Mokrice

Grad Mokrice v naselju Rajec južno od Brežic se prvič omenja v 15. stoletju, vendar ne leta 1444, ki je sicer splošno uveljavljena letnica, a temelji na napačnem branju vira. Najstarejša znana omemba Mokric je dejansko iz leta 1447, pa še takrat se grad omenja posredno, zgolj orientacijsko – med naštevanjem posesti, ki jo je grof Herman Celjski poklonil samostanu Pleterje, je navedena tudi »pusta vas na Bregani proti Mokricam (Mokricz)«. Omembe Mokric kot grajske stavbe so nekoliko mlajše, in sicer se stavba omenja kot sitz (1451), vessten (1455, 1457) in nazadnje kot geslos (1466) in castrum (1474). Gre za naslednika srednjeveškega gradu Gračeno, središča istoimenskega gospostva, ki je bilo od srede 14. stoletja v rokah grofov Celjskih. Malo pred svojim izumrtjem (1456) so dali Celjski namesto propadlega gradu Gračeno v nižini postaviti nov grad Mokrice in ga podelili v fevd Sigmundu Sebriacherju. Grad ni bil le nadomestek svojega srednjeveškega predhodnika, pač pa je imela njegova postavitev tudi propagandni značaj – na hribu, tik ob državni meji, se ga je dalo z vseh strani videti že od daleč.

Kot celjski in nato habsburški fevd so bile Mokrice vso do leta 1558 v rokah rodbine Sebriacher. Po krajšem intermezzu, v katerem se je izmenjalo več (so)lastnikov, je do leta 1560 gospostvo v celoti odkupil Ambrož Gregorijanec, ki je dal nekdanjo manjšo poznosrednjeveško grajsko stavbo prezidati in povečati ter ji dal podobo renesančnega, in zaradi osmanske nevarnosti tudi utrjenega gradu. V čas gospodovanja Gregorijancev sodi tudi veliki kmečki punt leta 1573, v katerem so pomembno vlogo odigrale tudi Mokrice. Po legendi je bil v gradu zaprt tudi eden od vodilnih puntarjev Matija Gubec.

Doba Gregorijancev na Mokricah je trajalo približno sto let. Sredi 17. stoletja je grad prešel v roke njihovega sorodnika Jošta Jožefa barona Moscona, ta pa ga je zapustil svoji drugi ženi Barbari, rojeni grofici Drašković, o kateri kroži legenda, da se je zaradi nesrečne ljubezni vrgla z grajskega stolpa. Po njeni smrti je grad podedoval njen nečak Nikolaj grof Erdődy, ki je bil tudi hrvaški ban, njegova dedinja pa je bila njegova edina hči Ana Barbara, poročena grofica Auersperg. Od prve četrtine 18. stoletja je bil tako grad v rokah rodbine Auersperg, ki je na njem gospodovala do konca 19. oziroma začetka 20. stoletja. Leta 1915 je najprej prešel v roke baronov Gagern (sorodnikov in dedičev Auerspergov), nazadnje pa v povsem tuje roke. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen in v njem se od 60. let izvaja turistična in gostinska dejavnost.

Grad Mokrice stoji na približno trikotni talni ploskvi. Sestavljata ga dva bivalna trakta na jugozahodni in jugovzhodni strani, arkadni hodnik na severu in izzidan severovzhodni vogal. Vogali so okrepljeni z valjastimi stolpi, ki gradu dajejo značilen videz. Pred vhodno fasado je širok in globok obrambni jarek, nad katerim se pne kamnit most z opečno ograjo; za njegovo sedanjo podobo je zaslužen Gustav grof Auersperg, ki ga je dal leta 1854 zgraditi kot nadomestilo za leseni most. V grajsko stavbo vodi renesančni portal z letnico 1561 na prekladi. Nad portalom je bila nekdaj grbovna plošča rodbine Gregorijanec, danes pa jo nadomešča lesen barvni grb. Os vhodne fasade je nekdaj poudarjal osmerokotni nadstrešni urni stolpič iz srede 19. stoletja, ki pa so ga odstranili že pred letom 1960. Prostrano notranje dvorišče je na dveh daljših straneh arkadirano, v stene je vzidanih nekaj rimskih napisnih plošč iz bližnjega rimskega Nevioduna (Drnovo pri Krškem). Na dvorišču sta tudi dve cisterni.

Notranjščina gradu je prilagojena hotelski dejavnosti, večina prostorov ima klasicističen ali neoklasicističen značaj. Najbolj reprezentančni so prostori v prvem nadstropju JZ trakta, med katerimi izstopa zlasti mala baročna dvorana nad grajskim vhodom, ki je nastala v zgodnjem 19. stoletju. Dvorana in avla, ki vodi do nje, imata številne niše, v katerih stojijo lesene plastike, alegorije letnih časov v poznobaročnem in »alt-deutsch« slogu.

O grajski opremi imamo sorazmerno malo podatkov, pa še ti temeljijo na tradiciji in ne na virih. Tako naj bi za časa Nikolaja Tolentina Auersperga v začetku 19. stoletja zgorel grajski arhiv, za kar naj bi bil »zaslužen« prav grof, ki se mu je omračil um. Za časa njegovega sina Nikolaja pa naj bi francoska okupacijska vojska z gradu skrivaj odpeljala dragoceno zbirko orožja.

Pomemben del grajskega areala je (bil) grajski park, ki so ga razvijali zlasti Auerspergi od 18. stoletja dalje. Pod Nikolajem Tolentinom grofom Auerspergom so nasadili številne eksotične drevesne vrste, uredili so ribnike in postavili ermitaž. Park so njegovi nasledniki pozneje večkrat preuredili, sredi 19. stoletja so vanj prenesli baročne alegorične figure letnih časov z vrta nekdanjega dvorca Boštanj ob Savi, ki so danes na grajskem dvorišču. V predelu parka, imenovanem Tiha dolina, je bilo urejeno pokopališče za člane rodbine Auersperg. Park so zlasti po drugi svetovni vojni močno razredčili, posekali številna drevesa in v 90. letih uredili igrišče za golf. Nekdanji grajski hlevi so preurejeni v klubsko hišo za golfiste. Od nekdanje parkovne ureditve je ostala stara baročna kapela oziroma grajska cerkev sv. Ane z grobnico in baročnim štukom (ki je morda nasledila starejšo kapelo), medtem ko je t. i. husitska kapelica izginila. Omenjeno kapelico je dala zgraditi žena Gustava grofa Auersperga, Matilda (rojena baronica Zois) okoli leta 1856. Takrat je njen mož hudo zbolel in Matilda se je zaobljubila, da bo ob njegovi ozdravitvi dala postaviti kapelico, ki so jo zaradi njene oblike (spominjala je na husitsko čepico) imenovali husitska.

Grad Mokrice je bil večkrat upodobljen tudi v literaturi, zlasti v delih hrvaškega pisatelja Augusta Šenoe (Zlatarjevo zlato) ter Friderika Gagerna (Cesta, Ljudstvo) in njegovega sina Falka Gagerna (Mokric: die Heimat von Friedrich von Gagern).