Frajštajn (Spodnja Polskava)

Podravska

Dvorec Frajštajn stoji v vasi Sele pri Spodnji Polskavi. Stavba je pogosto napačno poimenovana kot grad. Prvotna stavba na tej lokaciji se (domnevno) omenja že leta 1376, ko naj bi njegovi  lastniki postali Celjski grofje. Drugi, verjetno zanesljivejši podatek o njegovi zgodnji zgodovini je iz leta 1493, ko bi ga naj dal postaviti Hans Klöch z Gromperka. Pred letom 1511 ga je s poroko z njegovo hčerko Polono (ali Apolonijo) priženil Sigmund Rosenberg, po katerem je dvor(ec) dobil ime (Rosenbergerhof). Dve desetletji pozneje (1532) se je po neuspešnem drugem pohodu sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj, ki se je zaključil že pri habsburški obmejni trdnjavi Kiseg (Kőszeg) na skrajnem zahodu Ogrske, del osmanske vojske vračal mimo Maribora. V sklopu umikanja ogromne vojske so osmanski Turki morili in požigali po delu Spodnje Štajerske, pri čemer je bil požgan tudi Rosenbergov dvor, ki je stal na mestu današnjega Frajštajna. Leta 1559 je plemič Janez Regall, ki je že posedoval bližnji gospostvi Rače in Zgornjo Polskavo, pri Selah kupil kmetije in prvotni dvor. Namesto požganega dvora je dal okoli leta 1570 zgraditi dvorec Frajštajn (nem. Freistein, »svobodni kamen/grad«). Regalli so frajštajnskemu gospostvu očitno priključili določene posesti gospostva Gromperk in sem prenesli središče svojega deleža gromperške dediščine.

Leta 1603 je dvorec kupil Jurij gospod Stubenberg, a je zgolj štiri leta pozneje z nakupom prišel v roke plemiške rodbine Dietrichstein. Erazem pl. (leta 1612 baron) Dietrichstein je gospostvu dokupil nadaljnje posesti oziroma imenje (Sigmunda gospoda Stubenberga, Janeza pl. Gallerja, Marjete pl. Wagen in Gregorja Matetischa). V času popisa glavarine leta 1632 so bili v okviru gospostva popisani upravnik, 8 hišnih oskrbnikov, mlinar, 53 hlapcev in dekel ter 21 gostačev. Podložnikov s statusom celohubnega kmeta je bilo 45, polhubnih kmetov 5, prostosajnih podložnikov in sogornikov 11, gostačev na domcih pa 14. Popis glavarine je pečatil Janez Baltazar grof Dietrichstein. Leta 1635 so dvorec oplenili in požgali uporni kmetje. Pet let pozneje je ob popisu imenja za odmero ognjiščnega davka kot frajštajnski lastnik izpričan Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, ki je bil hkrati lastnik bližnjih gospostev Gromperk in Zgornja Polskava. Leta 1671 je Frajštajn po delitvi dediščine med brati dokončno prevzel sin Sigmund Helfrid, ki je gospostvo prodal že leta 1679. V imenu studeniškega samostana ga je za vsoto 24.000 goldinarjev kupila priorka Marija Pečaher (Petschacher). Iz okoli tega časa upodobljen dvorec na Vischerjevi grafiki se je do danes ohranil skoraj neokrnjen. Utrjenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, ki so na grafiki delno vpeta v obzidje, pa v glavnem ni več.

Studeniške dominikanke so bile lastnice do leta 1782, ko je bil z reformami cesarja Jožefa II. studeniški samostan ukinjen, in je posest z dvorcem Frajštajn prešla v last Štajerskega verskega sklada. Leta 1828 je gospostvo od verskega fonda kupil Klemen grof Brandis (1798–1863), in v dvorcu upravljal tudi gromperško gospostvo in bukovško imenje. Za nakup Frajštajna se je okoli leta 1810 zavzemal že njegov oče Janez Krstnik (1751–1812), a je finančni patent iz leta 1811 zmanjšal vrednost denarja, zaradi česar potem do nakupa ni prišlo. Po Klemnu je posest prevzel njegov sin Anton Adrijan (1832–1907), ki je gospostvo leta 1904 prodal Sigmundu grofu Batthyányju. Med obema vojnama je bil dvorec v lasti Miroslava Auscha (tudi Auš), gospodarstvenika, upravnika in solastnika Tovarne lesa in kartona v Ceršaku pri Mariboru. V času druge svetovne vojne sta se z ženo Gizelo z najnujnejšimi stvarmi umaknila v Zagreb, medtem ko mu je nemški okupator zasegel tovarno in posest. V prijavi Ministrstvu narodnega gospodarstva Urada za obnovo NDH je navedel lastništvo dvorca Frajštajn s posestjo (205 oralov zemlje, od tega 62 oralov njiv in travnikov ter 142 oralov gozda, z gospodarskimi poslopji in žago), kar je ocenil na 2 mio. dinarjev. Po koncu druge svetovne vojne je bil dvorec podržavljen in pozneje dodeljen Kmetijskemu kombinatu Ptuj, ki je v njem uredil stanovanja za socialno šibkejše. V bližini dvorca je kombinat brez soglasja spomeniške službe zgradil sušilnico za hmelj, potem pa je dobil še soglasje za izgradnjo prizidka k njej. Investitorju je bilo izdano soglasje pod pogojem, da je naročil ureditveni načrt za ves kompleks in da je okoli grajskega vrta posadil gabrovo živo mejo.

Dvorec Frajštajn je ena najkvalitetnejših popolnoma ohranjenih renesančnih arhitektur pri nas in delo italijanskega mojstra. Sedanja zgradba je dvakrat sedemosno, nepodkleteno poslopje, ki obsega dve nadstropji nad poševno zidanim pritličjem (izven nivojska klet) in podstrešje z ležečimi majhnimi okni. Utrdbenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, kot jih kaže Vischerjeva grafika, ni več. Os prednje, vhodne fasade je poudarjena z mogočnim rustificiranim renesančnim portalom. Nad njim sta v vsakem nadstropju kamniti renesančni trifori, predeljeni z okroglima, na sredi odebeljenima kaneliranima stebričema. V podstrešni etaži je v osi stavbe preprosta bifora. Fasade so vodoravno deljene s kamnitimi venci, ki tečejo pod okni tako, da vključujejo okenske police. Le bifora v prvem nadstropju začelnega trakta je predelana v navadno okno. V notranjščini so v vseh etažah v vhodni osi velike veže, obokane z banjami in grebenastimi sosvodnicami. Iz njih vodijo v stranske prostore veliki kamniti in renesančno profilirani portali. Tudi vsi ostali prostori so obokani. Ker je stavba nepodkletena, so kletni prostori urejeni v pritličju. Iz veže se v vrhnja nadstropja vije kamnito stopnišče. V nadstropjih niso obokane zgolj veže, ampak večidel tudi bivalni prostori. Nekateri neobokani prostori imajo skromnejši štukaturni okras, drugi dekorativni lesen strop. Nekatere vratnice so stare, opremljene z originalnim okovjem in nasadili. Pred okoli 40-imi leti je na grajskem dvorišču stal kamnit vodnjakov venec z letnico 1643, ki verjetno simbolizira letnico obnove frajštajnskega dvorca. Venec vodnjaka je v začetku 90-ih let 20. stoletja z dvorišča izginil; kos peščenčevega kamnoseško obdelanega kamna – bržčas je šlo za venec – je še konec 90. let 20. stoletja ležal ob južni fasadi vzhodnega krila gospodarskega poslopja. Vzhodno od grajskega dvorišča danes stojijo pritlična gospodarska poslopja, ki oklepajo zaprto pravokotno dvorišče, južno od teh pa je namesto lesenega gospodarskega objekta sedaj zidano gospodarsko poslopje. Vzporedno z dvorcem stoje z grajskim parkom ločene zgradbe drvarnic, sušilnica za hmelj in remiza za kmetijsko mehanizacijo.

Z denacionalizacijo je dvorec leta 1995 pripadel upravičenki po pokojnem Miroslavu Aušu, njegovi hčerki Alici por. Černigoj, ki jo je zastopal pooblaščenec Janez Klugler. Alica je želela v dvorcu urediti trgovino, v spremljevalnih objektih pa proizvodnjo parketa, drobnih lesenih predmetov, poslovne prostore in skladišča. Ker v nameri zaradi statusa kulturnega spomenika (1992) ni uspela, pojavile pa so se tudi težave s tam živečimi stanovalci, se je še isto leto odpovedala dediščini v korist Marine Klugler. Ta je poskušala s prodajo objekta leta 2004.

Vsaj še leta 2010 so v dvorcu živeli stanovalci iz socialno šibkejših družin. Nekaj let nazaj je Frajštajn vključno s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (pristavo) kupil poslovnež Milan Slavič, ki dvorec trenutno prenavlja. Dvorec je danes deloma razkrit in zelo ogrožen, a naj bi po prenovi bil odprt za javnost kot muzej, na ogled v njem bodo predvidoma različne muzejske zbirke in postavitve.

Namembnost


Prvotna stavba je bila leta 1532 požgana s strani osmanskih Turkov. Na njenem mestu je bil okoli 1570 zgrajen nov dvorec, ki je postal sedež gospostva in rezidenca raznih (manj pomembnih) plemiških rodbin oziroma njihovih vej (npr. Stubenbergi, Dietrichsteini). Zelo verjetno so v njem bivali zgolj njihovi gospoščinski upravniki, saj so bili lastniki Frajštajna pogosto lastniki pomembnejših sosednjih gospostev (Gromperka, Rač, Studenic, Slivnice).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Izpostavljeno


renesansa
dvorec, portal, biforno okno, gospodarsko poslopje

Dvorec Frajštajn stoji v vasi Sele pri Spodnji Polskavi. Stavba je pogosto napačno poimenovana kot grad. Prvotna stavba na tej lokaciji se (domnevno) omenja že leta 1376, ko naj bi njegovi  lastniki postali Celjski grofje. Drugi, verjetno zanesljivejši podatek o njegovi zgodnji zgodovini je iz leta 1493, ko bi ga naj dal postaviti Hans Klöch z Gromperka. Pred letom 1511 ga je s poroko z njegovo hčerko Polono (ali Apolonijo) priženil Sigmund Rosenberg, po katerem je dvor(ec) dobil ime (Rosenbergerhof). Dve desetletji pozneje (1532) se je po neuspešnem drugem pohodu sultana Sulejmana Veličastnega na Dunaj, ki se je zaključil že pri habsburški obmejni trdnjavi Kiseg (Kőszeg) na skrajnem zahodu Ogrske, del osmanske vojske vračal mimo Maribora. V sklopu umikanja ogromne vojske so osmanski Turki morili in požigali po delu Spodnje Štajerske, pri čemer je bil požgan tudi Rosenbergov dvor, ki je stal na mestu današnjega Frajštajna. Leta 1559 je plemič Janez Regall, ki je že posedoval bližnji gospostvi Rače in Zgornjo Polskavo, pri Selah kupil kmetije in prvotni dvor. Namesto požganega dvora je dal okoli leta 1570 zgraditi dvorec Frajštajn (nem. Freistein, »svobodni kamen/grad«). Regalli so frajštajnskemu gospostvu očitno priključili določene posesti gospostva Gromperk in sem prenesli središče svojega deleža gromperške dediščine.

Leta 1603 je dvorec kupil Jurij gospod Stubenberg, a je zgolj štiri leta pozneje z nakupom prišel v roke plemiške rodbine Dietrichstein. Erazem pl. (leta 1612 baron) Dietrichstein je gospostvu dokupil nadaljnje posesti oziroma imenje (Sigmunda gospoda Stubenberga, Janeza pl. Gallerja, Marjete pl. Wagen in Gregorja Matetischa). V času popisa glavarine leta 1632 so bili v okviru gospostva popisani upravnik, 8 hišnih oskrbnikov, mlinar, 53 hlapcev in dekel ter 21 gostačev. Podložnikov s statusom celohubnega kmeta je bilo 45, polhubnih kmetov 5, prostosajnih podložnikov in sogornikov 11, gostačev na domcih pa 14. Popis glavarine je pečatil Janez Baltazar grof Dietrichstein. Leta 1635 so dvorec oplenili in požgali uporni kmetje. Pet let pozneje je ob popisu imenja za odmero ognjiščnega davka kot frajštajnski lastnik izpričan Sigmund Ludvik grof Dietrichstein, ki je bil hkrati lastnik bližnjih gospostev Gromperk in Zgornja Polskava. Leta 1671 je Frajštajn po delitvi dediščine med brati dokončno prevzel sin Sigmund Helfrid, ki je gospostvo prodal že leta 1679. V imenu studeniškega samostana ga je za vsoto 24.000 goldinarjev kupila priorka Marija Pečaher (Petschacher). Iz okoli tega časa upodobljen dvorec na Vischerjevi grafiki se je do danes ohranil skoraj neokrnjen. Utrjenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, ki so na grafiki delno vpeta v obzidje, pa v glavnem ni več.

Studeniške dominikanke so bile lastnice do leta 1782, ko je bil z reformami cesarja Jožefa II. studeniški samostan ukinjen, in je posest z dvorcem Frajštajn prešla v last Štajerskega verskega sklada. Leta 1828 je gospostvo od verskega fonda kupil Klemen grof Brandis (1798–1863), in v dvorcu upravljal tudi gromperško gospostvo in bukovško imenje. Za nakup Frajštajna se je okoli leta 1810 zavzemal že njegov oče Janez Krstnik (1751–1812), a je finančni patent iz leta 1811 zmanjšal vrednost denarja, zaradi česar potem do nakupa ni prišlo. Po Klemnu je posest prevzel njegov sin Anton Adrijan (1832–1907), ki je gospostvo leta 1904 prodal Sigmundu grofu Batthyányju. Med obema vojnama je bil dvorec v lasti Miroslava Auscha (tudi Auš), gospodarstvenika, upravnika in solastnika Tovarne lesa in kartona v Ceršaku pri Mariboru. V času druge svetovne vojne sta se z ženo Gizelo z najnujnejšimi stvarmi umaknila v Zagreb, medtem ko mu je nemški okupator zasegel tovarno in posest. V prijavi Ministrstvu narodnega gospodarstva Urada za obnovo NDH je navedel lastništvo dvorca Frajštajn s posestjo (205 oralov zemlje, od tega 62 oralov njiv in travnikov ter 142 oralov gozda, z gospodarskimi poslopji in žago), kar je ocenil na 2 mio. dinarjev. Po koncu druge svetovne vojne je bil dvorec podržavljen in pozneje dodeljen Kmetijskemu kombinatu Ptuj, ki je v njem uredil stanovanja za socialno šibkejše. V bližini dvorca je kombinat brez soglasja spomeniške službe zgradil sušilnico za hmelj, potem pa je dobil še soglasje za izgradnjo prizidka k njej. Investitorju je bilo izdano soglasje pod pogojem, da je naročil ureditveni načrt za ves kompleks in da je okoli grajskega vrta posadil gabrovo živo mejo.

Dvorec Frajštajn je ena najkvalitetnejših popolnoma ohranjenih renesančnih arhitektur pri nas in delo italijanskega mojstra. Sedanja zgradba je dvakrat sedemosno, nepodkleteno poslopje, ki obsega dve nadstropji nad poševno zidanim pritličjem (izven nivojska klet) in podstrešje z ležečimi majhnimi okni. Utrdbenih sestavin s stolpi, obzidjem in gospodarskimi objekti, kot jih kaže Vischerjeva grafika, ni več. Os prednje, vhodne fasade je poudarjena z mogočnim rustificiranim renesančnim portalom. Nad njim sta v vsakem nadstropju kamniti renesančni trifori, predeljeni z okroglima, na sredi odebeljenima kaneliranima stebričema. V podstrešni etaži je v osi stavbe preprosta bifora. Fasade so vodoravno deljene s kamnitimi venci, ki tečejo pod okni tako, da vključujejo okenske police. Le bifora v prvem nadstropju začelnega trakta je predelana v navadno okno. V notranjščini so v vseh etažah v vhodni osi velike veže, obokane z banjami in grebenastimi sosvodnicami. Iz njih vodijo v stranske prostore veliki kamniti in renesančno profilirani portali. Tudi vsi ostali prostori so obokani. Ker je stavba nepodkletena, so kletni prostori urejeni v pritličju. Iz veže se v vrhnja nadstropja vije kamnito stopnišče. V nadstropjih niso obokane zgolj veže, ampak večidel tudi bivalni prostori. Nekateri neobokani prostori imajo skromnejši štukaturni okras, drugi dekorativni lesen strop. Nekatere vratnice so stare, opremljene z originalnim okovjem in nasadili. Pred okoli 40-imi leti je na grajskem dvorišču stal kamnit vodnjakov venec z letnico 1643, ki verjetno simbolizira letnico obnove frajštajnskega dvorca. Venec vodnjaka je v začetku 90-ih let 20. stoletja z dvorišča izginil; kos peščenčevega kamnoseško obdelanega kamna – bržčas je šlo za venec – je še konec 90. let 20. stoletja ležal ob južni fasadi vzhodnega krila gospodarskega poslopja. Vzhodno od grajskega dvorišča danes stojijo pritlična gospodarska poslopja, ki oklepajo zaprto pravokotno dvorišče, južno od teh pa je namesto lesenega gospodarskega objekta sedaj zidano gospodarsko poslopje. Vzporedno z dvorcem stoje z grajskim parkom ločene zgradbe drvarnic, sušilnica za hmelj in remiza za kmetijsko mehanizacijo.

Z denacionalizacijo je dvorec leta 1995 pripadel upravičenki po pokojnem Miroslavu Aušu, njegovi hčerki Alici por. Černigoj, ki jo je zastopal pooblaščenec Janez Klugler. Alica je želela v dvorcu urediti trgovino, v spremljevalnih objektih pa proizvodnjo parketa, drobnih lesenih predmetov, poslovne prostore in skladišča. Ker v nameri zaradi statusa kulturnega spomenika (1992) ni uspela, pojavile pa so se tudi težave s tam živečimi stanovalci, se je še isto leto odpovedala dediščini v korist Marine Klugler. Ta je poskušala s prodajo objekta leta 2004.

Vsaj še leta 2010 so v dvorcu živeli stanovalci iz socialno šibkejših družin. Nekaj let nazaj je Frajštajn vključno s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (pristavo) kupil poslovnež Milan Slavič, ki dvorec trenutno prenavlja. Dvorec je danes deloma razkrit in zelo ogrožen, a naj bi po prenovi bil odprt za javnost kot muzej, na ogled v njem bodo predvidoma različne muzejske zbirke in postavitve.

Namembnost

Prvotna stavba je bila leta 1532 požgana s strani osmanskih Turkov. Na njenem mestu je bil okoli 1570 zgrajen nov dvorec, ki je postal sedež gospostva in rezidenca raznih (manj pomembnih) plemiških rodbin oziroma njihovih vej (npr. Stubenbergi, Dietrichsteini). Zelo verjetno so v njem bivali zgolj njihovi gospoščinski upravniki, saj so bili lastniki Frajštajna pogosto lastniki pomembnejših sosednjih gospostev (Gromperka, Rač, Studenic, Slivnice).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti

Lastniki

(?) okoli 1376, Celjski grofje

1493–pred 1511, dvorec na Spodnji Polskavi leta 1493 postavi (!) Hans Klöch z Gromperka

Pred 1511–1532, dvorec priženi Sigmund Rosenberg (oo Polona Klöch), po katerem ta dobi ime Rosenbergerhof; leta 1532 požgan s strani osmanskih Turkov, ki so se umikali po neuspešni drugi vojaški kampanji poskusa zavzetja mesta Dunaj, ki jo je organiziral sultan Sulejman Veličastni

Pred 1559, plemiška rodbina Herzenkraft

1559–1603, plemiška rodbina Regall

1559–okoli 1579, Janez pl. Regall kupi pogorišče in kmetije pri Selah ter da okoli 1570 zgraditi nov dvorec

1579–1586, Janezov sin Jurij Adam pl. Regall

1586–1601, Janezov sin Janez Adam pl. Regall z ženo Ano, roj. Haller

1601–1603, vdova Ana pl. Regall; dvorec proda Juriju gospodu Stubenbergu

1603–1607, Jurij gospod Stubenberg (1560–1620) z Vurberka in Hompoša; 1607 prodaja Erazmu pl. Dietrichsteinu

1607–1622, Erazem pl. (od 1612 baron) Dietrichstein

1622–1653, Erazmov sin Sigmund Ludvik baron (od 1631 grof) Dietrichstein (oo 1634 z Marijo Ano grofico Meggau); do njegove poroke je zaradi mladoletnosti verjetno v skrbništvu Janeza Baltazarja grofa Dietrichsteina

1635, dvorec oplenijo in požgejo uporni kmetje

1653–1679, Sigmund Helfrid grof Dietrichstein (1637–1690; oo 1666 z Marijo Izabelo princeso Gonzaga), sin Sigmunda Ludvika, najverjetneje skupaj z bratoma Francem Adamom in Jurijem Sajfridom; po delitvi dediščine leta 1671 samostojen lastnik; 1679 proda gospostvo studeniškim dominikankam

1679–1782, studeniške dominikanke; frajštajnsko gospostvo upravljajo upravniki

1687, kot studeniški upravnik v Frajštajnu izpričan Janez Darer

1700–1712, upravnik Janez Jurij Kravina

1723, kot priorka samostana se omenja Marija Konstancija, roj. pl. Widerkhern

Pred 1734, upravnik Danijel Rag

Pred 1746, upravnik Janez Vancl, leta 1746 nato Franc Anton Locatelli

1750, upravnik Janez Gmajner

1771–1783, upravnik Franc Rag

1782, studeniški samostan je ukinjen, posest pripade Štajerskemu verskemu skladu

1782–1828, Štajerski verski sklad

1828–1904, plemiška rodbina Brandis

1828–1863, Klemen grof Brandis (1798–1863); v rezidenco da prezidati Slivnico, tako da ni pogosto v Frajštajnu

1863–1904, Klemnov sin Anton Adrijan grof Brandis (1832–1907)

1904–1918?, Zsigmond/Sigmund grof Batthyány (? sin Zsigmonda (1829–1906) in Johane, roj. grofice Erdödy?), lastnik tudi Gromperka in Vartenhajma

?1918–1941, Miroslav Ausch/Auš (1882–1946) z ženo Gizelo

1941–1945, posest si prilasti nemški okupator

1946, posest je podržavljena v celoti in brez plačila odškodnine

1946–po 2010, Kmetijski kombinat Ptuj; v dvorcu so urejena socialna stanovanja

1992, dvorec je razglašen za kulturni spomenik

1995, denacionalizacija posesti, upravičenka po pokojnem Miroslavu Aušu je njegova hči Alica Černigoj, roj. Auš, ki jo je zastopal pooblaščenec Janez Klugler; še isto leto se je Alica odpovedala dediščini v korist Marine Klugler; v dvorcu še naprej stanovanja socialno šibkejših

2013, dvorec je razglašen za spomenik lokalnega pomena v Občini Slovenska Bistrica

Pred 2019, dvorec je izpraznjen, a je sameval

Pred 2021, dvorec je vključno s pripadajočimi gospodarskimi poslopji (pristavo) kupil poslovnež Milan Slavič. Dvorec se trenutno prenavlja in naj bi bil po prenovi odprt za javnost kot muzej, na ogled bodo različne muzejske zbirke in postavitve.

Dvorec Frajštajn v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec Frajštajn na stari razglednici (1910) © Ivan Jakič

Dvorec z vzhoda (©Igor Sapač)

Pročelje dvorca s portalom (©Igor Sapač)

Dvorec z zahoda (©Igor Sapač)

Dvorec z juga (©Igor Sapač)

Obokan prostor (©Igor Sapač)

Ostrešje (©Igor Sapač)

Spodnja Polskava 299, Spodnja Polskava, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, dvorec Frajštajn (EŠD 6914).

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Ferdinand Graf von BRANDIS, Das Familienbuch der Grafen von Brandis, Baden bei Wien 1889.

Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823, 1. Band (A–E), Schloss Senftenegg 1967.

Matjaž GRAHORNIK, Demografska in zemljiškoposestna podoba Dravskega polja v drugi polovici 17. stoletja, magistrsko delo, Maribor 2015.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, 1, Graz 1885.

Jože KOROPEC, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985.

Jože KOROPEC, Polskavska zemljiška gospostva, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 7–70.

Simona KOSTANJŠEK BRGLEZ, Slike Leopolda Kupelwieserja v Slivnici pri Mariboru, v: Umetnostna kronika, 55, 2017, str. 3–12.

Tina KOŠAK, Slikarska zbirka v dvorcu Betnava, v: Dvorec Betnava, Castellologica Slovenica 1, 2018, str. 289–321.

Franci LAZARINI, Klemen grof Brandis – politik in umetnostni naročnik, v: AHAS, 21/1, 2016, str. 75–91.

Franci LAZARINI, Grofje Brandis – umetnosti naročniki na Štajerskem, v: AHAS, 24/2, 2019, str. 167–192.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band I: Abele bis Juritsch, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1, Graz 2020.

Franc PAJTLER, Frajštajnski in pragerski dvorec, v: 750 let župnije sveti Štefan na Spodnji Polskavi, 1999, str. 85–89.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Hans PIRCHEGGER, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 2. Teil: Die Stubenberger, ihre Zweige, ihr Besitz und ihre bedeutendsten Dienstmannen, Graz 1955.

Rudolf Gustav PUFF, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1. knjiga: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.

Georg Matthäus VISCHER, Topographia Ducatus Stiriæ, Græcii (po) 1681.

Andreja VOLAVŠEK, Sp. Polskava–Frajštajn, v: Varstvo spomenikov, 29, 1987, str. 346.

Johann Baptist WITTING, Brandis, v: J. Siebmacher’s grosses und allgemeines Wappenbuch. IV/7: Steiermärkischer Adel, 1919–1921, stolpec 282–291.

Constantin von WURZBACH, Brandis, v: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 2, 1857, str. 114.

E-heritage, http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=6914 (Spodnja Polskava – Grad Frajštajn)

Data Matricula, https://data.matricula-online.eu/sl/

Bistričan–dvorec Frajštajn, https://bistrican.si/index.php?option=com_k2&view=item&id=713%3Advorec-sp-polskava-freistein&Itemid=871&fbclid=IwAR0E-2UUiH-c6FtPvkFLlT74d_BJnR1e1Y1yk8kKGCuaphAfnLJ1xSqBgiQ

Geni–Sigmund grof Batthyány, https://www.geni.com/people/Sigismund-Graf-Batthy%C3%A1ny/6000000016773095400

Wikipedia–dvorec Frajštajn, https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Frajštajn

Židovski biografski leksikon, https://zbl.lzmk.hr/?p=337 (Ausch, Miroslav)

Holocaust Survivors and Victims Database, https://www.ushmm.org/online/hsv/person_view.php?PersonId=7554371 (Ausch, Miroslav)

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji