Jablje

Gorenjska

Grad Jablje (Jable, Habbach, Habach) leži ob vznožju Rašice v bližini vasi Loka pri Mengšu na zahodnem rodu Mengeškega polja. Pozidan je na skalni pečini na kraškem terenu. Posebnost lokacije je kraška jama pod gradom in ponikajoči potok Šumberk, ki teče skoznjo, kar pomeni, da je imel grad svoje lastno vodno zajetje z vodnjakom na notranjem dvorišču. Stavba, ki je danes sodoben poslovni objekt, je bila celovito prenovljena v letih 2000‒2004 in predstavlja primer rezidenčne arhitekture, ki je nastala okoli srednjeveškega jedra in pri kateri lahko razbiramo gotske, renesančne in baročne stavbno-arhitekturne elemente. Nekateri viri omenjajo, da je v atriju gradu potekala prva povojna dramska predstava, ki jo je pripravil aktiv trzinskih mladincev. Med vrhunske umetnostnozgodovinske spomenike pa grad uvrščajo še ohranjene posvetne poslikave baročnega freskanta Franca Jelovška (1700‒1764) v jugozahodnem poligonalnem stolpu. Izvorni interjer gradu, z redkimi izjemami, ni ohranjen.  Grad in območje gradu (dva hleva iz 19. stoletja, parkovna  zasnova s konca 19. stoletja, dva ločna kamnita mostova čez potok Šumberk, cerkev sv. Primoža in Felicijana in ostanki antične vile rustice)  sta danes razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ki varuje njune kulturne, arheološke, arhitekture, krajinske, likovne in zgodovinske vrednote.

Današnja podoba stavbe, ki ima srednjeveško jedro, ohranja renesančni značaj ter poteze barokizacije in je rezultat  vrste prezidav, zadnje po potresu leta 1895. Štirje stanovanjski trakti obdajajo pravokotno notranje arkadno dvorišče. Enonadstropna stavba s podstrešno poletažo je delno podkletena. Južni trakt zaključujeta dva poligonalna stolpa; manjši jugozahodni in večji jugovzhodni. Severozahodni vogalni stolp so porušili, ko so zgradbi dodali severni trakt, zgrajen iz opeke. V osi južne fasade je renesančni portal, sestavljen iz rustično obklesanih kamnitih kvadrov, nad katerimi je bil nekoč grb Lichtenbergov. Grb, ki ga France Stele leta 1929 ob opisu gradu še omenja na tem mestu, so po vojni odstranili in uničili ali odtujili. Večina oken je baročno oblikovanih, z izjemo v mlajšem severnem traktu, kjer so slogovno neporedeljiva. Ob koncu 16. ali najkasneje v začetku 17. stoletja so pozidali arkade na dvorišču, ki kažejo renesančne proporce in obdajajo križno obokane hodnike. Arkadni stebri so v pritličju močnejši, v nadstropju pa nižji, tanjši in gosteje razvrščeni (dvema arkadnima lokoma pritličji ustrezajo trije v nadstropju). Nekatere kamnite stebre v nadstropju so po potresu 1895 zamenjali z litoželeznimi. Vrh strehe zahodnega trakta danes ni več malega stolpiča, ki je morda označeval grajsko kapelo, kot tudi ne podobnega urnega stolpiča v osi južne fasade nad grajskim vhodom. Oba stolpiča Stele leta 1929 še opisuje kot del stavbe. V nadstropje vodi ob jugovzhodnem stolpu baročno dvoramno stopnišče, opremljeno z lesenimi blaustradami. Prostori v nadstropju so imeli lesene strope, ometane s skromnim baročnim štukaturnim okrasjem, v južnem in zahodnem traktu pa je bil ob zadnji prenovi pod njimi odkrit renesančni leseni strop, ki je danes obnovljen in prezentiran v kleti gradu.  Obrambni jarek, ki je obdajal zgradbo, je zasut.

Grajski park, ki je nekdaj obdajal grad, je danes neprepoznaven. Viri za časa življenja zadnje lastnice še navajajo kitajski paviljonček, igrišče za kriket, park z eksotičnimi drevesi, oranžerijo z limonami in pomarančami in ribnik z racami. Do danes so se ohranili grajski ribnik, kamnit vodnjak, kozolec toplar in posamezni kosi kamnite ograje, ki je nekdaj obdajala parterni baročni park. Na nekdanji grajski posesti sta se ohranila oba grajska hleva iz konca 19. stoletja. Pešpot, ki je preko mostička in po kamnitih stopnicah vodila iz parka do gradu, se je v zgornjem delu zaključila s kovano pergolo, zasajeno z glicinijo. Iz gradu je proti Cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah nekdaj vodil dvoramni kostanjev drevored, ki ga danes ni več.

Sedanji grad na mestu srednjeveške utrdbe, o kateri z izjemo nekaj arhitekturnih ostalin, ni podatkov, naj bi okoli 1530 pozidali tedanji lastniki Lambergi. Stavba je bila tritraktna z vogelnimi obrambnimi stolpi, raziskovalci pa v tkivu stavbe še danes razbirajo ohranjene gotske značilnosti (nekaj poznogotskih na ajdovo zrno prirezanih okenc v pritličju na vzhodni fasadi,  poznogotski portal v južnem krilu stavbe in gotsko prirezane štirioglate line v podstrešni poletaži južnega, vzhodnega in zahodnega trakta) in precej renesančnih elementov (zlasti lijakaste v steno vrezane renesančne strelnice na vzhodni fasadi in ob zadnji prenovi v jugozahodnem stolpu odkrita strelna lina v velikosti človeka, v tem trenutku edinstvena v slovenskem prostoru, ter na novo odkriti renesančni vhodni portali v pritličju in nadstropju). Konec 16. ali v začetku 17. stoletju je bilo dvorišče obdano z nadstropnimi arkadnimi hodniki in s tem je grad dobil renesančno podobo. Ob tem so ob jugovzhodnem stolpu postavili dvoramno stopnišče v nadstropje in prezidali prostor med stolpoma v dve enakovredni sobani, s čimer so zabrisali prvotno veliko viteško dvorano, ki jo najnovejše raziskave uvrščajo med največje v slovenskih gradovih. V 17. stoletju so na mestu, kjer je stavbo pred tem na severu zapiral le obrambni zid, pozidali severni bivalni trakt. Ob tem so porušili severozahodni obrambni stolp. Večja predelava je sledila po potresu leta 1895, predelave v drugi polovici 20. stoletja pa so, z izjemo popravila strehe s strani spomeniškega zavoda in občine Mengeš  v 1980-tih letih oz. nekaj najnujnejših vzdrževalnih del v obdobju 1981‒1997, pomenile degradacijo objekta. V letih 2000‒2004 je bil grad deležen celovite prenove v sodoben poslovni prostor, pri čemer je bila ohranjena avtentičnost gradu, novi elementi pa so bili dodani v skladu  s sodobnimi konservatorskimi smernicami. Pri prenovi stavbe velja izpostaviti konzervacijo in prezentacijo na novo odkritih renesančnih stropov, restavriranje vseh kamnitih elementov, delno restavriranje stavbnega pohištva in lesenih tlakov (še posebej ohranjeni intarzijski baročni parketi v nadstropju vzhodnega trakta), izdelavo novih oken in vrat po analogijah, zasteklitev nadstropnih arkad, še zlasti pa rekonstrukcijo treh erkerjev vzhodne fasade, ki so bili v preteklosti zaradi dotrajanosti odstranjeni. Na novo je bil iz podpeškega apnenca po vzoru originalov iz gradu izklesan portal na severni fasadi. Dvorišče je po obnovi tlakovano s prirezanimi mačjimi glavami.

Po prvih skromnih omembah lastnikov v 13. in 14. stoletju, lahko sledimo dovolj strnjeni niti plemiških lastnikov gradu Jablje do konca druge svetovne vojne. V 15. stoletju postanejo lastniki gradu Lambergi, sredi 17. stoletja pa grad, po kratkem lastništvu Erazma pl. Raspa, pripade s poroko njegove hčerke rodbini Moscon. V začetku 18. stoletja imajo grad nekaj let v lasti Pasarelliji, nato pa ga leta 1743 kupi baron Janežič. Ker je brez potomcev, za dediča določi polbrata barona Lichtenberga pod pogojem, da on in njegovi potomci prevzamejo njegovo ime. To se tudi zgodi in baroni Lichtenberg-Janežiči imajo ključe gradu do druge svetovne vojne, ko leta 1941 umre zadnja baronica. Njen posinovljenec in dedič živi na gradu do leta 1944, ko se izseli v Nemčijo. Po drugi svetovni vojni je grad nacionaliziran.

Grad je imel bogato opremo, ki se ni ohranila. Pred drugo svetovno vojno sta opremo opisala in delno foto dokumentirala Stane Mikuž in France Stele, kasneje pa je opis povzel Ivan Stopar.  Leta 1745 so baroni Janežiči dali okrasiti pet sob v grajskem prvem nadstropju s slikanimi tapetami (slavnostna jedilnica in t. i. »kitajska soba«) in stenskimi slikarijami. Novejša literatura potrjuje, da so slednje delo Franca Jelovška; povsem nesporno to velja za poslikave v grajski dvorani, reprezentančni knjižnici in slavnostni jedilnici. Med danes ohranjenimi poslikavami veljajo za najkvalitetnejše tiste v slavnostni jedilnici. Najzanimivejši del predstavljajo freske v supraportah, ki so po novejših raziskavah nastale na podlagi grafik po risbah francoskega risarja in grafika Raymonda Lafagea (1656‒1684), kar je omogočilo njihovo ikonografsko opredelitev. Zaključena celota so freske pod okni, ki predstavljajo pet čutov. Te se v štirih primerih vsaj delno naslanjajo na predlogo grafičnih listov augsburškega bakrorezca Gottfrieda Bernharda Götza (1708‒1767). Viri navajajo, da je grajski interjer leta 1944 v Nemčijo odpeljal posinovljenec zadnje baronice Hilmer baron pl. Bülow. Kar je ostalo, naj bi po vojni uničili ali raznesli; med drugim je neznana usoda šestih oljnih slik, doprsnih podob apostolov avstrijskega baročnega slikarja Hansa Adama Weissenkircherja (1646‒1695) iz leta 1684. Baron naj bi v gradu pustil družinske portrete. Nekatere med njimi hrani danes Narodna galerija, in sicer pet portretov neznanega avtorja članov rodbine Lichtenberg in Lichtenberg-Janežič, ter portret Leopolda Lichtenberg-Janežiča, delo Jožefa Tominca. Nekaj predmetov nekdaj bogatega grajskega interjerja hrani zasebna Sadnikarjeva zbirka v Kamniku (eno od omar iz gradu, fotografijo baroničinega posinovljenca in njegovo ekstravagantno cigaretnico), grajski urbar hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, medtem ko je spomeniško varstvo slikane tapete po vojni predalo v hrambo Narodnemu muzeju Slovenije, po prenovi pa so bile tiste iz jedilnice maja 2006 vrnjene na svoje izvorno mesto v gradu. Leta 2004 je bil v vodnem zajetju pri gradu Jable naključno odkrit bronast polnoročajni meč, ki ga stroka umešča v zaključek zgodnje bronaste dobe in  s tem med najstarejše evropske meče.

Namembnost


Na mestu današnjega gradu je sprva najverjetneje stal srednjeveški stolp z obrambno funkcijo, v 16. stoletju pa so lastniki postavili bivalno rezidenco, ki je bila tudi upravno središče pripadajočih posesti. Po smrti zadnje lastnice in odhodu njenega dediča leta 1944 v Nemčijo, je bil grad sprva vojaška postojanka in nato po koncu vojne nacionaliziran. Po vojni so bili v njem po nekaterih virih ženski zapori, kmalu pa je bil predan v uporabo Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in kmetijskemu posestvu »Pšata«, ki je v stavbi naselilo svoje delavce. Leta 1961 sta fakulteta in Kmetijski inštitut Slovenije ustanovila Kmetijski poskusni center Jable oz. Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, ki je grad uporabljal predvsem kot skladišče za semena in umetna gnojila, okoliška zemljišča in objekte pa namenil kmetijski dejavnosti. V začetku 1990-tih let je grad postal tudi zavetišče za begunce iz Bosne. Leta 1997 so se iz gradu izselili zadnji stanovalci in začela so se prizadevanja za prenovo objekta, ki je bila izvedena v letih 2000‒2004.  Grad je po namembnosti poslovni prostor javne uprave. Leta 2006 je vlada prenesla pravice upravljanja z gradom Jablje od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na Ministrstvo za zunanje zadeve. Od 2004 do 2012 je na gradu deloval Forum slovanskih kultur. Danes delujeta v njem Ustanova – Center za evropsko prihodnost in Emuni univerza kot najemnika prostorov ter Služba za strateške in študijske analize Ministrstva Republike Slovenije za zunanje zadeve. V objektu poteka tudi vrsta javnih dogodkov in gostinska dejavnost. Zemljišča in pomožne objekte (tudi leta 1892 zgrajena hleva, ki sta spomeniško zaščitena) upravlja Kmetijski inštitut Slovenije. Kmetijskemu inštitutu Slovenije se je konec leta 2011 priključil Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, ki se je leta 2013 preimenoval v Infrastrukturni center Jablje.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Skladišče
  • Stanovanjski objekt
  • Vojaška postojanka
  • Zapor
  • Zbirni center

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Poslovni objekt
  • Protokolarni objekt
  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Sedež lokalne oz. državne uprave
  • Sedež nevladne organizacije

Izpostavljeno


gotika, renesansa, barok
grad, dvoriščne arkade, konzolni pomol (erker)

Grad Jablje (Jable, Habbach, Habach) leži ob vznožju Rašice v bližini vasi Loka pri Mengšu na zahodnem rodu Mengeškega polja. Pozidan je na skalni pečini na kraškem terenu. Posebnost lokacije je kraška jama pod gradom in ponikajoči potok Šumberk, ki teče skoznjo, kar pomeni, da je imel grad svoje lastno vodno zajetje z vodnjakom na notranjem dvorišču. Stavba, ki je danes sodoben poslovni objekt, je bila celovito prenovljena v letih 2000‒2004 in predstavlja primer rezidenčne arhitekture, ki je nastala okoli srednjeveškega jedra in pri kateri lahko razbiramo gotske, renesančne in baročne stavbno-arhitekturne elemente. Nekateri viri omenjajo, da je v atriju gradu potekala prva povojna dramska predstava, ki jo je pripravil aktiv trzinskih mladincev. Med vrhunske umetnostnozgodovinske spomenike pa grad uvrščajo še ohranjene posvetne poslikave baročnega freskanta Franca Jelovška (1700‒1764) v jugozahodnem poligonalnem stolpu. Izvorni interjer gradu, z redkimi izjemami, ni ohranjen.  Grad in območje gradu (dva hleva iz 19. stoletja, parkovna  zasnova s konca 19. stoletja, dva ločna kamnita mostova čez potok Šumberk, cerkev sv. Primoža in Felicijana in ostanki antične vile rustice)  sta danes razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ki varuje njune kulturne, arheološke, arhitekture, krajinske, likovne in zgodovinske vrednote.

Današnja podoba stavbe, ki ima srednjeveško jedro, ohranja renesančni značaj ter poteze barokizacije in je rezultat  vrste prezidav, zadnje po potresu leta 1895. Štirje stanovanjski trakti obdajajo pravokotno notranje arkadno dvorišče. Enonadstropna stavba s podstrešno poletažo je delno podkletena. Južni trakt zaključujeta dva poligonalna stolpa; manjši jugozahodni in večji jugovzhodni. Severozahodni vogalni stolp so porušili, ko so zgradbi dodali severni trakt, zgrajen iz opeke. V osi južne fasade je renesančni portal, sestavljen iz rustično obklesanih kamnitih kvadrov, nad katerimi je bil nekoč grb Lichtenbergov. Grb, ki ga France Stele leta 1929 ob opisu gradu še omenja na tem mestu, so po vojni odstranili in uničili ali odtujili. Večina oken je baročno oblikovanih, z izjemo v mlajšem severnem traktu, kjer so slogovno neporedeljiva. Ob koncu 16. ali najkasneje v začetku 17. stoletja so pozidali arkade na dvorišču, ki kažejo renesančne proporce in obdajajo križno obokane hodnike. Arkadni stebri so v pritličju močnejši, v nadstropju pa nižji, tanjši in gosteje razvrščeni (dvema arkadnima lokoma pritličji ustrezajo trije v nadstropju). Nekatere kamnite stebre v nadstropju so po potresu 1895 zamenjali z litoželeznimi. Vrh strehe zahodnega trakta danes ni več malega stolpiča, ki je morda označeval grajsko kapelo, kot tudi ne podobnega urnega stolpiča v osi južne fasade nad grajskim vhodom. Oba stolpiča Stele leta 1929 še opisuje kot del stavbe. V nadstropje vodi ob jugovzhodnem stolpu baročno dvoramno stopnišče, opremljeno z lesenimi blaustradami. Prostori v nadstropju so imeli lesene strope, ometane s skromnim baročnim štukaturnim okrasjem, v južnem in zahodnem traktu pa je bil ob zadnji prenovi pod njimi odkrit renesančni leseni strop, ki je danes obnovljen in prezentiran v kleti gradu.  Obrambni jarek, ki je obdajal zgradbo, je zasut.

Grajski park, ki je nekdaj obdajal grad, je danes neprepoznaven. Viri za časa življenja zadnje lastnice še navajajo kitajski paviljonček, igrišče za kriket, park z eksotičnimi drevesi, oranžerijo z limonami in pomarančami in ribnik z racami. Do danes so se ohranili grajski ribnik, kamnit vodnjak, kozolec toplar in posamezni kosi kamnite ograje, ki je nekdaj obdajala parterni baročni park. Na nekdanji grajski posesti sta se ohranila oba grajska hleva iz konca 19. stoletja. Pešpot, ki je preko mostička in po kamnitih stopnicah vodila iz parka do gradu, se je v zgornjem delu zaključila s kovano pergolo, zasajeno z glicinijo. Iz gradu je proti Cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah nekdaj vodil dvoramni kostanjev drevored, ki ga danes ni več.

Sedanji grad na mestu srednjeveške utrdbe, o kateri z izjemo nekaj arhitekturnih ostalin, ni podatkov, naj bi okoli 1530 pozidali tedanji lastniki Lambergi. Stavba je bila tritraktna z vogelnimi obrambnimi stolpi, raziskovalci pa v tkivu stavbe še danes razbirajo ohranjene gotske značilnosti (nekaj poznogotskih na ajdovo zrno prirezanih okenc v pritličju na vzhodni fasadi,  poznogotski portal v južnem krilu stavbe in gotsko prirezane štirioglate line v podstrešni poletaži južnega, vzhodnega in zahodnega trakta) in precej renesančnih elementov (zlasti lijakaste v steno vrezane renesančne strelnice na vzhodni fasadi in ob zadnji prenovi v jugozahodnem stolpu odkrita strelna lina v velikosti človeka, v tem trenutku edinstvena v slovenskem prostoru, ter na novo odkriti renesančni vhodni portali v pritličju in nadstropju). Konec 16. ali v začetku 17. stoletju je bilo dvorišče obdano z nadstropnimi arkadnimi hodniki in s tem je grad dobil renesančno podobo. Ob tem so ob jugovzhodnem stolpu postavili dvoramno stopnišče v nadstropje in prezidali prostor med stolpoma v dve enakovredni sobani, s čimer so zabrisali prvotno veliko viteško dvorano, ki jo najnovejše raziskave uvrščajo med največje v slovenskih gradovih. V 17. stoletju so na mestu, kjer je stavbo pred tem na severu zapiral le obrambni zid, pozidali severni bivalni trakt. Ob tem so porušili severozahodni obrambni stolp. Večja predelava je sledila po potresu leta 1895, predelave v drugi polovici 20. stoletja pa so, z izjemo popravila strehe s strani spomeniškega zavoda in občine Mengeš  v 1980-tih letih oz. nekaj najnujnejših vzdrževalnih del v obdobju 1981‒1997, pomenile degradacijo objekta. V letih 2000‒2004 je bil grad deležen celovite prenove v sodoben poslovni prostor, pri čemer je bila ohranjena avtentičnost gradu, novi elementi pa so bili dodani v skladu  s sodobnimi konservatorskimi smernicami. Pri prenovi stavbe velja izpostaviti konzervacijo in prezentacijo na novo odkritih renesančnih stropov, restavriranje vseh kamnitih elementov, delno restavriranje stavbnega pohištva in lesenih tlakov (še posebej ohranjeni intarzijski baročni parketi v nadstropju vzhodnega trakta), izdelavo novih oken in vrat po analogijah, zasteklitev nadstropnih arkad, še zlasti pa rekonstrukcijo treh erkerjev vzhodne fasade, ki so bili v preteklosti zaradi dotrajanosti odstranjeni. Na novo je bil iz podpeškega apnenca po vzoru originalov iz gradu izklesan portal na severni fasadi. Dvorišče je po obnovi tlakovano s prirezanimi mačjimi glavami.

Po prvih skromnih omembah lastnikov v 13. in 14. stoletju, lahko sledimo dovolj strnjeni niti plemiških lastnikov gradu Jablje do konca druge svetovne vojne. V 15. stoletju postanejo lastniki gradu Lambergi, sredi 17. stoletja pa grad, po kratkem lastništvu Erazma pl. Raspa, pripade s poroko njegove hčerke rodbini Moscon. V začetku 18. stoletja imajo grad nekaj let v lasti Pasarelliji, nato pa ga leta 1743 kupi baron Janežič. Ker je brez potomcev, za dediča določi polbrata barona Lichtenberga pod pogojem, da on in njegovi potomci prevzamejo njegovo ime. To se tudi zgodi in baroni Lichtenberg-Janežiči imajo ključe gradu do druge svetovne vojne, ko leta 1941 umre zadnja baronica. Njen posinovljenec in dedič živi na gradu do leta 1944, ko se izseli v Nemčijo. Po drugi svetovni vojni je grad nacionaliziran.

Grad je imel bogato opremo, ki se ni ohranila. Pred drugo svetovno vojno sta opremo opisala in delno foto dokumentirala Stane Mikuž in France Stele, kasneje pa je opis povzel Ivan Stopar.  Leta 1745 so baroni Janežiči dali okrasiti pet sob v grajskem prvem nadstropju s slikanimi tapetami (slavnostna jedilnica in t. i. »kitajska soba«) in stenskimi slikarijami. Novejša literatura potrjuje, da so slednje delo Franca Jelovška; povsem nesporno to velja za poslikave v grajski dvorani, reprezentančni knjižnici in slavnostni jedilnici. Med danes ohranjenimi poslikavami veljajo za najkvalitetnejše tiste v slavnostni jedilnici. Najzanimivejši del predstavljajo freske v supraportah, ki so po novejših raziskavah nastale na podlagi grafik po risbah francoskega risarja in grafika Raymonda Lafagea (1656‒1684), kar je omogočilo njihovo ikonografsko opredelitev. Zaključena celota so freske pod okni, ki predstavljajo pet čutov. Te se v štirih primerih vsaj delno naslanjajo na predlogo grafičnih listov augsburškega bakrorezca Gottfrieda Bernharda Götza (1708‒1767). Viri navajajo, da je grajski interjer leta 1944 v Nemčijo odpeljal posinovljenec zadnje baronice Hilmer baron pl. Bülow. Kar je ostalo, naj bi po vojni uničili ali raznesli; med drugim je neznana usoda šestih oljnih slik, doprsnih podob apostolov avstrijskega baročnega slikarja Hansa Adama Weissenkircherja (1646‒1695) iz leta 1684. Baron naj bi v gradu pustil družinske portrete. Nekatere med njimi hrani danes Narodna galerija, in sicer pet portretov neznanega avtorja članov rodbine Lichtenberg in Lichtenberg-Janežič, ter portret Leopolda Lichtenberg-Janežiča, delo Jožefa Tominca. Nekaj predmetov nekdaj bogatega grajskega interjerja hrani zasebna Sadnikarjeva zbirka v Kamniku (eno od omar iz gradu, fotografijo baroničinega posinovljenca in njegovo ekstravagantno cigaretnico), grajski urbar hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, medtem ko je spomeniško varstvo slikane tapete po vojni predalo v hrambo Narodnemu muzeju Slovenije, po prenovi pa so bile tiste iz jedilnice maja 2006 vrnjene na svoje izvorno mesto v gradu. Leta 2004 je bil v vodnem zajetju pri gradu Jable naključno odkrit bronast polnoročajni meč, ki ga stroka umešča v zaključek zgodnje bronaste dobe in  s tem med najstarejše evropske meče.

Namembnost

Na mestu današnjega gradu je sprva najverjetneje stal srednjeveški stolp z obrambno funkcijo, v 16. stoletju pa so lastniki postavili bivalno rezidenco, ki je bila tudi upravno središče pripadajočih posesti. Po smrti zadnje lastnice in odhodu njenega dediča leta 1944 v Nemčijo, je bil grad sprva vojaška postojanka in nato po koncu vojne nacionaliziran. Po vojni so bili v njem po nekaterih virih ženski zapori, kmalu pa je bil predan v uporabo Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in kmetijskemu posestvu »Pšata«, ki je v stavbi naselilo svoje delavce. Leta 1961 sta fakulteta in Kmetijski inštitut Slovenije ustanovila Kmetijski poskusni center Jable oz. Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, ki je grad uporabljal predvsem kot skladišče za semena in umetna gnojila, okoliška zemljišča in objekte pa namenil kmetijski dejavnosti. V začetku 1990-tih let je grad postal tudi zavetišče za begunce iz Bosne. Leta 1997 so se iz gradu izselili zadnji stanovalci in začela so se prizadevanja za prenovo objekta, ki je bila izvedena v letih 2000‒2004.  Grad je po namembnosti poslovni prostor javne uprave. Leta 2006 je vlada prenesla pravice upravljanja z gradom Jablje od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na Ministrstvo za zunanje zadeve. Od 2004 do 2012 je na gradu deloval Forum slovanskih kultur. Danes delujeta v njem Ustanova – Center za evropsko prihodnost in Emuni univerza kot najemnika prostorov ter Služba za strateške in študijske analize Ministrstva Republike Slovenije za zunanje zadeve. V objektu poteka tudi vrsta javnih dogodkov in gostinska dejavnost. Zemljišča in pomožne objekte (tudi leta 1892 zgrajena hleva, ki sta spomeniško zaščitena) upravlja Kmetijski inštitut Slovenije. Kmetijskemu inštitutu Slovenije se je konec leta 2011 priključil Center za razvoj kmetijstva in podeželja Jable, ki se je leta 2013 preimenoval v Infrastrukturni center Jablje.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Skladišče
  • Stanovanjski objekt
  • Vojaška postojanka
  • Zapor
  • Zbirni center

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Poslovni objekt
  • Protokolarni objekt
  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Sedež lokalne oz. državne uprave
  • Sedež nevladne organizacije

Lastniki

1268: prva omemba dvora, predhodnika današnjega gradu

1303: omenjen Rudolf pl. Hagbach

1324: omenjen Vernher iz Jabelj (sin Friderika Diegnerja iz Zapric)

1346 in 1348: omenjen hoff zu Hagbach (Habach)

1350: omenjen Nikolaj Sommerecker (grad sta mu tega leta prodala Vernherjeva sinova Fric in Askvin iz Jabelj)

15 st.: deželnoknežja posest, deželni knez jo oddaja v zastavo, do začetka 16. stoletja posest preide v last Lambergov

Okoli 1487: Jurij I. pl. Lamberg (poročen z Evfemijo, roj. pl. Heggenberg)

Okoli 1530: Andrej II. pl. Lamberg; na mestu srednjeveškega dvora postavi dvorec v renesančnem slogu (poročen z Marušo, roj. pl. Sigersdorf in Katarino Ester, roj. pl. Dietrichstein)

Okoli 1568 – okoli 1575: Nikolaj pl. Lamberg (poročen z Ano, roj. pl. Ritschan)

Okoli 1575–1578: Maksimiljan I. pl. Lamberg (poročen z Ano, roj. pl. Welzer)

1578 – okoli 1585: Sebastijan I. pl. Lamberg (poročen z Ano, roj. pl. Gleispach in Gertrudo, roj. pl. Egkh)

Okoli 1588–1596: Janez Jurij I. pl. Lamberg (poročen z Ester Regino, roj. pl. Saurau in Felicito, roj. Auersperg)

1596–okoli 1617: Janez Viljem baron Lamberg (poročen z Ano, roj, Auersperg in Sabino, roj. Auersperg)

1632 – okoli 1644: Sebastijan II. baron Lamberg (poročen z Elizabeto, roj. pl. Gall-Gallenstein)

1644: Maksimilijan II. baron Lamberg (tega leta lastništvo gradu preide na Erazma pl. Raspa)

1644 – 1647: Erazem pl. Rasp (poročen z Ano, roj. pl. Bonhoma in Ano Dorotič)

1647–1681: Janez Krstnik pl. Moscon (poročen z Marijo Sidonijo, roj. pl. Rasp in Eleonoro, roj. pl. Tattenbach)

1681-1688: Franc Erazem baron Moscon (poročen z Marijo Kristino, roj. pl. Pernburg)

1688–1720: Franc Karel baron Moscon (mati Marija Kristina baronica Moscon upravlja grad 1688-–1724)

1724– 1733: Janez Jožef Anton baron Posarelli (poročen z Marijo Terezijo Jožefo, roj. baronico Moscon)

1733–1735: Anton Bernard baron Posarelli (poročen z Ano Frančiško Rosino, roj. Billichgrätz)

1743–1780: Jožef Anton baron Janežič pl. Adlersheim (Jablje kupi)

(leta 1777 v oporoki za dediča določi polbrata Franca Ksaverja Schwaba barona Lichtenberga pod pogojem, da on in potomci prevzamejo ime in grb Janežičev; združitev grbov potrjena 1781)

1780–1810: Franc Ksaver baron Lichtenberg-Janežič (poročen s Hiacinto Marijo Leopoldino Katarino Alojzijo, roj. grofico Ursini Blagaj)

1810–1858: Leopold I. baron Lichtenberg-Janežič  (poročen s Cecilijo, roj. baronico Billichgrätz in Karolino, roj. baronico Paungarten)

1858–1916: Leopold II. baron Lichtenberg-Janežič (poročen s Hipolito, roj. baronico Apfalter).

1916–1941:  Hipolita baronica Lichtenberg-Janežič (prisvojilna listina 27. 11. 1916; brez potomcev)

1941–1944: grad deduje posinovljenec baronice Hilmer baron pl. Bülow (1883‒1966; poročen z Elzo, roj. baronico pl. Seebach; par se 1944 izseli v Nemčijo in domnevno odpelje s seboj grajski inventar; portreti po navedbi Lidije Slana ostanejo v gradu).

Po 1944: vojaška postojanka.

1945: grad je nacionaliziran.

Grad Jablje v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Grad Jablje, med 1928 in 1947 (Vekoslav Kramarič, SEM).

Pozdrav iz Loke pri Mengšu, razglednica pred l. 1900 (Kamra).

Dvorec z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stenske tapete in freske Franca Jelovška v jugozahodnem poligonalnem stolpu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stenski tapeti ob oknu (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stenski tapeti ob oknu, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Freske v okenskem ostenju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Freske v okenskem ostenju, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Freske v okenskem ostenju, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stenska tapeta na vhodni stranici (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stenska tapeta na vhodni stranici, detajl (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Freska na vhodni stranici (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Unnamed Road, 1234 Mengeš, Slovenija

Literatura

Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Zgodovina, https://www.bf.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/zgodovina/#Zgodovina%20Biotehni%C5%A1ke%20fakultete%20v%20%C5%A1tevilkah.

Hilmer Freiherr von BÜLOW, Wikipedia, https://de.wikipedia.org/wiki/Hilmer_Freiherr_von_B%C3%BClow.

Aleš HAFNER, Damjana PEČNIK, Grad Jablje, Digitalne vsebine kulturne dediščine Slovenije, http://www.eheritage.si/DDC/DDC_023_028_GJPILFUVYDDXVBWKOYCBAMEMDGZSIB.pdf

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana: DZS, 1999, str. 141‒142.

Darja MIHALIČ (scenaristka), Kako živijo slovenski gradovi. Grad Jablje, RTV Slovenija, 2010, https://4d.rtvslo.si/arhiv/kako-zivijo-slovenski-gradovi/84893892.

Barbara MUROVEC, Alegorija petih čutov na freskah v gradu Jablje in na slikanih tapetah iz gradov Dornava in Zaprice = Allegories of the five senses in the frescoes at the castle of Jablje and the painted wall coverings from Dornava and Zaprice, Zbornik za umetnostno zgodovino, 39, 1993, str. 133‒148.

Barbara MUROVEC, Grafike po risbah Raymonda Lafagea kot predloge za tri Jelovškove supraporte v gradu Jablje, Zbornik za umetnostno zgodovino, 40, 1994, str. 65‒71.

Odlok o razglasitvi Območja in Gradu Jablje za kulturni spomenik državnega pomena, Ur. l. RS 81/1999.

Damjana PEČNIK, Aleš HAFNER, Peter TURK, Zgodovina gradu Jable, Grad Jable, https://www.jable.si/predstavitev-gradu.

Blaž RESMAN, Jablje, Enciklopedija Slovenije 4 (ur. Alenka Dermastia), Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, str. 240.

Meta ROGLIČ, Tatjana PIHLAR, Diplomati naj bi grad Jablje vrnili kmetom, Dnevnik, 5. 11. 2010, https://www.dnevnik.si/1042400613.

Lidija SLANA, Lastniki dvorca Jablje skozi čas in portreti nekaterih lastnikov iz 18. in 19. stoletja, Kronika, 64, 2, 2016, str. 225‒246.

Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana: DZS, 1982, str. 195‒196.

France STELE, Umetnostni spomeniki Slovenije. Politični okraj Kamnik. Topografski opis, Ljubljana: Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1929, str. 439‒449.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986, str. 206‒209.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Območje Kamnika in Kamniške Bistrice, knjiga 2, Ljubljana: Viharnik, 1997, str. 41‒57.

Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem – Obdobje renesanse, Ljubljana: Arhitekturni muzej, 1997, str. 118‒119.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji