Ravne (Streiteben)

Koroška

Predhodnik dvorca Streiteben je bil stolpasti dvor, ki se omenja že v 14. stoletju, kot njegovi lastniki pa so mdr. izpričani Nikolaj (Pauer), brata Jurij in Erazem Goder in Rudolf ter Kunigudna Hodiška.  Dolgo je veljalo, da je dvorec nastal na temeljih posestva Rožanc in da naj bi ga leta 1551 zgradili Hebenstreiti. Ime Streiteben naj bi izviralo iz skovanke med družinskim imenom Herbenstreit in ledinskim imenom, torej Grad Ravne na ledini Rožanc an der Eben. Urbarji tega ne potrjujejo. Šele leta 1571 je  zvezi s posestjo izpričan Feliks Rainperg, vendar iz zapisa v urbarju ni jasno, ali je bil lastnik dvorca ali zgolj upravitelj.

Med koncem prve tretjine in koncem tretje četrtine 17. stoletja so kot lastniki dvorca izpričani baroni Sichten. V sredini 18. stoletja je bil v lasti baronov Schlangenbergov (poznanih tudi kot rodbina Gačnik), ki so grajski kompleks razširili. Ana Schlagenburg je dvorec skupaj s posestjo leta 1809 prodala grofu Juriju Thurnu iz rodbine Thurn-Valsassina. V zakonu Jurija Thurna so se rodili štirje sinovi, drugorojenec Janez Douglas je postal lastnik gradu na Ravnah na Koroškem in ga temeljito preuredil. Po njem je dvorec in posest podedoval sin Jurij Doughlas ml. Po njegovi smrti, leta 1939 pa je prišel grad v roke njegovega sina Otta, ki je v dvorcu živel s svojo sestro. Rodbina Thurn-Valsassina je imela grad v lasti do konca vojne, vendar se je leta 1941 umaknila in ga prepustila nemški vojski. Po koncu vojne je grad ostal je bil nacionaliziran in postal splošna last.

Poskus idealne rekonstrukcije prve renesančne gradbene faze grajskega tlorisa, ki ga je izdelal Zavod za spomeniško varstvo, prikazuje osrednje grajsko jedro kot pravokotnik z triosno daljšo stranico. Obseg osrednjega jedra je določala domnevno starejša kapela. Na levi strani grajskega vhoda so bile stopnice, ki so se spuščale v podkletni in obokani del gradu. Do vzhodnega dela gradu je verjetno vodil ozek hodnik, s katerega so bili dostopni posamezni prostori. Ti prostori so bili verjetno kriti z ravnim lesenim stropom. Jugozahodni grajski stolp naj bi bil preurejen v grajsko kapelo v času Janeza Friderika Schlangenberga, kapela bi bila posvečena sv. Janezu Nepomuku. Na upodobitvi v Valvasorjevi topografiji je dvorec dvonadstropna stavba s pravokotno zasnovo in  štirimi enakimi stolpiči s čebulasto streho. Vhod v grajsko dvorišče je bil v dveh krakih obdan z gospodarskima poslopjema, za dvorcem se je razprostiral parter s simetrično zasnovanim francoskim vrtom. Po sredini 19. stoletja, ko je bil v lasti Janeza Douglasa Thurn-Valsassine, je bil dvorec korenito prezidan. Prezidave so posegle v dvoriščne trakte ter v prostor na zahodni in vzhodni strani, ki je stal med stolpoma. Občutno se je razširilo in preoblikovalo območje južnega stolpa. Tu so uredili arkadni hodnik, povečali so število osi na severni strani ter dodali balkon. Z novo vežo na zahodni strani in novim stopniščem so uredili dostop do prostorov. Grof Douglas je dal ob gradu urediti park angleškega tipa. Njegov sin Jurij Douglas ml. je kasneje park opremil z nekaterimi eksotičnimi vrstami. Nekdanja zasnova gradu je najobčutneje vidna na severni strani, čeprav je bil tu dodan konzolen balkon in trojno vratno okno z ohranjenim grbov grofov Thurnov. Južna fasada je bila preoblikovana s triločnim stolpasto-stebriščnim arkadnim hodnikom. Jedro kompleksa je zidano iz kamna in podkleteno. Vse fasade imajo v pritličnem delu vodoravne fuge ter obrobljena slepa okna. Zasnova dvorca je izrazito podobna zasnovi dvorca Turnišče na Ptuju, ki je bil nekdaj v lasti rodbine Thurn-Valsassina. Po načrtih zadnjega Plečnikovega asistenta Toneta Bitenca so dvorec po letu 1949 še enkrat obnovili za potrebe Študijske knjižnice Franca Sušnika, izdelali knjižnično opremo in dozidali baldahin na stebrih pred glavnim vhodom. Zadnja obnova je bila zaključena leta 2005 po smernicah Zavoda za spomeniško varstvo.

Namembnost


Dvorec je vse do druge svetovne vojne služil kot plemiška rezidenca. Med 2. svetovno vojno so v gradu nastanili gospodinjsko šolo za dekleta s Tirolskega in gornje Koroške, ob koncu vojne pa za kratek čas še nemško vojsko. Po vojni je v maju in juniju v dvorcu deloval OZNA (Oddelek za narodno zaščito), v njem so uredili zapor. Istega leta (1945) jeseni je prišla v prostore dvorca novoustanovljena gimnazija Ravne, ki je tu ostala do leta 1949. V tem obdobju je bil v delu grajskih rezidenčnih prostorov urejen dijaški dom. Od leta 1949 dalje je v prostorih dvorca Študijska knjižnica Franca Sušnika, danes Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. Danes je namenjen tudi likovnemu salonu in glasbeni šoli. V knjižnici ter v parku pred gradom se danes odvijajo mnoge prireditve. Prostori poleg knjižnice so namenjeni Koroškemu pokrajinskemu muzeju in Koroški galeriji likovne umetnosti. V grajskih prostorih je ohranjen fond slikarske dediščine, ki so rezultat likovnih kolonij katere so v prostorih galerije likovnega salona potekale od leta 1969 dalje. Galerija prireja tudi redne razstave, ki potekajo pod okriljem ravenskega muzeja, slednji ima stalne zbirke iz zgodovine kraja in Mežiške doline. V kapeli gradu je na ogled stalna razstava, lapidarij rimskih kamnitih spomenikov iz najdišča Zagrad pri Prevaljah in posameznih kamnov iz občine Ravne na Koroškem.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Šola
  • Zapor
  • Vzgojno-varstveni zavod
  • Knjižnica

Današnja namembnost

  • Knjižnica
  • Muzej
  • Prireditveni prostor
  • Razstavišče

Izpostavljeno


renesansa, barok
stolp, dvorec, grajska kapela, angleški vrt, francoski vrt

Predhodnik dvorca Streiteben je bil stolpasti dvor, ki se omenja že v 14. stoletju, kot njegovi lastniki pa so mdr. izpričani Nikolaj (Pauer), brata Jurij in Erazem Goder in Rudolf ter Kunigudna Hodiška.  Dolgo je veljalo, da je dvorec nastal na temeljih posestva Rožanc in da naj bi ga leta 1551 zgradili Hebenstreiti. Ime Streiteben naj bi izviralo iz skovanke med družinskim imenom Herbenstreit in ledinskim imenom, torej Grad Ravne na ledini Rožanc an der Eben. Urbarji tega ne potrjujejo. Šele leta 1571 je  zvezi s posestjo izpričan Feliks Rainperg, vendar iz zapisa v urbarju ni jasno, ali je bil lastnik dvorca ali zgolj upravitelj.

Med koncem prve tretjine in koncem tretje četrtine 17. stoletja so kot lastniki dvorca izpričani baroni Sichten. V sredini 18. stoletja je bil v lasti baronov Schlangenbergov (poznanih tudi kot rodbina Gačnik), ki so grajski kompleks razširili. Ana Schlagenburg je dvorec skupaj s posestjo leta 1809 prodala grofu Juriju Thurnu iz rodbine Thurn-Valsassina. V zakonu Jurija Thurna so se rodili štirje sinovi, drugorojenec Janez Douglas je postal lastnik gradu na Ravnah na Koroškem in ga temeljito preuredil. Po njem je dvorec in posest podedoval sin Jurij Doughlas ml. Po njegovi smrti, leta 1939 pa je prišel grad v roke njegovega sina Otta, ki je v dvorcu živel s svojo sestro. Rodbina Thurn-Valsassina je imela grad v lasti do konca vojne, vendar se je leta 1941 umaknila in ga prepustila nemški vojski. Po koncu vojne je grad ostal je bil nacionaliziran in postal splošna last.

Poskus idealne rekonstrukcije prve renesančne gradbene faze grajskega tlorisa, ki ga je izdelal Zavod za spomeniško varstvo, prikazuje osrednje grajsko jedro kot pravokotnik z triosno daljšo stranico. Obseg osrednjega jedra je določala domnevno starejša kapela. Na levi strani grajskega vhoda so bile stopnice, ki so se spuščale v podkletni in obokani del gradu. Do vzhodnega dela gradu je verjetno vodil ozek hodnik, s katerega so bili dostopni posamezni prostori. Ti prostori so bili verjetno kriti z ravnim lesenim stropom. Jugozahodni grajski stolp naj bi bil preurejen v grajsko kapelo v času Janeza Friderika Schlangenberga, kapela bi bila posvečena sv. Janezu Nepomuku. Na upodobitvi v Valvasorjevi topografiji je dvorec dvonadstropna stavba s pravokotno zasnovo in  štirimi enakimi stolpiči s čebulasto streho. Vhod v grajsko dvorišče je bil v dveh krakih obdan z gospodarskima poslopjema, za dvorcem se je razprostiral parter s simetrično zasnovanim francoskim vrtom. Po sredini 19. stoletja, ko je bil v lasti Janeza Douglasa Thurn-Valsassine, je bil dvorec korenito prezidan. Prezidave so posegle v dvoriščne trakte ter v prostor na zahodni in vzhodni strani, ki je stal med stolpoma. Občutno se je razširilo in preoblikovalo območje južnega stolpa. Tu so uredili arkadni hodnik, povečali so število osi na severni strani ter dodali balkon. Z novo vežo na zahodni strani in novim stopniščem so uredili dostop do prostorov. Grof Douglas je dal ob gradu urediti park angleškega tipa. Njegov sin Jurij Douglas ml. je kasneje park opremil z nekaterimi eksotičnimi vrstami. Nekdanja zasnova gradu je najobčutneje vidna na severni strani, čeprav je bil tu dodan konzolen balkon in trojno vratno okno z ohranjenim grbov grofov Thurnov. Južna fasada je bila preoblikovana s triločnim stolpasto-stebriščnim arkadnim hodnikom. Jedro kompleksa je zidano iz kamna in podkleteno. Vse fasade imajo v pritličnem delu vodoravne fuge ter obrobljena slepa okna. Zasnova dvorca je izrazito podobna zasnovi dvorca Turnišče na Ptuju, ki je bil nekdaj v lasti rodbine Thurn-Valsassina. Po načrtih zadnjega Plečnikovega asistenta Toneta Bitenca so dvorec po letu 1949 še enkrat obnovili za potrebe Študijske knjižnice Franca Sušnika, izdelali knjižnično opremo in dozidali baldahin na stebrih pred glavnim vhodom. Zadnja obnova je bila zaključena leta 2005 po smernicah Zavoda za spomeniško varstvo.

Namembnost

Dvorec je vse do druge svetovne vojne služil kot plemiška rezidenca. Med 2. svetovno vojno so v gradu nastanili gospodinjsko šolo za dekleta s Tirolskega in gornje Koroške, ob koncu vojne pa za kratek čas še nemško vojsko. Po vojni je v maju in juniju v dvorcu deloval OZNA (Oddelek za narodno zaščito), v njem so uredili zapor. Istega leta (1945) jeseni je prišla v prostore dvorca novoustanovljena gimnazija Ravne, ki je tu ostala do leta 1949. V tem obdobju je bil v delu grajskih rezidenčnih prostorov urejen dijaški dom. Od leta 1949 dalje je v prostorih dvorca Študijska knjižnica Franca Sušnika, danes Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. Danes je namenjen tudi likovnemu salonu in glasbeni šoli. V knjižnici ter v parku pred gradom se danes odvijajo mnoge prireditve. Prostori poleg knjižnice so namenjeni Koroškemu pokrajinskemu muzeju in Koroški galeriji likovne umetnosti. V grajskih prostorih je ohranjen fond slikarske dediščine, ki so rezultat likovnih kolonij katere so v prostorih galerije likovnega salona potekale od leta 1969 dalje. Galerija prireja tudi redne razstave, ki potekajo pod okriljem ravenskega muzeja, slednji ima stalne zbirke iz zgodovine kraja in Mežiške doline. V kapeli gradu je na ogled stalna razstava, lapidarij rimskih kamnitih spomenikov iz najdišča Zagrad pri Prevaljah in posameznih kamnov iz občine Ravne na Koroškem.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Šola
  • Zapor
  • Vzgojno-varstveni zavod
  • Knjižnica

Današnja namembnost

  • Knjižnica
  • Muzej
  • Prireditveni prostor
  • Razstavišče

Lastniki

Ruticus (Gebur, Gepawer) Guštanjski, 1278–1282

Nikolaj Pauer, 1338–1382

Jud Nečim, 1382–1383

Jurij in Erazem Goder, 1382– ?

Rudolf in Kunigunda Hodiška, ?–1432

Jurij Guštajnski, 1432–?

Feliks Rainperg, 1571

David Herberstein, 1571–1606

Krištof Herberstreit, 1606–1629

Matija Sichten, ogrog 1630–1685

Janez Andrej (Johann Andre) Sichten, 1685–okrog 1711

Friedrich Jakob baron Schlangenberg, 1760–1772

Johan Leopold baron Schlangenberg, 1772–1807(?)

Elizabeta Kovachevich in gospodična Ana pl. Schlangenberg, 1807

Jurij Thurn, 1807–1863

Janez Doughlas Thurn, 1863–1904

Janez Dougljas Thurn ml., 1904–1939

Otto Doughlas, 1939–1941

Nacionalizacija gradu, 1945.

Občina Ravne na Koroškem

Dvorec Ravne v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Dvorec Ravne na razglednici, ki je bila odposlana leta 1912

Severna fasada dvorca

Konzolni balkon s severne fasade

Grbov grofov Thurnov nad balkonom

Vzhodna fasada

Bogato razčlenjeno okno s konzolo z vzhodne fasade dvorca

Južna fasada dvorca

Okno z južne fasade dvorca

Notranje stopnišče

Notranje stopnišče (detajl)

Osrednja dvorana

Grajski hodnik

Pohištvo v dvorcu

Grad Ravne, Na Gradu, Ravne na Koroškem, Slovenija

Literatura

Register nepremične kulturne dediščine

Jože CURK, Ravne na Koroškem, Maribor 1987, str. 7–15.

Saša DJURA JELENKO, Ravne na Koroškem- grad,  Varstvo spomenikov, 39–41, Ljubljana 2006, str. 162–164.

Saša DJURA JELENKO, Grad Ravne- Streiteben, Arheološke raziskave 2002, Kronika, 56, Ljubljana 2008, str. 207–232.

Ivan JAKIČ, Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem, Ljubljana 1995, str. 112.

Karla ODER, Ravne na Koroškem v 19. stoletju,  Kronika, 56, Ljubljana 2008, str. 308–310.

Miha PREINFALK, Grofje Thurn-Valsassina, Kronika, 56, Ljubljana 2008, str. 247–264.

Miha PFEINFALK, Sledi grofov Thurn-Valsassina na Koroškem, Črna na Koroškem-Schwarzenbach, Črna na Koroškem 2018, str. 122–129.

Vinko SKITEK, Guštajn in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek, Ravne na Koroškem 2019, str. 61–66.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni sloveniji ­ – Med Solčavskim in Kobaridom, Ljubljana 1993, str. 73–74.

Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem  – Obdobje renesanse, Ljubljana 1997, str. 69.

Simona VONČINA, Grad Ravne (Streiteben), Kamra-digitalna zbirka, objavljeno 2012, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/grad-ravne-streiteben/.

Grad Ravne med obema vojnama, Kamra-digitalna zbirka, objavljeno 2012, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/grad-ravne-med-obema-vojnama/.

Streiteben na začetku 19. stoletja, Kamra-digitalna zbirka, objavljeno 2012, https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/streiteben-na-zacetku-19-stoletja/.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji