Gornja Radgona

Podravska

Radgona je predstavljala eno glavnih štajerskih obrambnih točk proti kraljevini Ogrski. Na začetku 12. stoletja je bila v posesti grofov Spanheimov, leta  1147 pa je prešla na Otokarje (Traungauce). Utrdba je bila zgrajena kmalu po letu 1147, vsekakor pa do leta 1182, ko je že nosila osebno ime graditelja oziroma gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja/Racherja (nemško ime prvotne utrdbe je bilo Richersburg, v latinski listini pa se omenja kot Rachersburch), ministeriala štajerskega mejnega grofa. Tedaj je pod utrdbo nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti utrdbe in mesta je v njej vedno živelo več uglednih gradiščanov. Leta 1269 se utrdba prvič izrecno omenja kot »vest Rakherspurg«. Radgonsko gospostvo so vsaj od 13. stoletja upravljali v mestu, v utrdbi pa so bili deželnoknežji zakupniki. Ker so tudi v mestu pozidali utrdbo, ki je imela svojega poveljnika, je v virih pogosto težko ločiti, na katero stavbo se nanašajo posamezne omembe.

Leta 1363 se utrdbo z lastniki, bratoma Ortolfom in Henrikom Lindeškima, Konradom pl. Schwabauom in Vulfingom pl. Kelzom (Wulfing der Kelz)) omenja kot »vest Rakerspurch«. Ti so tedaj utrdbo Gornjo Radgono kot svojo svobodno posest izročili vojvodi Rudolfu IV. in jo od njega dobili nazaj kot fevd. Kako so omenjeni vitezi postali svobodni lastniki utrdbe, ni znano. Posestniki so se nato hitro menjavali. Pred letom 1389 je njen lastnik bil Ulrik Sefner, ki je posest zelo verjetno priženil. Med letoma 1389 in 1392 je bila v rokah krške škofije pod Janezom IV. (Mayrhofnom; škof 1376–1402), ki jo je prodal Frideriku gospodu Stubenbergu. Ta je dal utrdbo okoli leta 1420 prezidati v grad, obenem je tudi povečal zraven spadajočo posest. Tako je poleg deželnoknežjega urada v mestu nastalo še precej veliko gospostvo. Ko se je Friderikov vnuk Janez (Hans) Stubenberški leta 1468 ali 1469 pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v fajdi proti cesarju Frideriku III., so radgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, grad napadli in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospostvu odpovedati, cesar pa ga je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Sigmundu pl. Polheimu. Ko so ga v neki bitki ujeli osmanski Turki, je gospostvo v upravljanje prevzel njegov brat Andrej. Slednji je grad leta 1478 predal Juriju Weisseneckerju, a ga je že leto dni pozneje skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 se je njegov nekdanji poveljnik Jakob Székely (ponemčeno Zekel) pokoril cesarju Frideriku III. in mu ga skupaj z nekaterimi drugimi gradovi predal nazaj.

Od tedaj so grad upravljali cesarski upravniki: 1492 se omenja sekovski škof Matija Scheit (tudi Scheidt; škof v dveh obdobjih, 1482–1502 in 1508–1512), 1494 Henrik pl. Eberbach, 1496 Janez (Hanns) pl. Eberbach, 1501 Volfgang pl. Grabenski (Wolfgang von Graben) in 1505 Sajfrid pl. Mettnitz. Od 16. stoletja so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemiškim rodbinam. 1530 se kot zakupnica denimo omenja Margareta pl. Breuner (Preiner), 1532 Ahac pl. Mettnitz, leto pozneje Rozina, vdova po Janezu Ivniškem (Hans von Eibiswald), in njuni otroki, 1547 Adam pl. Trauttmansdorff in 1551 Sigmund (bolj poznan kot Žiga) baron Herberstein. Leta 1572 ga je v zameno za 12.000 goldinarjev (gld) in 1.000 gld stavbnega denarja v zakup dobil Gabrijel pl. Strein, ki ga je že naslednje leto po plačilu 20.000 gld dobil v dosmrtni zakup. Zakupna pogodba je vsebovala klavzulo, da mu bo deželni knez (tj. cesar) denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde z gradu pregnal. V naslednjih desetletjih je bil grad temeljito prezidan. Za leto 1573 je izpričano, da je cesar za stavbna dela na gradu odobril vsoto 1.500 gld, kar se je odbilo od zneska zakupnine.

Leta 1614 je kot grajski zakupnik izpričan Janez Sigmund pl. Schrattenbach, sedem let pozneje pa Gotfrid baron Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. gospostvo z gradom Gornja Radgona leta 1623 prodal Janezu Ulriku knezu Eggenbergu. Po izumrtju Eggenberških po moški strani (1717) je prešel v last Marije Eleonore, roj. princese Eggenberg. Po njeni smrti (1774) ga je podedoval njen tretji mož Leopold grof Herberstein (1712–1789). Napisna plošča nad vhodnimi grajskimi vrati nam pove, da je dal Herberstein grad (1775) temeljito obnoviti. Za njega časa je bil nekdanji samostojni vhodni stolp prezidan v trakt. Grajske prezidave so potekale pod znanim baročnim arhitektom Josephom Hueberjem. Po Leopoldovi smrti je gospostvo z gradom prevzel Franc Jožef grof Wurmbrand. Na južnem grajskem pobočju se je ohranil klasicističen kamnit spomenik z napisno ploščo, kjer se omenjata z ženo Marijo Ano grofico Auersperg, in letnico 1795 (MDCCXCV). Njuni dediči dediči so imeli grad v lasti do leta 1914, ko ga je kupil Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948). Posestvo je bilo na prisilni dražbi leta 1931 razprodano, grad pa je pridobila banska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v zavod za šibke in onemogle. V tem času so na dvorišču odstranili dotedanje lesene hodnike ter v pritličju pozidali neorenesančne arkadne hodnike, v nadstropnih stenah pa uredili bifore in trifore iz umetnega kamna. Po priključitvi Avstrije nemškemu Tretjemu rajhu (13. marca 1938) so gornjeradgonski grad še istega leta pripravili za obrambne namene. V času druge svetovne vojne je bil severni grajski trakt leta 1945 v bojih razrušen, a so ga kmalu po vojni obnovili. Med letoma 1948 in 1974 sta v gradu delovali osnovna šola in nižja gimnazija za otroke iz Gornje Radgone in bližnje okolice. Nato so v njem deloma uredili stanovanja, deloma pa je bil brez funkcije. Leta 1992 je razpadajoče grajsko poslopje v 99-letni najem prevzel domačin Milan Herzog. Poslovnež, ki je živel in delal v Švici, je grad v celoti obnovil in mu povrnil nekdanji sijaj. Danes je mogoče gornjeradgonski grad spoznati s plačljivimi ogledi grajskega parka, grajskega dvorišča in zgornjega grajskega poslopja, tam pa se odvijajo tudi poroke in druge (kulturne) prireditve.

Jedro grajskega kompleksa oblikuje štiritraktna zasnova nepravilne oblike z notranjim dvoriščem, h kateri se prislanjajo krila treh pomožnih stavb, razvrščenih okrog zaprtega zunanjega dvorišča. Dostop v notranji grad drži skozi zunanje dvorišče, ki ga oblikujejo enonadstropni gospodarski trakti. Polkrožno sklenjen vhodni kamniti portal ima pravokoten rustični okvir, kjer so ohranjene odprtine za verige nekdanjega dvižnega mostu. Iz Vischerjeve grafike s konca 17. stoletja je razvidno, da je notranji grad še tedaj obdajal obrambni jarek in z vseh strani renesančno obzidje. Vratnice so sočasne, obite s pločevino, ob ključavnici je razvidna baročna ornamentika. Nad kamnitim portalom je grb Herbersteinov, pod njim pa omenjena kamnita napisna plošča iz časa Leopolda grofa Herbersteina, zadnjega štajerskega deželnega glavarja iz rodbine Herberstein in obenem zadnjega predstavnika njene rodbinske veje s Pusterwalda.

Vhod skozi vežo drži na dvorišče, od koder se je mogoče po ograjeni rampi povzpeti k portalu notranjega gradu. Ta je v jedru renesančen, polkrožno sklenjen, v baročni dobi pa je dobil nov arhitektonski okvir. Še razvidni renesančni odprtini za verige dvižnega mostu kažeta na obstoj nekdanjega notranjega grajskega jarka. V atiki portala je aliančni kamniti grb grofov Herberstein in knezov Eggenberg. Osrednja grajska stavba je dvonadstropna in podkletena. Okna v pritličju imajo na fasadi prednjega dvorišča še baročno profilirane okvire, v nadstropjih pa so, podobno kot na zunanjih fasadah, utilitarno predelana.

Skozi vhodni trakt pridemo na notranje dvorišče, kjer je pritličje na vseh štirih straneh arkadirano. Arkadne loke nosijo močni kamniti stebri s kvadratnim ali pravokotnim prerezom, s profiliranimi bazami in kapiteli. V nadstropjih nastopajo namesto arkad v prvem nadstropju bogato členjene neorenesančne bifore, v vrhnjem pa trifore in celo kvadrifora. Zgolj stena vhodnega trakta ima navadna pravokotna okna, a tudi ta s profiliranimi okviri. Pod arkadami je nakazan nekdanji vodnjak, ki je bil nekdaj globok kar 56 metrov.

Janisch piše, da je imel grad v njegovem času (okoli 1885) kapelo, posvečeno sv. Glavi, bogat arhiv in galerijo prednikov tedanjih lastnikov Wurmbrandov. Iz ohranjenih fotografij iz okoli leta 1930 je razvidno, da so v grajskih sobah plemiški portreti nekdanjih lastnikov in njihovih sorodnikov viseli še tedaj. Do tedaj se je ohranil tudi inventar v kapeli in gosposkih sobah, ki je bil leto pozneje (1931) hkrati z gradom in posestjo razprodan. Nekdanja grajska oprema nam je poznana iz natančnega popisa inventarja, ki ga je opravil takratni spomeniški urad.

Namembnost


Gornjeradgonski grad se v virih prvič omenja leta 1269, tedaj kot utrdba (vest Rakherspurg). Sprva je služil predvsem kot obmejna utrdba proti kraljevini Ogrski in za zaščito mesta Radgona na levem bregu Mure, tako da nanj ni bilo vezane veliko posesti. Friderik gospod Stubenberg je v 15. stoletju povečal radgonsko gospostvo in dal utrdbo predelati v grad. Zaradi vpletenosti v Baumkircherjev upor (1469) mu je cesar Friderik III. gospostvo zaplenil. Dolgo časa so ga upravljali številni upravniki iz uglednih plemiških družin, dokler ni leta 1623 prišel v svobodno last knezov Eggenberg. Ti so na gradu bivali zgolj občasno. Po njihovem izumrtju v 18. stoletju je radgonski zemljiški gospod postal Leopold grof Herberstein s Pusterwalda, po njegovi smrti (1789) pa je grad Gornja Radgona do izbruha prve svetovne vojne predstavljal rezidenco štajerski veji plemiške rodbine Wurmbrand-Stuppach. V času lastništva Karla grofa Chorinyskega je posestvo zabredlo v dolgove. Po razprodaji posestva, gradu in grajske opreme ga je leta 1931 kupila Banska uprava iz Ljubljane, ki je v gradu uredila humanitarni zavod oziroma dom za ostarele.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele
  • Šola

Današnja namembnost

  • Hotel
  • Muzej
  • Protokolarni objekt

Izpostavljeno


romanika, renesansa, barok
grad, dvižni most, portal, biforno okno, slavnostna dvorana, dvoriščne arkade, grajski vodnjak, grajski jarek, višinski grad, vrt

Radgona je predstavljala eno glavnih štajerskih obrambnih točk proti kraljevini Ogrski. Na začetku 12. stoletja je bila v posesti grofov Spanheimov, leta  1147 pa je prešla na Otokarje (Traungauce). Utrdba je bila zgrajena kmalu po letu 1147, vsekakor pa do leta 1182, ko je že nosila osebno ime graditelja oziroma gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja/Racherja (nemško ime prvotne utrdbe je bilo Richersburg, v latinski listini pa se omenja kot Rachersburch), ministeriala štajerskega mejnega grofa. Tedaj je pod utrdbo nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti utrdbe in mesta je v njej vedno živelo več uglednih gradiščanov. Leta 1269 se utrdba prvič izrecno omenja kot »vest Rakherspurg«. Radgonsko gospostvo so vsaj od 13. stoletja upravljali v mestu, v utrdbi pa so bili deželnoknežji zakupniki. Ker so tudi v mestu pozidali utrdbo, ki je imela svojega poveljnika, je v virih pogosto težko ločiti, na katero stavbo se nanašajo posamezne omembe.

Leta 1363 se utrdbo z lastniki, bratoma Ortolfom in Henrikom Lindeškima, Konradom pl. Schwabauom in Vulfingom pl. Kelzom (Wulfing der Kelz)) omenja kot »vest Rakerspurch«. Ti so tedaj utrdbo Gornjo Radgono kot svojo svobodno posest izročili vojvodi Rudolfu IV. in jo od njega dobili nazaj kot fevd. Kako so omenjeni vitezi postali svobodni lastniki utrdbe, ni znano. Posestniki so se nato hitro menjavali. Pred letom 1389 je njen lastnik bil Ulrik Sefner, ki je posest zelo verjetno priženil. Med letoma 1389 in 1392 je bila v rokah krške škofije pod Janezom IV. (Mayrhofnom; škof 1376–1402), ki jo je prodal Frideriku gospodu Stubenbergu. Ta je dal utrdbo okoli leta 1420 prezidati v grad, obenem je tudi povečal zraven spadajočo posest. Tako je poleg deželnoknežjega urada v mestu nastalo še precej veliko gospostvo. Ko se je Friderikov vnuk Janez (Hans) Stubenberški leta 1468 ali 1469 pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v fajdi proti cesarju Frideriku III., so radgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, grad napadli in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospostvu odpovedati, cesar pa ga je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Sigmundu pl. Polheimu. Ko so ga v neki bitki ujeli osmanski Turki, je gospostvo v upravljanje prevzel njegov brat Andrej. Slednji je grad leta 1478 predal Juriju Weisseneckerju, a ga je že leto dni pozneje skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 se je njegov nekdanji poveljnik Jakob Székely (ponemčeno Zekel) pokoril cesarju Frideriku III. in mu ga skupaj z nekaterimi drugimi gradovi predal nazaj.

Od tedaj so grad upravljali cesarski upravniki: 1492 se omenja sekovski škof Matija Scheit (tudi Scheidt; škof v dveh obdobjih, 1482–1502 in 1508–1512), 1494 Henrik pl. Eberbach, 1496 Janez (Hanns) pl. Eberbach, 1501 Volfgang pl. Grabenski (Wolfgang von Graben) in 1505 Sajfrid pl. Mettnitz. Od 16. stoletja so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemiškim rodbinam. 1530 se kot zakupnica denimo omenja Margareta pl. Breuner (Preiner), 1532 Ahac pl. Mettnitz, leto pozneje Rozina, vdova po Janezu Ivniškem (Hans von Eibiswald), in njuni otroki, 1547 Adam pl. Trauttmansdorff in 1551 Sigmund (bolj poznan kot Žiga) baron Herberstein. Leta 1572 ga je v zameno za 12.000 goldinarjev (gld) in 1.000 gld stavbnega denarja v zakup dobil Gabrijel pl. Strein, ki ga je že naslednje leto po plačilu 20.000 gld dobil v dosmrtni zakup. Zakupna pogodba je vsebovala klavzulo, da mu bo deželni knez (tj. cesar) denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde z gradu pregnal. V naslednjih desetletjih je bil grad temeljito prezidan. Za leto 1573 je izpričano, da je cesar za stavbna dela na gradu odobril vsoto 1.500 gld, kar se je odbilo od zneska zakupnine.

Leta 1614 je kot grajski zakupnik izpričan Janez Sigmund pl. Schrattenbach, sedem let pozneje pa Gotfrid baron Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. gospostvo z gradom Gornja Radgona leta 1623 prodal Janezu Ulriku knezu Eggenbergu. Po izumrtju Eggenberških po moški strani (1717) je prešel v last Marije Eleonore, roj. princese Eggenberg. Po njeni smrti (1774) ga je podedoval njen tretji mož Leopold grof Herberstein (1712–1789). Napisna plošča nad vhodnimi grajskimi vrati nam pove, da je dal Herberstein grad (1775) temeljito obnoviti. Za njega časa je bil nekdanji samostojni vhodni stolp prezidan v trakt. Grajske prezidave so potekale pod znanim baročnim arhitektom Josephom Hueberjem. Po Leopoldovi smrti je gospostvo z gradom prevzel Franc Jožef grof Wurmbrand. Na južnem grajskem pobočju se je ohranil klasicističen kamnit spomenik z napisno ploščo, kjer se omenjata z ženo Marijo Ano grofico Auersperg, in letnico 1795 (MDCCXCV). Njuni dediči dediči so imeli grad v lasti do leta 1914, ko ga je kupil Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948). Posestvo je bilo na prisilni dražbi leta 1931 razprodano, grad pa je pridobila banska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v zavod za šibke in onemogle. V tem času so na dvorišču odstranili dotedanje lesene hodnike ter v pritličju pozidali neorenesančne arkadne hodnike, v nadstropnih stenah pa uredili bifore in trifore iz umetnega kamna. Po priključitvi Avstrije nemškemu Tretjemu rajhu (13. marca 1938) so gornjeradgonski grad še istega leta pripravili za obrambne namene. V času druge svetovne vojne je bil severni grajski trakt leta 1945 v bojih razrušen, a so ga kmalu po vojni obnovili. Med letoma 1948 in 1974 sta v gradu delovali osnovna šola in nižja gimnazija za otroke iz Gornje Radgone in bližnje okolice. Nato so v njem deloma uredili stanovanja, deloma pa je bil brez funkcije. Leta 1992 je razpadajoče grajsko poslopje v 99-letni najem prevzel domačin Milan Herzog. Poslovnež, ki je živel in delal v Švici, je grad v celoti obnovil in mu povrnil nekdanji sijaj. Danes je mogoče gornjeradgonski grad spoznati s plačljivimi ogledi grajskega parka, grajskega dvorišča in zgornjega grajskega poslopja, tam pa se odvijajo tudi poroke in druge (kulturne) prireditve.

Jedro grajskega kompleksa oblikuje štiritraktna zasnova nepravilne oblike z notranjim dvoriščem, h kateri se prislanjajo krila treh pomožnih stavb, razvrščenih okrog zaprtega zunanjega dvorišča. Dostop v notranji grad drži skozi zunanje dvorišče, ki ga oblikujejo enonadstropni gospodarski trakti. Polkrožno sklenjen vhodni kamniti portal ima pravokoten rustični okvir, kjer so ohranjene odprtine za verige nekdanjega dvižnega mostu. Iz Vischerjeve grafike s konca 17. stoletja je razvidno, da je notranji grad še tedaj obdajal obrambni jarek in z vseh strani renesančno obzidje. Vratnice so sočasne, obite s pločevino, ob ključavnici je razvidna baročna ornamentika. Nad kamnitim portalom je grb Herbersteinov, pod njim pa omenjena kamnita napisna plošča iz časa Leopolda grofa Herbersteina, zadnjega štajerskega deželnega glavarja iz rodbine Herberstein in obenem zadnjega predstavnika njene rodbinske veje s Pusterwalda.

Vhod skozi vežo drži na dvorišče, od koder se je mogoče po ograjeni rampi povzpeti k portalu notranjega gradu. Ta je v jedru renesančen, polkrožno sklenjen, v baročni dobi pa je dobil nov arhitektonski okvir. Še razvidni renesančni odprtini za verige dvižnega mostu kažeta na obstoj nekdanjega notranjega grajskega jarka. V atiki portala je aliančni kamniti grb grofov Herberstein in knezov Eggenberg. Osrednja grajska stavba je dvonadstropna in podkletena. Okna v pritličju imajo na fasadi prednjega dvorišča še baročno profilirane okvire, v nadstropjih pa so, podobno kot na zunanjih fasadah, utilitarno predelana.

Skozi vhodni trakt pridemo na notranje dvorišče, kjer je pritličje na vseh štirih straneh arkadirano. Arkadne loke nosijo močni kamniti stebri s kvadratnim ali pravokotnim prerezom, s profiliranimi bazami in kapiteli. V nadstropjih nastopajo namesto arkad v prvem nadstropju bogato členjene neorenesančne bifore, v vrhnjem pa trifore in celo kvadrifora. Zgolj stena vhodnega trakta ima navadna pravokotna okna, a tudi ta s profiliranimi okviri. Pod arkadami je nakazan nekdanji vodnjak, ki je bil nekdaj globok kar 56 metrov.

Janisch piše, da je imel grad v njegovem času (okoli 1885) kapelo, posvečeno sv. Glavi, bogat arhiv in galerijo prednikov tedanjih lastnikov Wurmbrandov. Iz ohranjenih fotografij iz okoli leta 1930 je razvidno, da so v grajskih sobah plemiški portreti nekdanjih lastnikov in njihovih sorodnikov viseli še tedaj. Do tedaj se je ohranil tudi inventar v kapeli in gosposkih sobah, ki je bil leto pozneje (1931) hkrati z gradom in posestjo razprodan. Nekdanja grajska oprema nam je poznana iz natančnega popisa inventarja, ki ga je opravil takratni spomeniški urad.

Namembnost

Gornjeradgonski grad se v virih prvič omenja leta 1269, tedaj kot utrdba (vest Rakherspurg). Sprva je služil predvsem kot obmejna utrdba proti kraljevini Ogrski in za zaščito mesta Radgona na levem bregu Mure, tako da nanj ni bilo vezane veliko posesti. Friderik gospod Stubenberg je v 15. stoletju povečal radgonsko gospostvo in dal utrdbo predelati v grad. Zaradi vpletenosti v Baumkircherjev upor (1469) mu je cesar Friderik III. gospostvo zaplenil. Dolgo časa so ga upravljali številni upravniki iz uglednih plemiških družin, dokler ni leta 1623 prišel v svobodno last knezov Eggenberg. Ti so na gradu bivali zgolj občasno. Po njihovem izumrtju v 18. stoletju je radgonski zemljiški gospod postal Leopold grof Herberstein s Pusterwalda, po njegovi smrti (1789) pa je grad Gornja Radgona do izbruha prve svetovne vojne predstavljal rezidenco štajerski veji plemiške rodbine Wurmbrand-Stuppach. V času lastništva Karla grofa Chorinyskega je posestvo zabredlo v dolgove. Po razprodaji posestva, gradu in grajske opreme ga je leta 1931 kupila Banska uprava iz Ljubljane, ki je v gradu uredila humanitarni zavod oziroma dom za ostarele.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele
  • Šola

Današnja namembnost

  • Hotel
  • Muzej
  • Protokolarni objekt

Lastniki

1147–1192, štajerski grofje Otokarji ali Traungauci

Grad upravljajo njihovi ministeriali

Do 1182, Ratigoj (po njem se je oblikovalo današnje ime ‘Radgona’ (Radigona))

1186, Bernard

1188, Hartnid

1189, Herand in Riker

Po izumrtju Otokarjev (1192) posest pripade Babenberžanom

1213, Popo in Leutold (Poppo et Liutoldus miles (!) de Ratigoyspurch)

1269–1274, Alhoh Fahrenbach (gradiščan)

Okoli 1290, Hartvik Majšperški  (gradiščan, kastelan)

1363, lastniki brata Henrik II. in Ortolf II. Lindeška (z gradu Lindek, nem. Lindeck), Konrad pl. Schwabau in Vulfing pl. Kelz

Do 1389, Ulrik Sefner, ki je grad pridobil s poroko z Barbaro Lindeško (?)

1389–1392, Krška škofija

1389, prodaja gradu krški škofiji  pod škofom Janezom IV.; ta je grad že tri leta pozneje prodal Frideriku gospodu Stubenbergu

1392–ok. 1470, gospodje Stubenbergi

1354, kot upravnik ali gradiščan izpričan Oto(n)

1392–1443, Friderik gospod Stubenberg (okoli leta 1420 da grad prezidati)

1443, Leopold gospod Stubenberg

Pred 1469, Janez II. gospod Stubenberg

1470–1478, plemiška rodbina Polheim

1470, Sigmund pl. Polheim (v eni od bitk proti osmanskim Turkom zajet; grad prevzame njegov brat Andrej)

Do 1478, Andrej pl. Polheim

1478–1479, Jurij Weissenecker

1479, grad in mesto zavzamejo ogrska vojska Matije Korvina; zadržijo ga do njegove smrti (1490)

Od 1490 je grad deželnoknežja posest, sprva ga upravljajo oskrbniki

1492, sekovski škof Matija Scheit

1494–1496, Henrik pl. Eberbach

1496–1501, Janez (Hans) pl. Eberbach

1501–1505, Volfgang pl. Grabenski

1505, Sajfrid pl. Mettnitz

Do leta 1623 zakupniki

1530–1532, Margareta pl. Breuner (Preiner)

1532–1533, Ahac pl. Mettnitz

1533–1547, Rozina pl. Eibiswald (ali Ivniška)

1547–1551, Adam pl. Trauttmansdorff

1551–1566, Sigmund baron Herberstein

1572–1614, Gabrijel pl. Strein (v tem času (1573) cesar odobri temeljito prezidavo gradu)

1614–1621, Janez Sigmund pl. Schrattenbach

1621–1623, Gotfrid baron Stadl

1623–1717, plemiška rodbina Eggenberg (grad pride v njihovo svobodno last)

1623–1634, Janez Ulrik knez Eggenberg (1568–1634)

1634–1649, Janez Anton I. knez Eggenberg (1610–1649)

1649–1710, Janez Kristijan knez Eggenberg (1641–1710)

1710–1713, Janez Sajfrid knez Eggenberg (1644–1713)

1713–1716, Janez Anton II. knez Eggenberg (1669–1716)

1716–1717, Janez Kristijan II. knez Eggenberg (1704–1717)

1717–1755, Marija Šarlota princesa Eggenberg († 1755)

1755–1774, Marija Eleonora grofica Herberstein, roj. princesa Eggenberg (1694–1774), s tretjim možem Leopoldom grofom Herbersteinom s Pusterwalda (1712–1789)

1774–1789, Leopold grof Herberstein (leto po ženini smrti da grad temeljito prenoviti)

1789–1914, plemiška rodbina Wurmbrand- Stuppach

1789–1801, Franc Jožef grof Wurmbrand-Stuppach (1753–1801; oo z Marijo Ano grofico Auersperg)

1801–1855, sin Franc Karel grof Wurmbrand-Stuppach (1790–1855; oo z Marijo Kajetano grofico Gleispach)

1855–1879, sin Herman Lenart grof Wurmbrand-Stuppach (1817–1879; oo z Marijo Ano pl. Maneville de la Croix)

1890–1914, sin Franc Gabrijel Ludvik grof Wurmbrand-Stuppach (1857–1921; oo z Gabrijelo Frančiško baronico Stadl-Riegersburg)

1914–1931, Karel [Ferdinand Viktor] grof Chorinsky (?1873–1948)

1931, posestvo, grad in grajsko opremo razprodajo

1931, prodaja Banski upravi iz Ljubljane, ta v njem uredi humanitarni zavod

Do 1948, v gradu dom za ostarele

1948–1974, grajski prostori namenjeni nižji gimnaziji in osnovni šoli za otroke iz Gornje Radgone in okolice

1974–1992, v gradu uredijo stanovanja

Od 1992, grad dobi v 99-letni najem poslovnež Milan Herzog in ga postopoma celovito obnovi;  s plačilom vstopnine si je danes mogoče ogledati grajski park, grajsko dvorišče in zgornje grajsko poslopje, na gradu pa se odvijajo tudi poroke in druge (kulturne) prireditve

Grad Gornja Radgona v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Grad z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Portal do velikega dovrišča

Grb rodbine Herberstein

Pogled z velikega dvorišča

Portal do manjšega dvorišča

Aliančni grb rodbin Herberstein in Eggenberg

Aliančni grb rodbin Herberstein in Eggenberg (detajl)

Trakt manjšega dvorišča

Stolp

Grajska kapela

Grajska kapela

Grajska cesta 28, Gornja Radgona, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, Konservatorski program za prenovo in prezentacijo kulturnega spomenika državnega pomena, grad Gornja Radgona (EŠD 150).

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK  center: Zapiski Franceta Steleta (Gornja Radgona, 1920 in 1928); Zapiski Marijana Zadnikarja (Gornja Radgona, 1958); Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Gornja Radgona (Ur. list RS, št. 39/92-1964, 58/95-2731, UG Občine Gornja Radgona, št. 9/2005, Ur. list RS, št. 76/2006-3312 (Skl.US: U-I-318/06-8), 105/2007-5227 (Odl. US: U-I-318/06-13), 62/2011-2933, 64/2010-3607).

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Matjaž GRAHORNIK, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah, doktorska disertacija, Maribor 2021.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 2, Graz 1885.

Dušan KOS, Med gradom in mestom, Ljubljana 1994.

Johann LOSERTH, Geschichte des Altsteirischen Herren- und Grafenhauses Stubenberg, Graz 1911.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band II: Lachawitz bis Zwickl, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/2, Graz 2020.

Hannes Peter NASCHENWENG, Die Landeshauptleute der Steiermark (1236–2002), Graz 2002.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Hans PIRCHEGGER, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 2. Teil: Die Stubenberger, ihre Zweige, ihr Besitz und ihre bedeutendsten Dienstmannen, Graz 1955.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Občine Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, 2, Ljubljana 1991.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, tretja izdaja, Ljubljana 1989.

Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriæ, Græcii (po) 1681.

Register nepremične kulturne dediščine

Data Matricula, https://data.matricula-online.eu/sl/

https://www.angelfire.com/realm/gotha/gotha/wurmbrand.html (plemiška rodbina Wurmbrand-Stuppach)

Geni, https://www.geni.com/people/KARL-Ferdinand-Viktor-Vincenz-Maria-von-Chorinsky/6000000048184738821 (Karel grof Chorinsky)

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji