Gornja Radgona

Radgona je predstavljala eno glavnih štajerskih obrambnih točk proti kraljevini Ogrski. Na začetku 12. stoletja je bila v posesti grofov Spanheimov, leta  1147 pa je prešla na Otokarje (Traungauce). Utrdba je bila zgrajena kmalu po letu 1147, vsekakor pa do leta 1182, ko je že nosila osebno ime graditelja oziroma gradiščana, nekega Ratigoja ali Richerja/Racherja (nemško ime prvotne utrdbe je bilo Richersburg, v latinski listini pa se omenja kot Rachersburch), ministeriala štajerskega mejnega grofa. Tedaj je pod utrdbo nastalo manjše naselje z istim imenom, ki se je v 13. stoletju razvilo v mesto. Zaradi pomembnosti utrdbe in mesta je v njej vedno živelo več uglednih gradiščanov. Leta 1269 se utrdba prvič izrecno omenja kot »vest Rakherspurg«. Radgonsko gospostvo so vsaj od 13. stoletja upravljali v mestu, v utrdbi pa so bili deželnoknežji zakupniki. Ker so tudi v mestu pozidali utrdbo, ki je imela svojega poveljnika, je v virih pogosto težko ločiti, na katero stavbo se nanašajo posamezne omembe.

Leta 1363 se utrdbo z lastniki, bratoma Ortolfom in Henrikom Lindeškima, Konradom pl. Schwabauom in Vulfingom pl. Kelzom (Wulfing der Kelz)) omenja kot »vest Rakerspurch«. Ti so tedaj utrdbo Gornjo Radgono kot svojo svobodno posest izročili vojvodi Rudolfu IV. in jo od njega dobili nazaj kot fevd. Kako so omenjeni vitezi postali svobodni lastniki utrdbe, ni znano. Posestniki so se nato hitro menjavali. Pred letom 1389 je njen lastnik bil Ulrik Sefner, ki je posest zelo verjetno priženil. Med letoma 1389 in 1392 je bila v rokah krške škofije pod Janezom IV. (Mayrhofnom; škof 1376–1402), ki jo je prodal Frideriku gospodu Stubenbergu. Ta je dal utrdbo okoli leta 1420 prezidati v grad, obenem je tudi povečal zraven spadajočo posest. Tako je poleg deželnoknežjega urada v mestu nastalo še precej veliko gospostvo. Ko se je Friderikov vnuk Janez (Hans) Stubenberški leta 1468 ali 1469 pridružil svojemu tastu Andreju Baumkircherju v fajdi proti cesarju Frideriku III., so radgonski meščani, ki so bili na cesarski strani, grad napadli in ga zavzeli. Stubenberški se je moral gospostvu odpovedati, cesar pa ga je združil s svojim uradom v mestu.

Leta 1470 je cesar podelil grad Sigmundu pl. Polheimu. Ko so ga v neki bitki ujeli osmanski Turki, je gospostvo v upravljanje prevzel njegov brat Andrej. Slednji je grad leta 1478 predal Juriju Weisseneckerju, a ga je že leto dni pozneje skupaj z mestom zavzel ogrski kralj Matija Korvin. Šele po Korvinovi smrti leta 1490 se je njegov nekdanji poveljnik Jakob Székely (ponemčeno Zekel) pokoril cesarju Frideriku III. in mu ga skupaj z nekaterimi drugimi gradovi predal nazaj.

Od tedaj so grad upravljali cesarski upravniki: 1492 se omenja sekovski škof Matija Scheit (tudi Scheidt; škof v dveh obdobjih, 1482–1502 in 1508–1512), 1494 Henrik pl. Eberbach, 1496 Janez (Hanns) pl. Eberbach, 1501 Volfgang pl. Grabenski (Wolfgang von Graben) in 1505 Sajfrid pl. Mettnitz. Od 16. stoletja so ga deželni knezi oddajali v zakup različnim plemiškim rodbinam. 1530 se kot zakupnica denimo omenja Margareta pl. Breuner (Preiner), 1532 Ahac pl. Mettnitz, leto pozneje Rozina, vdova po Janezu Ivniškem (Hans von Eibiswald), in njuni otroki, 1547 Adam pl. Trauttmansdorff in 1551 Sigmund (bolj poznan kot Žiga) baron Herberstein. Leta 1572 ga je v zameno za 12.000 goldinarjev (gld) in 1.000 gld stavbnega denarja v zakup dobil Gabrijel pl. Strein, ki ga je že naslednje leto po plačilu 20.000 gld dobil v dosmrtni zakup. Zakupna pogodba je vsebovala klavzulo, da mu bo deželni knez (tj. cesar) denar vrnil, če bi ga kdo v pogodbenem času brez njegove krivde z gradu pregnal. V naslednjih desetletjih je bil grad temeljito prezidan. Za leto 1573 je izpričano, da je cesar za stavbna dela na gradu odobril vsoto 1.500 gld, kar se je odbilo od zneska zakupnine.

Leta 1614 je kot grajski zakupnik izpričan Janez Sigmund pl. Schrattenbach, sedem let pozneje pa Gotfrid baron Stadl. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. gospostvo z gradom Gornja Radgona leta 1623 prodal Janezu Ulriku knezu Eggenbergu. Po izumrtju Eggenberških po moški strani (1717) je prešel v last Marije Eleonore, roj. princese Eggenberg. Po njeni smrti (1774) ga je podedoval njen tretji mož Leopold grof Herberstein (1712–1789). Napisna plošča nad vhodnimi grajskimi vrati nam pove, da je dal Herberstein grad (1775) temeljito obnoviti. Za njega časa je bil nekdanji samostojni vhodni stolp prezidan v trakt. Grajske prezidave so potekale pod znanim baročnim arhitektom Josephom Hueberjem. Po Leopoldovi smrti je gospostvo z gradom prevzel Franc Jožef grof Wurmbrand. Na južnem grajskem pobočju se je ohranil klasicističen kamnit spomenik z napisno ploščo, kjer se omenjata z ženo Marijo Ano grofico Auersperg, in letnico 1795 (MDCCXCV). Njuni dediči dediči so imeli grad v lasti do leta 1914, ko ga je kupil Karel grof Chorinsky (bržčas je šlo za sina Viktorja Pavla in Ane grofice Trauttmansdorff-Weinsberg, 1873–1948). Posestvo je bilo na prisilni dražbi leta 1931 razprodano, grad pa je pridobila banska uprava v Ljubljani z namenom, da ga preuredi v zavod za šibke in onemogle. V tem času so na dvorišču odstranili dotedanje lesene hodnike ter v pritličju pozidali neorenesančne arkadne hodnike, v nadstropnih stenah pa uredili bifore in trifore iz umetnega kamna. Po priključitvi Avstrije nemškemu Tretjemu rajhu (13. marca 1938) so gornjeradgonski grad še istega leta pripravili za obrambne namene. V času druge svetovne vojne je bil severni grajski trakt leta 1945 v bojih razrušen, a so ga kmalu po vojni obnovili. Med letoma 1948 in 1974 sta v gradu delovali osnovna šola in nižja gimnazija za otroke iz Gornje Radgone in bližnje okolice. Nato so v njem deloma uredili stanovanja, deloma pa je bil brez funkcije. Leta 1992 je razpadajoče grajsko poslopje v 99-letni najem prevzel domačin Milan Herzog. Poslovnež, ki je živel in delal v Švici, je grad v celoti obnovil in mu povrnil nekdanji sijaj. Danes je mogoče gornjeradgonski grad spoznati s plačljivimi ogledi grajskega parka, grajskega dvorišča in zgornjega grajskega poslopja, tam pa se odvijajo tudi poroke in druge (kulturne) prireditve.

Jedro grajskega kompleksa oblikuje štiritraktna zasnova nepravilne oblike z notranjim dvoriščem, h kateri se prislanjajo krila treh pomožnih stavb, razvrščenih okrog zaprtega zunanjega dvorišča. Dostop v notranji grad drži skozi zunanje dvorišče, ki ga oblikujejo enonadstropni gospodarski trakti. Polkrožno sklenjen vhodni kamniti portal ima pravokoten rustični okvir, kjer so ohranjene odprtine za verige nekdanjega dvižnega mostu. Iz Vischerjeve grafike s konca 17. stoletja je razvidno, da je notranji grad še tedaj obdajal obrambni jarek in z vseh strani renesančno obzidje. Vratnice so sočasne, obite s pločevino, ob ključavnici je razvidna baročna ornamentika. Nad kamnitim portalom je grb Herbersteinov, pod njim pa omenjena kamnita napisna plošča iz časa Leopolda grofa Herbersteina, zadnjega štajerskega deželnega glavarja iz rodbine Herberstein in obenem zadnjega predstavnika njene rodbinske veje s Pusterwalda.

Vhod skozi vežo drži na dvorišče, od koder se je mogoče po ograjeni rampi povzpeti k portalu notranjega gradu. Ta je v jedru renesančen, polkrožno sklenjen, v baročni dobi pa je dobil nov arhitektonski okvir. Še razvidni renesančni odprtini za verige dvižnega mostu kažeta na obstoj nekdanjega notranjega grajskega jarka. V atiki portala je aliančni kamniti grb grofov Herberstein in knezov Eggenberg. Osrednja grajska stavba je dvonadstropna in podkletena. Okna v pritličju imajo na fasadi prednjega dvorišča še baročno profilirane okvire, v nadstropjih pa so, podobno kot na zunanjih fasadah, utilitarno predelana.

Skozi vhodni trakt pridemo na notranje dvorišče, kjer je pritličje na vseh štirih straneh arkadirano. Arkadne loke nosijo močni kamniti stebri s kvadratnim ali pravokotnim prerezom, s profiliranimi bazami in kapiteli. V nadstropjih nastopajo namesto arkad v prvem nadstropju bogato členjene neorenesančne bifore, v vrhnjem pa trifore in celo kvadrifora. Zgolj stena vhodnega trakta ima navadna pravokotna okna, a tudi ta s profiliranimi okviri. Pod arkadami je nakazan nekdanji vodnjak, ki je bil nekdaj globok kar 56 metrov.

Janisch piše, da je imel grad v njegovem času (okoli 1885) kapelo, posvečeno sv. Glavi, bogat arhiv in galerijo prednikov tedanjih lastnikov Wurmbrandov. Iz ohranjenih fotografij iz okoli leta 1930 je razvidno, da so v grajskih sobah plemiški portreti nekdanjih lastnikov in njihovih sorodnikov viseli še tedaj. Do tedaj se je ohranil tudi inventar v kapeli in gosposkih sobah, ki je bil leto pozneje (1931) hkrati z gradom in posestjo razprodan. Nekdanja grajska oprema nam je poznana iz natančnega popisa inventarja, ki ga je opravil takratni spomeniški urad.