Rače

Podravska

Naselje Rače se kot villa Rats v pisnih virih omenja leta 1240, vendar takrat ne v povezavi z gradom. Današnja grajska stavba je morda naslednica dvora Vartenhajm, ki se leta 1453 omenja kot deželnoknežji fevd Hansa Žusemskega. Omenjeni dvor so leta 1532 uničili osmanski Turki, ki so takrat opustošili tudi Rače. Prva pisna omemba gradu v Račah datira v leto 1534. Njegov lastnik je takrat bil ptujski meščan, deželnoknežji uradnik v Mariboru in Slovenskih Konjicah, Gregor Regall. Ob imenjski cenitvi leta 1542 je bila na novo pozidana grajska stavba ocenjena na 1.000 imenjskih funtov. V svoji prvi gradbeni fazi je sestala iz štiritraktnega utrjenega dvora z visokim kvadratnim stolpom in dvema polkrožnima stolpoma. Iz tega časa so še ohranjeni gotsko-renesančni portali. Štiri desetletja pozneje (1582) je Tobija Regall polovico svojega račkega gospostva prodal mladoletnemu nečaku Erenrajhu. Kdaj je Volfgang Ditrih pl. Idungspeug pridobil polovico gospostva od Janeza Sigmunda, ni znano. Kot izvrševalec oporoke svoje žene Benigne, roj. Dienersperger, je posest leta 1595 prodal Otu (tudi Ofo) baronu Teuffenbachu. V začetku 17. stoletja so bili stavbi s treh strani dvorišča prizidani arkadni hodniki. V obdobju protireformacije so se Regalli kot zvesti protestanti izselili iz dežele.

(Do) Leta 1628 je lastnik račkega gospostva postal Erazem baron Trebniški s Švarcenštajna in Štatenberga. V grajski galeriji je nekdaj visel lesen grbovni ščit z njegovim imenom in omenjeno letnico. V času popisa glavarine (1632) se kot lastnica gospostva omenja baronica Elizabeta, vdova po Erazmu. Z Rozino Suzano baronico Trebniško se je poročil Gotfrid baron Tattenbach, ta poroka pa se je Tattenbachom zelo obrestovala. Po smrti brata Janeza Erenrajha (1635) je Rozina Suzana namreč postala njegova univerzalna dedinja, zaradi česar je podedovala gospostvo Rače (in Štatenberg). Gotfrid, ki je leta 1637 prejel grofovski naziv, je umrl leta 1640, v svoji oporoki pa je za dediča določil mladoletna sinova, takrat 9-letnega Janeza Erazma (v literaturi bolj poznan kot Ivan Erazem) in 8-letnega Gotfrida Viljema. Iz gospostva Konjice in inkorporiranih posesti je sestavil fidejkomis, ki ga je prepustil v uživanje najstarejšemu sinu. Temu je zapustil še grad Hompoš, ki pa mu ga je zavoljo poravnave svojih dolgov ukazal prodati. Skrbniki otrok so postali vdova Rozina Suzana (pozneje poročena grofica Ötting) ter Gotfridova brata Leopold Viljem in Jurij Sigmund. Janez Erazem grof Tattenbach je polnoletnost za dedovanje dosegel pri 24-ih leta 1655. Z imenovanjem na mesto svetnika v notranjeavstrijski vladi je postal politično precej vplivna oseba na Štajerskem. V dveh zakonih (z groficama Forgách in Schönau) se mu je rodil sin Anton. Janez Erazem se je leta 1667 priključil protihabsburški zaroti Petra Zrinjskega in Franja Krsta Frankopana. Ko je ta spodletela, je bil grof Tattenbach zaradi suma sodelovanja v njej 22. marca 1670 aretiran, notranjeavstrijska dvorna komora pa mu je vsa posestva, vključno z gospostvom Rače, zasegla. Tattenbacha so po razglasitvi sodbe 26. novembra 1671 skupaj s potomci izbrisali iz vrst štajerskega deželnega plemstva in ga poslali v mestno hišo v Gradcu, kjer so ga nekaj dni pozneje, 1. decembra, na njenem dvorišču obglavili. Do poravnave s kar 494 upravičenimi upniki je bilo gospostvo Rače pod nadzorstvom notranjeavstrijske dvorne komore oz. t. i. sodnega sveta (judicium delegatum).

Notranjeavstrijska komora je gospostvo Rače leta 1683 na dražbi prodala Sebastijanu Haidtu pl. Haidteggu (tudi Haydt pl. Haydtegg). Glavni nosilec prezidav v okviru tretje gradbene faze račkega gradu je najverjetneje prav on. Da je za naročilo oltarja iz štuka, edinega te vrste na Slovenskem, v rački grajski kapeli verjetno zaslužen on, dokazuje v sklopu oltarja upodobljen plemiški grb njegove rodbine. Pod grbom štukiranega oltarja je bila nameščena slika Kristusovo slovo od Matere Hansa Adama Weissenkircherja (1646–1695). Prizor na sliki je tako neobičajen, kot oltarni nastavek iz štuka, prav tako pa ni v skladu s patrocinijem kapele, posvečene Janezu Nepomuku. Sliko danes hrani mariborski Pokrajinski muzej. V okviru tretje gradbene faze, ki se je zaključila do leta 1690, je bila grajska stavba zelo povečana. Poleg oltarja je bilo v tem času dograjeno novo arkadno dvorišče s tremi novimi trakti in dvema okroglima stolpoma. Tedaj je bila zgrajena večina južnega dela celotnega grajskega kompleksa. Ta faza je že razvidna na Vischerjevi grafiki s konca 17. stoletja.

Do leta 1723 je gospostvo prešlo v roke Jožefa Ludvika barona Werdenberga. Slednji je zaslužen za baročno prenovo račkega gradu v drugi četrtini 18. stoletja, ko je osrednji grajski stolp dobil novo streho, predelano pa je bilo tudi južno krilo s slavnostno »belo dvorano« v jugovzhodnem vogalu prvega nadstropja. Njen strop je dal okrasiti s kvalitetnim plastičnim, deloma ornamentalnim, deloma figuralnim štukom, kjer figure zamenjujejo tudi slike. Štuk je verjetno nastal po letu 1725. Jožef Ludvik je umrl leta 1739 in je pokopan v slivniški cerkvi, tako kot njegova žena Terezija Eleonora. Pred župnijskim oltarjem je v tla vzidana nagrobna plošča njegovega brata Leopolda Joahima, ki je nasledil račko gospostvo. Konec leta 1743 je na sedežu gospostva pečatil ščitno pismo. Gospostvo Rače je imel v posesti do okoli leta 1788. Sledila sta mu Franc baron Werdenberg in po letu 1795 še Terezija baronica Wolkensberg, por. baronica Werdenberg. Zatem so kot lastniki gospostva Rače izpričani Gotfrid Rajner pl. Lindenbühel (1814–1824), Karel pl. Denike (do 1874), Terezija Straff (verjetno do 1884) in inženir Jožef Kalas z Dunaja (do 1898). Grajski vodni jarek je bil zasut vsaj do leta 1871, ko je na fotografijah izpričano, da grad obdajajo vrtovi. V Janischevem opisu račkega gradu iz leta 1878 je mogoče prebrati, da so grajsko stavbo takrat obdajali prostrani ribniki, na mestu nekdanjih vodnih jarkov pa so bili urejeni vrtovi. Okrogli stolpi so imeli gospodarske funkcije, v poslopjih novejšega dela gradu, t. i. predgradja, pa je bila (od druge polovice 19. stoletja) urejena tovarna za kavne nadomestke. Stare velike dvorane v vzhodnem krilu (kjer naj bi se pod veliko vrtnico – sub rosa – stropne arabeske lastnik Janez Erazem grof Tattenbach sestajal s protihabsburškimi zarotniki), tedaj ni bilo več (obstajala naj bi še pred letom 1835). Med letoma 1894 in 1898, v času lastništva dunajskega inženirja Kalasa (Kalasch), je sledila peta faza obsežnih prezidav, ko so podrli tri od petih okroglih stolpov in severovzhodno krilo novega dela gradu. Preurediti je dal grajsko kapelo in deloma notranje fasade (pomol). Arkade v pritličju in nadstropju so bile zazidane, v pritličju tu in tam predrte z vhodi v kleti, v nadstropju pa z okni. Obokana pritličja so danes v uporabi kot kleti. Portali, ki vodijo vanje, so deloma baročni, v severnem in vzhodnem traktu pa naletimo tudi na gotsko-renesančne polkrožne portale s prirezanimi robovi. Osrednji stolp je tedaj dobil novo strešno konstrukcijo s šotorasto streho, v antičnih nastavkih so bile ure na vseh štirih straneh. Zanimivo oblikovano streho je v času med obema svetovnima vojnama (zagotovo po letu 1935) nadomestila današnja štirikapnica. Tedaj je bil grad v lasti družine Bachler. V njenem času je bil leta 1915 zgrajen stolp pravokotnega tlorisa. Vincenc ml. Bachler je grad konec druge svetovne vojne menda zapil in ga nato prodal na dražbi. Po koncu druge svetovne vojne so v gradu uredili stanovanja in urade. Pred obsežno in dolgoletno renovacijo grajske stavbe, ki se je pričela leta 1995, so bila v njej poleg stanovanj še dvorana Krajevne skupnosti Rače in restavracije Pinus Rače.

Grad je danes središče družbenega in kulturnega dogajanja v Račah. Poleg občinske uprave in krajevnega urada imajo v njem prostore različna društva in institucije, med njimi Knjižnica Rače kot enota Mariborske knjižnice. Rački grad se je zapisal tudi v slovensko literarno zgodovino, saj je prizorišče dogajanja Jurčičevega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah.

Namembnost


Grad je bil od svojega nastanka v drugi tretjini 16. stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne rezidenca (pretežno manj pomembnih) plemiških rodbin oz. od druge polovice 19. stoletja industrialcev. Zapisal se je tudi v slovensko literarno zgodovino, saj je prizorišče dogajanja Jurčičevega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah. Janez Erazem grof Tattenbach je bil kot protihabsburški zarotnik usmrčen konec leta 1671 v Gradcu.

Izpostavljeno


gotika, renesansa, barok
grad, predgradje, portal, strelna lina, slavnostna dvorana, grajska kapela, dvoriščne arkade, strelnica, grajski jarek, vodni grad, nižinski grad, pomol, angleški vrt

Naselje Rače se kot villa Rats v pisnih virih omenja leta 1240, vendar takrat ne v povezavi z gradom. Današnja grajska stavba je morda naslednica dvora Vartenhajm, ki se leta 1453 omenja kot deželnoknežji fevd Hansa Žusemskega. Omenjeni dvor so leta 1532 uničili osmanski Turki, ki so takrat opustošili tudi Rače. Prva pisna omemba gradu v Račah datira v leto 1534. Njegov lastnik je takrat bil ptujski meščan, deželnoknežji uradnik v Mariboru in Slovenskih Konjicah, Gregor Regall. Ob imenjski cenitvi leta 1542 je bila na novo pozidana grajska stavba ocenjena na 1.000 imenjskih funtov. V svoji prvi gradbeni fazi je sestala iz štiritraktnega utrjenega dvora z visokim kvadratnim stolpom in dvema polkrožnima stolpoma. Iz tega časa so še ohranjeni gotsko-renesančni portali. Štiri desetletja pozneje (1582) je Tobija Regall polovico svojega račkega gospostva prodal mladoletnemu nečaku Erenrajhu. Kdaj je Volfgang Ditrih pl. Idungspeug pridobil polovico gospostva od Janeza Sigmunda, ni znano. Kot izvrševalec oporoke svoje žene Benigne, roj. Dienersperger, je posest leta 1595 prodal Otu (tudi Ofo) baronu Teuffenbachu. V začetku 17. stoletja so bili stavbi s treh strani dvorišča prizidani arkadni hodniki. V obdobju protireformacije so se Regalli kot zvesti protestanti izselili iz dežele.

(Do) Leta 1628 je lastnik račkega gospostva postal Erazem baron Trebniški s Švarcenštajna in Štatenberga. V grajski galeriji je nekdaj visel lesen grbovni ščit z njegovim imenom in omenjeno letnico. V času popisa glavarine (1632) se kot lastnica gospostva omenja baronica Elizabeta, vdova po Erazmu. Z Rozino Suzano baronico Trebniško se je poročil Gotfrid baron Tattenbach, ta poroka pa se je Tattenbachom zelo obrestovala. Po smrti brata Janeza Erenrajha (1635) je Rozina Suzana namreč postala njegova univerzalna dedinja, zaradi česar je podedovala gospostvo Rače (in Štatenberg). Gotfrid, ki je leta 1637 prejel grofovski naziv, je umrl leta 1640, v svoji oporoki pa je za dediča določil mladoletna sinova, takrat 9-letnega Janeza Erazma (v literaturi bolj poznan kot Ivan Erazem) in 8-letnega Gotfrida Viljema. Iz gospostva Konjice in inkorporiranih posesti je sestavil fidejkomis, ki ga je prepustil v uživanje najstarejšemu sinu. Temu je zapustil še grad Hompoš, ki pa mu ga je zavoljo poravnave svojih dolgov ukazal prodati. Skrbniki otrok so postali vdova Rozina Suzana (pozneje poročena grofica Ötting) ter Gotfridova brata Leopold Viljem in Jurij Sigmund. Janez Erazem grof Tattenbach je polnoletnost za dedovanje dosegel pri 24-ih leta 1655. Z imenovanjem na mesto svetnika v notranjeavstrijski vladi je postal politično precej vplivna oseba na Štajerskem. V dveh zakonih (z groficama Forgách in Schönau) se mu je rodil sin Anton. Janez Erazem se je leta 1667 priključil protihabsburški zaroti Petra Zrinjskega in Franja Krsta Frankopana. Ko je ta spodletela, je bil grof Tattenbach zaradi suma sodelovanja v njej 22. marca 1670 aretiran, notranjeavstrijska dvorna komora pa mu je vsa posestva, vključno z gospostvom Rače, zasegla. Tattenbacha so po razglasitvi sodbe 26. novembra 1671 skupaj s potomci izbrisali iz vrst štajerskega deželnega plemstva in ga poslali v mestno hišo v Gradcu, kjer so ga nekaj dni pozneje, 1. decembra, na njenem dvorišču obglavili. Do poravnave s kar 494 upravičenimi upniki je bilo gospostvo Rače pod nadzorstvom notranjeavstrijske dvorne komore oz. t. i. sodnega sveta (judicium delegatum).

Notranjeavstrijska komora je gospostvo Rače leta 1683 na dražbi prodala Sebastijanu Haidtu pl. Haidteggu (tudi Haydt pl. Haydtegg). Glavni nosilec prezidav v okviru tretje gradbene faze račkega gradu je najverjetneje prav on. Da je za naročilo oltarja iz štuka, edinega te vrste na Slovenskem, v rački grajski kapeli verjetno zaslužen on, dokazuje v sklopu oltarja upodobljen plemiški grb njegove rodbine. Pod grbom štukiranega oltarja je bila nameščena slika Kristusovo slovo od Matere Hansa Adama Weissenkircherja (1646–1695). Prizor na sliki je tako neobičajen, kot oltarni nastavek iz štuka, prav tako pa ni v skladu s patrocinijem kapele, posvečene Janezu Nepomuku. Sliko danes hrani mariborski Pokrajinski muzej. V okviru tretje gradbene faze, ki se je zaključila do leta 1690, je bila grajska stavba zelo povečana. Poleg oltarja je bilo v tem času dograjeno novo arkadno dvorišče s tremi novimi trakti in dvema okroglima stolpoma. Tedaj je bila zgrajena večina južnega dela celotnega grajskega kompleksa. Ta faza je že razvidna na Vischerjevi grafiki s konca 17. stoletja.

Do leta 1723 je gospostvo prešlo v roke Jožefa Ludvika barona Werdenberga. Slednji je zaslužen za baročno prenovo račkega gradu v drugi četrtini 18. stoletja, ko je osrednji grajski stolp dobil novo streho, predelano pa je bilo tudi južno krilo s slavnostno »belo dvorano« v jugovzhodnem vogalu prvega nadstropja. Njen strop je dal okrasiti s kvalitetnim plastičnim, deloma ornamentalnim, deloma figuralnim štukom, kjer figure zamenjujejo tudi slike. Štuk je verjetno nastal po letu 1725. Jožef Ludvik je umrl leta 1739 in je pokopan v slivniški cerkvi, tako kot njegova žena Terezija Eleonora. Pred župnijskim oltarjem je v tla vzidana nagrobna plošča njegovega brata Leopolda Joahima, ki je nasledil račko gospostvo. Konec leta 1743 je na sedežu gospostva pečatil ščitno pismo. Gospostvo Rače je imel v posesti do okoli leta 1788. Sledila sta mu Franc baron Werdenberg in po letu 1795 še Terezija baronica Wolkensberg, por. baronica Werdenberg. Zatem so kot lastniki gospostva Rače izpričani Gotfrid Rajner pl. Lindenbühel (1814–1824), Karel pl. Denike (do 1874), Terezija Straff (verjetno do 1884) in inženir Jožef Kalas z Dunaja (do 1898). Grajski vodni jarek je bil zasut vsaj do leta 1871, ko je na fotografijah izpričano, da grad obdajajo vrtovi. V Janischevem opisu račkega gradu iz leta 1878 je mogoče prebrati, da so grajsko stavbo takrat obdajali prostrani ribniki, na mestu nekdanjih vodnih jarkov pa so bili urejeni vrtovi. Okrogli stolpi so imeli gospodarske funkcije, v poslopjih novejšega dela gradu, t. i. predgradja, pa je bila (od druge polovice 19. stoletja) urejena tovarna za kavne nadomestke. Stare velike dvorane v vzhodnem krilu (kjer naj bi se pod veliko vrtnico – sub rosa – stropne arabeske lastnik Janez Erazem grof Tattenbach sestajal s protihabsburškimi zarotniki), tedaj ni bilo več (obstajala naj bi še pred letom 1835). Med letoma 1894 in 1898, v času lastništva dunajskega inženirja Kalasa (Kalasch), je sledila peta faza obsežnih prezidav, ko so podrli tri od petih okroglih stolpov in severovzhodno krilo novega dela gradu. Preurediti je dal grajsko kapelo in deloma notranje fasade (pomol). Arkade v pritličju in nadstropju so bile zazidane, v pritličju tu in tam predrte z vhodi v kleti, v nadstropju pa z okni. Obokana pritličja so danes v uporabi kot kleti. Portali, ki vodijo vanje, so deloma baročni, v severnem in vzhodnem traktu pa naletimo tudi na gotsko-renesančne polkrožne portale s prirezanimi robovi. Osrednji stolp je tedaj dobil novo strešno konstrukcijo s šotorasto streho, v antičnih nastavkih so bile ure na vseh štirih straneh. Zanimivo oblikovano streho je v času med obema svetovnima vojnama (zagotovo po letu 1935) nadomestila današnja štirikapnica. Tedaj je bil grad v lasti družine Bachler. V njenem času je bil leta 1915 zgrajen stolp pravokotnega tlorisa. Vincenc ml. Bachler je grad konec druge svetovne vojne menda zapil in ga nato prodal na dražbi. Po koncu druge svetovne vojne so v gradu uredili stanovanja in urade. Pred obsežno in dolgoletno renovacijo grajske stavbe, ki se je pričela leta 1995, so bila v njej poleg stanovanj še dvorana Krajevne skupnosti Rače in restavracije Pinus Rače.

Grad je danes središče družbenega in kulturnega dogajanja v Račah. Poleg občinske uprave in krajevnega urada imajo v njem prostore različna društva in institucije, med njimi Knjižnica Rače kot enota Mariborske knjižnice. Rački grad se je zapisal tudi v slovensko literarno zgodovino, saj je prizorišče dogajanja Jurčičevega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah.

Namembnost

Grad je bil od svojega nastanka v drugi tretjini 16. stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne rezidenca (pretežno manj pomembnih) plemiških rodbin oz. od druge polovice 19. stoletja industrialcev. Zapisal se je tudi v slovensko literarno zgodovino, saj je prizorišče dogajanja Jurčičevega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah. Janez Erazem grof Tattenbach je bil kot protihabsburški zarotnik usmrčen konec leta 1671 v Gradcu.

Lastniki

1534–ok. 1628, rodbina Regall

1532–po 1542, Gregor Regall

Pred 1582, Tobija Regall

Po 1582, Tobija in Erenrajh Regall-a

Pred 1595, Janez Sigmund Regall, nato Volfgang Ditrih pl. Idungspeug

Po 1595, Oto (tudi Ofo) baron Teuffenbach (očitno zakupnik)

Vsaj od 1628–1632/35, plemiška rodbina Trebniških (Eibiswald)

Po 1635–1670/71, plemiška rodbina Tattenbach

Po 1635–1640, Gotfrid grof Tattenbach

1640–1655, (skrbnica) Rozina Suzana grofica Tattenbach, roj. baronica Eibiswald (pozneje poročena grofica Ötting)

1655–1670/1671, Janez Erazem grof Tattenbach (1631–1671)

1670/71–1683, zaplemba posesti; pripade notranjeavstrijski dvorni komori oz. judicium delegatum

1683, na dražbi prodano Sebastijanu Haidtu pl. Haidteggu

1683–pred 1723, Sebastijan Haidt pl. Haidtegg

Pred 1723–ok. 1788, plemiška rodbina Werdenberg

Pred 1723–1739, Jožef Ludvik baron Werdenberg

1739–ok. 1788, Leopold Joahim baron Werdenberg

Ok. 1788–1795, Franc baron Werdenberg

1795–1814, Terezija baronica Wolkensberg, por. baronica Werdenberg

1814–1824, Gotfrid pl. Rainer-Lindenbühel

1824–1874, Karel pl. Denike z ženo Marijo

(Verjetno) Do 1884, Terezija Straff

Do 1898, inž. Jožef Kalas (Kalasch)

1898–do konca II. sv. vojne, družina Bachler

1898, posest z gradom kupi tovarnar Vincenc Bachler

Do konca II. svetovne vojne, Vincenc ml. Bachler, posestvo zapije, tako da je prodano na dražbi

Po II. svetovni vojni, državna oz. občinska last, v gradu uredijo urade in stanovanja

1995–2015, temeljita obnova grajske stavbe; v njej imajo poleg občinske uprave in krajevnega urada prostore različna društva in institucije (med njimi račka enota Mariborske knjižnice)

Dvorec Rače v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec Rače v J. F. Kaiser, Lithographirte Ansichten der Stayermarkischen Stadte, Markte und Schlosser, 1824-1833

Dvorec Rače okrog leta 1880

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Arkadni hodnik v nadstropju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Slavnostna dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ena od vrat (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela sv. Janeza Nepomuka (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Iz štuka izdelan oltarni nastavek s kopijo oltarne slike (original hrani Pokrajinskem muzeju Maribor) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb Sebastijana Haidta pl. Haidtegga na oltarnem nastavku (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl oltarnega nastavka z angelcem (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajski trg 14, Rače, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, grad Rače (EŠD 8945).

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja, tipkopis doktorske disertacije, Ljubljana 1997.

Bogo GRAFENAUER, Tattenbach, Ivan Erazem, grof (1631–1671), Slovenski biografski leksikon, zvezek 12: Táborská–Trtnik, Ljubljana 1980.

Matjaž GRAHORNIK, Demografska in zemljiškoposestna podoba Dravskega polja v drugi polovici 17. stoletja, magistrsko delo, Maribor 2015.

Matjaž GRAHORNIK, Prispevki k starejši zgodovini Miklavža na Dravskem polju do konca 16. stoletja, Kronika 58, 2, 2010, str. 313–330.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, Band I (A–K), Graz 1878.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1999.

Jože KOROPEC, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985.

Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005.

Hannes P. NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band I: Abele bis Juritsch, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1, Graz 2020.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1. knjiga: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.

Dejan ZADRAVEC, Plemiška družina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem, Podravina 7, 14, 2008, str. 52–74.

Večer, 1993, Kdaj bo grad v Račah na novo zaživel?, avtorica teksta Zlatka Rashid.

Register nepremične kulturne dediščine

Data Matricula, https://data.matricula-online.eu/sl/

Grad Rače, https://www.race-fram.si/objava/226652 (zadnji dostop: 2023-01-26)

Grad Rače nekoč in danes, primerjava videza gradu Rače v času od začetka delovanja samostojne Občine Rače-Fram (leta 1995) in prej ter po dvajsetih letih, po njegovi celostni obnovi, https://www.race-fram.si/DownloadFile?id=217606 (zadnji dostop: 2023-04-24)

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji