Lemberg

Savinjska

Grad Lemberg (z naslovom Lemberg pri Novi Cerkvi 24) stoji na skalnem pomolu nad cesto Nova Cerkev–Dobrna v občini Vojnik. Grad v lasti krških škofov in oskrbi njihovih ministerialov (rodovina Ranšperško-Lemberško-Dobrnski) je bil najverjetneje postavljen okoli leta 1200, in sicer v funkciji nadzorne točke ob pomembni cesti. Prva posredna omemba gradu sega v leto 1213, in sicer v listini, s katero je vojvoda Leopold VI. potrdil volila za Žičko kartuzijo. Izrecno pa se (kot hiša) omenja leta 1288 ter potem 1299 in 1387 (kot utrdba).

O njegovi prvotni srednjeveški podobi lahko le ugibamo, saj v sedanji stavbni zasnovi ni ohranjenih grajskih elementov, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot srednjeveške. Ohranjena severna stena z arkadnim hodnikom kaže, da je bil renesančni južni trakt dolg 43 m in tako dolg je bil verjetno tudi prvotni romanski palacij.

Slikovit grajski kompleks je razložen po robu terena, s shemo tlorisa pa predstavlja razmeroma dolgo razpotegnjeno obliko. Najprej je značilen po svojih obrambnih sestavinah, posebej je vredna pozornosti mogočna jugovzhodna rondela, pozidana v drugi gradbeni fazi v 16. stoletju, ki sodi med največje motive te vrste pri nas.

Najbolje je ohranjen vzhodni del gradu, obrambni jarek, ki je bil včasih pred njim, je danes zasut. Skozi obokano zunanjo vežo pridemo na majhno notranje dvorišče, od koder se odpirajo pota skozi vežo na veliko dvorišče in od tam na bastijo ali pa na desno v severni stanovanjski trakt. Ozko dvorišče je izpeljano v dveh terasah, na gornji je arkadni hodnik. Ta je opremljen s križnimi grebenastimi oboki, ki jih sklepajo štukaturne rozete. Na južni strani je ostanek trakta z nekdanjo sodno dvorano. Na zahodni strani je gospodarski trakt z oglatim stolpom in manjšo jugozahodno rondelo.

Po 1279 so grad kot fevd krške škofije prevzeli Ptujski gospodje in ga obdržali do leta 1438, ko je rodbina po moški strani izumrla. Z dedovanjem je prešel v roke grofov Schaunberških, ki so bili rivali in nasprotniki Celjskih grofov. V Kroniki grofov Celjskih je zapisano, da je Friderik II. Celjski zato grad razdejal in 1452 je Lemberg postal fevd Celjskih. Po izumrtju le-teh 1456 je postala lemberška gospoščina last deželnih knezov in grad sta znova pridobila grofa Ulrik in Albreht Schaunberška. Po navajanju Josefa Andreasa Janischa in Ignacija Orožna naj bi slednja dva razdejani grad obnovila, kar pa je po novejših raziskavah malo verjetno (Sapač). Schaunberška sta grad in gospostvo že leta 1463 zastavila Štefanu in Andreju pl. Hohenwarterjema, ki sta ga pred 1487 odkupila. Iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati, kdo je za grad Lemberg skrbel po smrti Andreja ml. Hohenwarta leta 1483. Sprva je pripadel ženi Neži, potem pa hčeri Neži, poročeni s Krištofom V. pl. Welzerjem (1475–1539).

Slednji, njegov sin Moric in vnuk Viktor so kot nadomestilo za porušeni grad postopoma v 16. stoletju zgradili novega. Po Krištofovi smrti leta 1539 je njegova žena predala vso svojo posest na Štajerskem in na Koroškem njunemu sinu Moricu IV. (†1555), ki je tako postal tudi imetnik Lemberga. (Njegov portret in portret njegove žene Marije iz leta 1524 hrani galerija Akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju). Nasledil ga je sin Viktor. On in njegova žena Elizabeta sta dala nad grajski portal na v(z)hodnem traktu vzidati še sedaj obstoječo kamnito napisno ploščo z grboma plemiških rodbin Welzer (s predikatom Eberstein) in Knevenhüller, ki ju na sredini drži in povezuje ženska figura. Napis se glasi: HERR VICTOR WELIZER VON EBER/STAIN ZV HALLEG VND LEMBERG/ FR: DR:ERTZHERZOGEN CARLS ZV./ OSSTERREICH. RAT VND FRAV ELS/ BET WELTZERIN EIN GEBORNE KE/ VENHILLERIN DIE ERBAVETEN DI/ SEN STOCKH IM 1584 IAR. Plošča pa omenja samo vhodni trakt – ki je že na prvi pogled sekundarno prislonjen na oba vhodna grajska stolpa –, kar je večino raziskovalcev napeljalo na sklep, da celoten renesančni grad izvira šele iz tega časa. Na zvonu v grajski kapeli je bil včasih napis z letnico 1536 (Jesus Nazarenus Rex Judeorum a. i. CCCCCXXXVI), ki ne nazadnje med drugimi dejstvi kaže na to, da je stavba starejša.

Gradnja nove grajske zasnove se je namreč začela že kmalu po letu 1500, ko je lemberško gospostvo s poroko z Nežo roj. Hohenwart prišlo v posest Krištofu V. Welzerju. Tako so že v njegovem času zgradili največji del sedanje grajske zasnove. V tridesetih, štiridesetih in tudi še petdesetih letih 16. stoletja je sledila druga velika faza gradnje grajskega kompleksa, v osemdesetih letih 16. stoletja za časa gospodarjenja Viktorja I. se je renesančni stavbni razvoj zaključil (npr. gradnja novega zunanjega vzhodnega trakta).

Viktorja je leta 1595 nasledil sin Moric VII., po njegovi smrti pa njegova žena (vdova) Marija. Ta se je 1608 vnovič poročila, in sicer s Heinrichom pl. Polheimom. Lemberg je upravljala do 1624. Potem ga je dobil Žiga VII. Welzer (1600–1673), ki je moral 1629 zaradi svoje (protestantske) vere emigrirati. Grad z vso opremo vred je prodal Janezu Frideriku baronu Schrattenbachu (1649 povzdignjen v državnega grofa). Člani te plemiške rodbine so lemberško posest obdržali do leta 1762. Po Janezu Frideriku ga je dedoval njegov sin Janez Baltazar II. (ki ga je imel še 1687). Nato je lastnik pred 1697 postal njegov najstarejši sin Rudolf Friderik Ferdinand grof Schrattenbach. Imel je pet sester in šest bratov, med katerimi je bil tudi Wolfgang Hannibal grof Schrattenbach (16601738), knezeškof v Olomucu, kardinal in vicekralj neapeljskega kraljestva.

Ko je 1728 Rudolf Friderik Ferdinand umrl brez potomstva, je Lemberg pripadel njegovi vdovi Jožefini, roj. grofici Gallenberg. Posest je 1762 dedoval njen mladoletni nečak Salesius grof Gallenberg. Leta 1765 so lastniki gradu postali grofje Gross pl. Villanova (do 1811), prvi med njimi Karl Anton. Po njegovi smrti 1778 je grad pripadel potomcem njegovega brata Franca Ludvika. Leta 1811 je grad od Karla Grossa grofa Villanova kupil Ignac baron Reinisch (1770–1843). Od leta 1822 oz. do 1830 je bil lastnik Vincenc Langer in za njim njegova vdova, od 1855 pa njun sin, dr. Edmund Langer (tudi solastnik Rimskih Toplic). Leta 1848 je grad izgubil funkcijo središča fevdalnega zemljiškega gospostva. V gradu je bila bogata zbirka baročnih slik, po kakovosti je izstopala slika Lotove hčere Hansa Adama Weissenkirchnerja († 1695).

Veleposest je v lasti družine Langer ostala do 1904, ko sta jo kupila zakonca Gallé. Po smrti moža Huberta Nikolausa leta 1921 je edina lastnica postala žena Anna (Netta) Galle, roj. Janesch. Njo so leta 1945 usmrtili partizani, grad pa je bil zaplenjen.

V 17. in 18. stoletju je potekala gradnja novega glavnega stopnišča in prezidava vzhodnega trakta (po letu 1681, ko je nastala Vischerjeva upodobitev). Trakt nad njimi, ki je v današnji obliki baročen, je najverjetneje pozidan na starih temeljih in so ga po vsej verjetnosti pozidali že Schaunbergi. V naslednji gradbeni fazi so trakt na severni strani opremili z dolgim enoetažnim elegantnim arkadnim hodnikom s križno-grebenastimi oboki in polkrožnimi loki, oprtimi na sedemnajst vitkih kamnitih stebričev. Arkadni hodnik sta še sredi 19. stoletja krasila portreta in grba Viktorja I. Welzerja in njegove žene Elizabete, roj. Khevenhüller. Po letu 1774 so porušili večji del južnega trakta, vsekakor pred 1825. V 19. stoletju je sledila še klasicistična prezidava, s katero je bil zabrisan utrdbeni značaj vhodnega trakta.

Takoj po drugi vojni je grad postal splošno družbeno premoženje; grajska oprema je bila takrat še povsem ohranjena. Komisija okrajnega odbora OF je evidentirala 1931 predmetov, od tega 168 umetnin oz. likovnih del. Še isto leto so večino predmetov prepeljali v Celje, del je preko FZC prišel v zbirke Pokrajinskega muzeja Celje (npr. oljna portreta Viktorja I. in Elizabete Welzer iz ok. 1580, portret kardinala Wolfganga Hannibala grofa Schrattenbacha).

Leta 1951 je KLO Lemberg izrazila željo, da odstrani iz gradu kamnite plošče za tlak, obenem pa da bi del zidu porušiti, da bi na ta način pridobili opeko za druge stavbe. Upravitelj zavoda za spomeniško varstvo Edo Turnher je zahtevo zavrnil. V desetletjih, ki so sledila, je izginil velik del opreme, le nekaj predmetov hrani celjski muzej. Leta 1974 je bil Lemberg po izboru kasteleološke stroke izbran med 50 najpomembnejšimi grajskimi stavbami na Slovenskem, 1986 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

V osemdesetih in devetdesetih letih je stavba zaradi poškodovanih streh pospešeno propadala, med letoma 19951998 se je sesul večji del severnega polvaljastega stolpa z nekdanjo grajsko kapelo. Po osamosvojitvi je bil grad leta 2000 vrnjen družini Gallé, ki pa zaradi njegove ruiniranosti ni imela več lastniškega interesa. Leta 2007 je grad za simbolično ceno (80.000 EUR) odkupil sedanji lastnik Franci Zidar, ki ga od takrat obnavlja v glavnem z javnimi sredstvi in nekaj tudi lastnega vložka, 20122014 je bil obnovljen arkadni hodnik južnega trakta. Med arheološkimi raziskavami leta 2009 so na lokaciji porušenega zahodnega dela severnega trakta odkrili več odlomkov ometa z ostanki renesančnih stenskih poslikav.

Namembnost


Sprva rezidenca krškega škofa. Potem del protiosmanskega obrambnega sistema in plemiška rezidenca. Leta 1848 je grad izgubil funkcijo središča fevdalnega zemljiškega gospostva in postal središče veleposesti v lasti družine Langer.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Gradbišče

Izpostavljeno


renesansa, barok, klasicizem, historizem
bastija, stolp, grad, škofovski grad, ruševina, obrambno obzidje, portal, grajska kapela, palacij, obrambni jarek, rondel

Grad Lemberg (z naslovom Lemberg pri Novi Cerkvi 24) stoji na skalnem pomolu nad cesto Nova Cerkev–Dobrna v občini Vojnik. Grad v lasti krških škofov in oskrbi njihovih ministerialov (rodovina Ranšperško-Lemberško-Dobrnski) je bil najverjetneje postavljen okoli leta 1200, in sicer v funkciji nadzorne točke ob pomembni cesti. Prva posredna omemba gradu sega v leto 1213, in sicer v listini, s katero je vojvoda Leopold VI. potrdil volila za Žičko kartuzijo. Izrecno pa se (kot hiša) omenja leta 1288 ter potem 1299 in 1387 (kot utrdba).

O njegovi prvotni srednjeveški podobi lahko le ugibamo, saj v sedanji stavbni zasnovi ni ohranjenih grajskih elementov, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot srednjeveške. Ohranjena severna stena z arkadnim hodnikom kaže, da je bil renesančni južni trakt dolg 43 m in tako dolg je bil verjetno tudi prvotni romanski palacij.

Slikovit grajski kompleks je razložen po robu terena, s shemo tlorisa pa predstavlja razmeroma dolgo razpotegnjeno obliko. Najprej je značilen po svojih obrambnih sestavinah, posebej je vredna pozornosti mogočna jugovzhodna rondela, pozidana v drugi gradbeni fazi v 16. stoletju, ki sodi med največje motive te vrste pri nas.

Najbolje je ohranjen vzhodni del gradu, obrambni jarek, ki je bil včasih pred njim, je danes zasut. Skozi obokano zunanjo vežo pridemo na majhno notranje dvorišče, od koder se odpirajo pota skozi vežo na veliko dvorišče in od tam na bastijo ali pa na desno v severni stanovanjski trakt. Ozko dvorišče je izpeljano v dveh terasah, na gornji je arkadni hodnik. Ta je opremljen s križnimi grebenastimi oboki, ki jih sklepajo štukaturne rozete. Na južni strani je ostanek trakta z nekdanjo sodno dvorano. Na zahodni strani je gospodarski trakt z oglatim stolpom in manjšo jugozahodno rondelo.

Po 1279 so grad kot fevd krške škofije prevzeli Ptujski gospodje in ga obdržali do leta 1438, ko je rodbina po moški strani izumrla. Z dedovanjem je prešel v roke grofov Schaunberških, ki so bili rivali in nasprotniki Celjskih grofov. V Kroniki grofov Celjskih je zapisano, da je Friderik II. Celjski zato grad razdejal in 1452 je Lemberg postal fevd Celjskih. Po izumrtju le-teh 1456 je postala lemberška gospoščina last deželnih knezov in grad sta znova pridobila grofa Ulrik in Albreht Schaunberška. Po navajanju Josefa Andreasa Janischa in Ignacija Orožna naj bi slednja dva razdejani grad obnovila, kar pa je po novejših raziskavah malo verjetno (Sapač). Schaunberška sta grad in gospostvo že leta 1463 zastavila Štefanu in Andreju pl. Hohenwarterjema, ki sta ga pred 1487 odkupila. Iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati, kdo je za grad Lemberg skrbel po smrti Andreja ml. Hohenwarta leta 1483. Sprva je pripadel ženi Neži, potem pa hčeri Neži, poročeni s Krištofom V. pl. Welzerjem (1475–1539).

Slednji, njegov sin Moric in vnuk Viktor so kot nadomestilo za porušeni grad postopoma v 16. stoletju zgradili novega. Po Krištofovi smrti leta 1539 je njegova žena predala vso svojo posest na Štajerskem in na Koroškem njunemu sinu Moricu IV. (†1555), ki je tako postal tudi imetnik Lemberga. (Njegov portret in portret njegove žene Marije iz leta 1524 hrani galerija Akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju). Nasledil ga je sin Viktor. On in njegova žena Elizabeta sta dala nad grajski portal na v(z)hodnem traktu vzidati še sedaj obstoječo kamnito napisno ploščo z grboma plemiških rodbin Welzer (s predikatom Eberstein) in Knevenhüller, ki ju na sredini drži in povezuje ženska figura. Napis se glasi: HERR VICTOR WELIZER VON EBER/STAIN ZV HALLEG VND LEMBERG/ FR: DR:ERTZHERZOGEN CARLS ZV./ OSSTERREICH. RAT VND FRAV ELS/ BET WELTZERIN EIN GEBORNE KE/ VENHILLERIN DIE ERBAVETEN DI/ SEN STOCKH IM 1584 IAR. Plošča pa omenja samo vhodni trakt – ki je že na prvi pogled sekundarno prislonjen na oba vhodna grajska stolpa –, kar je večino raziskovalcev napeljalo na sklep, da celoten renesančni grad izvira šele iz tega časa. Na zvonu v grajski kapeli je bil včasih napis z letnico 1536 (Jesus Nazarenus Rex Judeorum a. i. CCCCCXXXVI), ki ne nazadnje med drugimi dejstvi kaže na to, da je stavba starejša.

Gradnja nove grajske zasnove se je namreč začela že kmalu po letu 1500, ko je lemberško gospostvo s poroko z Nežo roj. Hohenwart prišlo v posest Krištofu V. Welzerju. Tako so že v njegovem času zgradili največji del sedanje grajske zasnove. V tridesetih, štiridesetih in tudi še petdesetih letih 16. stoletja je sledila druga velika faza gradnje grajskega kompleksa, v osemdesetih letih 16. stoletja za časa gospodarjenja Viktorja I. se je renesančni stavbni razvoj zaključil (npr. gradnja novega zunanjega vzhodnega trakta).

Viktorja je leta 1595 nasledil sin Moric VII., po njegovi smrti pa njegova žena (vdova) Marija. Ta se je 1608 vnovič poročila, in sicer s Heinrichom pl. Polheimom. Lemberg je upravljala do 1624. Potem ga je dobil Žiga VII. Welzer (1600–1673), ki je moral 1629 zaradi svoje (protestantske) vere emigrirati. Grad z vso opremo vred je prodal Janezu Frideriku baronu Schrattenbachu (1649 povzdignjen v državnega grofa). Člani te plemiške rodbine so lemberško posest obdržali do leta 1762. Po Janezu Frideriku ga je dedoval njegov sin Janez Baltazar II. (ki ga je imel še 1687). Nato je lastnik pred 1697 postal njegov najstarejši sin Rudolf Friderik Ferdinand grof Schrattenbach. Imel je pet sester in šest bratov, med katerimi je bil tudi Wolfgang Hannibal grof Schrattenbach (16601738), knezeškof v Olomucu, kardinal in vicekralj neapeljskega kraljestva.

Ko je 1728 Rudolf Friderik Ferdinand umrl brez potomstva, je Lemberg pripadel njegovi vdovi Jožefini, roj. grofici Gallenberg. Posest je 1762 dedoval njen mladoletni nečak Salesius grof Gallenberg. Leta 1765 so lastniki gradu postali grofje Gross pl. Villanova (do 1811), prvi med njimi Karl Anton. Po njegovi smrti 1778 je grad pripadel potomcem njegovega brata Franca Ludvika. Leta 1811 je grad od Karla Grossa grofa Villanova kupil Ignac baron Reinisch (1770–1843). Od leta 1822 oz. do 1830 je bil lastnik Vincenc Langer in za njim njegova vdova, od 1855 pa njun sin, dr. Edmund Langer (tudi solastnik Rimskih Toplic). Leta 1848 je grad izgubil funkcijo središča fevdalnega zemljiškega gospostva. V gradu je bila bogata zbirka baročnih slik, po kakovosti je izstopala slika Lotove hčere Hansa Adama Weissenkirchnerja († 1695).

Veleposest je v lasti družine Langer ostala do 1904, ko sta jo kupila zakonca Gallé. Po smrti moža Huberta Nikolausa leta 1921 je edina lastnica postala žena Anna (Netta) Galle, roj. Janesch. Njo so leta 1945 usmrtili partizani, grad pa je bil zaplenjen.

V 17. in 18. stoletju je potekala gradnja novega glavnega stopnišča in prezidava vzhodnega trakta (po letu 1681, ko je nastala Vischerjeva upodobitev). Trakt nad njimi, ki je v današnji obliki baročen, je najverjetneje pozidan na starih temeljih in so ga po vsej verjetnosti pozidali že Schaunbergi. V naslednji gradbeni fazi so trakt na severni strani opremili z dolgim enoetažnim elegantnim arkadnim hodnikom s križno-grebenastimi oboki in polkrožnimi loki, oprtimi na sedemnajst vitkih kamnitih stebričev. Arkadni hodnik sta še sredi 19. stoletja krasila portreta in grba Viktorja I. Welzerja in njegove žene Elizabete, roj. Khevenhüller. Po letu 1774 so porušili večji del južnega trakta, vsekakor pred 1825. V 19. stoletju je sledila še klasicistična prezidava, s katero je bil zabrisan utrdbeni značaj vhodnega trakta.

Takoj po drugi vojni je grad postal splošno družbeno premoženje; grajska oprema je bila takrat še povsem ohranjena. Komisija okrajnega odbora OF je evidentirala 1931 predmetov, od tega 168 umetnin oz. likovnih del. Še isto leto so večino predmetov prepeljali v Celje, del je preko FZC prišel v zbirke Pokrajinskega muzeja Celje (npr. oljna portreta Viktorja I. in Elizabete Welzer iz ok. 1580, portret kardinala Wolfganga Hannibala grofa Schrattenbacha).

Leta 1951 je KLO Lemberg izrazila željo, da odstrani iz gradu kamnite plošče za tlak, obenem pa da bi del zidu porušiti, da bi na ta način pridobili opeko za druge stavbe. Upravitelj zavoda za spomeniško varstvo Edo Turnher je zahtevo zavrnil. V desetletjih, ki so sledila, je izginil velik del opreme, le nekaj predmetov hrani celjski muzej. Leta 1974 je bil Lemberg po izboru kasteleološke stroke izbran med 50 najpomembnejšimi grajskimi stavbami na Slovenskem, 1986 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

V osemdesetih in devetdesetih letih je stavba zaradi poškodovanih streh pospešeno propadala, med letoma 19951998 se je sesul večji del severnega polvaljastega stolpa z nekdanjo grajsko kapelo. Po osamosvojitvi je bil grad leta 2000 vrnjen družini Gallé, ki pa zaradi njegove ruiniranosti ni imela več lastniškega interesa. Leta 2007 je grad za simbolično ceno (80.000 EUR) odkupil sedanji lastnik Franci Zidar, ki ga od takrat obnavlja v glavnem z javnimi sredstvi in nekaj tudi lastnega vložka, 20122014 je bil obnovljen arkadni hodnik južnega trakta. Med arheološkimi raziskavami leta 2009 so na lokaciji porušenega zahodnega dela severnega trakta odkrili več odlomkov ometa z ostanki renesančnih stenskih poslikav.

Namembnost

Sprva rezidenca krškega škofa. Potem del protiosmanskega obrambnega sistema in plemiška rezidenca. Leta 1848 je grad izgubil funkcijo središča fevdalnega zemljiškega gospostva in postal središče veleposesti v lasti družine Langer.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Gradbišče

Lastniki

Krški škofje (13. stoletje)

Ranšperško-Lemberško-Dobrnski (ministeriali) (13. stoletje)

Ptujski gospodje (po 1279–1438)

grofje Schaunberški (1438–1452)

Celjski grofje (1452–1456)

Ulrik in Albreht grofa Schaunberška (1456–?; 1463 brata gospostvo zastavita Štefanu in Andreju pl. Hohenwarterjema, ki ga pred 1487 odkupita)

Štefan in Andrej pl. Hohenwarterja (pred 1487)

Neža pl. Hohenwarter, por. Welzer

Krištof V. Welzerjem (?–1539)

Moric IV. Welzer (1539–1555); por. z Marijo roj. Tänzl

Viktor I. Welzer (1555–1595)

Moric VII. Welzer (1595–?)

Marija Welzer (? –1624)

Žiga VII. Welzer (1624–1629)

Janez Friderik baron (od 1649 grof) Schrattenbach (1629–1665 †)

Janez Baltazar II. grof Schrattenbach (1665–1687?)

Rudolf Friderik Ferdinand grof Schrattenbach (pred 1697–1728 †)

Jožefina grofica Schrattenbach, roj. grofica Gallenberg (pred 1728–1762)

Salesius grof Gallenberg (1762–1765)

grofje Gross Villanova (1765–1811)

Karl Anton Gross grof Villanova (1778 †)

Franc Ludvik Gross grof Villanova

Karl Gross grof Villanova (–1811)

Ignac baron Reinisch (1811–1822/1830)

Langerji (1822/1830–1904)

Vincencij Langer (1822/1830–)

Edmund Langer (1855–)

Družina Gallé: 1904–1945: Hubert († 1921) in Ana Gallé (1904–1945 †)

Splošno ljudsko premoženje (1947–)

Franci Zidar (2007–)

 

 

Grad Lemberg v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Napisna plošča nad vhodnim portalom (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Fragment freske na severnem traktu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Severni trakt(©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Severni trakt, detajl poslikave (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Ostanek niše (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Zazidan steber (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Zazidan steber (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Arkadni hodnik južnega trakta (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Japonska soba (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Japonska soba (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl pismenk v japonski sobi (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Jure Donša)

Cerkev ob grajskem hribu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Lemberg pri Novi Cerkvi, Slovenija

Literatura

-Eheritage.si. Lemberg pri Novi Cerkvi – Grad Lemberg (http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=4369, december 2021).

-UIFS ZRC SAZU, Stelè, Zap., CXV, 17. 7. 1930, str. 29–30; Stelè, Zap. CXX, 13. 9. 1945, str. 12–15.

-INDOK, Lemberg pri Strmcu, št. 262, 29. 8. 1951.

-INDOK, Lemberg pri Strmcu, št. 323, 1. 12. 1961.

-INDOK, Fototeka (Lemberg).

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str.184–185.

-Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen, II, Graz 1885, str. ?

-Ivan KOMELJ, Utrdbena arhitektura 16. stoletja v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 7, 1965, str. 73–92.

-Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v ivljenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenkem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 308–311.

-Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 107.

-Ignacij OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant, VIII. Theil. Das Dekanat Neukirchen, Marburg 1893, str. 196–210.

-Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 216.

-Igor SAPAČ, Arhitekturna zgodovina gradu Lemberg, Kronika, 62, 2014/3, str. 599–664.

-Zoran SLATINEK, Lemberg grad in trg, Lemberg 2013.

-Avguštin STEGENŠEK, Konjiška dekanija, Maribor 1909 (Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, 2), str. 91.

-Ivan STOPAR, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1977, str. 11, 18, 20, 162–163, 170.

-Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 134–137.

-Ivan STOPAR, Lemberg pri Dobrni (Lemberg, Löwenberg), grad, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 3: Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992, str. 67–72.

-Ivan STOPAR, Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008, str. 88–91.

-Nace ŠUMI, Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, str. 139–142.

-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia – The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 104.

-Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681.

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji