Predjama/Jama

Grad Jama stoji v skalni steni nad ponorom na robu vasi Predjama v občini Postojna. Pod gradom je štiri nadstropja obsegajoča jama Jama, druga najdaljša v Sloveniji. Tudi zaradi svoje edinstvene lege je grad vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Velja za edini v celoti ohranjen jamski grad v Evropi. Njegova najstarejša upodobitev je krokí Ivana Klobučariča (Johannes Clobucciarich) iz začetka 17. stoletja, ki ga kaže v praktično enaki večcelični podobi kot Valvasorjeva upodobitev konec stoletja ali pa kot jo ima grad ne nazadnje še danes.

V grobem bi lahko rekli, da je sestavljen iz srednjeveškega palacija z romanskim pritličjem in renesančnega vhodnega stolpa. V 12. stoletja je bil tu sedež ministerialov oglejskega patriarha. Sprva je obsegal le klet in stanovanjsko etažo. Prvič se grad omenja v pisnih virih leta 1274, kmalu zatem je bil porušen in potem obnovljen. Pozneje je prišel pod oblast Goriških grofov, kot njihovi ministeriali pa so od konca 14. stoletja v njem živeli Jamski/Predjamski vitezi (Lueggerji), po izvoru iz vzhodnotirolskega Lienza.

Eden najbolj znanih in tudi zloglasnih pripadnikov te rodbine je bil Nikolaj. Kot habsburškega fevdnika ga je zaradi krutosti zamenjal zet Nikolaj Ravbar, njega pa je 1478 nasledil sorodnik vitez Erazem Predjamski. Ta naj bi se leta 1483 na dunajskem dvoru sprl s sorodnikom cesarja Friderika III., maršalom Pappenheimom in ga ubil. Da bi se izognil sodbi, je zbežal v svoj grad in tam ga je po cesarjevem naročilu prišel oblegati njegov svak, tržaški glavar Gašper Ravbar, nečak in naslednik Nikolajev. Namen oblegovalcev je bil, kakor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča Valvasor, izstradati roparskega viteza v lastnem gradu, a ta se je po skrivnem jašku oskrboval z živežem in oblegovalcem v posmeh čez grajski zid metal ostanke hrane. Zaradi izdajstva znotraj lastnih vrst pa je bil kljub temu med obleganjem leta 1484 ubit. S tem se je končal tudi srednjeveški razvoj Jamskega gradu.

Erazem je bil zadnji moški potomec svojega rodu in po njegovi smrti je grad postal deželnoknežja komorna posest. Sredi 16. stoletja se kot imetnik gospostva omenja Jakob pl. Obernburg, od njega ga je 1551 podedoval Karel pl. Purgstall. V tem času je bil med potresom tudi precej poškodovan.

V vasi v neposredni bližini gradu stojita t. i. Erazmova lipa in podružnična cerkev Žalostne Matere božje (1449 jo je posvetil tržaški škof Aeneas Silvius Piccolomini, poznejši papež Pij II.), katere srednjeveško poslikavo v notranjščini iz sredine 15. stoletja so spodbudili gospodje Jamski, konkretno verjetno Erazem. Po legendi naj bi bil pod omenjeno lipo tudi pokopan. Nekoliko naprej v vasi stoji ob cesti mogočna grajska kašča, ki ima na sklepniku portala vklesano letnico 1676.

Odločilen korak k današnji podobi je dobil grad v času Janeza Cobenzla (od 1588 baron), ki je 1567 prevzel graščino v zastavo in jo 1589 odkupil, in sicer kot svobodno posest, na katero je bilo vezano tudi deželsko sodišče. Začela se je velika obnova, ki se je nadaljevala v začetek 17. stoletja in zahvaljujoč kateri je grad dobil današnji izgled. V čelu z rustiko obdanega glavnega portala na dvonadstropnem renesančnem vhodnem stolpu je vklesana letnica 1583 z inicialama I. K., torej Ioanes (Janez) Kobenzl (Cobenzl), nad njima pa je še grb te plemiške družine. Stolp se odlikuje tudi s poudarjenimi, izstopajočimi šivanimi vogali na prednji strani in z močnimi rustičnimi okenskimi obrobami. Dostop je preko v skalo vsekanega, kasneje deloma zasutega obrambnega jarka mimo dveh piramidalnih obeliskov in lesenega dvižnega mostu.

Cobenzli so s krajšo prekinitvijo na gradu gospodarili do leta 1810. Leta 1711 je Janez Gašper grof Cobenzl (†1742), ki je bil tudi kranjski deželni glavar, grad prodal Sebastijanu pl. Raigersfeldu, a ga že 1719 odkupil nazaj. Velikopotezno se je takrat lotil arhitekturne prenove gradu Haasberg v Planini pri Rakeku in arh. Carlu Martinuzziju, ki je tam delal, verjetno naročil tudi za določene prezidave predjamskega gradu.

Po Gašperjevi smrti je gospostvo podedoval sin Janez Karel (†1770). Leta 1810 je zapuščino Cobenzlov podedoval sorodnik Mihael Coronini grof Cronberg, ki je 1824. vso svojo posest izročil soprogi Zofiji, ta pa jo je 1846 prodala Weriandu knezu Windischgrätzu in takrat je grad doživel zadnje temeljite prezidave, mdr. je bilo zastrešeno notranje dvorišče za vhodnim stolpom. Po Weriandovi smrti 1867 je posestvo z gradom pripadlo njegovemu sinu Hugu Alfredu.

Leta 1944 so grad prevzeli komunisti-partizani, ki so v njem ustanovili svoj sedež in prostor za tiskanje. Po vojni je jugoslovanska vlada grajsko stavbo nacionalizirala jo spremenila v muzej, upravitelj je bilo podjetje Postojnska jama – turizem. Med letoma 1962 in 1968 je obnova gradu in hiš v Predjami potekala pod vodstvom arh. Nataše Štupar Šumi. Temeljita prenova je potekala tudi v devetdesetih, ko se je skušalo prezentirati čim več avtentičnih arhitekturnih prvin; obrambno galerijo vhodnega stolpa, slonečo na konzolnem vencu, so nadzidali po vzoru renesančne bastije velenjskega gradu.

Iz notranjega dvorišča pridemo skozi ozek in kratek, v tlorisu zalomljen hodnik v manjši predprostor obrambnega trakta. K zidu je prislonjen marmorni sarkofag kneza Huga Alfreda Windischgrätza, ki je bil prepeljan z gradu Haasberg že pred 2. svetovno vojno. Ob arheoloških raziskavah leta 1991 so pod tlakom kleti naleteli na t. i. zaklad, datiran v začetek 17. stoletja, ki vsebuje mdr. kupe, pokal, solnice in svečnika (predmete hrani Notranjski muzej Postojna).

Skozi sekundarno vstavljeni rustični portal stopimo v grajsko jedro, ki ga sestavljajo prvotna stanovanjska stavba (palacij), srednjeveški vhodni stolp in poznosrednjeveški stolpič na strani v notranjščini votline. Na zunanjščin trinadstropnega palacija je naslikan velik grb družine Cobenzl z letnico 1570. V stenah t. i. viteške sobe palacija so med obnovitvenimi deli odkrili zidne niše – omarice s trikotnimi čeli iz poznega 13. stoletja. Prostor krasi pet velikih oljnih slik s starozaveznimi in mitološkimi prizori, ki so bile že pred 2. svetovno vojno prenesene s Haasberga in so delo beneškega slikarja Francesca Pittonija iz ok. 1715.

Dvorana palacija v tretjem nadstropju je opremljena z rekonstruiranim renesančno profiliranim tramovnim stropom. Poznogotski šilastoločni v oslovski hrbet usločeni portal ob molilni niši vodi v grajsko kapelo sv. Ane, v kateri je gotska Pietà iz okoli leta 1400.

Muzejska zbirka vsebuje tudi orožarno, v t. i. salonu, ki se nahaja v 1. nadstropju vhodnega stolpa pa se obiskovalec seznani z gradom, njegovo zgodovino in lastniki. V sobi, ki je nadstropje više, so portreti lastnikov in njihovi grbi.

V skalovje vsekane stopnice vodijo v višje ležeče opazovalnice in ploščadi s šest metrov globokim vodnjakom. S ploščadi vodi naravnost navzgor rov, ki se po dvajsetih metrih slepo konča. V steni nad ploščadjo so železne lestve, ki vodijo navzgor v skrivnostni Erazmov rov, po katerem je imel vitez zvezo z zunanjim svetom.