Ljubljana

Osrednjeslovenska

Ljubljanski grad stoji na hribu ob Ljubljanici in dominira mestni veduti. Grajski hrib je bil poseljen že v mlajše kamene dobe naprej, njegovo antično poselitev pa dokazujejo arheološke najdbe (npr. votivne figure). Prvotni leseni grad je na hribu najverjetneje stal že v 11. stoletju, najstarejša pisna omemba gradu je v listini datirani v čas med letoma 1112 in 1125, ki izpričuje, da je pokojni odvetnik Rudolf oglejskim kanonikom podaril 20 kmetij ob ljubljanskem gradu (Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis dedit). Leta 1144 je kot lastnik posesti omenjen brat koroškega vojvode Henrika V. (u. 1161), Ulrik Spanheimski.

Spanheimi so najverjetneje v prvi polovici 13. stoletja poskrbeli za novo zidano grajsko stavbo. Ta se leta 1256 omenja kot osrednji deželnoknežji grad na Kranjskem (castrum capitalis). Ob smrti Ulrika III. Spanheima leta 1269 je lastništvo gradu prešlo na oglejski patriarhat, že 1270 pa se ga je polastil češki kralj Otokar II. Přemysl (u. 1278). Leta 1278 je Otokarja II. v bitki pri Moravskem polju porazil Rudolf I. Habsburški (1218–1291), ki je Kranjsko podelil v fevd svojima sinovoma, čeprav je oblast bila de facto v rokah grofov Goriško-Tirolskih, ki so bili zakupniki dežele. Tirolska veja grofov Goriških je izumrla z letom 1335 in s tem je Kranjska ponovno prišla v dedno posest Habsburžanov.

Osnova današnji grajski stavbi, ki je rezultat številnih prezidav, je t. i. drugi, zidani grad. Tega so v letih 1515, 1469, 1472 neuspešno oblegali Turki, leta 1442 pa je preživel napad Celjskih grofov. Cesar Friderik III. Habsburški (1415–1493) je zato leta 1448 in ponovno 1463 ter 1478 v okviru utrditve mestne utrdbe dodatno zaščitil tudi mestni grad. V 15. stoletju je bil na temeljih Spanheimskega gradu postavljen t. i. tretji oz. po cesarju poimenovan Friderikov grad s tlorisno zasnovo v obliki nepravilnega petkotnika. Nova stavba je vključevala kapelo sv. Jurija, pri kateri je cesar 14. septembra 1489 ustanovil beneficij v čast sv. Jurija, sv. Pankracija in sv. Helene. Nekaj let pozneje se že omenjata plemiška ječa in stolp Padav, ki ga je upravljal deželni vicedom.

Na začetku 16. stoletja so v gradu izpričani razni rezidenčni prostori, hlevi, kuhinja, soba za kaplana, soba za stražo in drugi namenski prostori ter orožarna, ki jo je leta 1524 ukazal sezidati nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I. (1503–1564). Grad je predstavljal osrednjo obrambno točko dežele, na njegovem dvorišču pa se je zbirala plemiška vojska. Grajske prostore si je leta 1530 ogledal Ferdinandov dvorni stavbenik Jorig Spatio in predlagal nekatera popravila in preureditve. Šest let pozneje pa se v navezavi na grad omenjata stavbna mojstra Jeronim Decius iz Merana in mojster Spiritus. Leta 1543 je bila pod stolpom Padav zgrajena bastija Šance, leto pozneje pa je bil pod palacijem zgrajen še stolp piskačev. Tudi v naslednjih letih 16. stoletja je z intenzivno gradbeno dejavnostjo potekala krepitev obrambne moči ljubljanskega gradu, ob tem pa je bila obnovljena še grajska kapela – dela je izvedel stavbenik Martin Gambon.

Na prelomu stoletja je ljubljanski grad izgubil obe svoji funkciji. Zaradi drugačne obrambne tehnike in dokončne vzpostavitve Vojne krajine, njegova obrambna funkcija več ni bila potrebna, in ker se je deželni glavar preselil v mesto, je grad do določene mere izgubil tudi svojo rezidenčno funkcijo. Leta 1660 so ga namreč začeli ponovno obnavljati zaradi bližajoče se dedne poklonitve cesarju, a se je Leopold I. (1640–1705) odločil prespati v mestni škofijski palači. Iz 17. stoletja, ko je grad vse bolj izgubljal na svojem pomenu, se je ohranilo največ njegovih upodobitev. Najstarejšo je nekje med letoma 1601 in 1605 narisal avguštinec Johannes Clobucciarich, medtem ko so najbolj znane upodobitve nastale v delavnici Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693).

Deželni glavar Korbinijan grof Saurau (1692–1761) je leta 1747 v grajski kapeli sv. Jurija naročil poslikavo notranjščine z grbi vseh deželnih glavarjev, ki so nastopili med letoma 1261 in 1742, kar je bil zadnji poskus poudarjanja reprezentančne funkcije gradu. Približno istočasno pa so na gradu že bili nastanjeni vojni ujetniki. Leta 1767 je stavbenik Candido Zulliani (1712–1769) poročal o stroških za popravila na gradu, Leopold Haffner pa je 1780 izdal predračun za popravila. Do uradne spremembe funkcije ljubljanskega gradu je prišlo med letoma 1785 in 1786, ko ga je cesar Jožef II. (1741–1790) spremenil v kaznilnico. Nekoliko pozneje je bilo odstranjeno ob koncu 18. stoletja nepotrebno zidovje, zaradi vse manjših vlaganj v stavbo pa je le-ta bila že precej načeta. Kranjski deželni stanovi so kljub temu nasprotovali rušenju gradu, saj so se sami želeli polastiti celotnega kompleksa.

Francoska vojska je grad prvič zasedla leta 1797, drugič pa 1809, ko je tam uredila vojašnico in vojaško bolnišnico ter obdržala že obstoječo kaznilnico. Septembra 1809 je bila v deželni deski kot lastnik ljubljanskega gradu navedena bankalna uprava. Po krajši francoski epizodi so leta 1813 podrli stolp piskačev, na njegovem mestu pa postavili lesen signalizacijski stolp z uro. Po letu 1822 so na ljubljanskem gradu sprejemali italijanske karbonarje, ki so morali v Ljubljani prestajati zaporno kazen. Zaprti  revolucionarji so bili v večini izpuščeni leta 1825. V revolucionarnem letu 1848 je grad dobil razgledni stolp, in sicer na mestu nekdanjega stolpa piskačev in lesenega urnega stolpa. Leta 1868 je grad ponovno postal kaznilnica in to funkcijo obdržal do potresa 1895. Zapornike so uporabljali kot delovno silo za preureditvena dela na območju grajskega kompleksa.

Ljubljanski grad je prišel leta 1905 v mestne roke in bil sprva mišljen kot prostor za kulturno-društveno delovanje, a je stanovanjska stiska botrovala k temu, da je bil deloma preurejen v večstanovanjski kompleks.

Več načrtov za ureditev ljubljanskega gradu je leta 1932 naredil arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) – načrte je analiziral in javnosti predstavil umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) v svojem eseju o gradu (1932). Plečnik je v svojih načrtih namenil grajsko pritličje za depoje Narodnega muzeja, kar so spodbujali tudi predstavniki stroke. Ta načrt je ostal nerealiziran, vendar pa je arhitekt dobil naročilo za preureditev Šanc, kjer so bile v tridesetih letih le ruševine. Plečnik je načrte izdelal leta 1933, istočasno z ureditvijo poti na grad. Ureditev Šanc je sledila leta 1935. Pred začetkom 2. svetovne vojne je prišlo po načrtih Plečnikovega učenca Milana Severja (1094–1962) do rušitve kaznilniškega trakta in obnove severnega trakta, medtem ko je bil prehod med vzhodnim traktom gradu in severovzhodnim vogalnim stolpom obokan.

Leta 1957 je bil ustanovljen Zavod za ureditev Stare Ljubljane, ki je leto pozneje izdelal idejno skico za preureditev gradu, medtem ko je načrte med letoma 1960 in 1962 izdelal arhitekt Boris Kobe (1905–1981), a se pozneje odpovedal sodelovanju pri prenovi. V naslednjih desetletjih je potekalo več prenov (npr. preureditev pohodne ploščadi, vzpostavitev tirne vzpenjače itd.), ki so se v grobem zaključile z nastopom novega tisočletja.

Namembnost


Ob rezidenčni je imel grad kot deželnoknežja postojanka pomembno utrdbeno funkcijo, ob koncu 15. stoletja pa dobil tudi plemiško ječo. Kot osrednjo deželno obrambno točko so ga utrjevali še skozi vso 16. stoletje, dokler ni začel z dokončno vzpostavitvijo Vojne Krajine izgubljati na svojem obrambnem pomenu. V 17. stoletju se je deželni glavar preselil z gradu v mesto, s čimer je grad v kratkem času izgubil drugo osrednjo namembnost. V 18. in v 19. stoletju je grad služil kot kaznilnica, najprej med letoma 1815 in 1848 ter zatem od 1868 do potresa leta 1895. V času Ilirskih provinc (1809–1813) sta ob kaznilnici na gradu delovali še vojaška bolnišnica in vojašnica; funkcijo slednje je imel grad še med letoma 1849 in 1868. Ko je mesto od avstrijske vlade leta 1905 odkupilo grad, je imel takratni župan Ivan Hribar (1851–1941) v mislih velikopotezne načrte za njegovo preureditev, ki jih je ustavila 1. svetovna vojna. Na začetku vojne so bili na gradu nastanjeni politični zaporniki (npr. Gregor Žerjav, Ferdo Vesel, Ivan Cankar), od septembra 1915 pa je ljubljanski grad deloval kot Cesarsko-kraljeva karantenska postaja za vojne ujetnike. Do 19. septembra 1919 so bili postopoma izpuščeni vsi interniranci, na gradu pa so se že kmalu naselili drugi prebivalci, med njimi tudi nekateri študenti. Med 2. svetovno vojno je grad zasedel okupator, a so ga od kapitulacije Italije leta 1943 naprej uporabljal domobranci, ko je v ospredje ponovno prišla funkcija zapora. Ljubljanski grad ni imel drugih namembnosti vse do konca stoletja in začetka novega tisočletja, ko je bil urejen v osrednjo turistično točko. Danes je gostinski in turističen objekt, na grajskem hribu potekajo prireditve, v grajski stavbi pa so kavarna, vinoteka, restavraciji, poročna dvorana, muzej, razstavni prostori in ostale kulturno-turistične ponudbe.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Zapor

Današnja namembnost

  • Turistična destinacija
  • Gostinski objekt
  • Muzej
  • Razstavišče
  • Vinoteka
  • Prireditveni prostor

Izpostavljeno


gotika, renesansa, barok, historizem
stolp, grad, utrdba, obrambno obzidje, strelna lina, grajska kapela, ječa, višinski grad, stopniščni stolp
  • Spomenik državnega pomena

Ljubljanski grad stoji na hribu ob Ljubljanici in dominira mestni veduti. Grajski hrib je bil poseljen že v mlajše kamene dobe naprej, njegovo antično poselitev pa dokazujejo arheološke najdbe (npr. votivne figure). Prvotni leseni grad je na hribu najverjetneje stal že v 11. stoletju, najstarejša pisna omemba gradu je v listini datirani v čas med letoma 1112 in 1125, ki izpričuje, da je pokojni odvetnik Rudolf oglejskim kanonikom podaril 20 kmetij ob ljubljanskem gradu (Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis dedit). Leta 1144 je kot lastnik posesti omenjen brat koroškega vojvode Henrika V. (u. 1161), Ulrik Spanheimski.

Spanheimi so najverjetneje v prvi polovici 13. stoletja poskrbeli za novo zidano grajsko stavbo. Ta se leta 1256 omenja kot osrednji deželnoknežji grad na Kranjskem (castrum capitalis). Ob smrti Ulrika III. Spanheima leta 1269 je lastništvo gradu prešlo na oglejski patriarhat, že 1270 pa se ga je polastil češki kralj Otokar II. Přemysl (u. 1278). Leta 1278 je Otokarja II. v bitki pri Moravskem polju porazil Rudolf I. Habsburški (1218–1291), ki je Kranjsko podelil v fevd svojima sinovoma, čeprav je oblast bila de facto v rokah grofov Goriško-Tirolskih, ki so bili zakupniki dežele. Tirolska veja grofov Goriških je izumrla z letom 1335 in s tem je Kranjska ponovno prišla v dedno posest Habsburžanov.

Osnova današnji grajski stavbi, ki je rezultat številnih prezidav, je t. i. drugi, zidani grad. Tega so v letih 1515, 1469, 1472 neuspešno oblegali Turki, leta 1442 pa je preživel napad Celjskih grofov. Cesar Friderik III. Habsburški (1415–1493) je zato leta 1448 in ponovno 1463 ter 1478 v okviru utrditve mestne utrdbe dodatno zaščitil tudi mestni grad. V 15. stoletju je bil na temeljih Spanheimskega gradu postavljen t. i. tretji oz. po cesarju poimenovan Friderikov grad s tlorisno zasnovo v obliki nepravilnega petkotnika. Nova stavba je vključevala kapelo sv. Jurija, pri kateri je cesar 14. septembra 1489 ustanovil beneficij v čast sv. Jurija, sv. Pankracija in sv. Helene. Nekaj let pozneje se že omenjata plemiška ječa in stolp Padav, ki ga je upravljal deželni vicedom.

Na začetku 16. stoletja so v gradu izpričani razni rezidenčni prostori, hlevi, kuhinja, soba za kaplana, soba za stražo in drugi namenski prostori ter orožarna, ki jo je leta 1524 ukazal sezidati nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I. (1503–1564). Grad je predstavljal osrednjo obrambno točko dežele, na njegovem dvorišču pa se je zbirala plemiška vojska. Grajske prostore si je leta 1530 ogledal Ferdinandov dvorni stavbenik Jorig Spatio in predlagal nekatera popravila in preureditve. Šest let pozneje pa se v navezavi na grad omenjata stavbna mojstra Jeronim Decius iz Merana in mojster Spiritus. Leta 1543 je bila pod stolpom Padav zgrajena bastija Šance, leto pozneje pa je bil pod palacijem zgrajen še stolp piskačev. Tudi v naslednjih letih 16. stoletja je z intenzivno gradbeno dejavnostjo potekala krepitev obrambne moči ljubljanskega gradu, ob tem pa je bila obnovljena še grajska kapela – dela je izvedel stavbenik Martin Gambon.

Na prelomu stoletja je ljubljanski grad izgubil obe svoji funkciji. Zaradi drugačne obrambne tehnike in dokončne vzpostavitve Vojne krajine, njegova obrambna funkcija več ni bila potrebna, in ker se je deželni glavar preselil v mesto, je grad do določene mere izgubil tudi svojo rezidenčno funkcijo. Leta 1660 so ga namreč začeli ponovno obnavljati zaradi bližajoče se dedne poklonitve cesarju, a se je Leopold I. (1640–1705) odločil prespati v mestni škofijski palači. Iz 17. stoletja, ko je grad vse bolj izgubljal na svojem pomenu, se je ohranilo največ njegovih upodobitev. Najstarejšo je nekje med letoma 1601 in 1605 narisal avguštinec Johannes Clobucciarich, medtem ko so najbolj znane upodobitve nastale v delavnici Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693).

Deželni glavar Korbinijan grof Saurau (1692–1761) je leta 1747 v grajski kapeli sv. Jurija naročil poslikavo notranjščine z grbi vseh deželnih glavarjev, ki so nastopili med letoma 1261 in 1742, kar je bil zadnji poskus poudarjanja reprezentančne funkcije gradu. Približno istočasno pa so na gradu že bili nastanjeni vojni ujetniki. Leta 1767 je stavbenik Candido Zulliani (1712–1769) poročal o stroških za popravila na gradu, Leopold Haffner pa je 1780 izdal predračun za popravila. Do uradne spremembe funkcije ljubljanskega gradu je prišlo med letoma 1785 in 1786, ko ga je cesar Jožef II. (1741–1790) spremenil v kaznilnico. Nekoliko pozneje je bilo odstranjeno ob koncu 18. stoletja nepotrebno zidovje, zaradi vse manjših vlaganj v stavbo pa je le-ta bila že precej načeta. Kranjski deželni stanovi so kljub temu nasprotovali rušenju gradu, saj so se sami želeli polastiti celotnega kompleksa.

Francoska vojska je grad prvič zasedla leta 1797, drugič pa 1809, ko je tam uredila vojašnico in vojaško bolnišnico ter obdržala že obstoječo kaznilnico. Septembra 1809 je bila v deželni deski kot lastnik ljubljanskega gradu navedena bankalna uprava. Po krajši francoski epizodi so leta 1813 podrli stolp piskačev, na njegovem mestu pa postavili lesen signalizacijski stolp z uro. Po letu 1822 so na ljubljanskem gradu sprejemali italijanske karbonarje, ki so morali v Ljubljani prestajati zaporno kazen. Zaprti  revolucionarji so bili v večini izpuščeni leta 1825. V revolucionarnem letu 1848 je grad dobil razgledni stolp, in sicer na mestu nekdanjega stolpa piskačev in lesenega urnega stolpa. Leta 1868 je grad ponovno postal kaznilnica in to funkcijo obdržal do potresa 1895. Zapornike so uporabljali kot delovno silo za preureditvena dela na območju grajskega kompleksa.

Ljubljanski grad je prišel leta 1905 v mestne roke in bil sprva mišljen kot prostor za kulturno-društveno delovanje, a je stanovanjska stiska botrovala k temu, da je bil deloma preurejen v večstanovanjski kompleks.

Več načrtov za ureditev ljubljanskega gradu je leta 1932 naredil arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) – načrte je analiziral in javnosti predstavil umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) v svojem eseju o gradu (1932). Plečnik je v svojih načrtih namenil grajsko pritličje za depoje Narodnega muzeja, kar so spodbujali tudi predstavniki stroke. Ta načrt je ostal nerealiziran, vendar pa je arhitekt dobil naročilo za preureditev Šanc, kjer so bile v tridesetih letih le ruševine. Plečnik je načrte izdelal leta 1933, istočasno z ureditvijo poti na grad. Ureditev Šanc je sledila leta 1935. Pred začetkom 2. svetovne vojne je prišlo po načrtih Plečnikovega učenca Milana Severja (1094–1962) do rušitve kaznilniškega trakta in obnove severnega trakta, medtem ko je bil prehod med vzhodnim traktom gradu in severovzhodnim vogalnim stolpom obokan.

Leta 1957 je bil ustanovljen Zavod za ureditev Stare Ljubljane, ki je leto pozneje izdelal idejno skico za preureditev gradu, medtem ko je načrte med letoma 1960 in 1962 izdelal arhitekt Boris Kobe (1905–1981), a se pozneje odpovedal sodelovanju pri prenovi. V naslednjih desetletjih je potekalo več prenov (npr. preureditev pohodne ploščadi, vzpostavitev tirne vzpenjače itd.), ki so se v grobem zaključile z nastopom novega tisočletja.

Namembnost

Ob rezidenčni je imel grad kot deželnoknežja postojanka pomembno utrdbeno funkcijo, ob koncu 15. stoletja pa dobil tudi plemiško ječo. Kot osrednjo deželno obrambno točko so ga utrjevali še skozi vso 16. stoletje, dokler ni začel z dokončno vzpostavitvijo Vojne Krajine izgubljati na svojem obrambnem pomenu. V 17. stoletju se je deželni glavar preselil z gradu v mesto, s čimer je grad v kratkem času izgubil drugo osrednjo namembnost. V 18. in v 19. stoletju je grad služil kot kaznilnica, najprej med letoma 1815 in 1848 ter zatem od 1868 do potresa leta 1895. V času Ilirskih provinc (1809–1813) sta ob kaznilnici na gradu delovali še vojaška bolnišnica in vojašnica; funkcijo slednje je imel grad še med letoma 1849 in 1868. Ko je mesto od avstrijske vlade leta 1905 odkupilo grad, je imel takratni župan Ivan Hribar (1851–1941) v mislih velikopotezne načrte za njegovo preureditev, ki jih je ustavila 1. svetovna vojna. Na začetku vojne so bili na gradu nastanjeni politični zaporniki (npr. Gregor Žerjav, Ferdo Vesel, Ivan Cankar), od septembra 1915 pa je ljubljanski grad deloval kot Cesarsko-kraljeva karantenska postaja za vojne ujetnike. Do 19. septembra 1919 so bili postopoma izpuščeni vsi interniranci, na gradu pa so se že kmalu naselili drugi prebivalci, med njimi tudi nekateri študenti. Med 2. svetovno vojno je grad zasedel okupator, a so ga od kapitulacije Italije leta 1943 naprej uporabljal domobranci, ko je v ospredje ponovno prišla funkcija zapora. Ljubljanski grad ni imel drugih namembnosti vse do konca stoletja in začetka novega tisočletja, ko je bil urejen v osrednjo turistično točko. Danes je gostinski in turističen objekt, na grajskem hribu potekajo prireditve, v grajski stavbi pa so kavarna, vinoteka, restavraciji, poročna dvorana, muzej, razstavni prostori in ostale kulturno-turistične ponudbe.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Zapor

Današnja namembnost

  • Turistična destinacija
  • Gostinski objekt
  • Muzej
  • Razstavišče
  • Vinoteka
  • Prireditveni prostor

Lastniki

Ulrik Spanheimski (?–?), 1144 (1146?)

Ulrik III. Spanheimski (1220–1269), 1261–1269

Oglejski patriarhat, 1269–1270

Otokar II. Přemysl (ok. 1230–1278), 1270–1278

Rudolf I. Habsburški (1218–1291), 1278–1279

Majnhard IV. Goriško-Tirolski (ok. 1239–1295), 1279–1295

Henrik Goriško-Tirolski (ok. 1265–1335), 1295–1335

V lasti Habsburžanov, 1335–1809

Bankalna uprava, 1809–? (1813?)

Avstrijsko cesarstvo?, 1813–1867

Avstro-ogrska monarhija, 1867–1905

Mesto Ljubljana (pozneje Mestna občina Ljubljana), 1905–1999

Javni zavod Festival Ljubljana, 1999–2010

Javni zavod Ljubljanski grad, 2010–

Grad in mesto Ljubljana v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Grad s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ostanki obrambnega zidu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Grad z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Grad z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Vhod v grad (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Jugovzhodni del gradu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Zunanjščina kapele sv. Jurija (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Poslikava kapele z grbi deželnih glavarjev

Ena od današnjih dvoran (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Predelan in obnovljen prostor (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ena od današnjih dvoran (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ljubljanski grad, Grajska planota, Ljubljana, Slovenija

Literatura

Register nepremične kulturne dediščine

Marko BRUNSKOLE, Ljubljanski grad. Krona slovenske prestolnice, Ljubljana 2020.

Majda FRELIH RIBIČ, Ljubljanski grad v knjigi dr. Ivana Stoparja Ljubljana, grad in dvorci, Varstvo spomenikov, 39, 2001, str. 254–258.

Martin HORVAT, Ljubljanski grad. Arheološke raziskave v letu 1991, Ljubljana 1992.

Martin HORVAT, Arheološke raziskave, Ljubljanski grad. Pečnice, ur. Mitja Guštin, Martin Horvat, Ljubljana 1994, str. 28–39.

Andrej HRAUSKY, Vzpenjača na ljubljanski grad. Miha Kerin, Majda Kregar, Edo Ravnikar, Oris. Revija za arhitekturo in kulturo, 9/45, 2007, str. 26–31.

Darinka KLADNIK, Ljubljanski grad, Ljubljana 2002.

Milko KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Četrta knjiga (1101–1200), Ljubljana 1915.

Drago KRALJ, Stražar, vladar in ječar. Stoji, stoji ljubljanski grad, Tovariš, 19/3, 1963, str. 44–49.

Magdalena KRAMBERGER, Gradnja tirne vzpenjače na ljubljanski grad, Tehnični informator, 66, 2006, str. 4–14.

Uroš LUBEJ, Mestni stolp – stolp piskače, Varstvo spomenikov, 35, 1993 (1995), str. 113–114.

Katarina Katja PREDOVNIK, Zgodovinski oris, Ljubljanski grad. Pečnice, ur. Mitja Guštin, Martin Horvat, Ljubljana 1994, str. 13–27.

Miha PREINFALK, Barbara ŽABOTA, Grbi v kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu – biser z napako?, Varstvo spomenikov, 39, 2001, str. 84–105.

Branko REISP, Ljubljanski grad. Zgodovinski oris, Maribor 1985.

Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982.

France STELE, Ljubljanski grad. Slovenska akropola, Ljubljana 1932.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knjiga 4. Ljubljana, grad in dvorci, Ljubljana 1999.

Jaroslav ŠAŠEL, Ljubljanski grad v starem veku, Kronika, 10/2, 1962, str. 112–116.

Ferdinand TANCIK, Grbi v kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu, Kronika, 18/3, 1970, str. 158–169.

Peter VODOPIVEC, O odmevu karbonarskih vstaj v Italiji in zaprtih Italijanih na ljubljanskem gradu (1820–1825), Kronika, 27/3, 1979, str. 169–179.

Lidija VOLER, Ljubljanski grad, Ljubljana 2009.

Ivan VRHOVNIK, Kapela sv. Jurija na Ljubljanskem gradu, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 18/1, 1908, str. 31–36.

Blaž VURNIK, Ljubljanski grad v prvi svetovni vojni, v: Peter Naglič, Moje življenje v svetovni vojni. Fotodnevnik vojaka 1914–1918, Ljubljana 2007, str. 17–38.

Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino (INDOK center), Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Terenski zapiski Franceta Mesesnela, Zap. VI, 1941, fol. 15, 78.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji