Pišece

V srednjem veku je območje Pišec spadalo k posavskim posestim salzburške nadškofije, ki je dala zaradi bližine meje z Ogrsko pozidati močno utrjen grad. Grad Pišece je predstavljal enega od štirih sedežev posavskih salzburških gospostev, nad katerimi je imel nadškof višje sodstvo, pravico gradnje utrdb, tržno, mitninsko, kovniško, carinsko in davčno pravico, sklenjeno zemljiško posest in fevde. Grad so postavili na živi skali na manjšem storžastem hribu na južnem pobočju Orlice. Z večje oddaljenosti je lepo viden, s približevanjem pa se njegova lokacija skrije. V pisnih virih je grad prvič omenjen leta 1329 (haus Pischaetz), ko so ga oskrbovali salzburški ministeriali, pišečki gospodje. Salzburški nadškof Volf Ditrih je leta 1595 Pišece (ob Sevnici in Reštanju pri Rajhenburgu) prodal Inocencu pl. Mosconu. Čeprav je rodbina Moscon tedaj grad dobila v svobodno in dedno last, je morala salzburške fevdne pravice priznavati vse do leta 1803.

Današnji grajski tloris je rezultat večstoletnega razvoja. Grad je že v romanski dobi poleg mogočnega in samostojnega štirikotnega stanovanjskega stolpa obsegal kapelo, vklenjeno v palacij in obzidje. Štirinadstropni stolp z 2,5 metra debelimi zidovi je zidan iz velikih, pravilno oblikovanih kamnitih blokov, položenih v ravnih plasteh. Kamnoseška znamenja na nekaterih izmed kamnitih blokov kažejo na nastanek do prve polovice 13. stoletja. Stolp je v pritličju predeljen z arkadno, sekundarno vzidano steno, ki nosi obok, nadstropja pa so med seboj ločena z lesenimi stropi in povezana z dvoramnimi lesenimi stopnicami. Nekdaj je bil stolp dostopen zgolj skozi portal v prvem nadstropju vzhodne stene, danes pa je možen dostop skozi pritličje. V pritličju so ozke, delno zazidane romanske line, na južni steni stolpa pa je v nadstropju ohranjeno polkrožno, globoko v steno vrezano romansko okno z zazidano svetlobno režo. Okna v vrhnjih nadstropjih so povsem predelana. Mogočni stolp ima dvokapno sedlasto streho, ki jo je nekdaj dopolnjeval slok urni stolpič iz druge polovice 19. stoletja. Prek zidanega, na arkadnem loku slonečega mostovža je povezan s stanovanjskimi trakti, ki obdajajo majhno notranje dvorišče. Stanovanjski trakti, zgrajeni od druge polovice 16. stoletja, se zvečine naslanjajo na deloma romansko obzidje. Romansko grajsko kapelo z ohranjeno apsido v vzhodnem stanovanjskem traktu so pozneje na zunanjščini podzidali, da je dobila obliko prislonjenega polstolpa, pozneje pa še nadzidali.

Pomembnejše renesančne prezidave izpričuje kamnita plošča z letnico 1568, vgrajena v zahodni fasadi grajskega kompleksa. Tedaj je bil iz pravilnih klesancev pozidan še okrogli obrambni stolp na jugozahodnem delu grajske zasnove. V obdobju baroka so bili pozidani danes podrt urni stolpič na vrhu osrednjega stolpa, mali zvonik nad kapelo, kamnit obelisk na dvorišču, tudi s figurami okrašena freskirana ura na vogalu severozahodnega stanovanjskega trakta in drugo. Dvonadstropni stanovanjski trakti so med seboj povezani z obokanimi hodniki, v vsak trakt vodi tud pritlični vhod z dvorišča. Prvotno so bili trakti med seboj povezani z lesenimi, s kamnitimi konzolami podprtimi hodniki, o čemer priča še ohranjena konzola v manjšem prostoru ob kapeli. Sedanji zidani in obokani arkadni hodniki so bili predelani v drugi polovici 19. stoletja. V pritličju so prostori pretežno obokani, v nadstropjih pa ravno stropani. Današnja grajska podoba je v prvi vrsti rezultat temeljitih prezidav Mosconov od leta 1867, ko so grad preuredili v neoromanskem slogu, kar se na primer kaže v arhitekturnih členih, oblikovanju okenskih odprtin, bifor oziroma trifor na stolpu ipd. Prenova gradu se je verjetno zaključila leta 1884; ta letnica je vklesana v kamen vrh stopnic, ki ob severnem obodu gradu držijo na pokrit in zastekljen nadstropni balkon (altan). Tudi stanovanjski trakti imajo znamenja predelav iz 19. stoletja. Grad Pišece je v 19. stoletju, še pred temeljitimi prezidavami Mosconov, ki so docela zabrisale njegovo avtentično historično podobo, veljal za enega največjih in najlepših na Slovenskem. Med številnimi (kar štiridesetimi) grajskimi prostori je potrebno omeniti  dvorano z dekorativno stensko poslikavo iz 18. in 19. stoletja, kjer so bili v zadnji fazi iz 19. stoletja v medaljonih naslikani gradovi, ki so bili nekdaj v upravljanju ali v lasti družine Moscon. Le deloma ohranjena poslikava 21 grajskih stavb je edinstvena na Slovenskem. Ivan Stopar je opazil, da si podobe gradov sledijo v abecednem zaporedju, kot ga narekuje slovenska oblika njihovih imen. Od vseh grajskih prostorov je najbolj impozantna t. i. dvorana prednikov (Ahnensaal) s štukiranim stropom v gosposkem drugem nadstropju. Tam je leta 1885 viselo enaindvajset deloma celopostavnih in deloma doprsnih portretov članov rodbin Moscon ter njihovih sorodnikov Attemsov in Blagajev. Po ohranjenih fotografijah so oljni portreti viseli vsaj še v 30. letih 20. stoletja. Od teh se je ohranil le del portretov članov rodbine Moscon in njim sorodnih rodbin, ki so danes – poleg več drugih predmetov s provenienco iz pišečkega gradu – na ogled v sklopu stalne razstave Posavskega muzeja v Brežicah.

Kdaj so nastali prvi zametki vrtnih ureditev pri gradu Pišece, ni znano. Južno od gradu so se ohranili ostanki formalnega vrta (s posameznimi grmi preraslega pušpana) na treh manjših polkrožnih terasah, ki je najverjetneje nastal v 18. stoletju v dobi poznega baroka. Nekoliko večjo zasnovo formalnega vrta lahko opazimo na Franciscejskem katastru na platoju nad dolino manjšega potočka zahodno od gradu. Do danes se je na tem mestu ohranil le travnati plato.

Povsem drugačna parkovna zasnova, po vzorih angleškega parka, med zahodnim platojem in gradom, v blagi dolini pod grajskim pomolom, je najverjetneje nastala v sredini 19. stoletja. Čas nastanka nakazuje starost dreves (okoli 150 let) in sorodnosti s parkom v Mokricah. Zasnovo, ki se je v glavnih potezah ohranila do danes, zaznamujejo poudarjeni elementi za tisti čas značilnega eksotizma. V parku tako zasledimo tri mogočne sekvoje, večje število platan in tulipanovcev, rdečelistne bukve, pacipresi in ginko. Sekvoje v prsnem obsegu merijo preko štiri metre in so višje od 50 metrov (najvišja 55 m), tako da  predstavljajo najvišja drevesa na območju Posavja. V drugi polovici 20. stoletja je parkovne površine prerasla okoliška gozdna vegetacija ter divja razrast pajesena. Od konca devetdesetih let 20. stoletja so iz parka v glavnem odstranili sekundarne zarasti in v njem vzpostavili redno košnjo. Leta 1999, leto po izselitvi zadnjega od nekdanjih stanovalcev,  je bilo območje gradu Pišece razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena in je prešlo v državno last. Leta 2006 je takratno Ministrstvo za kulturo za grad načrtovalo, da bo v njem delovala Akademija za varstvo narave in razvoj podeželja, pri čemer naj bi bil nosilec dejavnosti v gradu Kozjanski park v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Celju. Projekt ni bil realiziran, tako da grad vse od takrat sameva in je zaprt za javnost. Republika Slovenija kot njegova lastnica skrbi za vzdrževanje gradu in parka.