Fala

Leta 1091 ustanovljeni benediktinski samostan Šentpavel v Labotski dolini (St. Paul im Lavanttal) se je kmalu uveljavil kot duhovno, kulturno in gospodarsko središče Koroške. Gmotna sredstva za delovanje šentpavelskih benediktincev so prinašala posestva, ki so jih prejemali v dar do 14. stoletja. Največjo zaokroženo posest na Štajerskem in temelj za širitev šentpavelskega samostana v Dravsko dolino je predstavljala ogromna lovrenška posest. Sedež šentpavelske dravske oz. štajerske posesti je sprva predstavljal trg Lovrenc na Pohorju. (Vsaj) v zgodnjem 13. stoletju so dali benediktinski opati na bližnji vzpetini v bližini lokacije današnjega dvorca postaviti grad in sedež je bil nato iz nekoliko odročnega Lovrenca prenesen nižje v Dravsko dolino, v Falo. Ostanke falskega gradu je mogoče danes zaznati zgolj v konfiguraciji zemljišča. Pred tremi desetletji je Ivan Stopar še lociral dele zunanjega in notranjega jarka, medtem ko je nekdanje grajsko jedro skrivala kopa vrh nekdanjega grajskega platoja.

V Fali nameščen šentpavelski upravnik je bil neposredno podložen samostanskemu opatu. Upravniki falskega gospostva so oskrbovali grad ter imeli v rokah nižje in pozneje tudi višje sodstvo. Načeloma so se menjavali vsako leto, a so nekateri službo upravljali dlje časa. Prva pisna omemba falskega gradu (in domo Volmari apud Valle) je iz leta 1245, ko je Volmar sestavil neko listino za šentpavelski samostan. Vallis v tem primeru ni pomenil doline, ampak je označeval brzice (nem. Wasserfall), po katerih je grad dobil ime in ki jih je do regulacijskih del na začetku 19. stoletja na območju tamkajšnje ožine oblikovala reka Drava. Na tem mestu so se morali splavi, šajke in druga rečna prevozna sredstva pogosto ustavljati in zaradi varnosti preložiti tovor.

Falski upravniki so v srednjeveških listinah označeni kot »die von der Fall«, pa tudi »von Gevelle« in »Gfällner«. Leta 1266 se na dvoru češke kraljice Margarete omenjata falska viteza Hugo in Hartung. Leta 1291 se v listini med pričami omenjata falska viteza Konrad in Henrik, osem let pozneje (1299) pa falski vitez Herman. Leta 1318 je izpričan neki drugi falski vitez Hartung z ženo Gizelo, leta 1340 pa se omenja Albert Falski (Albrecht von Gevell). (Nek drugi?) Albert Falski je bil leta 1377 namestnik v Gradcu. Od začetka 15. stoletja so se vlekla nesoglasja in razprtije med šentpavelskim samostanom ter vse bolj vplivnimi Celjskimi grofi. Leta 1407 je na pobudo Hermana Celjskega falski grad razdejal oskrbnik mitnice na Muti Oto (pl.) Pergauer, ki je tedaj požgal tudi lovrenški trg in uničil falsko zidno zaporo (t. i. turški zid). To je bila utrdba, s katero je bilo mogoče ob napadu sovražnika zapreti dolinsko pot ob Dravi. Zaporo, ki je bila tesno povezana s falskim gradom in gospostvom, so pozidali vsaj do 14. stoletja; leta 1372 jo je varoval neki podložnik, označen kot »Portam bey dem Tor«. Tudi v letih 1439 in 1442 so vojaki grofa Friderika Celjskega oropali in porušili šentpavelski trg ter povzročili veliko škodo na samostanskih posestvih.

Zametek današnjega dvorca Fala je morda nastal kmalu po razdejanju falskega gradu letu 1407. Arhivskih podatkov, kdaj je bil dvorec zgrajen, zaenkrat ni. Vsekakor se je to zgodilo pred letom 1542, ko je bil ob imenjski cenitvi dvorec z gospostvom ocenjen na 794 imenjskih funtov. S tem je bilo falsko gospostvo eno največjih na ozemlju (Spodnje) Štajerske. Zaradi svoje lege na obeh dravskih bregovih, sodnih in (ribo)lovnih pravic, mitnic, pomembnih romarskih krajev, obsežnih gozdnih-, travniških-, vinogradniških- in drugih parcel je od nekdaj predstavljalo pomemben zemljiško-gospodarski sedež. Leta 1550 je dal šentpavelski opat Jakob Pächler (opat 1550–1558) zaradi pogostih vpadov osmanskih Turkov utrditi stavbo in zaporo ob Dravi. Da je lažje prišel do finančnih sredstev, je dal gospostvo v zakup Luki baronu Zeklu (ponem. iz Székely), mdr. lastniku sosednjega gospostva Viltuš na levem dravskem bregu; zakupnina je znašala 6.000 goldinarjev. Dolgoletni opat Vincenc Lechner (opat 1583–1616) je falsko gospostvo celo zapisal svojemu bratu Nikolaju. Zadeve so se uredile za časa vplivnega opata Hieronima Marchstallerja (opat 1616–1638). Njegovo delovanje je popolni izraz katoliške prenove 17. stoletja. V samostanu je uvedel strogo meniško disciplino, večino odtujenih posesti, tudi Falo, pa je po dolgotrajnih sodnih procesih uspel povrniti samostanu. Marchstaller je v falskem dvorcu tedaj ustanovil samostan in nastavil prefekta. V njem so živeli redovni bratje, zaposleni na gospostvu, pa tudi profesorji in tam študirajoči kleriki. Prvotni dvorec, kakršen je stal v 16. ali morda že v 15. stoletju, je bil sorazmerno skromna stavba, kot razberemo iz njegovega opisa v urbarju iz leta 1638. Po njem je imel tri lepe sobe, tri velike izbe, dvorano ali salon, dve kleti, obokano kuhinjo in shrambe, izbe za služinčad ter precej veliko kapelo sv. Miklavža (Nikolaja). V poznejših letih so dvorec preuredili in povečali ali celo na novo pozidali, saj kaže Vischerjev bakrorez bistveno razširjeno stavbno zasnovo. Stavbni razvoj dvorca še ni natančno preučen, razvidni pa so številni arhitekturni elementi, ki jih lahko umestimo v 17. stoletje.

Šentpavelski samostan je falsko gospostvo imel v lasti do leta 1782 oz. 1787, ko je bila ustanova z reformami cesarja Jožefa II. ukinjena in je postala državna last v okviru koroškega Verskega sklada. Dvorec je bil konec 18. stoletja nadstropen, z ducat bivalnimi sobami, kuhinjo, štirimi obokanimi prostori in z žitno kaščo. K stavbi so mdr. sodili hiša za služabnike, opekarna, pristava, vrtna hiša in steklenjak, medtem ko je večja klet za skladiščenje vina bila (še) v Selnici. V zasebnih rokah se je falsko gospostvo z istoimenskim dvorcem vnovič znašlo oktobra 1824, ko ga je država na dražbi prodala veletrgovcu Ferdinandu Martinu Liebmannu (1781–1863), poznejšemu (od 1831) baronu Rastu. Za nakup gospostva naj bi Liebmann odštel 123.500 goldinarjev. Takoj po nakupu se je lotil obnove dvorca, že leta 1827 je dal do falskega dvorca zgraditi tudi most čez Dravo. Most sicer ni bil dolgega trajanja, saj ga je po devetih letih (1836) uničil plavajoči led. Z levim dravskim bregom je bila nato vpeljana povezava z brodom. Leta 1859 se je (tedaj že) baron Rast dokončno ustalil v mestu Coburg. Falsko gospostvo je leta 1860 prodal Kunu Avgustu Petru vitezu Kettenburgu (1811–1882; od leta 1863 baron). Že petnajst let pozneje je baron Kettenburg gospostvo prodal grofovskima zakoncema Giovanniju in Karolini Zabeo. Ob tem nakupu je falsko gospostvo obsegalo 4.642 ha. Po Karolinini smrti leta 1894 je materin polovični delež pripadel najstarejšemu sinu Alfonsu (* 1864), ki je po očetovi smrti štiri leta pozneje postal edini falski lastnik. V njegovem zakonu iz leta 1896 z grofico Elelio di Velo se je rodilo sedem otrok, sin Giovanni Prosdocimo in šest hčera. Kot papežev tajni svetnik je bil Alfons od leta 1888 razpet med življenjem na Fali in v Italiji. To se je še poglobilo po smrti očeta Giovannija (1898) ter stricev Marca (1839–1895) in Antonia (1821–1906), ko je podedoval obsežno rodbinsko posest v Padovi. Po poroki najstarejše hčerke Marie Karoline (* 1899) leta 1927 s konjeniškim stotnikom Pavlom Glančnikom iz Maribora, se je Alfons preselil na rodbinsko posest v Padovo. Tam je umrl leta 1932. Po njegovi oporoki sta falsko gospostvo v polovičnih deležih dedovali hčerki Maria Karolina in Francesca. Mlajša Francesca (* 1908) je svoj delež leta 1936 prodala sestri in njenemu možu. Glančnik naj bi v času II. svetovne vojne simpatiziral z nemškim okupatorjem.

Po koncu druge svetovne vojne je dvorec prešel v družbeno last. V povojnem obdobju se je večina njegove bogate grajske opreme izgubila ali pa so jo uničili stanovalci. Leta 2006 je dvorec (s tedaj še tremi stanovalci) prevzel podjetnik Milan Slavič in ga postopoma obnovil. Istega leta je bil dvorec razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena in kot tak vpisan v Register nepremične kulturne dediščine. Ob vikendih in po predhodnem dogovoru (na e-naslovu: info@gradfala.si) je odprt v turistične namene, v njem se odvijajo tudi posamezne kulturne prireditve, poroke ipd.

*   *   *

Današnji dvorec je sestavljen iz dveh funkcionalno ločenih, a arhitektonsko povezanih enot, gosposkega in gospodarskega dela. Gosposki del sestavlja skupina delno nadstropnih, delno enonadstropnih stavb, razvrščenih okoli pravokotnega dvorišča z zasuto cisterno in novejšim bazenom. Del vzhodnega trakta je v pritličju zaprt z arkadnimi okni, v nadstropju pa so prave stebriščne arkade s križnimi oboki na hodniku. V vzhodni trakt je vpeta baročna kapela s stolpičem, kritim s čebulasto kapo. Kapela razpada, obok v notranjščini je bil sesut že v Stoparjevem času (okoli 1990). Na zahodni strani je dvorišče zaprto z visokim zidom. Na vrhu portona je na notranji strani vzidana heraldična opečna rozeta barona Kettenburga iz šestdesetih let 19. stoletja. V nišah zidne ograde sta na dvoriščni strani dve klasicistični opečni ženski figuralni plastiki v naravni velikosti. Na severni in zahodni zunanjščini severnega trakta so na oknih prvega nadstropja kovane mreže iz 17. stoletja, okna v pritličju pa so predelana. H gosposkemu kompleksu se na južni strani prislanja gospodarski del dvorca. Pravokotno dvorišče obdajajo enonadstropne gospodarske stavbe z nekdanjimi stanovanji za grajsko osebje. V pritličju na južni zunanjščini in v nadstropju severnega stanovanjskega trakta so ohranjena okenca s pravokotnimi renesančnimi kamnitimi okviri, druga okna so predelana. V ta del stavbnega kompleksa vodi pot skozi obokano vežo, ki je imela nekdaj na zunanji strani rustičen renesančni portal. Od njega je ostala le preklada, saj so podboja v drugi polovici 20. stoletja zaradi razširitve vhoda razbili. Sredi grajskega parka je klasicističen paviljon pravokotnega tlorisa, pozidan kot antični tempietto, s štirimi okroglimi stebri pred prednjo fasado. Po zadnjih podatkih ima dvorec viteško dvorano, 18 grajsko opremljenih soban, 13 prostorov, ki so bili nekdaj namenjeni služinčadi, grajsko ječo, kapelo sv. Miklavža, gospodarsko dvorišče s pivnico in ledenico.