Planina pri Rakeku – Ravbarjev stolp

Mali grad v Kačji vasi pri Planini, im. tudi Ravbarjev stolp, stoji na vzpetini v bližini vhoda v Planinsko jamo nad vhodnim delom zatrepne doline reke Unice. S treh strani je vzpetina zavarovana z naravno strmino in nedostopna. Viri grad prvič omenjajo leta 1444 (Klenburg), in sicer je nastal na posesti goriških grofov. Sprva je bil v posesti gospodov iz Planine (Alben), ki so v 1. polovici 15. stoletja izumrli. Po letu 1435 je postal last Celjskih grofov, po njihovem izumrtju 1456 pa je pripadel Habsburžanom. Ti so ga kmalu predali v fevd kranjski plemiški rodovini Rauber (slovensko Ravbar), po kateri stolp nosi ime. Ta je grad posedovala tudi še skoraj celo naslednje stoletje. Konec 16. stoletja so ga tako kot bližnji grad Haasberg kupili Hallerji, 1614 pa sta oba prešla v last pomembne plemiške družine Eggenberg.

Grad je upodobljen tako v Valvasorjevi Skicni knjigi za Topografijo (1678) kot v Topografiji (1679), v desetletje mlajši Slavi vojvodine Kranjske pa je polihistor upodobitvi dodal tudi izčrpen opis, a Mali grad (Grad Kleinhäusel) takrat že ni bil več naseljen in tudi strehe so se že udirale. Valvasor tudi pravi, da je na tem mestu že v rimskih časih stal grad, ki pa je v tretjem stoletju iz neznanega vzroka propadel.

Od nekdanjega gradu se je ohranil le impozanten valjast stolp, bergfrid, ki je višinsko za nadstropje presegal dvonadstropno stavbno gmoto preostale zgradbe, služil pa je tako v stanovanjske kot utrdbene namene. V velikih kamnitih blokih na zunanjščini so se ohranili utori (na katere pri drugih naših grajskih stavbah skoraj ne naletimo), s katerimi so si pomagali pri zidanju in stolp je zato tudi svojevrsten tehnični spomenik. Od arhitekturnih členov izpostavimo oba poznogotska vhodna portala: tisti v pritličju je polkrožen in ima robove posnete na ajdovo zrno, portal v 1. nadstropju pa ima ravno preklado in značilna poznogotska ušesa.

V pritličju stolpa je bila grajska kapela, ki je segala v višino dveh etaž. V njej se je ohranila konstrukcija rebrastega zvezdastega svoda. Obočna rebra počivajo na geometričnih konzolah, ki so večinoma opremljene z grbovnimi ščitki. Na konzoli ob velikem vhodnem oknu sta na ščitkih grba rodbine Lueger (Jamski) in Ravbar: Nikolaj Ravbar († 1482), znan mdr. po tem, da je 1463 na ukaz cesarja Friderika III. posredoval zoper svojega tasta, devinskega glavarja Nikolaja Luegerja (Jamskega), je bil namreč poročen z njegovo hčerko Dorotejo. Iz kapele vodijo kamnite stopnice v klet. Nadstropja so bila med seboj predeljena s sedaj zrušenimi lesenimi stropi in povezana z lesenimi stopnicami. Vmesni nadstropji sta bili namenjeni bivanju, zgornje pa obrambi. Bergfrid je bil povezan s palacijem z dvema tankima zidovoma, ki sta segala v višino dveh nadstropij. Ostaline zidov so deloma še vidne.

Kot je že bilo omenjeno, so bili lastniki Malega gradu v glavnem isti kot lastniki Haasberga: tako je malograjska posest 1717 prešla v last Cobenzlov, 1810 Coroninijev, 1846 pa so jo kupili knezi Windischgrätz, ki so ostali lastniki vse do konca 2. svetovne vojne. Leta 1946 je prišlo do sekvestra (zasega) njihovega premoženja, 1948 je stolp postal ljudsko premoženje, od 1964 pa družbena lastnina Občine Postojna.

Windischgrätzi so na začetku 20. stoletja stolp pokrili s stožčasto skodlasto streho in ga s tem rešili pred uničenjem. Že pred 2. svetovno vojno se je streha ponovno sesula in leta 1958 so stolp pod nadzorom konservatorja kastelologa dr. Ivana Komelja zasilno obnovili in ga ponovno prekrili s stožčasto streho.

Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je za stolp zanimalo Turistično olepševalno društvo Planina, ki je v njem videlo turistični potencial. A vse do 1968 je ostal brez prave funkcije. Potem sta zanimanje zanj izrazili Jamarsko društvo Postojna (jamarji so želeli imeti v njem predvsem deponijo za svojo opremo) in Društvo likovnih umetnikov Slovenije (na čelu z domačinom, akademskim kiparjem Dragom Tršarjem). Stolp je dobilo v uporabo Jamarsko društvo Planina. Njegovi člani so leta 1973 pred vhod vanj postavili kamnit vodnjak z gradu Haasberg in kamniti plastiki kozorogov, ki flankirata potko do njega, prav tako s Haasberga. Leta 2016 je stolp v okviru projekta HERA ponovno dobil novo streho; 2021 so potekala dela v okviru projekta KRAS.RE.VITA, ki ga sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija. Predvideni so bili rekonstrukcijski posegi v kletni, pritlični in nadstropni etaži ter ureditev dostopa do stolpa za potrebe vzpostavitve interpretacijsko-izobraževalnega središča. V sklopu del so bile opravljene tudi arheološke raziskave (podjetje Avgusta d. o. o.), ki so potrdile, da se poleg stolpa nahajajo arhitekturne ostaline palacija z atrijem in vodnjakom. Slednjega sta obdajali manjši ovalni strukturi, ki sta najverjetneje služili za filtriranje deževnice.