Bizeljsko

Gospostvo Bizeljsko (Wisell) je prvič izpričano leta 1251 kot gospostvo v lasti krške škofije, po katerem so od leta 1278 poimenujejo vitezi Bizeljski (von Wisell). Prvotna grajska stavba, ki je bila zgrajena v poznem srednjem veku kot obodni grad, je prvič izpričana leta 1404 v urbarju krške škofije.

Danes kaže grad Bizeljsko značilno podobo renesančnega gradu z okroglima vogalnima stolpoma s poševnima pritličjema. Grajska stavba s pripadajočimi poslopji je umeščena na kopastem hribu, do gradu vodi cesta, ki pelje okrog hriba. Štiri trakti enonadstropnega grajskega poslopja oklepajo arkadno dvorišče z arkadnimi slopi v pritličju in okroglimi stebriči v nadstropju. Na dvorišču je ohranjena kamnita cisterna. Štirinadstropni stolp obdaja kordonska palica. Notranje dvorišče obdajajo štirje trakti, ki jih povezujejo dvonadstropne arkade, obokane s križnim obokom. Ob vhodu v grad je bila leta 1623 prizidana grajska kapela z bogato ornamentiranim portalom s segmentnim zatrepom in stranskimi volutami in tristranim zaključkom. Znotraj obzidanega pregradnja so ohranjeni ostanki gotske pomožne ali gospodarske stavbe z delno ohranjenimi gotskimi profili oken, ki so zazidani.

Poročilo o stanju grajski orožarne v letih 1442 in 1443 v krških računskih knjigah izpričuje, da je bil grad pred sredino 15. stoletja dobro založen z orožjem. Medtem ko se je uspešno ubranil Turkov, pa mu kmečki upori leta 1515 in 1575 niso prizanesli. Med Napoleonovimi obleganji so v njem prebivali francoski vojaki. Arkadni hodnik in tri sobe v prvem nadstropju ter notranjščina kapele krasijo štukature iz  druge četrtine 18. stoletja.  Na steni arkadnega hodnika v prvem nadstropju sta dve štukirani reliefni upodobitvi bakanalov po prevodni grafiki po invenciji flamskega kiparja Françoisa Duquesnoya (1597–1643). V nekdanji biljardi (glavni) dvorani je na stropu prizor Abela in Kajna v štuku, obdana s vegetabilno ornamentiko in puti s izrazito plastičnim detajlom nog, ki molijo iz stropa. Štukature kažejo paralele z bližnjim gradom Podsreda in pa s štukaturami v gradu Rače, ki je bil prav tako kot Bizeljsko v lasti Tattanbachov, nato Wildensteinov. S štukom je okrašen tudi celoten obok kapele. Osrednji prizor z angeli muzikanti je obdan z rastlinskim vzorcem ob strani pa so v medaljonih buste z antikizirajočimi podobami. Kompozicijo dopolnjujejo skoraj polnoplastične podobe ptic. V kapeli so monumentalen glavni oltar iz začetka 18. stoletja in dva stranska  ter poznobaročna prižnica; dobršen del lesenih oltarnih plastik je propadel oziroma je bil odnesen v desetletjih po drugi svetovni vojni.  Nekaj kipov iz kapele so sredi petdesetih let 20. stoletja shranili v brežiškem muzeju, kamor so prenesli tudi klasicističen  lestenec iz glavne dvorane. Mašno posodje in relikviariji, ki so bili v kapeli še desetletje po koncu vojne, so bili pozneje odneseni. Zakristijska omara je delo istega mojstra kot prižnica. Kapela je utrpela poškodbe v velikem potresu leta 1895.V bivalnih prostorih v prvem nadstropju je ohranjenih tudi nekaj emajliranih peči in klasicistična dekorirana lesena vrata.

Grajski prostori so bili že pred koncem 19. stoletja razmeroma preprosto opremljeni, saj naj bi Veriand Alojz knez Windisch-Grätz  (1790–1867), sicer lastnik bližnjih gradov Podsrede in Podčetrtka ter dvorcev Haasberg, Trebnik, Oplotnica in Slatna pri Litiji in gradu Bogenšperk, kvalitetnejše kose pohištva ter orožje in slike prepeljal na Moravsko. Steletovi fotografski posnetki izpričujejo, da sta bili v eni od grajskih sob še med obema vojnama dokumentirani tihožitji iz zgodnjega 18. stoletja, ki sta bili po drugi svetovni vojni preko Federalnega zbirnega centra predani Narodnemu muzeju Slovenije. Po drugi svetovni vojni naj bi bilo nekaj pohištva iz gradu Bizeljsko prenesenega na Vipavsko, kjer so z njim opremili prostore kmetijske šole v dvorcu Lože.

Več prostorov v notranjščini krasijo dekorativne poslikave iz ok. 1840. Med letoma 2000 in 2004 so na gradu potekala restavratorska dela (delna obnova poslikav in obnova strehe). Leta 1984 je potekala prenova grajskega portala, po letu 1999 ko je bil dotlej spomenik lokalnega pomena razglašen za spomenik državnega pomena, pa je bilo na grajski stavbi izvedenih več obnovitvenih posegov, s katerimi so poskušali sanirati od vlage in plesni načete grajske prostore. Grad je bil poškodovan decembra 2020 med potresom v Petrinji.