Rače

Naselje Rače se kot villa Rats v pisnih virih omenja leta 1240, vendar takrat ne v povezavi z gradom. Današnja grajska stavba je morda naslednica dvora Vartenhajm, ki se leta 1453 omenja kot deželnoknežji fevd Hansa Žusemskega. Omenjeni dvor so leta 1532 uničili osmanski Turki, ki so takrat opustošili tudi Rače. Prva pisna omemba gradu v Račah datira v leto 1534. Njegov lastnik je takrat bil ptujski meščan, deželnoknežji uradnik v Mariboru in Slovenskih Konjicah, Gregor Regall. Ob imenjski cenitvi leta 1542 je bila na novo pozidana grajska stavba ocenjena na 1.000 imenjskih funtov. V svoji prvi gradbeni fazi je sestala iz štiritraktnega utrjenega dvora z visokim kvadratnim stolpom in dvema polkrožnima stolpoma. Iz tega časa so še ohranjeni gotsko-renesančni portali. Štiri desetletja pozneje (1582) je Tobija Regall polovico svojega račkega gospostva prodal mladoletnemu nečaku Erenrajhu. Kdaj je Volfgang Ditrih pl. Idungspeug pridobil polovico gospostva od Janeza Sigmunda, ni znano. Kot izvrševalec oporoke svoje žene Benigne, roj. Dienersperger, je posest leta 1595 prodal Otu (tudi Ofo) baronu Teuffenbachu. V začetku 17. stoletja so bili stavbi s treh strani dvorišča prizidani arkadni hodniki. V obdobju protireformacije so se Regalli kot zvesti protestanti izselili iz dežele.

(Do) Leta 1628 je lastnik račkega gospostva postal Erazem baron Trebniški s Švarcenštajna in Štatenberga. V grajski galeriji je nekdaj visel lesen grbovni ščit z njegovim imenom in omenjeno letnico. V času popisa glavarine (1632) se kot lastnica gospostva omenja baronica Elizabeta, vdova po Erazmu. Z Rozino Suzano baronico Trebniško se je poročil Gotfrid baron Tattenbach, ta poroka pa se je Tattenbachom zelo obrestovala. Po smrti brata Janeza Erenrajha (1635) je Rozina Suzana namreč postala njegova univerzalna dedinja, zaradi česar je podedovala gospostvo Rače (in Štatenberg). Gotfrid, ki je leta 1637 prejel grofovski naziv, je umrl leta 1640, v svoji oporoki pa je za dediča določil mladoletna sinova, takrat 9-letnega Janeza Erazma (v literaturi bolj poznan kot Ivan Erazem) in 8-letnega Gotfrida Viljema. Iz gospostva Konjice in inkorporiranih posesti je sestavil fidejkomis, ki ga je prepustil v uživanje najstarejšemu sinu. Temu je zapustil še grad Hompoš, ki pa mu ga je zavoljo poravnave svojih dolgov ukazal prodati. Skrbniki otrok so postali vdova Rozina Suzana (pozneje poročena grofica Ötting) ter Gotfridova brata Leopold Viljem in Jurij Sigmund. Janez Erazem grof Tattenbach je polnoletnost za dedovanje dosegel pri 24-ih leta 1655. Z imenovanjem na mesto svetnika v notranjeavstrijski vladi je postal politično precej vplivna oseba na Štajerskem. V dveh zakonih (z groficama Forgách in Schönau) se mu je rodil sin Anton. Janez Erazem se je leta 1667 priključil protihabsburški zaroti Petra Zrinjskega in Franja Krsta Frankopana. Ko je ta spodletela, je bil grof Tattenbach zaradi suma sodelovanja v njej 22. marca 1670 aretiran, notranjeavstrijska dvorna komora pa mu je vsa posestva, vključno z gospostvom Rače, zasegla. Tattenbacha so po razglasitvi sodbe 26. novembra 1671 skupaj s potomci izbrisali iz vrst štajerskega deželnega plemstva in ga poslali v mestno hišo v Gradcu, kjer so ga nekaj dni pozneje, 1. decembra, na njenem dvorišču obglavili. Do poravnave s kar 494 upravičenimi upniki je bilo gospostvo Rače pod nadzorstvom notranjeavstrijske dvorne komore oz. t. i. sodnega sveta (judicium delegatum).

Notranjeavstrijska komora je gospostvo Rače leta 1683 na dražbi prodala Sebastijanu Haidtu pl. Haidteggu (tudi Haydt pl. Haydtegg). Glavni nosilec prezidav v okviru tretje gradbene faze račkega gradu je najverjetneje prav on. Da je za naročilo oltarja iz štuka, edinega te vrste na Slovenskem, v rački grajski kapeli verjetno zaslužen on, dokazuje v sklopu oltarja upodobljen plemiški grb njegove rodbine. Pod grbom štukiranega oltarja je bila nameščena slika Kristusovo slovo od Matere Hansa Adama Weissenkircherja (1646–1695). Prizor na sliki je tako neobičajen, kot oltarni nastavek iz štuka, prav tako pa ni v skladu s patrocinijem kapele, posvečene Janezu Nepomuku. Sliko danes hrani mariborski Pokrajinski muzej. V okviru tretje gradbene faze, ki se je zaključila do leta 1690, je bila grajska stavba zelo povečana. Poleg oltarja je bilo v tem času dograjeno novo arkadno dvorišče s tremi novimi trakti in dvema okroglima stolpoma. Tedaj je bila zgrajena večina južnega dela celotnega grajskega kompleksa. Ta faza je že razvidna na Vischerjevi grafiki s konca 17. stoletja.

Do leta 1723 je gospostvo prešlo v roke Jožefa Ludvika barona Werdenberga. Slednji je zaslužen za baročno prenovo račkega gradu v drugi četrtini 18. stoletja, ko je osrednji grajski stolp dobil novo streho, predelano pa je bilo tudi južno krilo s slavnostno »belo dvorano« v jugovzhodnem vogalu prvega nadstropja. Njen strop je dal okrasiti s kvalitetnim plastičnim, deloma ornamentalnim, deloma figuralnim štukom, kjer figure zamenjujejo tudi slike. Štuk je verjetno nastal po letu 1725. Jožef Ludvik je umrl leta 1739 in je pokopan v slivniški cerkvi, tako kot njegova žena Terezija Eleonora. Pred župnijskim oltarjem je v tla vzidana nagrobna plošča njegovega brata Leopolda Joahima, ki je nasledil račko gospostvo. Konec leta 1743 je na sedežu gospostva pečatil ščitno pismo. Gospostvo Rače je imel v posesti do okoli leta 1788. Sledila sta mu Franc baron Werdenberg in po letu 1795 še Terezija baronica Wolkensberg, por. baronica Werdenberg. Zatem so kot lastniki gospostva Rače izpričani Gotfrid Rajner pl. Lindenbühel (1814–1824), Karel pl. Denike (do 1874), Terezija Straff (verjetno do 1884) in inženir Jožef Kalas z Dunaja (do 1898). Grajski vodni jarek je bil zasut vsaj do leta 1871, ko je na fotografijah izpričano, da grad obdajajo vrtovi. V Janischevem opisu račkega gradu iz leta 1878 je mogoče prebrati, da so grajsko stavbo takrat obdajali prostrani ribniki, na mestu nekdanjih vodnih jarkov pa so bili urejeni vrtovi. Okrogli stolpi so imeli gospodarske funkcije, v poslopjih novejšega dela gradu, t. i. predgradja, pa je bila (od druge polovice 19. stoletja) urejena tovarna za kavne nadomestke. Stare velike dvorane v vzhodnem krilu (kjer naj bi se pod veliko vrtnico – sub rosa – stropne arabeske lastnik Janez Erazem grof Tattenbach sestajal s protihabsburškimi zarotniki), tedaj ni bilo več (obstajala naj bi še pred letom 1835). Med letoma 1894 in 1898, v času lastništva dunajskega inženirja Kalasa (Kalasch), je sledila peta faza obsežnih prezidav, ko so podrli tri od petih okroglih stolpov in severovzhodno krilo novega dela gradu. Preurediti je dal grajsko kapelo in deloma notranje fasade (pomol). Arkade v pritličju in nadstropju so bile zazidane, v pritličju tu in tam predrte z vhodi v kleti, v nadstropju pa z okni. Obokana pritličja so danes v uporabi kot kleti. Portali, ki vodijo vanje, so deloma baročni, v severnem in vzhodnem traktu pa naletimo tudi na gotsko-renesančne polkrožne portale s prirezanimi robovi. Osrednji stolp je tedaj dobil novo strešno konstrukcijo s šotorasto streho, v antičnih nastavkih so bile ure na vseh štirih straneh. Zanimivo oblikovano streho je v času med obema svetovnima vojnama (zagotovo po letu 1935) nadomestila današnja štirikapnica. Tedaj je bil grad v lasti družine Bachler. V njenem času je bil leta 1915 zgrajen stolp pravokotnega tlorisa. Vincenc ml. Bachler je grad konec druge svetovne vojne menda zapil in ga nato prodal na dražbi. Po koncu druge svetovne vojne so v gradu uredili stanovanja in urade. Pred obsežno in dolgoletno renovacijo grajske stavbe, ki se je pričela leta 1995, so bila v njej poleg stanovanj še dvorana Krajevne skupnosti Rače in restavracije Pinus Rače.

Grad je danes središče družbenega in kulturnega dogajanja v Račah. Poleg občinske uprave in krajevnega urada imajo v njem prostore različna društva in institucije, med njimi Knjižnica Rače kot enota Mariborske knjižnice. Rački grad se je zapisal tudi v slovensko literarno zgodovino, saj je prizorišče dogajanja Jurčičevega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah.