Turjak

Osrednjeslovenska

Kompleks gradu Turjak je umeščen na izpostavljenem dolgem špičastem pomolu nad dolino Želimeljščice, na robu istoimenske vasi. Sestavljen je iz več delov. Jedro kompleksa tvori velika stavbna gmota (zgornjega) gradu Turjak, ki je obdana z nekdanjimi terasasto zasnovanimi in deloma obzidanimi grajskimi vrtnimi nasadi, na severozahodni in jugozahodni strani pa je dopolnjena z ostanki nekdanjih stranskih poslopij in z ledenico. Na grebenu Špice, severozahodno in nižje od (zgornjega) gradu Turjak so v gozdu skromni ostanki tako imenovanega starega gradu Turjak oziroma gradu Spodnji Turjak. Poleg tega je h grajskemu kompleksu mogoče prišteti še baročno kapelo Matere dobrega sveta in mlajšo grobnico Auerspergov na turjaškem pokopališču, nekdanjo pristavo ob glavni cesti proti Kočevju in pogojno celo podružnično cerkev sv. Ahaca nad Malim Ločnikom.

Prvi in do konca druge svetovne vojne edini lastniki gradu Turjak so bili Auerspergi, znani tudi kot Turjaški, ki se kot svobodni plemiški rod v virih pojavljajo od srede 11. stoletja in so skoraj zagotovo izvirali z Bavarske. Njihova posest s središčem v gradu Turjak se je raztezala do državne meje cesarstva na reki Kolpi in je bila med največjimi v tem delu države. Sredi 13. stoletja prvotni, svobodni rod Turjaških izumre in nasledi ga ministerialski rod, ki prevzame ime, grb in del posesti, vključno z gradom Turjak.

Grad Turjak se v pisnih virih prvič izrecno omenja sicer šele leta 1220, vendar njegovi začetki skoraj zagotovo segajo že v sredo 11. stoletja. Lokacija gradu je bila zelo strateška, saj je zrasel na območju najdišč železove rude in ob srednjeveški trgovski cesti, ki je Ljubljansko kotlino povezovala z Loško dolino in dolino reke Kolpe. Turjaški grajski kompleks je že pred sredino 13. stoletja obsegal dve ločeni grajski stavbi, v katerih so skupaj živeli člani obeh po Turjaku imenovanih rodbin: starejše, visokoplemiške, in mlajše, gradiščanske oziroma ministerialske, iz katere izhaja še danes živeča turjaška rodbina. Čeprav je spodnji veljal za starejšega in je večkrat tudi poimenovan kot stari grad Turjak, najnovejše analize kažejo, da je prvotna grajska stavba vendarle nastala na območju zgornjega, tj. današnjega gradu. Zelo verjetno je bil Spodnji Turjak uničen v celjsko-habsburški fajdi leta 1442.

Grad (Zgornji) Turjak je bil v drugi polovici 15. stoletja deležen temeljite prenove. Z umetnostnega vidika je iz tega časa pomembna zlasti gotsko prezidana srednjeveška grajska kapela sv. Pankracija (pred tem posvečena sv. Servaciju), ki je takrat dobila tudi novo poslikavo – Poklon sv. Treh kraljev, svetniške upodobitve in druge biblične prizore – ter znameniti heraldični niz z naslikanimi 42 grbi (danes jih je zaradi poškodb ohranjenih le 18).

Leta 1511 je grad prizadel močan potres, takratni lastnik Trojan Turjaški pa ga je ponovno utrdil in ga spremenil v močno renesančno protiturško utrdbo. Zaradi prilagajanja srednjeveški tlorisni zasnovi na Turjaku ni mogla nastati pravilna renesančna zasnova na kvadratni ali pravokotni osnovni talni ploskvi.

Pomembna prelomnica v razvoju gradu in rodbine je leto 1630, ko so bili Auerspergi na Kranjskem povzdignjeni v grofovski stan. V skladu z novim statusom prezidali svoje bivališče in mu dali današnjo obliko. Kot nadomestilo za srednjeveško kapelo so dali okoli leta 1637 na zahodni strani notranjega grajskega dvorišča zgraditi večjo novo grajsko kapelo, ki so jo oblikovali v zapozneli tradiciji gotske arhitekture in v notranjščini okrasili z zgodnjebaročnimi poslikavami. Reprezentativne bivalne prostore v nadstropju palacija so deloma preuredili in opremili z galerijo slik s portreti članov oziroma prednikov rodbine Auersperg.

V drugi polovici 18. stoletja so Auerspergi poskrbeli za temeljito prenovo reprezentativnih bivalnih prostorov v prvem nadstropju grajskega palacija. Nadaljevalo se je tudi preurejanje novoveške grajske kapele, ki je postala župnijska cerkev, saj se je na pobudo Auerspergov v letih 1789/90 iz pražupnije Škocjan izločila nova župnija Turjak (od 2020 spet škocjanska podružnica) ter dobila sedež v novoveški grajski kapeli. Še pred tem so grajski kompleks dopolnili s poznobaročno kapelo Matere dobrega sveta z grobnico Auerspergov, ki so jo postavili sredi turjaškega pokopališča. Slogovne značilnosti kažejo, da jo je načrtoval ljubljanski arhitekt Matija Persky ali njegov naslednik Lovrenc Prager.

Zadnje zlato obdobje je Turjak doživel v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je bil po potresu leta 1895 temeljito prenovljen. Takrat so Auerspergi prenovili notranje prostore v palaciju in nadstropju južnega trakta, preuredili pa so tudi neposredno okolico gradu, oblikovali nekaj novih vrtnih površin ter podrli vzhodno polovico jahalnice. V bližini jahalnice so zgradili hladilnico oziroma ledenico.

Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, je bil grad delno uničen v bojih med partizani in domobranci, ki so se zabarikadirali v gradu. Decembra 1943 so partizani v prvem nadstropju palacija ponovno zanetili požar, ki je prostore zelo poškodoval.

Takoj po koncu druge svetovne vojne je sledila likvidacija in nacionalizacija turjaškega veleposestva. Z dovoljenjem nove povojne oblasti je lahko spomeniška služba šele leta 1960 grad uvrstila na prioritetni seznam ogroženih spomeniških objektov. Sledile so delne obnove grajske stavbe, zadnja večja med letoma 2004 in 2006. Danes sta funkcionalno usposobljeni približno dve tretjini gradu, na obnovo še vedno čaka najstarejši del z znamenitim Volovskim stolpom vred.

 

Namembnost


Grad je bil rezidenca rodbine Auersperg od visokega srednjega veka do leta 1943. Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran in je prešel v državno last.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Muzej
  • Prireditveni prostor

Izpostavljeno


romanika, renesansa, barok
grad, portal, okenska niša, slavnostna dvorana, grajska kapela, strelnica, grajski jarek, stanovanjski stolp, stopniščni stolp

Kompleks gradu Turjak je umeščen na izpostavljenem dolgem špičastem pomolu nad dolino Želimeljščice, na robu istoimenske vasi. Sestavljen je iz več delov. Jedro kompleksa tvori velika stavbna gmota (zgornjega) gradu Turjak, ki je obdana z nekdanjimi terasasto zasnovanimi in deloma obzidanimi grajskimi vrtnimi nasadi, na severozahodni in jugozahodni strani pa je dopolnjena z ostanki nekdanjih stranskih poslopij in z ledenico. Na grebenu Špice, severozahodno in nižje od (zgornjega) gradu Turjak so v gozdu skromni ostanki tako imenovanega starega gradu Turjak oziroma gradu Spodnji Turjak. Poleg tega je h grajskemu kompleksu mogoče prišteti še baročno kapelo Matere dobrega sveta in mlajšo grobnico Auerspergov na turjaškem pokopališču, nekdanjo pristavo ob glavni cesti proti Kočevju in pogojno celo podružnično cerkev sv. Ahaca nad Malim Ločnikom.

Prvi in do konca druge svetovne vojne edini lastniki gradu Turjak so bili Auerspergi, znani tudi kot Turjaški, ki se kot svobodni plemiški rod v virih pojavljajo od srede 11. stoletja in so skoraj zagotovo izvirali z Bavarske. Njihova posest s središčem v gradu Turjak se je raztezala do državne meje cesarstva na reki Kolpi in je bila med največjimi v tem delu države. Sredi 13. stoletja prvotni, svobodni rod Turjaških izumre in nasledi ga ministerialski rod, ki prevzame ime, grb in del posesti, vključno z gradom Turjak.

Grad Turjak se v pisnih virih prvič izrecno omenja sicer šele leta 1220, vendar njegovi začetki skoraj zagotovo segajo že v sredo 11. stoletja. Lokacija gradu je bila zelo strateška, saj je zrasel na območju najdišč železove rude in ob srednjeveški trgovski cesti, ki je Ljubljansko kotlino povezovala z Loško dolino in dolino reke Kolpe. Turjaški grajski kompleks je že pred sredino 13. stoletja obsegal dve ločeni grajski stavbi, v katerih so skupaj živeli člani obeh po Turjaku imenovanih rodbin: starejše, visokoplemiške, in mlajše, gradiščanske oziroma ministerialske, iz katere izhaja še danes živeča turjaška rodbina. Čeprav je spodnji veljal za starejšega in je večkrat tudi poimenovan kot stari grad Turjak, najnovejše analize kažejo, da je prvotna grajska stavba vendarle nastala na območju zgornjega, tj. današnjega gradu. Zelo verjetno je bil Spodnji Turjak uničen v celjsko-habsburški fajdi leta 1442.

Grad (Zgornji) Turjak je bil v drugi polovici 15. stoletja deležen temeljite prenove. Z umetnostnega vidika je iz tega časa pomembna zlasti gotsko prezidana srednjeveška grajska kapela sv. Pankracija (pred tem posvečena sv. Servaciju), ki je takrat dobila tudi novo poslikavo – Poklon sv. Treh kraljev, svetniške upodobitve in druge biblične prizore – ter znameniti heraldični niz z naslikanimi 42 grbi (danes jih je zaradi poškodb ohranjenih le 18).

Leta 1511 je grad prizadel močan potres, takratni lastnik Trojan Turjaški pa ga je ponovno utrdil in ga spremenil v močno renesančno protiturško utrdbo. Zaradi prilagajanja srednjeveški tlorisni zasnovi na Turjaku ni mogla nastati pravilna renesančna zasnova na kvadratni ali pravokotni osnovni talni ploskvi.

Pomembna prelomnica v razvoju gradu in rodbine je leto 1630, ko so bili Auerspergi na Kranjskem povzdignjeni v grofovski stan. V skladu z novim statusom prezidali svoje bivališče in mu dali današnjo obliko. Kot nadomestilo za srednjeveško kapelo so dali okoli leta 1637 na zahodni strani notranjega grajskega dvorišča zgraditi večjo novo grajsko kapelo, ki so jo oblikovali v zapozneli tradiciji gotske arhitekture in v notranjščini okrasili z zgodnjebaročnimi poslikavami. Reprezentativne bivalne prostore v nadstropju palacija so deloma preuredili in opremili z galerijo slik s portreti članov oziroma prednikov rodbine Auersperg.

V drugi polovici 18. stoletja so Auerspergi poskrbeli za temeljito prenovo reprezentativnih bivalnih prostorov v prvem nadstropju grajskega palacija. Nadaljevalo se je tudi preurejanje novoveške grajske kapele, ki je postala župnijska cerkev, saj se je na pobudo Auerspergov v letih 1789/90 iz pražupnije Škocjan izločila nova župnija Turjak (od 2020 spet škocjanska podružnica) ter dobila sedež v novoveški grajski kapeli. Še pred tem so grajski kompleks dopolnili s poznobaročno kapelo Matere dobrega sveta z grobnico Auerspergov, ki so jo postavili sredi turjaškega pokopališča. Slogovne značilnosti kažejo, da jo je načrtoval ljubljanski arhitekt Matija Persky ali njegov naslednik Lovrenc Prager.

Zadnje zlato obdobje je Turjak doživel v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je bil po potresu leta 1895 temeljito prenovljen. Takrat so Auerspergi prenovili notranje prostore v palaciju in nadstropju južnega trakta, preuredili pa so tudi neposredno okolico gradu, oblikovali nekaj novih vrtnih površin ter podrli vzhodno polovico jahalnice. V bližini jahalnice so zgradili hladilnico oziroma ledenico.

Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, je bil grad delno uničen v bojih med partizani in domobranci, ki so se zabarikadirali v gradu. Decembra 1943 so partizani v prvem nadstropju palacija ponovno zanetili požar, ki je prostore zelo poškodoval.

Takoj po koncu druge svetovne vojne je sledila likvidacija in nacionalizacija turjaškega veleposestva. Z dovoljenjem nove povojne oblasti je lahko spomeniška služba šele leta 1960 grad uvrstila na prioritetni seznam ogroženih spomeniških objektov. Sledile so delne obnove grajske stavbe, zadnja večja med letoma 2004 in 2006. Danes sta funkcionalno usposobljeni približno dve tretjini gradu, na obnovo še vedno čaka najstarejši del z znamenitim Volovskim stolpom vred.

 

Namembnost

Grad je bil rezidenca rodbine Auersperg od visokega srednjega veka do leta 1943. Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran in je prešel v državno last.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Brez namembnosti

Današnja namembnost

  • Muzej
  • Prireditveni prostor

Lastniki

Grad Turjak v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Grad Turjak na stari razglednici

Notranjščina gradu

Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Osrednji portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad s severozahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče z zahoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pogled na južni trakt (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Gotski portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl z napisno ploščo Volovskega stolpa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Obnovljen interijer (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Obnovljen interijer s stopniščem (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stopnišče (detajl) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Slavnostna dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Poslikava kapele (detajl) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grad Turjak, Turjak, Slovenija

Literatura

INDOK Center, MK, Turjak – grad, spisovno gradivo; fotodokumentacija

https://www.eheritage.si/apl/default1.aspx

Grad Turjak (ur. Miha PREINFALK, Mija OTER GORENČIČ in Renata KOMIĆ MARN), Ljubljana 2020 (Castellologica Slovenica, 2) – z obsežnim seznamom virov in literature na str. 1159–1227.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji