Pukštajn

Zgodovina gradu in gospostva Pukštajn (nem. Puchenstein) v vasici Bukovje pri Dravogradu sega v zgodnje dvanajsto stoletje. Posest, na kateri stoji dvorec, je bila med letoma 1122 do 1269 v lasti Spanheimov. Ob južnem bregu Drave, v bližini sedanje slovensko-avstrijske meje, pa je na vzpetini nad reko že najpozneje v zgodnjem 13. stoletju stal grad Andeških-Meranskih, pozneje v lasti oglejskega patriarhata. Po letu 1335 so nekdanje posesti koroških vojvod pridobili Habsburžani. V 16. in 17. stoletju so imeli gospostvo najdlje v lasti Gaisrucki. Srednjeveški grad, ki se je v ruševinah ohranil do danes, pa je ostal sedež gospostva do uničujočega požara leta 1706, ko so ga dokončno opustili. Danes je ostal le še del južne stene, severne stene, del stražarske hiše, deli obokane kleti in jugovzhodni vogal. Njegovo funkcijo je prevzel dvorec v dolini, neposredno pod ruševinami starega gradu. Zadnje veliko poglavje v zgodovini Pukštajna je zapisala plemiška rodbina Kometrov, ki so tod gospodovali od leta 1817 pa vse do smrti zadnjega moškega člana družine in bankrota njegove dedinje. Izhajali so iz nižjega stanu in potrditev položaja državnih baronov je leta 1848 uspelo izposlovati šele Hansovemu očetu Janezu Krstniku Kometru (1803–1880), in sicer z izvajanjem svojega rodu iz v resnici že izumrle avstrijske plemiške rodbine baronov Kometer zu Trübein. Janez Krstnik je potrditev naziva dosegel tudi s pomočjo ponarejenih dokumentov, s katerimi je prikril skromno poreklo svojih prednikov.

Gospostvo Pukštajn se je razprostiralo na obeh bregovih Drave in je po letu 811 sodilo k salzburški nadškofiji (severno od Drave), kot tudi oglejski patriarhiji (južno od Drave). Na tem ozemlju sta bili dve pomembni središči in sicer Slovenj Gradec in Dravograd; kot kraj, kjer je imel Puhenštajn svoje podložnike, pa se sprva omenja vas Bukovje (oz. Bukovska vas) vas nato pa še Lepa vas, Šentilj pod Turjakom in Radlje. Najprej je na desnem bregu Drave stal grad in bil znan kot Sekožen (poimenovanje iz leta 1187).

V historicističnem slogu prenovljen dvorec, ki je nastal neposredno pod ruševinami starega gradu ima tloris oblike črke L, pri katerem izstopa portal umaknjen na skrajno levo stran. Je dvonadstropen, s talnim zidcem (groba rustika) in podstrešnimi prostori. Osrednja fasada je štiriosna, zaporedje oken pa se uniformirano nadaljuje po vseh fasadah dvorca. V pritličju so okna preprosta pravokotna, v osrednjem delu (reprezentančnem nadstropju) so okna okrašena s stopničato profilacijo, v tretjem nadstropju preprosta, majhna in skoraj kvadratna, na strehi pa je deset izstopajočih oken s strešico. Dvorec ima dva vhoda, enega v četrti osi in enega v šesti osi glavne fasade. Oba vhoda sta pokrita s strešico. Dvorec ima tri polkrožne stolpiče, enega monumentalnega desno od iztepajočega portala, v drugi osi in dva s konzolnim pomolom na vzhodni fasadi. Streha stolpiča, ki zavzema celotno višino dvorca, je lijakasta, na drugih dveh stolpičih pa stožčasta. Na zahodni fasadi je med stolpičema tudi balkon na štirih stopničastih nosilcih, s kamnito ograjo in streho.

Najpomembnejši del prenove je potekal v času, ko je na posesti gospodoval Hans Kometer (od 1880 do 1925). Glavnina njegove bogate zbirke umetnin in starin je bila predstavljena v veliki »viteški« dvorani v nadstropju, obloženi z lesenim opažem v neogotskem slogu. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je imel dvorec neorokokojsko pohištveno opremo, kot tudi moderno meščansko opremljeno jedilnico.  Po letnici nad glavnim vhodom v dvorano moramo sklepati, da so jo dokončno preuredili leta 1914. To potrjuje, da je bila ambiciozna prenova Pukštajna dolgotrajen proces, ki se je nadaljeval malone vse do baronove smrti in ostal nedokončan, saj sta bili po Steletovih opažanjih še leta 1932 zadnji dve sobi v vzhodnem traktu še v delu. Po smrti Hansa Kometra leta 1925 je njegova posest prešla v last Melite Kometer, njegove nečakinje, ki se je z možem Eduardom Feldmannom kmalu po novici o dedovanju preselila iz New Yorka v Bukovje. Leta 1928 se je Frence Stele kot spomeniški referent prvič uradno pozanimal o zbirki umetnin na dvorcu, ki je bila, po odgovoru Feldmanovih sodeč, takrat še v celoti ohranjena. V nekaj letih sta zakonca zabredla v finančne težave in ker sta postala kreditno nezmožna, sta leta 1931 razglasila bankrot. Pred dražbo leta 1932 so stanovanjsko opremo, umetniška dela in drobni inventar ponujali tudi preko časopisnih oglasov. Licitacija je potekala med 8. in 17. avgustom. Z željo, da bi boljše kose zbirke umetnin in starega orožja pridobil za Narodni muzej, je v položaj na Pukštajnu posegel tudi njegov ravnatelj Josip Mal. Malu je uspel odkupiti številne umetnine, umetno-obrtne izdelke in pohištva, leta 1935, pa je po dolgi pravni bitki brezplačno pridobil tudi celotno zbirko orožja. Preostali del zbirke se je po dražbi razgubil med neznane kupce (kot navaja Stele, naj bi veliko odnesli avstrijski zasebniki). Posamezne predmete in grajsko pohištvo so prodajali vse do  konca decembra 1938, ko je stečajni upravitelj Vrečko razpisal še zadnji dražbeni oklic za tri umetniške slike in starinsko srebrno posodje, postopki poravnave pa so se vlekli še vsaj do leta 1943. Narodni muzej Slovenije torej hrani zbirko orožja in bronast križ iz 11. do 13. stoletja. V lasti Narodnega muzeja je tudi nekaj predmetov, ki so sedaj razstavljeni v dvorcu Bukovje: rezljana skrinjica iz 1. polovice 19. stoletja, mizica iz 18.stoletja, verižni oklep iz poznega 15. stoletja in pet vrčkov za pivo iz zgodnjega 17. stoletja. Narodni muzej je na dražbi kupil tudi Triptih družine Knillenberg iz okoli leta 1511, delo delavnice Maxa Reichlicha, ki je danes v Narodni galeriji. Fotografije nekaterih umetnin, ki jih je pred dražbo posnel dr. France Stele, hrani INDOK center pri Ministrstvu za kulturo, delno pa so dostopne na spletni strani e-heritage.