Krumperk

Osrednjeslovenska

S polji in gozdovi obdan dvorec Krumperk v vasi Gorjuša pri Domžalah stoji pod vzpetino Tabor, južno od kapniške Železne jame in v neposredni bližini štajerske avtoceste. V okolici dvorca so danes urejene jahalne poti, v Jamarskem domu na Gorjuši je zbirka kamnin in fosilov, paleontoloških najdb ter zbirke naravoslovca in jamarja Simona Robiča. V neposredni bližini v kraju Krtina je stal dvorec Veselka (Freudenthal), ki ga je dal za svojo ženo Regino Dorotejo roj. Valvasor zgraditi Janez Ludvik Rasp.

Po Valvasorju naj bi leta 1338 prvotni grad posedovala Herkul in Ulrik pl. Kreutberg. Leta 1410 je stolpasti dvor »turn Chrawperg« kupil Engelhard Zellenberger, njemu so do 1513 sledili še trije člani te družine. Po propadu Celjskih grofov 1456 so postali fevdni lastniki Krumperka Habsburžani. Cesar Friderik III. je leta 1481 podelil Krištofu Zellenbergerju njegova posestva v fevd za dve leti in z enakimi pogoji ponovno 1492. Cesar Maksimilijan I. je nato leta 1517 izročil vsa zemljišča in posesti, ki jih je nekoč imel Krištof Zellenberger, v fevd Krištofu Rauberju (Ravbar).

Iz te znane kranjske plemiške družine izvirajo tudi tržaški glavar Gašper Rauber, ki je 1484 premagal sorodnika, roparskega viteza Erazma Predjamskega, drugi ljubljanski škof Krištof († 1536), po svoji nenavadni telesni moči in dolgi bradi sloveči junak Andrej († 1575) ter Adam Rauber, gospod na Kravjeku in Krumperku, ki je v bitki pri Sisku 1593 kot konjeniški glavar kranjskih težkih strelcev veliko pripomogel k zmagi nad Turki v bitki pri Sisku. Tu pa je bila ok. 1610 rojena tudi Valvasorjeva mati Ana Marija, roj. pl. Rauber.

Sedanji dvorec je dal zgraditi najverjetneje Valvasorjev ded Kozma pl. Rauber (ok. 1525, †1582). Je pa res, da Kozme Valvasor v Slavi pri opisu Krumperka ne omenja. Oprijemljivih podatkov o času gradnje torej ni, običajno se v literaturi omenja letnica 1580 (npr. Šumi, Reisp, Stopar). Valvasor je o Rauberjih na Krumperku tudi sicer precej redkobeseden, najprej pove, kako je Jurij Rauber dobil grad od Zellenbergerjev, ki so po moški strani izumrli, in kako so »gospodje Rauberji ta grad tako dogradili in uredili, kot je videti danes«.

Jurij Rauber (†1624) je zapustil dve hčeri, Ano Marijo (s katero se je poročil Valvasorjev oče Jernej Valvasor) in Regino Dorotejo pl. Rauber, ki se je poročila z Janezom Ludvikom Raspom (domnevno baron) in ta je tako s poroko (1623) dobil v last gospostvo Krumperk. Po njegovi smrti 1646 je posestvo podedoval njegov mlajši sin Janez Avguštin. Ta je umrl 1666 in zapustil Krumperk najmlajšemu sinu Janezu Ludviku. V lasti Raspov je dvorec ostal skoraj dvesto let.

Po delitvi rodbinskega premoženja leta 1682 je dvorec dobil Janez Ludvik ml., ki je nasledil istoimenskega deda. Leta 1715 ga je Janez Ludvik predal sinu Janezu Adamu. Po njegovi smrti 1748 je postal dedič njegov srednji sin Janez Avguštin (zagospodaril 1763), ki je 1784 umrl brez otrok. Krumperk je nato prišel s prisojilno listino iz leta 1788 v roke brata Janeza Nepomuka, ki je umrl leta 1802. Bil je zadnji krumperški gospodar iz rodbine Rasp. Posestvo je zapustil nečakinji Ani Mariji Gall, takrat že poročeni grofici Thurn-Valsassina (hči Rozalije grofice Rasp in Ignaca Gala barona Gallensteina). Po smrti njenega sina Jožefa grofa Thurn-Valsassina leta 1836 je kot lastnica leta 1840 sledila njegova sestra Barbara baronica Rechbach (roj. Thurn–Valsassina). Baroni Rechbachi so bili lastniki dvorca od 1840 do konca 1. svetovne vojne in s presledki tudi v naslednjem desetletju. Leta 1928 so ti zadnji krumpeški plemenitniki dvorec prodali veleindustrialcu Hinku Pogačniku in njegovi ženi Stanki iz Ruš. Rechbachi so takrat dobili tudi dovoljenje za izvoz portretne galerije prednikov, ki je obsegala 31 (močno preslikanih) portretov, o čemer je natančno poročal tedanji konservator France Stelè. Večina preostale opreme je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izgubljena.

Gre za ravninski dvorec italijanskega renesančnega tipa, ki je kombinacija utrdbe in dvorca. Sklenjene stanovanjske trakte obstopajo enako visoki vogalni stolpi kvadratnega tlorisa, zunanjščino oklepa in oblikovno povezuje močen konzolni podstrešni venec. Na treh straneh osrednjega dvorišča so arkadni hodniki toskanskega reda; v nadstropju, kjer so arkade dvakrat gostejše od pritličnih, prepreda obok grebenasta mreža, renesančna redukcija nekdanjih rebrastih shem. Pod streho teče venčni zidec z izlivnicami in poudarjenimi konzolami. Na južni strani so vidni ostanki obzidja, ki je nekdaj obdajal zelenjavni vrt, v višini pritličja lahko vidimo zazidani strelni lini. Dvorec je do današnjih dni ohranil tudi avtentično strešno kritino, kar je prava redkost na Slovenskem. Nad rustično členjenim glavnim portalom je grb Thurn–Valsassina.

V baroku, ko je bil dvorec že v rokah Raspov (njihov grb z dvema pokončnima rokama s pločevinastimi bojnimi rokavicami na dlaneh v ščitnem polju, ki rasteta tudi iz krone zgoraj, je nad vhodom v notranje dvorišče), je bil nekoliko prezidan. Dela so bila zaupana ljubljanskemu arhitektu Johannu Georgu Schmidtu (1695–1754). Ta je ok. 1740 zgradil reprezentančno stopnišče in nadstropno grajsko kapelo poligonalnega tlorisa, ki stoji v neposredni bližini grajske stavbe nasproti vhoda. Po drugi svetovni vojni so jo povsem izropali, arhitekturni del je bil obnovljen konec osemdesetih let.

Septembra 1941 je bil na Krumperku sestanek aktivistov, na katerem so ustanovili občinski odbor OF Domžale. Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran in povsem izropan. Leta 1974 je bil razglašen za spomenik državnega pomena (v devetdesetih izločen s seznama). V sedemdesetih letih so bila v dvorcu stanovanja (konec osemdesetih in v začetku devetdesetih za delavce podjetja Emona). V dvorcu je bilo nekaj časa prezentirano delovanje partizanske tiskarne. Leta 1976 so uredili nekaj prostorov za arhiv Občine Domžale. V grajskih prostorih je bila takrat tudi slamnikarska zbirka, ki jo je uredil Kamniški muzej (danes Medobčinski muzej Kamnik). V kapeli je bilo v osemdesetih letih skladišče jahalnega kluba.

V devetdesetih letih se je v strokovnih krogih izredno intenzivno razpravljalo o muzeju na prostem v okolici dvorca. Pripravljen je bil že seznam objektov ljudskega stavbarstva za prenos v skansen, vendar je ostalo le pri načrtih. Danes v dvorcu ni ničesar, potekajo pa pogovori z lastnikom, da bi se ga skupaj z okolico uredilo za turistične namene. Na grajskem travniku pod okriljem Biotehniške fakultete v Ljubljani deluje PRC za konjerejo Krumperk. Grajsko pristavo uporablja konjeniški klub. Ob dvorcu so se ohranila tudi gospodarska poslopja, kot so kašča, hlevi. V pripadajočem odprtem prostoru so ohranjene strukture parkov in vrtov, ki izvirajo iz 18. stoletja.

V postopku denacionalizacije, ki teče že od leta 1992, je bila družini Pogačnik vrnjen dvorec.

Namembnost


Plemiška rezidenca, od 1817 v dvorcu nastanjena okrajna gosposka. Od 1942 je bila v njem nemška vojaška postojanka (graničarska šola, aprila 1944 esesovci).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Okrevališče

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


renesansa, barok
stolp, dvorec, grad, utrdba, portal, strelna lina, grajska kapela, dvoriščne arkade, strelnica, gospodarsko poslopje, vrt

S polji in gozdovi obdan dvorec Krumperk v vasi Gorjuša pri Domžalah stoji pod vzpetino Tabor, južno od kapniške Železne jame in v neposredni bližini štajerske avtoceste. V okolici dvorca so danes urejene jahalne poti, v Jamarskem domu na Gorjuši je zbirka kamnin in fosilov, paleontoloških najdb ter zbirke naravoslovca in jamarja Simona Robiča. V neposredni bližini v kraju Krtina je stal dvorec Veselka (Freudenthal), ki ga je dal za svojo ženo Regino Dorotejo roj. Valvasor zgraditi Janez Ludvik Rasp.

Po Valvasorju naj bi leta 1338 prvotni grad posedovala Herkul in Ulrik pl. Kreutberg. Leta 1410 je stolpasti dvor »turn Chrawperg« kupil Engelhard Zellenberger, njemu so do 1513 sledili še trije člani te družine. Po propadu Celjskih grofov 1456 so postali fevdni lastniki Krumperka Habsburžani. Cesar Friderik III. je leta 1481 podelil Krištofu Zellenbergerju njegova posestva v fevd za dve leti in z enakimi pogoji ponovno 1492. Cesar Maksimilijan I. je nato leta 1517 izročil vsa zemljišča in posesti, ki jih je nekoč imel Krištof Zellenberger, v fevd Krištofu Rauberju (Ravbar).

Iz te znane kranjske plemiške družine izvirajo tudi tržaški glavar Gašper Rauber, ki je 1484 premagal sorodnika, roparskega viteza Erazma Predjamskega, drugi ljubljanski škof Krištof († 1536), po svoji nenavadni telesni moči in dolgi bradi sloveči junak Andrej († 1575) ter Adam Rauber, gospod na Kravjeku in Krumperku, ki je v bitki pri Sisku 1593 kot konjeniški glavar kranjskih težkih strelcev veliko pripomogel k zmagi nad Turki v bitki pri Sisku. Tu pa je bila ok. 1610 rojena tudi Valvasorjeva mati Ana Marija, roj. pl. Rauber.

Sedanji dvorec je dal zgraditi najverjetneje Valvasorjev ded Kozma pl. Rauber (ok. 1525, †1582). Je pa res, da Kozme Valvasor v Slavi pri opisu Krumperka ne omenja. Oprijemljivih podatkov o času gradnje torej ni, običajno se v literaturi omenja letnica 1580 (npr. Šumi, Reisp, Stopar). Valvasor je o Rauberjih na Krumperku tudi sicer precej redkobeseden, najprej pove, kako je Jurij Rauber dobil grad od Zellenbergerjev, ki so po moški strani izumrli, in kako so »gospodje Rauberji ta grad tako dogradili in uredili, kot je videti danes«.

Jurij Rauber (†1624) je zapustil dve hčeri, Ano Marijo (s katero se je poročil Valvasorjev oče Jernej Valvasor) in Regino Dorotejo pl. Rauber, ki se je poročila z Janezom Ludvikom Raspom (domnevno baron) in ta je tako s poroko (1623) dobil v last gospostvo Krumperk. Po njegovi smrti 1646 je posestvo podedoval njegov mlajši sin Janez Avguštin. Ta je umrl 1666 in zapustil Krumperk najmlajšemu sinu Janezu Ludviku. V lasti Raspov je dvorec ostal skoraj dvesto let.

Po delitvi rodbinskega premoženja leta 1682 je dvorec dobil Janez Ludvik ml., ki je nasledil istoimenskega deda. Leta 1715 ga je Janez Ludvik predal sinu Janezu Adamu. Po njegovi smrti 1748 je postal dedič njegov srednji sin Janez Avguštin (zagospodaril 1763), ki je 1784 umrl brez otrok. Krumperk je nato prišel s prisojilno listino iz leta 1788 v roke brata Janeza Nepomuka, ki je umrl leta 1802. Bil je zadnji krumperški gospodar iz rodbine Rasp. Posestvo je zapustil nečakinji Ani Mariji Gall, takrat že poročeni grofici Thurn-Valsassina (hči Rozalije grofice Rasp in Ignaca Gala barona Gallensteina). Po smrti njenega sina Jožefa grofa Thurn-Valsassina leta 1836 je kot lastnica leta 1840 sledila njegova sestra Barbara baronica Rechbach (roj. Thurn–Valsassina). Baroni Rechbachi so bili lastniki dvorca od 1840 do konca 1. svetovne vojne in s presledki tudi v naslednjem desetletju. Leta 1928 so ti zadnji krumpeški plemenitniki dvorec prodali veleindustrialcu Hinku Pogačniku in njegovi ženi Stanki iz Ruš. Rechbachi so takrat dobili tudi dovoljenje za izvoz portretne galerije prednikov, ki je obsegala 31 (močno preslikanih) portretov, o čemer je natančno poročal tedanji konservator France Stelè. Večina preostale opreme je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izgubljena.

Gre za ravninski dvorec italijanskega renesančnega tipa, ki je kombinacija utrdbe in dvorca. Sklenjene stanovanjske trakte obstopajo enako visoki vogalni stolpi kvadratnega tlorisa, zunanjščino oklepa in oblikovno povezuje močen konzolni podstrešni venec. Na treh straneh osrednjega dvorišča so arkadni hodniki toskanskega reda; v nadstropju, kjer so arkade dvakrat gostejše od pritličnih, prepreda obok grebenasta mreža, renesančna redukcija nekdanjih rebrastih shem. Pod streho teče venčni zidec z izlivnicami in poudarjenimi konzolami. Na južni strani so vidni ostanki obzidja, ki je nekdaj obdajal zelenjavni vrt, v višini pritličja lahko vidimo zazidani strelni lini. Dvorec je do današnjih dni ohranil tudi avtentično strešno kritino, kar je prava redkost na Slovenskem. Nad rustično členjenim glavnim portalom je grb Thurn–Valsassina.

V baroku, ko je bil dvorec že v rokah Raspov (njihov grb z dvema pokončnima rokama s pločevinastimi bojnimi rokavicami na dlaneh v ščitnem polju, ki rasteta tudi iz krone zgoraj, je nad vhodom v notranje dvorišče), je bil nekoliko prezidan. Dela so bila zaupana ljubljanskemu arhitektu Johannu Georgu Schmidtu (1695–1754). Ta je ok. 1740 zgradil reprezentančno stopnišče in nadstropno grajsko kapelo poligonalnega tlorisa, ki stoji v neposredni bližini grajske stavbe nasproti vhoda. Po drugi svetovni vojni so jo povsem izropali, arhitekturni del je bil obnovljen konec osemdesetih let.

Septembra 1941 je bil na Krumperku sestanek aktivistov, na katerem so ustanovili občinski odbor OF Domžale. Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran in povsem izropan. Leta 1974 je bil razglašen za spomenik državnega pomena (v devetdesetih izločen s seznama). V sedemdesetih letih so bila v dvorcu stanovanja (konec osemdesetih in v začetku devetdesetih za delavce podjetja Emona). V dvorcu je bilo nekaj časa prezentirano delovanje partizanske tiskarne. Leta 1976 so uredili nekaj prostorov za arhiv Občine Domžale. V grajskih prostorih je bila takrat tudi slamnikarska zbirka, ki jo je uredil Kamniški muzej (danes Medobčinski muzej Kamnik). V kapeli je bilo v osemdesetih letih skladišče jahalnega kluba.

V devetdesetih letih se je v strokovnih krogih izredno intenzivno razpravljalo o muzeju na prostem v okolici dvorca. Pripravljen je bil že seznam objektov ljudskega stavbarstva za prenos v skansen, vendar je ostalo le pri načrtih. Danes v dvorcu ni ničesar, potekajo pa pogovori z lastnikom, da bi se ga skupaj z okolico uredilo za turistične namene. Na grajskem travniku pod okriljem Biotehniške fakultete v Ljubljani deluje PRC za konjerejo Krumperk. Grajsko pristavo uporablja konjeniški klub. Ob dvorcu so se ohranila tudi gospodarska poslopja, kot so kašča, hlevi. V pripadajočem odprtem prostoru so ohranjene strukture parkov in vrtov, ki izvirajo iz 18. stoletja.

V postopku denacionalizacije, ki teče že od leta 1992, je bila družini Pogačnik vrnjen dvorec.

Namembnost

Plemiška rezidenca, od 1817 v dvorcu nastanjena okrajna gosposka. Od 1942 je bila v njem nemška vojaška postojanka (graničarska šola, aprila 1944 esesovci).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Okrevališče

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

Herkul in Ulrik pl. Kreutberg (1338)

Zellenbergerji

Engelhard Zellenberger (1410–1478)

Matej Zellenberger (1434–1478)

Janez Zellenberger (1478–1481)

Krištof Zellenberger (1481–1513)

Celjski grofje

Habsburžani (1456–)

Pl. Rauberji/Ravbar (1517–1631)

Jurij pl. Ravbar († 1624)

Volf Danijel pl. Ravbar (1624–1631)

Janez Ludvik pl. Rasp st. (1631–1646 †)

Janez Avguštin pl. Rasp (1646–1666 †)

Janez/Hans Ludvik grof Rasp (1666–1682)

Janez Ludvik ml. grof Rasp (1682–1715)

Janez Adam grof Rasp (1715–1748 †)

Marija Ana grofica Rasp, roj. Fürnpfeil (1748–1763)

Janez Avguštin grof Rasp (1763–1784 †)

Janez Nepomuk grof Rasp (1788–1802 †)

Ana Marija Gall, roj. grofica Thurn–Valsassina (1803–1825)

Jožef grof Thurn–Valsassina (1825–1836 †)

Barbara, baronica Rechbach (roj. Thurn–Valsassina) (1836–1886)

Friderik baron Rechbach (1886–1922)

Avgust baron Rechbach (1922–1928)

Hinko in Stanka Pogačnik (1928–1945)

Državna lastnina (1945–1991)

Družina Pogačnik (1992–: v denacionalizacijskem postopku vrnjen grad)

Dvorec Krumperk v J. V. Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske), 1689

Dvorec z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec s severovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec z zahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Glavni portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela, detajl portala (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Konjeniški klub Krumperk, Gorjuša, Dob, Slovenija

Literatura

-UIFS ZRC SAZU, Stelè, Zap. LXXII, 1927, 3′; Stelè, Zap. XLVIII, 1. 7. 1928, str. 25–33.

-Gradovi na razpotju: Dvorec Krumperk (https://zimk.zrc-sazu.si/en/node/83992, november 2021).

Register nepremične kulturne dediščine

-Tadej BOLTA, Prenova gradu Krumperk (diplomsko delo), Ljubljana 2016.

-Peter FISTER, Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975, str. 42, 86.

-Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 11), Ljubljana 2015, str. 159, 175.

-Boris GOLEC, Valvasor. Njegove korenine in potomstvo do danes, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 13), Ljubljana 2016, str. 124, 127, 129, 133–135.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 175–176.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, Ljubljana 1975, str. 301.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 181.

-Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje, 1. del: Od Barbov do Zetschkerjev, Ljubljana 2016, str. 195–227.

-Branko REISP, Grad Krumperk in Tabor nad Ihanom, Ljubljana 1978 (Zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 83).

-Branko REISP, Gradovi dežele Kranjske, Ljubljana 1998, str. 95–106.

-Blaž RESMAN, Krumperk, Enciklopedija Slovenije, 6, Ljubljana 1992, str. 58.

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 246–248.

-Igor SAPAČ, Baroque Architects in Slovenia/ Baročni arhitekti na Slovenskem, v: Nace Šumi et al., Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka/ 18th Century Architecture in Slovenia. Mature baroque, katalog, Ljubljana 2007, str. 263–264: 264.

-France STELÈ, Varstvo spomenikov od 1. 1. do 31. 6. 1929, ZUZ, 9, 1929, str. 138.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1: Gorenjska, 2: Območje Kamnika in Kamniške Bistrice, Ljubljana 1997, str. 12–24.

-Nace ŠUMI, Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, str. str. 136–140.

-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia – The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 47, 103.

-Janez Vajkard VALVASOR, KreutbergKrumperk, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 309–310.

 

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji