Ormož

Podravska

Grad leži na pomolu, ki proti zahodu, jugu in vzhodu strmo pada v nekdanji grajski jarek. Pomol je poraščen z nekdanjim grajskim parkom. Grad ima v svoji sedanji podobi baročno-klasicistični značaj, čeprav v svojem jedru v precejšnji meri izvira iz druge polovice 13. stoletja. Stavbni kompleks ormoškega gradu so začeli graditi okoli leta 1278. Tedaj je kralj Rudolf Habsburški dovolil Frideriku Ptujskemu, da si na tem območju postavi grad, ki je po njem dobil nemško ime Friedau. V prvi fazi razvoja gradu je nastal današnji južni trakt v obliki trinadstropnega utrjenega stolpa. Obsegal je pritlično klet, spodnjo sobo s kapelo s polkrožno konho (apsido), gornjo sobo in obrambno urejeno podstrešje s po tremi cinami v vsaki steni. Etaže so povezovale ravne stopnice, speljane v debelini južne stene, klet pa je bila dostopna le z notranje strani z lestvijo in padnimi vrati. Po letu 1278, verjetno okoli leta 1300, je bila na severni strani ločeno od stolpa pozidana grajska hiša, ki je bila na severovzhodnem vogalu zavarovana z obrambnim stolpom. To je bilo prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža (Ormoških). Zaradi nemirne habsburško-ogrske meje je ormoški grad stoletja služil predvsem kot trdnjava in manj kot rezidenca.

Po izumrtju gospodov Ptujskih leta 1438 so ormoško gospostvo dedovali grofje Schaunberški. Leta 1486 so dediči Janeza Schaunberškega gospostvo z gradom Ormož zapisali Dujamu IV. grofu Frankopanu, soprogu Barbare, roj. grofice Schaunberg. Še istega leta je grad prevzela deželnoknežja vojska pod poveljstvom Jerneja Perneškega (Pernegg), da bi ga uporabila kot oporišče v boju proti Ogrom, vendar gradu ni imela dolgo v rokah. Ob umiku leta 1487 so ga požgali, s seboj pa kot talca na negovski grad odvlekli mladega Frankopanovega sina Mihaela. Obupana mati je za pomoč prosila ogrskega kralja Matijo Korvina, ki je (verjetno ovdoveli) Barbari ponudil 4.000 goldinarjev, da bi lahko sina odkupila iz ujetništva. V zahvalo mu je ta naslednje leto predala ormoški grad in mesto. Ormoški grad in mesto je Korvin za 6.000 goldinarjev podelil Jakobu Szekelyju, enemu od svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, se je Szekely pomiril s cesarjem Friderikom III. in ta mu je za 24.000 goldinarjev prepustil ormoško gospostvo. V naslednjih letih se je za ormoškim gospostvom med Schaunbergi in Szekelyji vnel spor, vendar je gospostvo ostalo v rokah zadnjih.

Jakob Szekely (okoli leta 1490 si je priimek ponemčil v Zekel) je ormoški grad namenil za rezidenco: postaviti je dal severni in zahodni trakt ter vzhodno obzidje, s čimer je bila prvotna grajska zasnova kastelasto dopolnjena. Severni in zahodni trakt sta zelo verjetno bila od vsega začetka dvonadstropna. Za časa lastništva Szekelyjev/Zeklov je začelo nastajati veliko predgradje z zunanjim in dvema notranjima dvoriščema. Leta 1532 so grad poškodovali osmanski Turki, osem let pozneje pa je bil grad v sklopu utrditve mesta Ormož obnovljen.

Ob prezidavah novih plemiških lastnikov Pethejev v prvi tretjini 17. stoletja so prvotni grajski stolp nekoliko dvignili, zazidali njegove cine in ga zaključili s kamnitim zidcem, nanj pa leta 1635 postavili osmerokoten nadzidek  z biforami, urnimi številčnicami in piramidasto streho. Tedaj sta bila predelana tudi severni in zahodni trakt. Za ormoško grajsko kapelo je bila leta 1622 naslikana oltarna slika, ki predstavlja Poklon pastirjev. Napis na sliki govori o tem, da je delo naročil takratni lastnik Štefan baron Pethe, kar potrjuje tudi plemiški grb v zgornjem vogalu. Slika je bila pozneje  (leta 1966) prodana. Ker Pokrajinski muzej Ptuj pri njenem nakupu ni uspel, žal velja za izgubljeno.

Po napadu Krucev 12. februarja 1704 je bil grad dalj časa opuščen. Po smrti zadnjega moškega člana rodbine Pethe je bilo ormoško gospostvo z gradom predmet več desetletnih sporov in pravd.

Med letoma 1710 in 1740 so zgradili dvonadstropne slopaste arkade ob dvoriščni fasadi zahodnega trakta in nadzidali vzhodnega, štukirali glavno grajsko dvorano v severnem traktu (z naslikanima grboma plemiških rodbin Pethe in Saurau) in nad vodnjakom notranjega dvorišča postavili umetelno kovano krono, eno najlepših na Slovenskem. Grajski vodnjak je eden najbolje ohranjenih baročnih grajskih vodnjakov v Sloveniji. Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej ormoški grad svoje podobe ni bistveno spreminjal.

16. januarja 1805 je grad od Ludvika grofa Königsackerja kupil graški pivovar in industrialec Jožef Pauer (1756/57–1840). Slednji je dal klasicistično obnoviti stanovanjski del gradu in obzidati jugozahodni mali grajski vrt. Zastekliti je dal arkadne loke v prvem nadstropju, leta 1810 pa je pri avstrijskemu slikarju Aloisu Gleichenbergerju (1766–1821) naročil stenske poslikave najimenitnejših sob v prvem nadstropju zahodnega trakta. Gleichenberger je poslikal štiri sobane; strop v salonu je na sredi vsake od stranic poslikan s po eno personifikacijo štirih kontinentov, strop v knjižnici pa z dekorativnimi motivi in upodobitvami morskih živali. Prehodni ali vezni hodnik, nekdanja kadilnica, je poslikan s pretežno dekorativno poslikavo, v zaključnih lunetah pa sta dva manjša prizora s putti, ki predstavljata poletje in jesen. Največja od poslikanih sob je nekdanja jedilnica, kjer je naslikana iluzionistična pokrajina z antičnim motivom. Strop navidezno podpirajo štirje stebri z jonskimi kapiteli, ob katerih stojijo štiri antične boginje. Nad vzhodnimi vrati je tihožitje z opico, ki pridržuje list papirja s signaturo slikarja: PHILOSOPHIA ET PSYHELOGIA ALOI GLEICHENPERGE PINXIT MDCCCX. Te poslikave sodijo v vrh klasicističnega monumentalnega slikarstva oziroma freskantstva na Slovenskem. Jožefu Pauerju – vsaj od leta 1812 je bil dejansko Pauer pl. Ormoški (Joseph Pauer edler von Fridau) – je treba pripisati še naročilo izvedbe nadstropne terase na južni strani gradu, verjetno pa je dal v stene vhodne obokane veže vzidati še štiri reliefne plošče (dve z mestnim grbom iz let 1635 in 1794 ter po eno z levom in grifonom) iz mestnih vrat, ki so jih podrli leta 1820. Do njegovega lastništva je bil stanovanjski objekt dostopen skozi obsežno predgradje z dvema zaprtima dvoriščema, ki je segalo severno od gradu do današnje Ljutomerske ceste. Zahodno krilo s prečnima traktoma in uvozno vežo so dali Pauerji odstraniti leta 1825. Jožefa Pauerja je kot lastnik zamenjal sin Franc, od leta 1813 poročen s Katarino baronico Werner. Zaradi te poroke so ormoški grad leta 1888 dedovali Wernerji. V njihovem času je bilo predgradje (južni del vzhodnega trakta, ki se je naslanjal na severno steno grajskega stolpa) dokončno odstranjeno. Za Wernerji je bil v desetletju 1898–1908 lastnik Herman baron Zschock, ki je grad prodal Viljemu grofu Wurmbrand-Stuppachu. Grb grofov Wurmbrand-Stuppach je ohranjen nad glavnim grajskim vhodom. Po Viljemovi smrti leta 1914 na bojišču v Galiciji je lastnica ormoškega gradu postala njegova vdova Marija Irma, roj. pl. Pongratz (1886–1970). V tridesetih letih 20. stoletja se je zaradi finančnih težav zadnje lastnice gradu, v drugo poročene Georgevits de Apádia, napovedala dražba grajske opreme. Lastnica je inventar prodajala tudi po drugi svetovni vojni, kar bo še omenjeno.

Ormoški grad je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije pa ga je 6. februarja 1947 skupaj z inventarjem in parkom zaščitil kot kulturni spomenik. Leta 1954 je ptujski muzej od ormoške graščakinje Marije Irme kupil celotno ormoško grajsko jedilniško garnituro in jo za namen gostinskih prostorov v tamkajšnjem letovišču posodil gradu Borl. Do leta 1964 so pri ormoškem gradu odstranili postbaročno gospodarsko poslopje in izluščili donjon iz okoli leta 1270. Do tedaj so iz prvega nadstropja izselili večino stanovalcev, v gradu pa so uredili prostore za muzejsko zbirko, mestno knjižnico, občinsko dvorano, glasbeno šolo in drugo. Leta 1964 je ptujski muzej odkupil neoklasicistično garnituro pohištva, prav tako iz druge polovice 19. stoletja, med drugim obstensko mizo z ogledalom, kanape, počivalnik in naslanjače, leta 1966 pa še dve skrinji. Restavrirani pohištveni kosi so danes na ogled na ptujskem gradu. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je ormoški grad leta 1967 razglasil za kulturno-zgodovinski spomenik državnega pomena. Po inventarnem popisu iz leta 1970 po pokojni Mariji Irmi Georgevits de Apádia, roj. pl. Pongratz, je v njenem velikem stanovanju v drugem nadstropju desnega krila gradu Ormož bilo veliko stilnega pohištva, okrasnih predmetov, trofej, slik in knjig. Popisna komisija je stvari popisala, kot jih je našla, stanovanje pa je nato zaklenila in zapečatila. V prednjem krilu drugega nadstropja ob vhodu iz stanovanja sta bila še dva prostora (eden pod stolpom), kjer so spravili staro in polomljeno pohištvo. Imetje pokojnice je po sklepu Občinskega sodišča v Ormožu iz leta 1970 podedovala Flory Wurmbrand-Stuppach, Irmina edina hčerka oziroma dedinja iz prvega zakona, ki je tedaj živela v Münchnu na Bavarskem.

Leta 1991 se je pričela temeljita sanacija zunanjščine grajskega kompleksa, pri čemer je bila do leta 1995 zamenjana celotna strešna konstrukcija in opečna kritina. Ormoški grad danes spada pod okrilje Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V stalni muzejski zbirki so v prvem grajskem nadstropju na ogled poslikave nekdanje grajske jedilnice, salona, kadilnice in knjižnice, v drugem nadstropju pa sta zbirka ljubitelja in zbiratelja umetnin Marka Sluge o bivalni kulturi meščanov iz prve polovice 19. stoletja ter zbirka osmih tapiserij iz leta 1967 po predlogah slikarja Marija Preglja in tkalke Etelke Tobolka. Poleg Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, danes uporabljajo prostore ormoškega gradu še Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož, Radio Prlek, Turistično informativni center (TIC) Ormož, Občina Ormož (sejna soba in poročna dvorana), kulturno alternativni klub Unterhund Ormož, razna društva (kulturno, turistično idr.) in organizatorji prireditev, Javni sklad kulturnih dejavnosti Ormož, Mladinski center Ormož in likovniki za likovne kolonije (razstavni prostor).

Ker je ormoški grad v 19. stoletju izgubil svoje gospodarsko predgradje, danes ni več mogoče doživeti velikosti celotne zasnove. Do danes pa se je dokaj neokrnjen ohranil grajski park, ki spada med najlepše pejsažne nasade pri nas. V njem uspeva okoli 140 drevesnih vrst, med njimi mogočni hrasti in jeseni ter veliko eksotičnih dreves (tulipanovec, maklura, ginko in druge). Sredi parka stoji grobnica iz začetka 20. stoletja, kjer so pokopani člani plemiških rodbin Wurmbrand-Stuppach, Pongratz in Georgevits.

Namembnost


Zaradi nemirne habsburško-ogrske meje je ormoški grad stoletja služil predvsem kot trdnjava in manj kot rezidenca. Od leta 1488 je novi lastnik Jakob Szekely (okoli leta 1490 si je priimek ponemčil v Zekel) ormoški grad namenil za rezidenco: postaviti je dal severni in zahodni trakt ter vzhodno obzidje, s čimer je bila prvotna grajska zasnova kastelasto dopolnjena. Severni in zahodni trakt sta zelo verjetno bila od vsega začetka dvonadstropna. Ormoški grad je služil za rezidenco vsakokratnih lastnikov do konca druge svetovne vojne, ko je bil nacionaliziran. Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije ga je 6. februarja 1947 skupaj z inventarjem in parkom zaščitil kot kulturni spomenik, vendar so v gradu uredili stanovanja. Do leta 1964 so iz prvega nadstropja izselili večino stanovalcev, v gradu pa uredili prostore za muzejsko zbirko, mestno knjižnico, občinsko dvorano, glasbeno šolo in drugo. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je grad leta 1967 razglasil za kulturno-zgodovinski spomenik državnega pomena.

Leta 1991 se je pričela temeljita sanacija zunanjščine grajskega kompleksa, pri čemer je bila do leta 1995 zamenjana celotna strešna konstrukcija in opečna kritina. Ormoški grad danes spada pod okrilje Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V stalni muzejski zbirki so v prvem grajskem nadstropju na ogled poslikave nekdanje grajske jedilnice, salona, kadilnice in knjižnice, v drugem nadstropju pa sta zbirka ljubitelja in zbiratelja umetnin Marka Sluge o bivalni kulturi meščanov iz prve polovice 19. stoletja ter zbirka osmih tapiserij iz leta 1967 po predlogah slikarja Marija Preglja in tkalke Etelke Tobolka. Poleg Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, danes uporabljajo prostore ormoškega gradu še Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož, Radio Prlek, Turistično informativni center (TIC) Ormož, Občina Ormož (sejna soba in poročna dvorana), kulturno alternativni klub Unterhund Ormož, razna društva (kulturno, turistično idr.) in organizatorji prireditev, Javni sklad kulturnih dejavnosti Ormož, Mladinski center Ormož in likovniki za likovne kolonije (razstavni prostor).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Knjižnica
  • Razstavišče
  • Muzej
  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Sedež lokalne oz. državne uprave
  • Sedež nevladne organizacije
  • Vinoteka

Izpostavljeno


romanika, gotika, barok, klasicizem
stolp, grad, biforno okno, slavnostna dvorana, grajska kapela, dvoriščne arkade, grajski jarek, stanovanjski stolp, vrt

Grad leži na pomolu, ki proti zahodu, jugu in vzhodu strmo pada v nekdanji grajski jarek. Pomol je poraščen z nekdanjim grajskim parkom. Grad ima v svoji sedanji podobi baročno-klasicistični značaj, čeprav v svojem jedru v precejšnji meri izvira iz druge polovice 13. stoletja. Stavbni kompleks ormoškega gradu so začeli graditi okoli leta 1278. Tedaj je kralj Rudolf Habsburški dovolil Frideriku Ptujskemu, da si na tem območju postavi grad, ki je po njem dobil nemško ime Friedau. V prvi fazi razvoja gradu je nastal današnji južni trakt v obliki trinadstropnega utrjenega stolpa. Obsegal je pritlično klet, spodnjo sobo s kapelo s polkrožno konho (apsido), gornjo sobo in obrambno urejeno podstrešje s po tremi cinami v vsaki steni. Etaže so povezovale ravne stopnice, speljane v debelini južne stene, klet pa je bila dostopna le z notranje strani z lestvijo in padnimi vrati. Po letu 1278, verjetno okoli leta 1300, je bila na severni strani ločeno od stolpa pozidana grajska hiša, ki je bila na severovzhodnem vogalu zavarovana z obrambnim stolpom. To je bilo prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža (Ormoških). Zaradi nemirne habsburško-ogrske meje je ormoški grad stoletja služil predvsem kot trdnjava in manj kot rezidenca.

Po izumrtju gospodov Ptujskih leta 1438 so ormoško gospostvo dedovali grofje Schaunberški. Leta 1486 so dediči Janeza Schaunberškega gospostvo z gradom Ormož zapisali Dujamu IV. grofu Frankopanu, soprogu Barbare, roj. grofice Schaunberg. Še istega leta je grad prevzela deželnoknežja vojska pod poveljstvom Jerneja Perneškega (Pernegg), da bi ga uporabila kot oporišče v boju proti Ogrom, vendar gradu ni imela dolgo v rokah. Ob umiku leta 1487 so ga požgali, s seboj pa kot talca na negovski grad odvlekli mladega Frankopanovega sina Mihaela. Obupana mati je za pomoč prosila ogrskega kralja Matijo Korvina, ki je (verjetno ovdoveli) Barbari ponudil 4.000 goldinarjev, da bi lahko sina odkupila iz ujetništva. V zahvalo mu je ta naslednje leto predala ormoški grad in mesto. Ormoški grad in mesto je Korvin za 6.000 goldinarjev podelil Jakobu Szekelyju, enemu od svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, se je Szekely pomiril s cesarjem Friderikom III. in ta mu je za 24.000 goldinarjev prepustil ormoško gospostvo. V naslednjih letih se je za ormoškim gospostvom med Schaunbergi in Szekelyji vnel spor, vendar je gospostvo ostalo v rokah zadnjih.

Jakob Szekely (okoli leta 1490 si je priimek ponemčil v Zekel) je ormoški grad namenil za rezidenco: postaviti je dal severni in zahodni trakt ter vzhodno obzidje, s čimer je bila prvotna grajska zasnova kastelasto dopolnjena. Severni in zahodni trakt sta zelo verjetno bila od vsega začetka dvonadstropna. Za časa lastništva Szekelyjev/Zeklov je začelo nastajati veliko predgradje z zunanjim in dvema notranjima dvoriščema. Leta 1532 so grad poškodovali osmanski Turki, osem let pozneje pa je bil grad v sklopu utrditve mesta Ormož obnovljen.

Ob prezidavah novih plemiških lastnikov Pethejev v prvi tretjini 17. stoletja so prvotni grajski stolp nekoliko dvignili, zazidali njegove cine in ga zaključili s kamnitim zidcem, nanj pa leta 1635 postavili osmerokoten nadzidek  z biforami, urnimi številčnicami in piramidasto streho. Tedaj sta bila predelana tudi severni in zahodni trakt. Za ormoško grajsko kapelo je bila leta 1622 naslikana oltarna slika, ki predstavlja Poklon pastirjev. Napis na sliki govori o tem, da je delo naročil takratni lastnik Štefan baron Pethe, kar potrjuje tudi plemiški grb v zgornjem vogalu. Slika je bila pozneje  (leta 1966) prodana. Ker Pokrajinski muzej Ptuj pri njenem nakupu ni uspel, žal velja za izgubljeno.

Po napadu Krucev 12. februarja 1704 je bil grad dalj časa opuščen. Po smrti zadnjega moškega člana rodbine Pethe je bilo ormoško gospostvo z gradom predmet več desetletnih sporov in pravd.

Med letoma 1710 in 1740 so zgradili dvonadstropne slopaste arkade ob dvoriščni fasadi zahodnega trakta in nadzidali vzhodnega, štukirali glavno grajsko dvorano v severnem traktu (z naslikanima grboma plemiških rodbin Pethe in Saurau) in nad vodnjakom notranjega dvorišča postavili umetelno kovano krono, eno najlepših na Slovenskem. Grajski vodnjak je eden najbolje ohranjenih baročnih grajskih vodnjakov v Sloveniji. Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej ormoški grad svoje podobe ni bistveno spreminjal.

16. januarja 1805 je grad od Ludvika grofa Königsackerja kupil graški pivovar in industrialec Jožef Pauer (1756/57–1840). Slednji je dal klasicistično obnoviti stanovanjski del gradu in obzidati jugozahodni mali grajski vrt. Zastekliti je dal arkadne loke v prvem nadstropju, leta 1810 pa je pri avstrijskemu slikarju Aloisu Gleichenbergerju (1766–1821) naročil stenske poslikave najimenitnejših sob v prvem nadstropju zahodnega trakta. Gleichenberger je poslikal štiri sobane; strop v salonu je na sredi vsake od stranic poslikan s po eno personifikacijo štirih kontinentov, strop v knjižnici pa z dekorativnimi motivi in upodobitvami morskih živali. Prehodni ali vezni hodnik, nekdanja kadilnica, je poslikan s pretežno dekorativno poslikavo, v zaključnih lunetah pa sta dva manjša prizora s putti, ki predstavljata poletje in jesen. Največja od poslikanih sob je nekdanja jedilnica, kjer je naslikana iluzionistična pokrajina z antičnim motivom. Strop navidezno podpirajo štirje stebri z jonskimi kapiteli, ob katerih stojijo štiri antične boginje. Nad vzhodnimi vrati je tihožitje z opico, ki pridržuje list papirja s signaturo slikarja: PHILOSOPHIA ET PSYHELOGIA ALOI GLEICHENPERGE PINXIT MDCCCX. Te poslikave sodijo v vrh klasicističnega monumentalnega slikarstva oziroma freskantstva na Slovenskem. Jožefu Pauerju – vsaj od leta 1812 je bil dejansko Pauer pl. Ormoški (Joseph Pauer edler von Fridau) – je treba pripisati še naročilo izvedbe nadstropne terase na južni strani gradu, verjetno pa je dal v stene vhodne obokane veže vzidati še štiri reliefne plošče (dve z mestnim grbom iz let 1635 in 1794 ter po eno z levom in grifonom) iz mestnih vrat, ki so jih podrli leta 1820. Do njegovega lastništva je bil stanovanjski objekt dostopen skozi obsežno predgradje z dvema zaprtima dvoriščema, ki je segalo severno od gradu do današnje Ljutomerske ceste. Zahodno krilo s prečnima traktoma in uvozno vežo so dali Pauerji odstraniti leta 1825. Jožefa Pauerja je kot lastnik zamenjal sin Franc, od leta 1813 poročen s Katarino baronico Werner. Zaradi te poroke so ormoški grad leta 1888 dedovali Wernerji. V njihovem času je bilo predgradje (južni del vzhodnega trakta, ki se je naslanjal na severno steno grajskega stolpa) dokončno odstranjeno. Za Wernerji je bil v desetletju 1898–1908 lastnik Herman baron Zschock, ki je grad prodal Viljemu grofu Wurmbrand-Stuppachu. Grb grofov Wurmbrand-Stuppach je ohranjen nad glavnim grajskim vhodom. Po Viljemovi smrti leta 1914 na bojišču v Galiciji je lastnica ormoškega gradu postala njegova vdova Marija Irma, roj. pl. Pongratz (1886–1970). V tridesetih letih 20. stoletja se je zaradi finančnih težav zadnje lastnice gradu, v drugo poročene Georgevits de Apádia, napovedala dražba grajske opreme. Lastnica je inventar prodajala tudi po drugi svetovni vojni, kar bo še omenjeno.

Ormoški grad je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije pa ga je 6. februarja 1947 skupaj z inventarjem in parkom zaščitil kot kulturni spomenik. Leta 1954 je ptujski muzej od ormoške graščakinje Marije Irme kupil celotno ormoško grajsko jedilniško garnituro in jo za namen gostinskih prostorov v tamkajšnjem letovišču posodil gradu Borl. Do leta 1964 so pri ormoškem gradu odstranili postbaročno gospodarsko poslopje in izluščili donjon iz okoli leta 1270. Do tedaj so iz prvega nadstropja izselili večino stanovalcev, v gradu pa so uredili prostore za muzejsko zbirko, mestno knjižnico, občinsko dvorano, glasbeno šolo in drugo. Leta 1964 je ptujski muzej odkupil neoklasicistično garnituro pohištva, prav tako iz druge polovice 19. stoletja, med drugim obstensko mizo z ogledalom, kanape, počivalnik in naslanjače, leta 1966 pa še dve skrinji. Restavrirani pohištveni kosi so danes na ogled na ptujskem gradu. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je ormoški grad leta 1967 razglasil za kulturno-zgodovinski spomenik državnega pomena. Po inventarnem popisu iz leta 1970 po pokojni Mariji Irmi Georgevits de Apádia, roj. pl. Pongratz, je v njenem velikem stanovanju v drugem nadstropju desnega krila gradu Ormož bilo veliko stilnega pohištva, okrasnih predmetov, trofej, slik in knjig. Popisna komisija je stvari popisala, kot jih je našla, stanovanje pa je nato zaklenila in zapečatila. V prednjem krilu drugega nadstropja ob vhodu iz stanovanja sta bila še dva prostora (eden pod stolpom), kjer so spravili staro in polomljeno pohištvo. Imetje pokojnice je po sklepu Občinskega sodišča v Ormožu iz leta 1970 podedovala Flory Wurmbrand-Stuppach, Irmina edina hčerka oziroma dedinja iz prvega zakona, ki je tedaj živela v Münchnu na Bavarskem.

Leta 1991 se je pričela temeljita sanacija zunanjščine grajskega kompleksa, pri čemer je bila do leta 1995 zamenjana celotna strešna konstrukcija in opečna kritina. Ormoški grad danes spada pod okrilje Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V stalni muzejski zbirki so v prvem grajskem nadstropju na ogled poslikave nekdanje grajske jedilnice, salona, kadilnice in knjižnice, v drugem nadstropju pa sta zbirka ljubitelja in zbiratelja umetnin Marka Sluge o bivalni kulturi meščanov iz prve polovice 19. stoletja ter zbirka osmih tapiserij iz leta 1967 po predlogah slikarja Marija Preglja in tkalke Etelke Tobolka. Poleg Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, danes uporabljajo prostore ormoškega gradu še Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož, Radio Prlek, Turistično informativni center (TIC) Ormož, Občina Ormož (sejna soba in poročna dvorana), kulturno alternativni klub Unterhund Ormož, razna društva (kulturno, turistično idr.) in organizatorji prireditev, Javni sklad kulturnih dejavnosti Ormož, Mladinski center Ormož in likovniki za likovne kolonije (razstavni prostor).

Ker je ormoški grad v 19. stoletju izgubil svoje gospodarsko predgradje, danes ni več mogoče doživeti velikosti celotne zasnove. Do danes pa se je dokaj neokrnjen ohranil grajski park, ki spada med najlepše pejsažne nasade pri nas. V njem uspeva okoli 140 drevesnih vrst, med njimi mogočni hrasti in jeseni ter veliko eksotičnih dreves (tulipanovec, maklura, ginko in druge). Sredi parka stoji grobnica iz začetka 20. stoletja, kjer so pokopani člani plemiških rodbin Wurmbrand-Stuppach, Pongratz in Georgevits.

Namembnost

Zaradi nemirne habsburško-ogrske meje je ormoški grad stoletja služil predvsem kot trdnjava in manj kot rezidenca. Od leta 1488 je novi lastnik Jakob Szekely (okoli leta 1490 si je priimek ponemčil v Zekel) ormoški grad namenil za rezidenco: postaviti je dal severni in zahodni trakt ter vzhodno obzidje, s čimer je bila prvotna grajska zasnova kastelasto dopolnjena. Severni in zahodni trakt sta zelo verjetno bila od vsega začetka dvonadstropna. Ormoški grad je služil za rezidenco vsakokratnih lastnikov do konca druge svetovne vojne, ko je bil nacionaliziran. Zavod za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije ga je 6. februarja 1947 skupaj z inventarjem in parkom zaščitil kot kulturni spomenik, vendar so v gradu uredili stanovanja. Do leta 1964 so iz prvega nadstropja izselili večino stanovalcev, v gradu pa uredili prostore za muzejsko zbirko, mestno knjižnico, občinsko dvorano, glasbeno šolo in drugo. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je grad leta 1967 razglasil za kulturno-zgodovinski spomenik državnega pomena.

Leta 1991 se je pričela temeljita sanacija zunanjščine grajskega kompleksa, pri čemer je bila do leta 1995 zamenjana celotna strešna konstrukcija in opečna kritina. Ormoški grad danes spada pod okrilje Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož. V stalni muzejski zbirki so v prvem grajskem nadstropju na ogled poslikave nekdanje grajske jedilnice, salona, kadilnice in knjižnice, v drugem nadstropju pa sta zbirka ljubitelja in zbiratelja umetnin Marka Sluge o bivalni kulturi meščanov iz prve polovice 19. stoletja ter zbirka osmih tapiserij iz leta 1967 po predlogah slikarja Marija Preglja in tkalke Etelke Tobolka. Poleg Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, danes uporabljajo prostore ormoškega gradu še Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož, Radio Prlek, Turistično informativni center (TIC) Ormož, Občina Ormož (sejna soba in poročna dvorana), kulturno alternativni klub Unterhund Ormož, razna društva (kulturno, turistično idr.) in organizatorji prireditev, Javni sklad kulturnih dejavnosti Ormož, Mladinski center Ormož in likovniki za likovne kolonije (razstavni prostor).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Knjižnica
  • Razstavišče
  • Muzej
  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Sedež lokalne oz. državne uprave
  • Sedež nevladne organizacije
  • Vinoteka

Lastniki

Okoli 1278–1438, Ptujski gospodje

Okoli 1278–1288, Friderik V. Ptujski (po njem grad dobi nemško ime Friedau); gradiščani Ptujskih gospodov so bili nižji vitezi Ormoški

1288–1293, skrbniki Friderika VI. (1279–1304) in Hartnida III. (1284–1316) Ptujskega; leta 1293 pride do delitve družinskih posesti, nastaneta vurberška in ptujsko-ormoška veja Ptujskih

1293–1316, Hartnid III. Ptujski

1316–1353, Herdegen I. Ptujski (1309–1353)

1353–1385, Hartnid V. Ptujski († 1385); s smrtjo njegovega sestriča Hartnida IV. leta 1382 je vurberška veja izumrla, dediščina je prešla na ptujsko-ormoško vejo

1385–1428, Bernard Ptujski († 1428)

Do 1438, s smrtjo Friderika IX. Ptujskega so Ptujski izumrli v moški liniji, njihovo premoženje dedujejo Schaunberški (najstarejša sestra Ana Ptujska je bila od leta 1416 poročena z Janezom grofom Schaunberškim) in Stubenberški (Agnes Ptujska se je v drugem zakonu po letu 1422 poročila z Leopoldom gospodom Stubenberškim; Magdalena Ptujska se je odpovedala dedovanju)

1438/41–1486, plemiška rodbina Schaunberg

1441, Janez grof Schaunberški, svak poslednjega gospoda Ptujskega

1486–1488, Dujam IV. grof Frankopan z ženo Barbaro, roj. grofico Schaunberško

1486, grad prevzame deželnoknežja vojska cesarja Friderika Habsburškega pod vodstvom Jerneja Perneškega (Pernegg), da bi ga uporabila kot oporišče v boju proti Ogrom; v umiku pred Ogri grad leta 1487 požgejo

1488–ok. 1588, plemiška rodbina Szekely/Zekel

1488–1504, Jakob Szekely, eden od poveljnikov vojske Matije Korvina. Po Korvinovi smrti († 1490) je Jakob zvestobo obljubil cesarju, za kar mu je ta prepustil ormoško gospostvo v zakup ter ga povzdignil v barona. Jakob tedaj priimek ponemči v Zekel. Novi vladar Maksimilijan mu Ormož leta 1494 prepusti v trajno last

1504–1524, razni skrbniki v imenu mladoletnega Luke barona Zekla (1500–1575): Tomaž Szécsi, Bernard pl. Turócz, Jurij pl. Weißenegg in Gašper pl. Khuenburg

1524–1575, Luka baron Zekel

1575–1583, Jakob II. baron Zekel

1583–1587, skrbniki mladoletnega Jakobovega sina Jurija (* 1563), med njimi Maksimilijan pl. Khuenburg, verjetno tudi Jakobov polbrat Mihael

1587–ok. 1588, Jurij baron Zekel; prodaja posesti zaradi dolgov

Ok. 1588–1604, Jurij Rupert baron Herberstein (Jurijev oče Jakob II. baron Zekel je bil njegov svak)

1604–1733, ogrska plemiška rodbina Pethe de Hetes

1604–do 1617, Ladislav pl. (od 1606 baron) Pethe; za ormoško gospostvo z oporoko iz leta 1617 ustanovi fidejkomis

1617–ok. 1627, Štefan baron Pethe (drugi sin Ladislava)

Ok. 1627–ok. 1641, vdova po Štefanu, Elizabeta, roj. Rakóczy; v tem času se kot zakupnica Ormoža omenja Suzana baronica Pethe, žena Jurija († 1630)

Ok. 1641–1656, Adam Štefan/Štefan Adam baron Pethe (1620–1656), sin Štefana in Elizabete

1656–1674, Franc Adam baron Pethe, sin Adama Štefana in Marije Ane, roj. baronice Konsky

1674–1710, Franc Anton baron Pethe z ženo Marijo Elizabeto, roj. grofico Saurau

12. februarja 1704 napad Krucev, grad je požgan in dalj časa opustošen

Po 1710–1733 vdova Marija Elizabeta baronica Pethe, roj. grofica Saurau (1661–1733)

1733–1742, Janez Jožef grof Galler (nečak Marije Elizabete, roj. grofice Saurau)

Po 1742, Jožef [Franc] grof Königsacker z ženo Polikseno Jožefo, roj. baronico Thavanot

1764–1776, Ludvik grof Welsersheimb z ženo Polikseno Jožefo, vdovo po Jožefu [Francu] grofu Königsackerju

Od 1776, po Poliksenini smrti (10. aprila), so posest podedovali njeni trije sinovi iz prvega zakona, Anton, Karel in Ludvik

Do 1792, brata Anton (7. decembra 1791) in Karel (1. februarja 1792) grofa Königsacker se odpovesta dediščini, samostojni lastnik postane njun brat Ludvik

1805–1888, rodbina Pauer

1805–1821/40, graški pivovar Jožef Pauer (1756/57–1840); od leta 1812 se po Ormožu imenuje Pauer pl. Ormoški (Joseph Pauer edler von Fridau)

1821/40–1849, Franc vitez Ormoški (Franz ritter von Friedau)

(?) 1849–18??, vdova Katarina pl. Ormoška, roj. baronica Werner

(?) 1849–1888, sin Franc Jožef Ludvik pl. Ormoški (1826–1888)

(?) 1849–1898 (?), Frančeva starejša sestra Henrieta pl. Ormoška (* 1815), leta 1842 poročena baronica Werner

1898–1908, Herman baron Zschock (iz Gradca)

1908–1914, Viljem grof Wurmbrand-Stuppach (leta 1914 padel na bojišču v Galiciji)

1914–1945, vdova Marija Irma grofica Wurmbrand-Stuppach, roj. pl. Pongratz, v drugo poročena Georgevits de Apádia (drugi mož Guido je imel posvojenca Kazimirja, ki je na gradu živel skupaj z bratom Stefanom Sarközyjem)

1945, nacionalizacija, v gradu so urejena stanovanja (grofica se izseli leta 1947, a do smrti († 1970) obdrži v gradu veliko stanovanje)

1951–1956, v gradu stanujejo vojaki

V 1960-ih, v gradu stanujejo občinski uradniki

Do 1995, po denacionalizaciji je grajske prostore pretežno uporabljala Občina Ormož

Po 1995, v gradu prostori Muzeja Ormož oziroma Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, Enota Ormož, ter nekaterih društev in institucij

Grad Ormož v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Grad in mesto Ormož v J. F. Kaiser, Lithographirte Ansichten der Stayermarkischen Stadte, Markte und Schlosser, 1824-1833

Grad s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče z arkadami (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Vodnjak na notranjem dvorišču (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Reliefna plošča z mestnim grbom in letnico 1635 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Alois Gleichenberger, poslikana stena v jedilnici, 1810 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Alois Gleichenberger, poslikana stena v jedilnici, 1810 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Alois Gleichenberger, signatura v jedilnici, 1810 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Salon (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Alois Gleichenberger, Poslikava v salonu, personifikacija Afrike, 1810 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Peč v salonu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Nekdanja kadilnica (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Glavna dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Gotska niša(©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Grajski trg 3, 2270 Ormož, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, grad Ormož (EŠD 6288).

Dokument identifikacije investicijskega projekta Revitalizacija gradu Ormož za mreženje kulturnih dejavnosti, Ormož, 2013 (dosegljivo na: https://www.ormoz.si/files/other/news/98/101663DIIP%20Sanacija%20gradu%20Ormo__ZV.pdf).

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK  center: Zapiski Franceta Steleta (Ormož); Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Ormož; Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti v občini Ormož  (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 10/84-128, 21/84-231 (popravek), 37/92-182, 29/93-132, Uradni vestnik Občine Ormož, št. 9/99-30, 12/2006-51; Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 37/92-181, 2/93 (popravek).

SI_ZAP 0009/002, Zemljiško gospostvo Hrastovec, šk. 98 in 99 (rodbina Pauer).

Martin BELE, Friderik V. Ptujski, v: Kronika, 64/2, 2016, str. 135–146.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema ormoškega gradu v preteklosti, v: Ormož skozi stoletja IV, Ormož 1993, str. 62–78.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja, tipkopis doktorske disertacije, Ljubljana 1997.

Jože CURK, Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož, v: Ormož skozi stoletja II, Ormož 1983, str. 61–80.

Jože CURK, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju, v: Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, str. 142–151.

Matjaž GRAHORNIK, Prispevki k starejši zgodovini Miklavža na Dravskem polju do konca 16. stoletja, v: Kronika, 58/2, 2010, str. 313–330.

Alenka HORVAT, Ormož – grad Ormož, v: Varstvo spomenikov, 35, 1995, str. 127.

Andrej HOZJAN, Vojak na krajini. Prispevek k biografiji Luke Kövendi Székelyja/Zekela, barona ormoškega (1500–1574), v: Ormož skozi stoletja V, Prva knjiga, Ormož 2005, str. 226–245.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexicon von Steiermark, Band I (A–K), Graz 1878.

Tina KOŠAK, Saivejeva Alegorija pomladi med Gradcem, Dunajem in Ormožem, v: Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, str. 7–19.

Zdenka KRESNIK, Ormoško območje med 12. in 20. stoletjem, v: Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi, Ormož 2007, str. 7–14.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band I: Abele bis Juritsch, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1, Graz 2020.

Ormoški grad – dom opremljen z okusom, ljubeznijo in sanjami. Oprema gradu v prvi polovici 20. stoletja, Ormož 2020.

Mija OTER GORENČIČ, Romanska arhitektura in arhitekturna plastika na ormoškem območju, v: Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi, Ormož 2007, str. 15–23.

Razkošje na podeželju: pohištvo v ptujskem gradu, Ptuj 2014.

Igor SAPAČ, Grad Ormož, v: Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi, Ormož 2007, str. 24–27.

Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 1909.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 2. knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, Ljubljana 1991.

Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož, Ormož 1998.

Register nepremične kulturne dediščine

Data matricula, https://data.matricula-online.eu/

http://www.gradovi.net/grad/ormoz_grad

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji