Ljubljana

Ljubljanski grad stoji na hribu ob Ljubljanici in dominira mestni veduti. Grajski hrib je bil poseljen že v mlajše kamene dobe naprej, njegovo antično poselitev pa dokazujejo arheološke najdbe (npr. votivne figure). Prvotni leseni grad je na hribu najverjetneje stal že v 11. stoletju, najstarejša pisna omemba gradu je v listini datirani v čas med letoma 1112 in 1125, ki izpričuje, da je pokojni odvetnik Rudolf oglejskim kanonikom podaril 20 kmetij ob ljubljanskem gradu (Rodulfus advocatus obiit, qui XX mansos iuxta castrum Leibach canonicis dedit). Leta 1144 je kot lastnik posesti omenjen brat koroškega vojvode Henrika V. (u. 1161), Ulrik Spanheimski.

Spanheimi so najverjetneje v prvi polovici 13. stoletja poskrbeli za novo zidano grajsko stavbo. Ta se leta 1256 omenja kot osrednji deželnoknežji grad na Kranjskem (castrum capitalis). Ob smrti Ulrika III. Spanheima leta 1269 je lastništvo gradu prešlo na oglejski patriarhat, že 1270 pa se ga je polastil češki kralj Otokar II. Přemysl (u. 1278). Leta 1278 je Otokarja II. v bitki pri Moravskem polju porazil Rudolf I. Habsburški (1218–1291), ki je Kranjsko podelil v fevd svojima sinovoma, čeprav je oblast bila de facto v rokah grofov Goriško-Tirolskih, ki so bili zakupniki dežele. Tirolska veja grofov Goriških je izumrla z letom 1335 in s tem je Kranjska ponovno prišla v dedno posest Habsburžanov.

Osnova današnji grajski stavbi, ki je rezultat številnih prezidav, je t. i. drugi, zidani grad. Tega so v letih 1515, 1469, 1472 neuspešno oblegali Turki, leta 1442 pa je preživel napad Celjskih grofov. Cesar Friderik III. Habsburški (1415–1493) je zato leta 1448 in ponovno 1463 ter 1478 v okviru utrditve mestne utrdbe dodatno zaščitil tudi mestni grad. V 15. stoletju je bil na temeljih Spanheimskega gradu postavljen t. i. tretji oz. po cesarju poimenovan Friderikov grad s tlorisno zasnovo v obliki nepravilnega petkotnika. Nova stavba je vključevala kapelo sv. Jurija, pri kateri je cesar 14. septembra 1489 ustanovil beneficij v čast sv. Jurija, sv. Pankracija in sv. Helene. Nekaj let pozneje se že omenjata plemiška ječa in stolp Padav, ki ga je upravljal deželni vicedom.

Na začetku 16. stoletja so v gradu izpričani razni rezidenčni prostori, hlevi, kuhinja, soba za kaplana, soba za stražo in drugi namenski prostori ter orožarna, ki jo je leta 1524 ukazal sezidati nadvojvoda, poznejši cesar Ferdinand I. (1503–1564). Grad je predstavljal osrednjo obrambno točko dežele, na njegovem dvorišču pa se je zbirala plemiška vojska. Grajske prostore si je leta 1530 ogledal Ferdinandov dvorni stavbenik Jorig Spatio in predlagal nekatera popravila in preureditve. Šest let pozneje pa se v navezavi na grad omenjata stavbna mojstra Jeronim Decius iz Merana in mojster Spiritus. Leta 1543 je bila pod stolpom Padav zgrajena bastija Šance, leto pozneje pa je bil pod palacijem zgrajen še stolp piskačev. Tudi v naslednjih letih 16. stoletja je z intenzivno gradbeno dejavnostjo potekala krepitev obrambne moči ljubljanskega gradu, ob tem pa je bila obnovljena še grajska kapela – dela je izvedel stavbenik Martin Gambon.

Na prelomu stoletja je ljubljanski grad izgubil obe svoji funkciji. Zaradi drugačne obrambne tehnike in dokončne vzpostavitve Vojne krajine, njegova obrambna funkcija več ni bila potrebna, in ker se je deželni glavar preselil v mesto, je grad do določene mere izgubil tudi svojo rezidenčno funkcijo. Leta 1660 so ga namreč začeli ponovno obnavljati zaradi bližajoče se dedne poklonitve cesarju, a se je Leopold I. (1640–1705) odločil prespati v mestni škofijski palači. Iz 17. stoletja, ko je grad vse bolj izgubljal na svojem pomenu, se je ohranilo največ njegovih upodobitev. Najstarejšo je nekje med letoma 1601 in 1605 narisal avguštinec Johannes Clobucciarich, medtem ko so najbolj znane upodobitve nastale v delavnici Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693).

Deželni glavar Korbinijan grof Saurau (1692–1761) je leta 1747 v grajski kapeli sv. Jurija naročil poslikavo notranjščine z grbi vseh deželnih glavarjev, ki so nastopili med letoma 1261 in 1742, kar je bil zadnji poskus poudarjanja reprezentančne funkcije gradu. Približno istočasno pa so na gradu že bili nastanjeni vojni ujetniki. Leta 1767 je stavbenik Candido Zulliani (1712–1769) poročal o stroških za popravila na gradu, Leopold Haffner pa je 1780 izdal predračun za popravila. Do uradne spremembe funkcije ljubljanskega gradu je prišlo med letoma 1785 in 1786, ko ga je cesar Jožef II. (1741–1790) spremenil v kaznilnico. Nekoliko pozneje je bilo odstranjeno ob koncu 18. stoletja nepotrebno zidovje, zaradi vse manjših vlaganj v stavbo pa je le-ta bila že precej načeta. Kranjski deželni stanovi so kljub temu nasprotovali rušenju gradu, saj so se sami želeli polastiti celotnega kompleksa.

Francoska vojska je grad prvič zasedla leta 1797, drugič pa 1809, ko je tam uredila vojašnico in vojaško bolnišnico ter obdržala že obstoječo kaznilnico. Septembra 1809 je bila v deželni deski kot lastnik ljubljanskega gradu navedena bankalna uprava. Po krajši francoski epizodi so leta 1813 podrli stolp piskačev, na njegovem mestu pa postavili lesen signalizacijski stolp z uro. Po letu 1822 so na ljubljanskem gradu sprejemali italijanske karbonarje, ki so morali v Ljubljani prestajati zaporno kazen. Zaprti  revolucionarji so bili v večini izpuščeni leta 1825. V revolucionarnem letu 1848 je grad dobil razgledni stolp, in sicer na mestu nekdanjega stolpa piskačev in lesenega urnega stolpa. Leta 1868 je grad ponovno postal kaznilnica in to funkcijo obdržal do potresa 1895. Zapornike so uporabljali kot delovno silo za preureditvena dela na območju grajskega kompleksa.

Ljubljanski grad je prišel leta 1905 v mestne roke in bil sprva mišljen kot prostor za kulturno-društveno delovanje, a je stanovanjska stiska botrovala k temu, da je bil deloma preurejen v večstanovanjski kompleks.

Več načrtov za ureditev ljubljanskega gradu je leta 1932 naredil arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) – načrte je analiziral in javnosti predstavil umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) v svojem eseju o gradu (1932). Plečnik je v svojih načrtih namenil grajsko pritličje za depoje Narodnega muzeja, kar so spodbujali tudi predstavniki stroke. Ta načrt je ostal nerealiziran, vendar pa je arhitekt dobil naročilo za preureditev Šanc, kjer so bile v tridesetih letih le ruševine. Plečnik je načrte izdelal leta 1933, istočasno z ureditvijo poti na grad. Ureditev Šanc je sledila leta 1935. Pred začetkom 2. svetovne vojne je prišlo po načrtih Plečnikovega učenca Milana Severja (1094–1962) do rušitve kaznilniškega trakta in obnove severnega trakta, medtem ko je bil prehod med vzhodnim traktom gradu in severovzhodnim vogalnim stolpom obokan.

Leta 1957 je bil ustanovljen Zavod za ureditev Stare Ljubljane, ki je leto pozneje izdelal idejno skico za preureditev gradu, medtem ko je načrte med letoma 1960 in 1962 izdelal arhitekt Boris Kobe (1905–1981), a se pozneje odpovedal sodelovanju pri prenovi. V naslednjih desetletjih je potekalo več prenov (npr. preureditev pohodne ploščadi, vzpostavitev tirne vzpenjače itd.), ki so se v grobem zaključile z nastopom novega tisočletja.