Črnci

Dvorec stoji na nadmorski višini 217 m, na ravnini Apaškega polja, na nekdanjem poplavnem območju reke Mure, tik ob glavni cesti med Gornjo Radgono in Tratami oziroma Cmurekom. Ves kompleks je strogo simetrično zasnovan ter podrejen 600 m dolgi ravni prostorski osi, ki je postavljena v smeri od juga proti severu in pravokotno na glavno cesto. Cesta kompleks dvorca reže na dva dela. Manjši del na južni strani ceste in na južnem koncu prostorske osi ima značaj pristave in je sestavljen iz gospodarskih poslopij, trikrilno simetrično razporejenih v obliki črke U okoli dokaj velikega podolžnega pravokotnega oziroma rahlo trapezastega obzidanega gospodarskega dvorišča. Večji del kompleksa na severni strani ceste je sestavljen iz eno do dvonadstropne rezidenčne stavbe sredi ograjenega vrta oziroma predvrta, štirih manjših pritličnih stranskih poslopij ob manipulativnem dvorišču, obsežnega obzidanega območja nekdanjih parterno urejenih parkovnih površin, neograjenega območja nekdanjega sadovnjaka z drevoredom na lokaciji sedanjega nogometnega igrišča, nekdanjega parkovno preurejenega naravnega obmurskega gozdička in prosto stoječe kapele sv. Janeza Nepomuka na severnem koncu prostorske osi.

Celoto je na lokaciji porušenega manjšega srednjeveškega dvora kot razkošno občasno rezidenco okoli leta 1614 začel graditi Žiga Friderik (Siegmund Friedrich) I. baron in od leta 1623 grof Trauttmansdorff (1571–1631), ki je bil lastnik zemljiškega gospostva in gradu Negova ter zlasti kot vojskovodja in diplomat vključen v pomembno politično dogajanje na habsburških vladarskih dvorih v Pragi in Gradcu. Nova rezidenca, poimenovana z značilnim imenom Freudenau, je bila namenjena predvsem njegovi ženi Mariji Izabeli (Maria Isabella), roj. pl. Riederer zu Paar († 1655), ki je bila okoli leta 1600 na dvoru v Gradcu dvorna dama nadvojvodinje Marije Ane Bavarske (1551–1608). Gradbena dela so vzporedno s prenovo kompleksa gradu Negova in gradnjo palače v Gradcu potekala več let in so bila zaključena najpozneje leta 1631. Njihov potek je mogoče analizirati zlasti na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor. V prvi tretjini 17. stoletja izoblikovana osnovna grajena arhitekturna stvaritev je dokumentirana na grafični upodobitvi Georga Matthäusa Vischerja iz okoli leta 1681 in jo je mogoče umetnostnozgodovinsko ovrednotiti kot enega prvih primerov uresničitve arhitekture podeželskih oziroma primestnih paladijevskih vil v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Arhitekturna osnova za gradnjo dvorca Črnci je bil načrt vile Godi blizu Vicenze v Italiji iz 16. stoletja, ki je bil prvič objavljen leta 1570 v knjižnem delu I Quattro Libri dell’Architettura arhitekta Andrea Palladija (1508–1580). Poleg Palladijeve arhitekture je bilo pomembno izhodišče za oblikovanje posameznih elementov dvorca Črnci tudi arhitekturnoteoretsko delo Sebastiana Serlia. Pri gradnji je več let sodeloval stavbenik italijanskega porekla Pietro Valnegro oziroma Peter Vläneger iz Gradca († 1639), ki je bil po letu 1625 povezan tudi z gradnjo dvorca Eggenberg v Gradcu. Glavni načrt za gradnjo dvorca Črnci je domnevno izdelal v Gradcu delujoči arhitekt lombardskega rodu Giovanni Pietro de Pomis (1569–1633). Posebna oblika dvorca je posledica dogajanja v Gradcu in na tamkajšnjem notranjeavstrijskem dvoru v prvih dveh desetletjih 17. stoletja. Dvorec je bil eden zgodnejših za ženo zgrajenih dvorcev v srednji Evropi. Obenem je imel že na začetku tudi funkcijo upravnega središča dela podeželske zemljiške posesti. Z dvorcem Črnci se v zgodnjem 17. stoletju začne zgodovina baročne arhitekture na Slovenskem. Bil je prva arhitekturna stvaritev na slovenskih tleh, ki je v obdobju, ko so bile tu povsem uveljavljene poznogotske in renesančne oblike, napovedala nove baročne slogovne usmeritve. V kompleksu dvorca je bila najpozneje v drugi polovici 17. stoletja prvič na slovenskih tleh uresničena velika ravninska parkovna zasnova z dolgo prostorsko osjo v navezavi na glavno os rezidenčne stavbe. S parkom so prvotno zasnovo dvorca iz prve tretjine 17. stoletja dopolnili, a njenih osnovnih značilnosti niso spremenili ali okrnili.

Po smrti Žige Friderika I. grofa Trauttmansdorffa leta 1631 je dvorec pripadel njegovi vdovi Mariji Izabeli, ki ga je leta 1635 prodala. Nato so se lastniki dvorca razmeroma hitro menjavali. Med lastniki je bil tudi Jurij Ludvik grof Schwarzenberg (1586–1646) – diplomat, politik, vrhovni dvorni maršal, vitez Reda zlatega runa in general Vojne krajine, ki je dvorec kupil leta 1641 in ga obdržal do smrti v njem. Med letoma 1664 in 1692 je bil dvorec v lasti Ferdinanda Ernesta grofa Trauttmansdorffa (1637–1692), ki je ob njem najverjetneje uredil dolgi osni park. V drugi polovici 18. stoletja, najverjetneje okoli leta 1765, ko je bil dvorec v lasti Franca Antona Krištofa grofa Stürgkha (1734–1791) so na severnem koncu parka zgradili novo prosto stoječo poznobaročno kapelo sv. Janeza Nepomuka. Leta 1792 je že zelo dotrajani dvorec kupil Kajetan grof Wildenstein (1761–1824) in ga do leta 1794 obsežno prenovil in predelal ter mu dal novo podobo, ki se je poskusila zgledovati po razkošnih poznobaročnih dvorcih na območju Svetega rimskega cesarstva in Francije, a je z racionalistično zadržanim oblikovanjem obenem že povsem razločno napovedala uveljavitev novega slogovnega obdobja – klasicizma. Korenita preobrazba je ohranila osnovno zasnovo iz 17. stoletja, na drugi strani pa ustvarila povsem novo preobleko, ki je kompleksu odvzela značaj rezidence po vzoru italijanskih manierističnih vil in mu dala prepoznaven srednjeevropski nadih. Rezidenčno stavbo so na bočnih straneh razširili in jo opremili s povsem novo fasadno členitvijo.  Dvorec Črnci je v predelani obliki postal prepoznavna postbaročna in obenem protoklasicistična arhitekturna stvaritev, ki se enakovredno ozira proti baroku na eni strani in proti klasicizmu na drugi strani. Z zgledovanjem po mogočnih baročnih dvorcih absolutističnih vladarjev je zrcalil vnaprej na neuspeh obsojene obupne poskuse starega plemstva po zaustavitvi toka časa in njegovo preusmeritev v obratno smer. Z obsežno predelavo kompleksa črnskega dvorca v poznem 18. stoletju se njegova gradbena zgodovina ni zaključila in v 19. stoletju ter v prvi polovici 20. stoletja je bil pod različnimi lastniki deležen še vrste bolj ali manj obsežnih gradbenih posegov, ki sicer arhitekturne zasnove iz 17. in 18. stoletja niso korenito spremenili, a so kljub temu in parcialnemu značaju navkljub zanimivi z umetnostnozgodovinskega in širšega kulturnozgodovinskega vidika. Z zornega kota raziskav umetnosti v obdobju zatona plemstva so še posebno zanimivi posegi med letoma 1907 in 1941, ko se je dvorec prelevil iz podeželske plemiške rezidence v občasno rezidenco znamenite podjetniške družine Meinl. Neznani arhitekt, ki je – najverjetneje okoli leta 1925 oziroma med letoma 1924 in 1930, v obdobju uveljavitve sloga art déco – načrtoval preureditev bivalnih prostorov v pritličju dvorca Črnci, se je pri tem zgledoval po prepoznavnih interierjih arhitekta Adolfa Loosa (1870–1933) z zgodnjega 20. stoletja. Zgovorne so tudi dokumentirane parcialne predelave, ki jih je bil dvorec Črnci deležen v obdobju nacizma oziroma nemške okupacije med drugo svetovno vojno in v obdobju komunizma v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

Od leta 1946 je bil v rezidenčni stavbi dvorca t. i. dom za stare in onemogle, po letu 1950 pa je bil ves kompleks namenjen za potrebe kmetijske zadruge, sprva poimenovane Živinorejsko-poljedelsko gospodarstvo Črnci, nazadnje pa Kmetijstvo Črnci. Leta 1967 je bila rezidenčna stavba dvorca deležna prvih obsežnejših obnovitvenih posegov po drugi svetovni vojni, leta 1986 pa so celovito obnovili njeno zunanjščino. Po stečaju podjetja Kmetijstvo Črnci leta 1995 je rezidenčna stavba dvorca ostala prazna in je začela naglo propadati. Leta 2000 jo je kupil podjetnik Štefan Ščančar iz Skakovcev v Prekmurju, vendar ni uspel uresničiti načrtov in je stavba ostala prazna in v propadajočem stanju. Sedaj je kompleks dvorca v lasti različnih lastnikov, deloma tudi v lasti Občine Apače, in nezadržno propada, kljub temu, da je kot celota razglašen za kulturni spomenik in ima velik pomen za razumevanje kulture plemiških dvorcev v tem delu Evrope med 17. in 20. stoletjem.