta ga tedaj posedovala Volf(gang) Sigmund Kohler in njegova žena Uršula, roj. pl. Pain. Spor med sosednjima gospostvoma se je končal z Uršulino smrtjo leta 1631. Ker je framsko gospostvo do slivniškega lastnika imelo dolgove, je pripadlo slednjemu in bilo sčasoma inkorporirano v slivniško gospostvo. Janez Jakob je umrl leta 1639. Drugo hrastovško vejo v Slivnici je nadaljeval edini sin Janez Ernest, ki je bil leta 1659 z nekaterimi bratranci in daljnimi sorodniki povzdignjen med grofe. V zakonu z Regino Elizabeto baronico Khevenhüller (1619–1674) so se rodili sinovi Franc Krištof (ok. 1643–1676), Janez Friderik Krištof († v otroštvu) in Janez Vajkard (1654–1687). Slivnico je oče predal najstarejšemu, ki se je leta 1672 poročil z Ano Krescencijo baronico Wildenstein (1644–1721). Franc Krištof je umrl leta 1676 brez potomcev. Vdova Ana Krescencija je leta 1679 svoj drugi zakon sklenila s Francem Sigmundom Rudolfom grofom Wagenspergom. Po nepričakovani smrti starejšega brata je nadaljevanje te veje slonelo na mlajšem Janezu Vajkardu. Ta se je leta 1679 poročil z vdovo Dorotejo Suzano Hložek, roj. Stoss pl. Kaunitz. Po njeni smrti se je leta 1683 poročil s Katarino Elizabeto grofico Zinzendorf-Pottendorf (1664–1693). V tem zakonu so se do očetove smrti (1687) rodili Marija Ana († 1712), Janez Ernest Ferdinand († v otroštvu) in Janez Jurij († do 1756). Edini sin se je zapisal vojski; leta 1740 je dosegel generalski čin ter postal generalmajor in upravitelj urada Karlovškega generalata Vojne krajine. Poročil naj bi se vsaj dvakrat, prvič leta 1723 z Marijo Ano Frančiško grofico Hallweil. Sinova Franc Karel in Volf iz tega zakona naj bi umrla v mladih letih. S smrtjo Janeza Jurija je srednja veja hrastovške rodbinske veje (v Slivnici) izumrla. Zdi se, da so Herbersteini po smrti Franca Krištofa leta 1676 začasno izgubili Slivnico; kot lastnika sta v matičnih knjigah do začetka 18. stoletja izpričana njegova vdova Ana Krescencija in njen drugi mož, grof Wagensperg. Leta 1717 je lastnik gospostva Slivnica (s pridruženim Framom) postal Janez Ernest grof Herberstein (1671–1726) z mlajše stranske veje glavne linije, ki je do leta 1716 kupil že gospostvo Hrastovec v Slovenskih goricah. Po njegovi smrti in poravnavi z najstarejšim sinom Janezom Ernestom ml. (1709–1780) je združeno gospostvo Slivnico in Fram prejela vdova Marija Terezija Karolina, roj. grofica Dietrichstein. Kmalu po njeni smrti († 1737) je bilo gospostvo prodano Francu Ludviku grofu Khuenburgu. Z njim je verjetno mišljen Janez Franc Ludvik (1704–1762), ki je od leta 1750 pa do smrti deloval kot štajerski deželni glavar. Za Khuenburgi je kot lastnik izpričan Stanislaw knez Poniatowski.

Leta 1847 je slivniško gospostvo kupil Klemen grof Brandis (1798–1863), lastnik bližnjega gospostva Betnava in tedanji tirolski guverner in deželni glavar (1841–1848). Grof Brandis, med letoma 1848 in 1851 vrhovni dvorni mojster avstrijskega cesarja Ferdinanda, se je po neprostovoljnem umiku iz javnega življenja leta 1851 preselil v slivniški dvorec in ga dal v letih 1859–1863 temeljito prezidati. S prenovo je dvorec dobil sedanji neogotski videz, zaradi česar sodi med najpomembnejše grajske arhitekture obdobja historizma na Slovenskem. Pri obsežni prezidavi, ki jo je vodil mariborski stavbni mojster Ferdinand Brodback, avtor načrtov pa ni znan, so ohranili pettraktno tlorisno zasnovo dvorca, s porušitvijo enega od stolpov, nadzidavo drugega in dozidavo monumentalne grajske kapele pa je stavbna gmota postala precej bolj razgibana. Dozidano kapelo Brezmadežne je 30. julija 1862 posvetil lavantinski škof Anton Martin Slomšek (1800–1862).  Oltarne slike zanjo je Klemen naročil pri slikarju Leopoldu Kupelwieserju. i Dan po posvetitvi je v kapeli novo mašo bral Klemnov mlajši sin Erik (1834–1921), jezuit in znani botanik, po maši pa je poročil svojega starejšega brata Antona Adrijana (1832–1907) s Sofijo baronico Gudenus (1836–1919). V sklopu prenove je bil na novo zasajen grajski park, v dvorec pa so prenesli tudi del slikarske zbirke iz dvorca Betnava.

Klemen grof Brandis v prenovljenem dvorcu ni dolgo užival, umrl je 26. maja 1863 za posledicami črnih koz. Njegov sin Anton Adrijan, ki je bil tako kot oče aktiven v politiki in bil tirolski deželni glavar (1889–1904), je leta 1880 dvorec prodal Hermanu Paulsu. Po tej prodaji je Anton Adrijan še imel v lasti bližnji dvorec Frajštajn (do leta 1904). Po Hermanu Paulsu je okoli leta 1900 lastnik slivniškega dvorca postal Karel pl. Rudnicki, od leta 1906 naprej pa Franc Dominik grof Schönborn (1870–1942). Grof Schönborn se je pred letom 1897 poročil z Gabrijelo Edmundino grofico Chotek (1868–1933). V zakonu sta se rodili hčerki Marie (1897–1992) in Johanna (1899–1992). Po smrti prve žene se je Franc Dominik poročil s Friederike von Schlözer (1908–1945). Zanjo je znano, da je bila po koncu druge svetovne vojne likvidirana. Slivniški dvorec je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. Sprva je v njem deloval mladinski dom Oddelka za socialno skrbstvo OLO Maribor, od 60. let naprej pa Vzgojni zavod Slivnica (za fante). Ta se je leta 1990 zaradi postopka denacionalizacije preselil v novogradnjo v nekdanjem parku. Po denacionalizacijskih postopkih je dvorec leta 1992 postal spomenik lokalnega pomena in last države oz. Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije.

Občina Hoče-Slivnica si je vrsto let prizadevala, da bi na območju dvorca uredili športni center z igriščem za golf. V tem oziru je območje slivniškega dvorca leta 2004 pridobilo status namembe za športno-rekreacijsko rabo. ZVKDS OE Maribor je leta 2005 poslal Ministrstvu za šolstvo in šport poročilo o stanju dvorca, ki je bil fizično povsem nezavarovan in v slabem stanju. V poročilu je zahteval, da se poskrbi za varovanje spomenika pred morebitnim vandalizmom in krajami. Leta 2007 je Ministrstvo odločilo, da bo dvorec s pripadajočim ozemljem prodalo na licitaciji najugodnejšemu ponudniku. Leta 2016 ga je kupil ruski investitor Aleksander Komolov.

*   *   *

Dvorec oblikuje pet enonadstropnih traktov, na vogalih poudarjenih s štirimi stolpiči, ki obdajajo pravokotno dvorišče z novejšim prizidkom. Stolpiči so različnih velikosti. Severovzhodni je od vseh najvišji in sega krepko preko zgradbe. Ima šesterokotno obliko, višino treh nadstropij in je opremljen z okni, manjšim krožno kovanim balkonom in razgledno teraso na vrhu. Nad oknoma  in vhodom na balkon se nahajajo ure. Stolpič se značilno zaključi s cinami. Severozahodni in jugozahodni stolpič segata do višine kapi. Sta skoraj povsem enaka, razlikujeta se zgolj po obliki oken. Zahodna fasada se tako kot na preostalih delih zaključi s cinami preden preide v streho. Ta je nad vsakim traktom izvedena kot dvokapnica. Zahodna stran fasade meji na zelenico, kjer je nekoč bil urejen park. Sredi parka je kamnit baročni kip sv. Janeza Nepomuka, delo baročnega kiparja Jožefa Strauba, ki stoji na visokem podstavku. Kip je verjetno bil okoli 18. stoletja prenesen od drugod, saj tega zavetnika navadno srečujemo na mostovih. Četrti stolpič na vzhodni strani fasade meji na južno fasado. Je za nadstropje nižji in v višini nadstropja urejen kot terasa. Posebnost vzhodne fasade je kip device Marije v naravni velikosti, poudarjen z baldahinom, ki se nahaja med prvim in drugim oknom, blizu najvišjega severovzhodnega stolpiča. Zunanjščina dvorca je razčlenjena z neogotsko oblikovanimi okni, na zalomljeni vzhodni strani severnega trakta pa je posebej poudarjen rizalit. Oblikujejo ga reprezentativni stebriščni vhod z balkonom, trodelni motiv balkonskih vrat s heraldičnim čelom ter s stopničastimi zalomi oblikovana stika.

Leta 1862 je bila na južni strani ob dvorcu pozidana neogotska kapela Marijinega spočetja, ki je z s hodnikom povezana z dvorcem. Hodnik ali trakt je opremljen s štirimi zašiljenimi okni, parom treh in enim posamičnim oknom, ki pa je danes zazidano. Ob hodniku iz vzhodne strani se v kletni etaži nahajajo vrata, ki od zunaj omogočajo vhod v kletne prostore dvorca. Streha kapele se od vzhoda proti zahodu prelomi in zniža. Nižji del stavbe predstavlja prezbiterij, malce dvignjeni pa ladjo. Glavni vhod je na vzhodni strani z velikimi lesenimi vrati. Nad vrati je rahlo zašiljen obok, nad njim pa značilna neogotska oblika, veliko obokano okno šilaste oblike s členjenimi prostori za steklo. Tudi to okno je bilo pozneje zazidano. Južna fasada kapele je opremljena s tremi šilastimi okni, ki so prav tako členjena, opremljena s čeli in štukaturami. Zahodni del fasade je brez oken, krasita ga velik kamniti križ in pod njim kamniti grb.

Notranjščina stavbe je prav tako neogotska. Vhodna avla je obokana, obok sloni na razkošno profiliranem slopu, obočne kape so opremljene s tankimi rebri, tlak je marmornat. Iz pritličja vodi v nadstropje dvoramno marmorno stopnišče s klesano ograjo z neogotskim arkadnim motivom. V razkošni nadstropni avli se na oboku ponovi motiv tankih obočnih reber. V notranjosti je bilo nekdaj več reprezentančno opremljenih prostorov. Gosposka soba ob severovzhodnem stolpu ima rezljane neogotske stenske obloge in bogato profiliran neogotski portal s sočasnimi vratnicami. Nekdaj je tukaj na steni visel uokvirjen seznam slivniških lastnikov od leta 1428 dalje (Die Besitzer der Herrschaft Burg Schleinitz). V nadstropju je več vrat z neogotskimi vratnicami in sočasnimi rezljanimi supraportami, v več sobah je na stropih kvaliteten štuk iz časa regotizacije stavbe.

Izvorna stavbna substanca je skoraj povsem zabrisana. V kleti vzhodnega krila je ohranjen poznogotski portal s posnetim rebrom. V kletnem in pritličnem delu severovzhodnega stolpa naletimo na značilen renesančni zvezdasti obok; v kletni del drži polkrogli renesančni portal brez posnetih robov. Nad čelom renesančno profiliranega portala na terasi najmanjšega, jugovzhodnega stolpiča z ornamentalno neogotsko ograjo je vzidana heraldična plošča iz leta 1582 z grboma Kollonitschev in Wagnov pl. Wagenspergov. Tako kot severovzhodni stolp je tudi ta šesterokotne oblike. Iz nadstropne veže je preko vogalnih vrat mogoč dostop na teraso stolpa, ki ponuja lep razgled na okolico. Dvorec je še konec 17. stoletja, za časa Georga Matthausa Vischerja, obdajal vodni jarek. Pozneje so ga zasipali in okoli dvorca uredili velik grajski park z geometričnim parterjem. V drugi polovici 19. stoletja, ob prezidavah Klemna grofa Brandisa, je bil povečan in preoblikovan v krajinskem slogu z vijugastimi potmi, skupinami dreves, jasami, zidano ograjo, kamnitimi konfini in okrasnim bazenom s fontano. K vrtno-arhitekturni zasnovi dvorca spadajo tudi parter srčaste oblike s pušpanovo obrobo in dovoznima rampama pred glavno fasado, okoli 450-metrov dolg dvostranski mlajši platanov drevored in nasip nekdanjega ribnika na vzhodni strani dvorca. Celotno parkovno območje, vključno s sadovnjakom in kostanjevim drevoredom na jugovzhodnem koncu, je segalo vse do sedanje regionalne (Mariborske) ceste. Od nekdaj velikega grajskega parka se je ohranil majhen del angleško oblikovanega parka, ostalo območje je precej zapuščeno. Kamnita plastika sv. Janeza Nepomuka je, kot omenjeno, še ohranjena, a je v slabšem stanju.

Notranje dvorišče je danes v zelo slabem stanju. Stavba propada zaradi vdora vlage (dež, sneg, veter), vidne so posledice (podtaknjenega oz. zlonamernega) požara iz aprila 2013 – ki se je tedaj razširil vse do mansarde in strehe –, odpadanja ometa in lokalnih samoporušitev. Iz največje sobane je bil leta 2010 ukraden kamin. Stene soban so bile nekdaj povečini prekrite s tapetami, strop so krasile različne štukature, tla pa so bila iz parketa; zlaganje po sistemu ‘ribja kost’ je sicer najverjetneje iz časa po drugi svetovni vojni.

Namembnost

Dvorec je bil zvečine v privatnem lastništvu plemičev, ki so ga koristili v bivalne namene. Nekdaj je bil obdan z velikim urejenim grajskim parkom in vrtom. Po drugi svetovni vojni je bila stavba dodeljena Oddelku za socialno skrbstvo Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Maribor, ki je v dvorcu uredila mladinski dom. Po adaptaciji in dozidavi z njihove strani v 60. letih 20. stoletja se je mladinski dom preuredil v vzgojni dom za fante (Vzgojni dom Slivnica). Po denacionalizaciji postane lastnica država oz. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ministrstvo je dvorcu namenilo nekaj sredstev za nujna vzdrževalna dela. Po prodaji ruskemu zasebniku dvorec sameva oz. bolje rečeno nezadržno propada.

Dodatno arhivsko gradivo

Janisch_Slivnica-1885.jpg

Lastniki

1428–po 1443, Friderik s Kleka z ženo Marjeto

Do okoli 1480, Janez (Hans), sin Friderika in Marjete, ter njegove hčerke

Po 1480–1608, plemiška rodbina Kollonitsch (izvorno hrvaško Kolonić)

Po 1480, Jurij pl. Kolonić; okoli 1493 da na mestu prejšnjega dvora pozidati nov dvorec (verjetno sedanji vzhodni trakt); do konca 15. stoletja priimek ponemči v Kollonitsch

1541, za časa imenjske cenitve vnuki Jurija pl. Kollonitscha

1582, dvorec prezidan v štiritraktno stavbo z vodnim jarkom; 1588 Kollonitschi dosežejo baronat

Okoli 1591–1605/08, Adam Ferdinand baron Kollonitsch z ženo Johano, roj. pl. Stadl

1605/08–1738, plemiška rodbina Herberstein

Od 1605/08–1615, Janez Friderik baron Herberstein († 1615)

Okoli 1613–1639, Janez Jakob baron Herberstein; Slivnico dokončno dobi po bratski poravnavi iz leta 1616; do leta 1631 slivniškemu gospostvu pripoji framsko posest

1639–1673, Janez Ernest, sin Janeza Jakoba; od 1659 povzdignjen v grofa Herbersteina

1673–1676, Franc Krištof, sin Janeza Ernesta in njegove žene Regine Elizabete, roj. baronice Khevenhüller; poroči se z Ano Krescencijo baronico Wildenstein, vendar v zakonu zaradi hitre smrti Franca Krištofa ni potomcev

(?) 1676–1717, Ana Krescencija in njen drugi mož, Franc Sigmund Rudolf grof Wagensperg

(?) 1676–1687, Janez Vajkard, mlajši brat Franca Krištofa, ki je v kratkem zakonu z Ano Krescencijo baronico Wildenstein ostal brez potomcev

(?) 1687–1717, Janez Jurij, sin Janeza Vajkarda iz njegovega drugega zakona s Katarino Elizabeto grofico Zinzendorf-Pottendorf; sin se je zapisal vojski, Slivnico pridobijo Herbersteini iz mlajše veje starejše linije na Herbersteinu

1717–1726, Janez Ernest grof Herberstein (1671–1726)

1726–1737, vdova Marija Terezija Karolina, roj. grofica Dietrichstein

1737–1738, potomci Janeza Ernesta in Marije Terezije; gospostvo prodano Francu Ludviku grofu Khuenburgu (1704–1762)

1738–konec 18. stoletja, plemiška rodbina Khuenburg

1738–1762, Franc Ludvik grof Khuenburg

(?) 1762–1789, Janez Nepomuk grof Khuenburg (1730–1789), sin zgornjega

(?) 1789–po 1795, Franc Gašper Viljem grof Khuenburg (1743–1809), brat zgornjega

Po 1795–1833, Stanislav knez Poniatovski (1754–1833), nečak zadnjega poljskega kralja Stanislava II. Avgusta

1833–1847, Karel (Carlo; 1808–1887) in Jožef Mihael (Giuseppe Michele; 1816–1873) kneza Poniatovski, sina zgornjega; Slivnico kupi Klemen grof Brandis

1847–1880, plemiška rodbina Brandis

1847–1863, Klemen grof Brandis (1798–1863); Slivnico da v letih 1859–1863 prezidati v svojo rezidenco; leta 1862 naroči dozidavo kapele

1863–1880, Klemnov starejši sin Anton Adrijan (1832–1907); dvorec proda Hermanu Paulsu

1880–okoli 1900, Herman Pauls; dvorec proda Karlu pl. Rudnickemu

Okoli 1900–1906, Karel pl. Rudnicki; dvorec proda Francu Dominiku grofu Schönbornu

1906–1942, Franc Dominik grof Schönborn

1942–1945, Friederike grofica Schönborn, roj. von Schlözer, druga žena Franca Dominika; 1945 je likvidirana

1945, nacionalizacija

Po 1945–1960, v dvorcu deluje mladinski dom Oddelka za socialno skrbstvo OLO Maribor

1960–1990, Vzgojni zavod Slivnica (za fante)

1990–1992, denacionalizacijski postopki

Po 1992, dvorec ostane v državnih rokah; 1992 postane spomenik lokalnega pomena in last Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije; država išče primernega investitorja, dvorec medtem počasi propada

2016, nakup dvorca s strani ruskega zasebnega investitorja; stanje se do danes bistveno ne spremeni, dvorec še naprej nezadržno propada

Dvorec Slivnica v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec in kapela z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Okna kapele (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ostanek grba rodbine Brandis (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Kip Brezmadežne na zunanjščini dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Leva grbonosca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb rodbine Brandis (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Heraldična plošča z grboma Kollonitschev in Wagnov pl. Wagenspergov (1582) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Veža (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Zvezdast obok (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stopnišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Baročni kip sv. Janeza Nepomuka (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska cesta 2, Orehova vas, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, dvorec Slivnica pri Mariboru (EŠD 656).

Robert BARAVALLE: Steirische Burgen und Schlösser. Graz: Stiasny, 1936.

Robert BARAVALLE: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschiedensten Privilegien ausgestattet waren. Mit 100 Darstellungen nach Vischer aus dem »Schlösserbuch« von 1681. Graz: Stiasny, 1961.

Tamara ČRNKO: Predlog prenove dvorca Slivnica. Projektna naloga. Univerza v Mariboru, 2015.

Matjaž GRAHORNIK: Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah. Doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, 2021.

Ivan JAKIČ: Vsi slovenski gradovi. Ljubljana: DZS, 1999.

Josef Andreas JANISCH: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, Band 3 (S–Z). Graz: Leykam, 1885.

Jože KOROPEC: Ob urbarju gospoščine Slivnice pri Mariboru iz leta 1608. Zgodovinski časopis 19/20, Zwitterjev zbornik, 1965/1966, str. 235–241.

Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ: Slike Leopolda Kupelwieserja v Slivnici pri Mariboru. Umetnostna kronika 55, 2017, str. 3–12.

Tina KOŠAK: Slikarska zbirka v dvorcu Betnava. Dvorec Betnava (ur. Franci Lazarini in Miha Preinfalk),  Ljubljana 2018, str. 289–321 (Castellologica Slovenica 1).

Valentina PAVLIČ, Kip sv. Janeza Nepomuka iz vrta slivniške graščine – novoodkrito delo kiparja Jožefa Strauba, Bilten SUZD, 37/2 [8. 4. 2018], 2018 (http://www.suzd.si/bilten/prispevki/1545-bilten-suzd-37-2018-02 [11.4.2018].

Franci LAZARINI: Grofje Brandis – umetnostni naročniki na Štajerskem. AHAS 24, 2019/2, str. 167–192.

Hannes Peter NASCHENWENG: Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band II: Lachawitz bis Zwickl, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/2, Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020.

Hans PIRCHEGGER: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Ivan STOPAR: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Prva knjiga: Območje Maribora in Ptuja. Ljubljana: Partizanska knjiga in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990.

http://nepremicnine.si21.com/Novice_iz_sveta_nepremicnin/Grad_sameva_in_caka_na_prenovo.html (prispevek Tadeje Toplak z 9. januarja 2009; pridobljeno 2023-01-23).

Register nepremične kulturne dediščine

Data matricula, https://data.matricula-online.eu/

Tracing the Art of Straub family, TrARS, https://www.trars.eu/catalog-item.php?id=105.

https://www.geni.com/people/Graf-Franz-von-Schönborn/6000000053578668079

 

 

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji