Bizeljsko

Posavska

Gospostvo Bizeljsko (Wisell) je prvič izpričano leta 1251 kot gospostvo v lasti krške škofije, po katerem so od leta 1278 poimenujejo vitezi Bizeljski (von Wisell). Prvotna grajska stavba, ki je bila zgrajena v poznem srednjem veku kot obodni grad, je prvič izpričana leta 1404 v urbarju krške škofije.

Danes kaže grad Bizeljsko značilno podobo renesančnega gradu z okroglima vogalnima stolpoma s poševnima pritličjema. Grajska stavba s pripadajočimi poslopji je umeščena na kopastem hribu, do gradu vodi cesta, ki pelje okrog hriba. Štiri trakti enonadstropnega grajskega poslopja oklepajo arkadno dvorišče z arkadnimi slopi v pritličju in okroglimi stebriči v nadstropju. Na dvorišču je ohranjena kamnita cisterna. Štirinadstropni stolp obdaja kordonska palica. Notranje dvorišče obdajajo štirje trakti, ki jih povezujejo dvonadstropne arkade, obokane s križnim obokom. Ob vhodu v grad je bila leta 1623 prizidana grajska kapela z bogato ornamentiranim portalom s segmentnim zatrepom in stranskimi volutami in tristranim zaključkom. Znotraj obzidanega pregradnja so ohranjeni ostanki gotske pomožne ali gospodarske stavbe z delno ohranjenimi gotskimi profili oken, ki so zazidani.

Poročilo o stanju grajski orožarne v letih 1442 in 1443 v krških računskih knjigah izpričuje, da je bil grad pred sredino 15. stoletja dobro založen z orožjem. Medtem ko se je uspešno ubranil Turkov, pa mu kmečki upori leta 1515 in 1575 niso prizanesli. Med Napoleonovimi obleganji so v njem prebivali francoski vojaki. Arkadni hodnik in tri sobe v prvem nadstropju ter notranjščina kapele krasijo štukature iz  druge četrtine 18. stoletja.  Na steni arkadnega hodnika v prvem nadstropju sta dve štukirani reliefni upodobitvi bakanalov po prevodni grafiki po invenciji flamskega kiparja Françoisa Duquesnoya (1597–1643). V nekdanji biljardi (glavni) dvorani je na stropu prizor Abela in Kajna v štuku, obdana s vegetabilno ornamentiko in puti s izrazito plastičnim detajlom nog, ki molijo iz stropa. Štukature kažejo paralele z bližnjim gradom Podsreda in pa s štukaturami v gradu Rače, ki je bil prav tako kot Bizeljsko v lasti Tattanbachov, nato Wildensteinov. S štukom je okrašen tudi celoten obok kapele. Osrednji prizor z angeli muzikanti je obdan z rastlinskim vzorcem ob strani pa so v medaljonih buste z antikizirajočimi podobami. Kompozicijo dopolnjujejo skoraj polnoplastične podobe ptic. V kapeli so monumentalen glavni oltar iz začetka 18. stoletja in dva stranska  ter poznobaročna prižnica; dobršen del lesenih oltarnih plastik je propadel oziroma je bil odnesen v desetletjih po drugi svetovni vojni.  Nekaj kipov iz kapele so sredi petdesetih let 20. stoletja shranili v brežiškem muzeju, kamor so prenesli tudi klasicističen  lestenec iz glavne dvorane. Mašno posodje in relikviariji, ki so bili v kapeli še desetletje po koncu vojne, so bili pozneje odneseni. Zakristijska omara je delo istega mojstra kot prižnica. Kapela je utrpela poškodbe v velikem potresu leta 1895.V bivalnih prostorih v prvem nadstropju je ohranjenih tudi nekaj emajliranih peči in klasicistična dekorirana lesena vrata.

Grajski prostori so bili že pred koncem 19. stoletja razmeroma preprosto opremljeni, saj naj bi Veriand Alojz knez Windisch-Grätz  (1790–1867), sicer lastnik bližnjih gradov Podsrede in Podčetrtka ter dvorcev Haasberg, Trebnik, Oplotnica in Slatna pri Litiji in gradu Bogenšperk, kvalitetnejše kose pohištva ter orožje in slike prepeljal na Moravsko. Steletovi fotografski posnetki izpričujejo, da sta bili v eni od grajskih sob še med obema vojnama dokumentirani tihožitji iz zgodnjega 18. stoletja, ki sta bili po drugi svetovni vojni preko Federalnega zbirnega centra predani Narodnemu muzeju Slovenije. Po drugi svetovni vojni naj bi bilo nekaj pohištva iz gradu Bizeljsko prenesenega na Vipavsko, kjer so z njim opremili prostore kmetijske šole v dvorcu Lože.

Več prostorov v notranjščini krasijo dekorativne poslikave iz ok. 1840. Med letoma 2000 in 2004 so na gradu potekala restavratorska dela (delna obnova poslikav in obnova strehe). Leta 1984 je potekala prenova grajskega portala, po letu 1999 ko je bil dotlej spomenik lokalnega pomena razglašen za spomenik državnega pomena, pa je bilo na grajski stavbi izvedenih več obnovitvenih posegov, s katerimi so poskušali sanirati od vlage in plesni načete grajske prostore. Grad je bil poškodovan decembra 2020 med potresom v Petrinji.

Namembnost


Grad je bil rezidenca pomembnih štajerskih plemiških rodbin Tattenbach, Wildenstein in Dietrichstein. V času, ko je bil v lasti Dietrichsteinov, so grajske prostore zaplenili vojaki Napoleonovih čet. Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran. Sredi petdesetih let je postal zatočišče političnih beguncev iz Madžarske, v sedemdesetih letih pa je bila v njem jugoslovanska vojska. Kasneje je začasno prešel pod upravo brežiškega muzeja.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti
  • Gostinski objekt
  • Stanovanjski objekt

Izpostavljeno


gotika, renesansa, barok
stolp, grad, škofovski grad, portal, lončena peč, grajska kapela, dvoriščne arkade, gospodarsko poslopje, ječa, dvoriščna cisterna

Gospostvo Bizeljsko (Wisell) je prvič izpričano leta 1251 kot gospostvo v lasti krške škofije, po katerem so od leta 1278 poimenujejo vitezi Bizeljski (von Wisell). Prvotna grajska stavba, ki je bila zgrajena v poznem srednjem veku kot obodni grad, je prvič izpričana leta 1404 v urbarju krške škofije.

Danes kaže grad Bizeljsko značilno podobo renesančnega gradu z okroglima vogalnima stolpoma s poševnima pritličjema. Grajska stavba s pripadajočimi poslopji je umeščena na kopastem hribu, do gradu vodi cesta, ki pelje okrog hriba. Štiri trakti enonadstropnega grajskega poslopja oklepajo arkadno dvorišče z arkadnimi slopi v pritličju in okroglimi stebriči v nadstropju. Na dvorišču je ohranjena kamnita cisterna. Štirinadstropni stolp obdaja kordonska palica. Notranje dvorišče obdajajo štirje trakti, ki jih povezujejo dvonadstropne arkade, obokane s križnim obokom. Ob vhodu v grad je bila leta 1623 prizidana grajska kapela z bogato ornamentiranim portalom s segmentnim zatrepom in stranskimi volutami in tristranim zaključkom. Znotraj obzidanega pregradnja so ohranjeni ostanki gotske pomožne ali gospodarske stavbe z delno ohranjenimi gotskimi profili oken, ki so zazidani.

Poročilo o stanju grajski orožarne v letih 1442 in 1443 v krških računskih knjigah izpričuje, da je bil grad pred sredino 15. stoletja dobro založen z orožjem. Medtem ko se je uspešno ubranil Turkov, pa mu kmečki upori leta 1515 in 1575 niso prizanesli. Med Napoleonovimi obleganji so v njem prebivali francoski vojaki. Arkadni hodnik in tri sobe v prvem nadstropju ter notranjščina kapele krasijo štukature iz  druge četrtine 18. stoletja.  Na steni arkadnega hodnika v prvem nadstropju sta dve štukirani reliefni upodobitvi bakanalov po prevodni grafiki po invenciji flamskega kiparja Françoisa Duquesnoya (1597–1643). V nekdanji biljardi (glavni) dvorani je na stropu prizor Abela in Kajna v štuku, obdana s vegetabilno ornamentiko in puti s izrazito plastičnim detajlom nog, ki molijo iz stropa. Štukature kažejo paralele z bližnjim gradom Podsreda in pa s štukaturami v gradu Rače, ki je bil prav tako kot Bizeljsko v lasti Tattanbachov, nato Wildensteinov. S štukom je okrašen tudi celoten obok kapele. Osrednji prizor z angeli muzikanti je obdan z rastlinskim vzorcem ob strani pa so v medaljonih buste z antikizirajočimi podobami. Kompozicijo dopolnjujejo skoraj polnoplastične podobe ptic. V kapeli so monumentalen glavni oltar iz začetka 18. stoletja in dva stranska  ter poznobaročna prižnica; dobršen del lesenih oltarnih plastik je propadel oziroma je bil odnesen v desetletjih po drugi svetovni vojni.  Nekaj kipov iz kapele so sredi petdesetih let 20. stoletja shranili v brežiškem muzeju, kamor so prenesli tudi klasicističen  lestenec iz glavne dvorane. Mašno posodje in relikviariji, ki so bili v kapeli še desetletje po koncu vojne, so bili pozneje odneseni. Zakristijska omara je delo istega mojstra kot prižnica. Kapela je utrpela poškodbe v velikem potresu leta 1895.V bivalnih prostorih v prvem nadstropju je ohranjenih tudi nekaj emajliranih peči in klasicistična dekorirana lesena vrata.

Grajski prostori so bili že pred koncem 19. stoletja razmeroma preprosto opremljeni, saj naj bi Veriand Alojz knez Windisch-Grätz  (1790–1867), sicer lastnik bližnjih gradov Podsrede in Podčetrtka ter dvorcev Haasberg, Trebnik, Oplotnica in Slatna pri Litiji in gradu Bogenšperk, kvalitetnejše kose pohištva ter orožje in slike prepeljal na Moravsko. Steletovi fotografski posnetki izpričujejo, da sta bili v eni od grajskih sob še med obema vojnama dokumentirani tihožitji iz zgodnjega 18. stoletja, ki sta bili po drugi svetovni vojni preko Federalnega zbirnega centra predani Narodnemu muzeju Slovenije. Po drugi svetovni vojni naj bi bilo nekaj pohištva iz gradu Bizeljsko prenesenega na Vipavsko, kjer so z njim opremili prostore kmetijske šole v dvorcu Lože.

Več prostorov v notranjščini krasijo dekorativne poslikave iz ok. 1840. Med letoma 2000 in 2004 so na gradu potekala restavratorska dela (delna obnova poslikav in obnova strehe). Leta 1984 je potekala prenova grajskega portala, po letu 1999 ko je bil dotlej spomenik lokalnega pomena razglašen za spomenik državnega pomena, pa je bilo na grajski stavbi izvedenih več obnovitvenih posegov, s katerimi so poskušali sanirati od vlage in plesni načete grajske prostore. Grad je bil poškodovan decembra 2020 med potresom v Petrinji.

Namembnost

Grad je bil rezidenca pomembnih štajerskih plemiških rodbin Tattenbach, Wildenstein in Dietrichstein. V času, ko je bil v lasti Dietrichsteinov, so grajske prostore zaplenili vojaki Napoleonovih čet. Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran. Sredi petdesetih let je postal zatočišče političnih beguncev iz Madžarske, v sedemdesetih letih pa je bila v njem jugoslovanska vojska. Kasneje je začasno prešel pod upravo brežiškega muzeja.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Brez namembnosti
  • Gostinski objekt
  • Stanovanjski objekt

Lastniki

krška škofija

Tattenbachi

Janez (Ivan) Tattenbach (u. 1567), kot najemnik, omemba 1532

Janez Krištof baron Tattenbach (1547–1627), od 1608

Jožef Anton Albert grof Tattenbach (pred 1667–1718), od 1704

Maksimilijan grof Tattenbach, 1730

Valburga von Baumgarten, roj. grofica Tattenbach, od 1749

Wildensteini

Maksimilijan Jožef (sic! Johann) grof Wildenstein (1728–1791), od 1764

Kajetan grof Wildenstein (1761–1824), od 1780

Dietrichsteini

Marija Ana grofica Dietrichstein, od 1803

Dizma grof Dietrichstein, od 1808

Maks grof Dietrichstein, od 1818

Windischgraetzi

Veriand Alojz knez Windischgraetz (1790–1867)

Hugo Veriand knez Windischgraetz (1854–1920), od 1867 naprej

Giovanni (Johann) Hugo Ceschi a Santa Croce (1871–1936, zet kneza Huga Verianda Windischgraetza), od 1920 naprej

Nikolaus baron Maasburg(1913–1956)  in Christiane baronica Maasburg, roj. Czechi a S. Croce (1914–1984)

Grad Bizeljsko v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Grajsko dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajsko dvorišče z vhodom v poslopje (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Arkadni hodnik s pogledom na dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Portal grajske kapele (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Veliki oltar (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl velikega oltarja (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl velikega oltarja (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stranski oltar (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Štukature v kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Ornamentiran strop v eni od dvoran (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb rodbine Tattenbach (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stropne štukature (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stropne štukature (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stropne štukature (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska pristava (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad Bizeljsko, Bizeljska vas, Bizeljsko, Slovenija

Literatura

ZRC SAZU, UIFS, Terenski zapiski Franceta Steleta, LV, 1936, str. 44–46.

ZVKD, OE Nova Gorica, Mapa grad Lože

Register nepremične kulturne dediščine

Anka AŠKERC, Baročni štuk na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1970 (tipkopis diplomskega dela), Ljubljana 1970, str. 16.

Tomaž GOLOB, Bizeljska vas – Grad Bizeljsko, Varstvo spomenikov, 39-41, 2006, str. 39–41.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi, Ljubljana 1997.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark : mit historischen Notizen und Anmerkungen, 3, Graz 1885, str. 1326

Tanja KOLOŠA, Madžarsko begunsko vprašanje v Sloveniji v letih 1956 in 1957, Maribor 2016 (diplomsko delo).

Jože KOROPEC, Krško-Bizeljsko gospostvo, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 7, 1971, str. 27–35.

Ignaz OROŽEN,  Da Bisthum und die Diozese Lavant. Das Dekanat Drachenbrug, Marburg 1887, str. 449–457.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 240.

Goran ROVAN, Na prodaj tudi dva posavska gradova – Bizeljsko in Šrajbarski turn, RTV SLO. MMC, https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/na-prodaj-tudi-dva-posavska-gradova-bizeljsko-in-srajbarski-turn/326897 (30. 12. 2020).

Hannes STEKL, Marija WAKOUNIG, Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert, Wien-Köln, Weimar 1992, p. 106.

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 157–160.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. .5: Med Kozjanskim in porečjem Save, Ljubljana 1993, str. 10–15.

Dejan ZADRAVEC, Plemiška družina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem, Podravina, 7/2, str. 52–74.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji