Betnava

Novoveški dvorec Betnava je nasledil srednjeveški dvor, ki je v srednjeveških pisnih virih prvič omenjen leta 1313 kot dvor Rudolfa, mariborskega meščana in nekdanjega deželnega pisarja pri Bregu pri Mariboru. Drugo zanesljivo omembo Betnave najdemo v listini iz leta 1363: omenja se kot Paldrumss hoff – Paltramov dvor, torej kot dvor Rudolfovega sina Paltrama (I.). V listini iz leta 1378 se Rudolfov vnuk Paltram (II.) imenuje von Wintnaw – z Betnave – in to je prva izrecna omemba Betnave. Verjetno v začetku 16. stoletja, zagotovo pa pred letom 1526, so lastniki postali pl. Auerspergi. Leta 1555 je Volf Engelbert Auersperg gospoščino prodal svaku Luki Szekelyju, že leta 1587 so lastniki postali pl. Herbersteini. Leta 1677 je graščino kupil Janez Jakob grof Khisl, a je leta 1685 dvorec pogorel. Stavbo so menda obnovili šele grofje Brandis, ki so Betnavo skupaj z drugimi združenimi posestmi podedovali leta 1727. V lasti rodbine Brandis je Betnava ostala do leta 1863, ko je postala letna rezidenca lavantinskih škofov. Leta 1941 je nemški okupator graščino škofiji odvzel, po vojni je postala državna last, do leta 1999, ko je bila razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, jo je upravljal Agrokombinat Maribor. Leta 2000 je škofija po denacionalizacijskem postopku Betnavo spet pridobila, stavbne pravice zanjo pa je dodelila podjetju Betnava d.o.o. V letih 2006−2007 so strokovnjaki po naročilu nadškofije izdelali konservatorski načrt za obnovo in prezentacijo spomenika. Za dvorec, ki ga še vedno postopoma obnavljajo, je predvidenih več različnih namembnosti.

Po ljudskem izročilu naj bi bilo v bližini dvorca pogreznjeno »belo« oziroma »staro« mesto. Tako starejši zapisi kot nekateri ostanki in novejše raziskave kažejo, da je Betnava v resnici pomembno arheološko najdišče. Verjetno se je od antične ceste, ki je povezovala Celeio s Flavio Solvo, nekje v bližini odcepila cesta proti Rušam, zaradi česar je tu nastala manjša cestna postaja in pozneje, v 3. in 4. stoletju, pristava za vzrejo konj. O prvotnem srednjeveškem dvoru ni podatkov, zagotovo pa je pred nastankom renesančnega dvorca v Betnavi stala večja bivalna stavba, saj je leta 1511 lavantinski škof Lenart Pewerl v Betnavi posvetil Marijino kapelo, ki je po vsej verjetnosti nastala po naročilu novih lastnikov Auerspergov. Na notranjem dvorišču dvorca opravljena arheološka izkopavanja so pokazala, da je srednjeveški predhodnik dvorca stal na približno isti lokaciji. Na Betnavi sta leta 1555 sicer omenjena dva dvora, Zgornja in Spodnja Betnava, a je navedbo mogoče razumeti, kot da gre za razlikovanje med glavno in dislocirano oziroma med staro in novo stavbo. Nastanek renesančne stavbe, ki jo poznamo iz Vischerjeve upodobitve iz ok. 1681, je ponavadi datiran v drugo polovico 16. stoletja, Nace Šumi ga je postavil med leti 1530 in 1580. Po ugotovitvah Igorja Sapača so na Betnavi porušili kompleks srednjeveškega dvora in ga nadomestili z renesančnim dvorcem med letoma 1542 in 1587. Analiza stavbne zgodovine kaže, da je bil naročnik najverjetneje Volf Engelbert Auersperg (u. 1557). Leta 1681 pri Vischerju upodobljeni renesančni dvorec kaže vse elemente stanovanjsko-utrdbene arhitekture. Enonadstropna štiritraktna zgradba je bila okrepljena na vogalih z enako visokimi, čokatimi stolpi, katerih čvrstost so poudarjala v spodnjem delu razširjena pritličja. Dvorec je obdajal z vodo napolnjen jarek, preko katerega je do grajskega portala držal nasip. V tej podobi Betnava predstavlja koncept grajske arhitekture, ki se je pojavil v Italiji v poznem srednjem veku in za katerega se je uveljavil termin villa-castello. Igor Sapač je ugotovil, da je renesančni dvorec v Betnavi nastal po idejnem načrtu arhitekta Sebastiana Serlia (1475–okoli 1554), pri čemer je bila njegova utrdbena funkcija enakovredna rezidenčni, upravni in gospodarski funkciji.

Znano je, da je za časa Herbersteinov kmalu po njihovem prevzemu lastništva leta 1587 v bližini gradu (domnevno na mestu, kjer danes stoji hrastov gaj) nastala prava luteranska dušnopastirska postajo z leseno protestantsko molilnico, pokopališčem, hišo za predikanta in mežnarijo. Potek teh gradenj je z arhivskimi dokumenti odlično dokumentiran. Protestantske stavbe je protireformacijska komisija uničila leta 1600.

V 18. stoletju je bil dvorec prezidan v poznobaročnem slogu. Mlinarič je prezidavo postavil v čas Henrika grofa Brandisa, ko je bila gradu prizidana kapela sv. Križa (1781 ali 1784), po Stoparjevem mnenju pa kaže obnovljena zunanjščina vse slogovne karakteristike zrelega baroka druge četrtine 18. stoletja. Po mnenju Metode Kemperl sta prezidava in kapela delo arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa iz sedemdesetih oziroma osemdesetih let 18. stoletja. Kot (so)avtorja baročne gradbene faze navajajo tudi Jožefa Hueberja (ok. 1780). Igor Sapač je mnenja, da je baročno prezidavo naročil Henrik grof Brandis, kot prvega arhitekta pred Fuchsom pa navaja Jožefa Hoferja (okoli 1696–1762) iz Maribora, saj gradbena dela časovno zaznamujejo letnice 1756, 1766 in 1772. Prizidavo kapele datira v čas med letoma 1772 in 1781.

Baročne predelave so se omejile na glavni, severni trakt. V njegovem središču je postavljen osrednji, največji paviljonski rizalit, na obeh vogalih sta močno izstopajoča stranska paviljona, naslednika renesančnih vogalnih stolpov. Vhodni rizalit poudarjajo okenski okviri s poznobaročno dekoracijo, korintski pilastri, zanimiv tridelni friz in majhno trikotno čelo s putoma, ki v rokah držita vrtnarsko orodje. Fasada je dodatno členjena s poslikavo, ki ponazarja lizene in delno rustiko v pritličju. Nad glavnim portalom stoji na štirih vitkih stebrih z jonskimi kapiteli v kombinaciji s cvetličnim okrasjem balkon s kovano ograjo. Skozi portal v osrednjem rizalitu vstopimo v vežo z banjastim obokom z oprogami. Baročno triramno  kamnito stopnišče s klesano ograjo v obliki tračne pletenice vodi v nadstropje. Nadstropna avla ima marmornat tlak in zrcalni obok, ki ga nad profilirano gredo krasi ovalen štukiran okvir. Baročen kamnit portal vodi v iluzionistično poslikano (strop) in pilastrsko členjeno viteško dvorano z marmoriranimi stenami. V nadstropju so tudi drugi reprezentativni prostori. K desnemu paviljonu je z majhnim povezovalnim traktom prislonjena visoka, dvoetažna kapela z letnico 1781, ki ruši simetrijo dvorca in tako poudarja edinstvenost sakralnega prostora. Dvoriščna stran dvorca je na obeh rizalitnih traktih arkadirana, v nadstropju osrednjega stolpastega stopnišča so arkade zazidane. Nad enim od dvoriščnih oken je v zazidani arkadi plošča z nerazločnim napisom in letnico 1881, ki najbrž označuje čas zazidave arkad in morda tudi ponovne obnove dvorca. Ni znano, kdaj so porušili južni prečni trakt z obema stolpoma. Stopar sicer domneva, da se je to zgodilo v drugi četrtini 18. stoletja, a je na jožefinskem zemljevidu iz let 1763−1787 vidna še vedno sklenjena štirikotna zasnova dvorca, ki so ga opisali kot »četverokotno zidan« grad. Od jugozahodnega stolpa je ostala samo obokana klet s centralnim stebrom, na mestu jugovzhodnega pa je stala lopa, sledov o stolpu pa ni. Od renesančne faze se je ohranil tudi del kletnih prostorov v vhodnem delu, skoraj celotna klet stolpa v severozahodnem delu dvorca in sledovi obrambnega jarka. Vzhodni trakt je pritličen in obokan. Možno je, da je vsaj v gabaritu enak tistemu iz 16. stoletja. Zahodni trakt, ki ima enak obok kot vzhodni, je bil v šestdesetih letih 20. stoletja nadzidan. Na sredini friza vhodnega paviljona so v 20. stoletju postavili grb mariborske škofije z napisom »QUIS UT DEUS – FORTI TU DOMEA«. Po letu 1938 so odstranili stolpič, ki je krasil streho kapele, mansardna okna in strešne vaze s strehe glavnega trakta, ki jih je moč videti na starejših upodobitvah.

V Betnavi so grofje Brandisi hranili obsežno slikarsko zbirko, ki je sredi 19. stoletja štela 130 visokokakovostnih slik in je bila za ogled dostopna javnosti. Potem ko so Brandisovi dvorec prodali lavantinski škofiji, je bil večji del zbirke preseljen v dvorec Slivnica, del pa je bil prodan. O nekdanjem videzu zbirke v Betnavi in njeni postavitvi v prostorih pričajo ostanki poglobljenih ometanih polj in delno restavrirane poslikave z okrasnimi okvirji, ki so skupaj s slikarsko zbirko na prelomu 18. in 19. stoletja tvorile edinstveno in celovito notranjo opremo.

Grajski vrt na tako imenovanem Adrianinem otoku, ki ga poznamo iz Vischerjeve upodobitve, je obdajal širok in globok jarek v obliki pravokotnika. Gre za nenavadno ureditev, ki se je z nekaj spremembami ohranila do današnjih dni. Domnevno renesančni vrt je bil izrazito simetrično oblikovan, sestavljalo ga je šestnajst vrtnih gred, ki so jih ob robu pravokotnega otoka obdajala posajena drevesa. V osi grajskega portala je bil postavljen lesen most, ki je vodil na otok. Poznejše podobe baročnega parka ne poznamo. V prvi polovici 19. stoletja je bila okolica dvorca preoblikovana v duhu angleškega krajinskega sloga.

Betnava je poleg Dornave, s katero imata kar nekaj skupnih oblikovnih značilnosti, najlepši spomenik poznobaročne profane arhitekture na slovenskem Štajerskem.