Brdo pri Lukovici

Dvorec Brdo stoji na nizki vzpetini, na severni strani naslanjeni na hrib, v neposredni bližini je župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z obzidanim pokopališčem (tu je tudi grob pisatelja Janka Kersnika) iz 18. stoletja okoli nje ter župnišče, čisto zraven pa je bila včasih poštna postaja »ki ji pravijo Podpeč ali Lukovica« (Valvasor). Ob gradu je grajski park z ribnikom ter gabrov in kostanjev drevored, ki sta ovrednotena kot spomenika oblikovane narave. Dvostranski oblikovani gabrov drevored je bil zasajen v 1. polovici 19. stoletja in vodi od gradu do drevesnega rondoja na severu. Dvostranski kostanjev drevored je bil zasajen v 2. polovici 19. stoletja in vodi do gradu ob zahodni dostopni poti.

Gospostvo Brdo se v listinah omenja z nemškim imenom Eck, Ekk, Egkh, ki izhaja iz naravne danosti nizke podolgovate vzpetine. Zemljiška posest je sprva pripadla Gallenbergom, na kar kažeta omembi Brda v listinah iz štiridesetih let 14. stoletja, zadevajoči tudi samostan v Mekinjah. Leta 1436 se je Brdo začelo omenjati kot dvor (Hof), ki je bil očitno last Celjskih grofov. Takrat je najverjetneje šlo za nizko neutrjeno stolpasto stavbo. V času kmečkega upora leta 1515 so dvor hudo poškodovali uporni kmetje, o čemer poroča tudi Valvasor.

Kmalu zatem je začel  Janez (Hans) pl. Lamberg s Črnelega graditi renesančni utrjeni grad, dokončal pa ga je njegov sin Andrej leta 1552, o čemer priča tudi ohranjen grb in napis na plošči nad glavnim kamnitim rustičnim portalom na zahodni steni, ki se v prevodu glasi: »1552. Zgradbo je začel graditi plemeniti in vzvišeni gospod Janez pl. Lamberg iz Črnela in Mengša, nato pa jo je z božjo pomočjo dokončal njegov sin Andrej iz Črnela in Jabelj«.

Stavba je bila prvotno zasnovana kot trdnjavski grad italijanskega tipa s štirimi trakti okrog kvadratnega dvorišča, ki je bil na vogalih utrjen s stolpi. Zunaj celoto zaključuje bogat konzolni podstrešni venec, dvorišče pa so obdajale trinadstropne arkade na toskanskih stebrih. Arkadni sistem je bil izveden vsaj na treh stranicah dvorišča, verjetno je bil nekoč tudi na vhodni strani, kjer je bilo v baroku zgrajeno mogočno dvojno stopnišče. Dvorišče je danes do tal podrto in zaraščeno.

Po smrti Andreja Lamberga ga je kot grajski gospod 1588 nasledil sin Žiga Friderik Lamberg in gospodaril naslednjih deset let (1588–1598), nato je graščak do svoje smrti 1620 postal njegov brat Herbert Lamberg. Njega je nasledil sin Janez, ki je poleg gospostva podedoval tudi veliko dolgov in je bil prisiljen grad zastaviti (1622–1624) in pozneje malo pred letom 1635 tudi prodati. Sprva (1622) ga je za dve leti zastavil Antonu Pečoviču (Petschauiz), potem pa ga je dobil v zakup Janez Jožef Taller, ki ga je pred 1635 tudi odkupil (1648 je bil najemnik Krištof Otto, zatem pa njegov zet Ferdinand Siebenegk). Ko je Taller leta 1670 umrl brez potomcev, je ženi Elizabeti zapustil mdr. graščino Brdo. Ta ga je takoj prodala naprej grofu Janezu Ludviku Hohenwartu, ki je grad še isto leto prodal baronu Ferdinandu Ernestu Apfaltrerju. Ta se je čez sedem let poročil z njegovo hčerjo Ivano Felicito Apfaltrer. Pod rodbino Apfaltrerjev je dvorec ostal med letoma 1670 in 1740.

Ferdinand Apfaltrer se je lotil prenove in modernizacije grajske stavbe. Pred tem so namreč kmetje ob svoji vstaji ali uporu pustili veliko razdejanje. Valvasor poroča, da so razbili vsa vrata, line in okna, izpulili železne okenske mreže in palice iz zidov, uničili hodnike in razbili obklesane kamne. Kmalu zatem je v grad še treščilo in se je vžgal, kar je prav tako povzročilo veliko škode. Mdr. je dal zgraditi reprezentančno baročno stopnišče. Prezidave so pripisane v Gradcu rojenemu ljubljanskemu arh. Johannu Georgu Schmidtu. V bližini so postavili tudi pristavo in uredili parkovni nasad z ribnikom. Po Ferdinandovi smrti 1703 je posestvo podedoval sin Janez Gotfrid.

Po njegovi smrti leta 1740 so (po predelavah) dvorec kupili kamniški Lambergi, in sicer grof Franc Bernard. Ko se je ta naveličal življenja na Brdu, je leta 1757 predal posest sinu Francu Adamu. Ta je prevzel tudi pomembno službo deželnega glavarja na Kranjskem, Goriškem in Gradiškem. Njega je 1803 nasledil sin Janez Nepomuk Lamberg, ki je leta 1805 s prisvojilno listino postal lastnik vseh očetovih gospostev. Toda še preden je uradno postal lastnik te velike dediščine, je 1803 gospostvo Brdo s pridruženima gospostvoma Volčji Potok in Groblje prodal odvetniku dr. Janezu Burgerju. Ta je v času Ilirskih provinc postal tudi župan (mer). Dogodek, ko so kmetje v Črnem grabnu pobili francosko posadko in naj bi Burger potem marsikomu kot advokat rešil življenje, je popisal njegov pravnuk in kasnejši lastnik gradu, pisatelj Janko Kersnik v romanu Rokovnjači.

Burger je imel dve hčeri, Ivano in Pavlino. Brdo je 1823 podedovala Ivana, od 1811 poročena z vitezom Adamom Ernestom Höffern-Saalfeld. Aprila 1832 je posest izročila svojemu možu, a ta se je že čez par tednov solastništvu odpovedal, poleg tega je že 1834 umrl. Lastnica je tako vse do smrti 1879 ostala ona. Njeni hčeri Viljemina in Berta sta podedovali vsaka polovico posesti. Berta se je poročila s sodnim uslužbencem Josipom Kersnikom. Imela sta šest otrok. Najstarejši je bil sin Janko, kasneje notar na Brdu, deželni poslanec, župan lukoviške občine in pisatelj, ki je 1883 tudi podedoval celotno posest. Na svojem gradu je do svoje smrti 1897 opravljal notarsko službo. Gospostvo je podedovala mati Berta, njej pa je kot dedič sledil vnuk Anton Kersnik (1911) in potem njegov sin France.

Leta 1937 so ob štiridesetletnici smrti Janka Kersnika v steno jugozahodnega stolpa vzidali spominsko ploščo. Ob nemški okupaciji 1941 so Nemci celotno družino Kersnik preselili v Srbijo, grad s posestjo pa podržavili. 18. maja 1943 je bil v gradu s strani partizanov podtaknjen požar, in sicer naj bi bili razlog Nemci v njem, vendar le-teh tam takrat ni bilo. Ko so se domači po vojni vrnili iz izgnanstva, so želeli vrnjeno jim stavbo obnoviti, a jim oblasti tega niso dovolile, tako da je grad, ki je bila brez strehe, postopno propadal. (Predsednik CK ZKS je celo predlagal, naj se ruševine umaknejo in zgradi na tistem mestu stanovanjski blok). Medtem ko je bilo lastniku po vojni prepovedano grad obnavljati, pa so oblasti že leta 1951 pisale lastniku, da naj že kaj ukrene, ker da ruševine postajajo nevarne. Naslednje leto je bil zavarovan predvsem zahodni del gradu, ki je spomeniško najbolj značilen. Obnovili so jugozahoden stolp, kamor so 1952 ponovno vzidali spominsko ploščo pisatelju Janezu Kersniku. V šestdesetih letih so popustili nosilni arkadni stebri, nato še oboki in notranji stropi in stavba se je počasi začela sesipati. Leta 1968 so se sicer začela konsolidacijska dela, vendar so utrdili le južno fasado ter jugozahodni stolp. V devetdesetih letih je bil s fundacijo »Kulturni tolar« priskrbljen denar za obnovo oboda dvorca, 1996 se je začela stabilizacija jugozahodnega oboda. Danes je rekonstruirano zunanje zidovje stavbe.

Ohranilo se je nekaj družinskih portretov in drobnih predmetov iz nekdanje pisateljeve zapuščine. France Stelè je v svojih Terenskih zapiskih omenil sliko Igralec pri mizi, ki je bila takrat (1923) v lasti dr. Antona Binter v Kamniku in da je bila iz gradu Brdo. Iz nekdanje lamberške grajske kapele naj bi bila poznogotska Marija z Detetom (1450–1460), ki naj bi jo rešil župnik in so jo Kersnikovi pozneje podarili Narodni galeriji (Stopar; Potočnik; sicer se kot provenienco navaja ž. c. na Brdu).