Podravska
Ptujski grad je dal zgraditi salzburški nadškof Konrad I. Abensberški kot utrdbo in obrambno postojanko na vzhodni meji svojih posesti. Pozidati ga je dal takoj po sklenitvi miru z Ogrsko leta 1131, vendar na ruševinah predhodnega gradu, od katerega se je do danes delno ohranil zahodni stolp, ki je verjetno iz 11. stoletja. Konradov grad je obsegal bergfrid, soroden tistemu v prav tako salzburških Brežah na Koroškem, in palacij na vrhu grajskega griča ter zahodno predgradje z zgradbami, namenjenimi vojaški posadki in gospodarstvu. Najboljše ohranjen del Konradove zasnove je mogočna južna stena s šestimi polkrožno zaključenimi lijakastimi romanskimi okni, ki je bila del romanskega palacija. Kastelanstvo trdnjave Ptuj je nadškof Konrad I. zaupal svojemu ministerialu Frideriku, verjetno prišleku z Bavarske, ki je po gradu sprejel novo izvorno ime Friderik gospod Ptujski. Gospodje Ptujski so imeli Ptuj v fevdu vse do zadnjega moškega potomca rodbine, Friderika IX. Ptujskega, ki je umrl leta 1438. Po pogodbi med nadškofom in gospodi Ptujskimi so se morali slednji umakniti z gradu v času nadškofovega bivanja na Ptuju. To določilo je bilo verjetno povod za povečanje grajskih stavb, saj so gospodje Ptujski potrebovali svojo stanovanjsko stavbo v grajski zasnovi. Zato je bil v 14. stoletju zgrajen dvonadstropni palacij podkvastega tlorisa z obokano dvorano v pritličju in dvema polžastima stopniščema. V njegovem zahodnem traktu so uredili kapelo, v kateri je Amelrik gospod Ptujski leta 1330 ustanovil oltar. Verjetno je bil v 14. stoletju za dve nadstropji nadzidan tudi romanski palacij, saj so med obnovitvenimi deli na južni steni naleteli na ostanke gotskih oken. Grobnico gospodov Ptujskih v ptujski dominikanski cerkvi je krasila tumba z upodobitvijo Friderika IX. Ptujskega na pokrovu. Slednji je sedaj vzidan v pritličju ptujskega gradu in je eden od najpomembnejših srednjeveških figuralnih nagrobnikov na Slovenskem.
Po smrti Friderika IX. se je ogromno premoženje gospodov Ptujskih, ki je obsegalo 29 gradov, razdelilo med dediče. Levji delež sta dobili Friderikovi sestri Agneza in Ana, ki sta se poročili v rodbini gospodov Stubenberških in grofov Schaunberških, del posesti, med njimi Ptuj, pa je prešel neposredno v fevd Aninega soproga Janeza II. grofa Schaunburškega. Janez grof II. Schaunberški je pridobljene fevde leta 1445 prodal salzburškemu nadškofu. V naslednjih desetletjih nadškofje Ptuja niso dajali v fevd, ampak v upravljanje grajskim poveljnikov iz različnih plemiških rodbin. Leta 1479 je grad prešel v last ogrskega kralja Matije Korvina, potem pa leta 1490 v deželnoknežjo last.
Pomembnejši gradbeni posegi so dokumentirani po letu 1511, ko je deželni knez in cesar Maksimilijan I. gospostvo, grad in mesto Ptuj prodal salzburškemu nadškofu. Nadškof se je moral zavezati, da bo skrbel za utrjevanje Ptuja pred osmanskimi vpadi, Habsburžani pa so si pridržali pravico do ponovnega odkupa. Leta 1511 je grad najbrž (delno) pogorel, leta 1514 pa so ga obnavljali. Utrjevalna dela proti osmanskim vpadom so potekala tudi v letih 1530 in 1538. Leta 1555 je gospostvo Ptuj ponovno prešlo v deželnoknežjo last, za utrjevanje mesta in gradu pa je skrbela deželna vlada. V času notranjeavstrijskega nadvojvode Karla II. (1564–1590) so potekala renesančna utrjevalna dela, ki so jih vodili severnoitalijanski superintendanti. Utrdili ali na novo pozidali so grajsko obzidje z bastijami, stolpi in novimi vhodi v grajski kompleks. Najpomembnejši med njimi je t. i. Karlov portal kot del južne grajske bastije, ki ga krasi grb nadvojvode Karla II. z nadvojvodskim klobukom. Portal z bastijo in novim dostopom na dvorišče so zgradili leta 1570 po načrtih superintendanta Salustia Peruzzija. V drugi polovici 16. stoletja je bila zgrajena tudi nova konjušnica na notranjem dvorišču.
Leta 1622 je cesar Ferdinand II. gospostvo Gornji Ptuj z gradom prodal Hansu Ulriku knezu Eggenbergu, ki pa ga je že čez približno desetletje prodal svojim sorodnikom grofom Thannhausnom. Z dediščino jezuita Ignacija Thannhausna so gospostvo prevzeli zagrebški jezuiti, ki so v ptujskem gradu nameravali urediti kolegij in šolo, vendar so zaradi številnih prednosti raje izbrali podarjene stavbe v Varaždinu, ptujsko gospostvo pa so leta 1656 prodali na dražbi. O gradbenih posegih v prvi polovici 17. stoletja, ko so bili med drugim zgrajeni arkadni hodniki notranjega dvorišča, pričajo grb gradbenika iz italijanske rodbine Marenzijev, ki je vzidan na grajskem stopnišču, ter načrta superintendantov Tobiasa Kreiztallerja in Martina Stiera iz let 1644 in 1657.
Z novim lastnikom, škotskim plemičem Valterjem grofom Lesliejem, ki se je po uboju cesarskega generalisima Albrechta Wallensteina uveljavil v vojaški, diplomatski in dvorni službi cesarjev Ferdinanda I., Ferdinanda II. in Leopolda I., se je na ptujskem gradu začelo obdobje intenzivnih gradbenih posegov, ki so nekdanjo renesančno utrdbo spremenili v razkošno baročno podeželsko plemiško rezidenco. Po napisu, ki ga je dal izklesati nad vhodom na notranje dvorišče, se je Valter Leslie prenove utrdbe v rezidenco lotil takoj po nakupu leta 1656 in naj bi bila končana že naslednjega leta, čemur glede na obseg gradbenih posegov ni mogoče verjeti. Leta 1657 je bil verjetno dokončan reprezentančen rusticiran marmorni portal z Lesliejeveim grbom in napisom, tedaj pa so tudi pripravili načrte za obsežno prenovo, ki je najbrž potekala vse do Valterjeve smrti leta 1667 in se nadaljevala v času njegovega naslednika Jakoba grofa Leslieja. Ob predvidevanju, da se je moč Osmanskega imperija zmanjšala, so porušili srednjeveški bergfrid in pozidali nov vzhodni stolp z glorieto, iz katere je bil odličen razgled na slikovito okolico. Pročelja vseh grajskih stavb so opremili z novimi, dvodelnimi zgodnjebaročnimi kamnitimi in enako velikimi okni in s tem pridobili poenoten zunanji videz grajskega kompleksa. V vzhodnem delu zasnove so pozidali novo konjušnico in uredili dovoz na zunanje in notranje dvorišče, pod katerim so uredili kazemate. Na porušenem predhodniku so zgradili severni grajski trakt in v njem uredili čez dve nadstropji segajoči slavnostno dvorano in kapelo z zvonikom. Okna obeh reprezentančnih prostorov so okrasili z motivom iz grba grofov Lesliejev in obeliski v znak družinske slave. Portal med dvorano in kapelo krasi grb grofov Lesliejev, obdan z verigo Reda zlatega runa, ki ga je cesar Leopold I. Valterju Leslieju podelil leta 1665.
Valterjev nečak in naslednik Jakob grof Leslie je dokončal stričeve gradbene posege in nadaljeval z opremljanjem gradu. Okrog leta 1670 je za slavnostno dvorano naročil 14 portretov evropskih vladarjev in njihovih soprog, ki so bili v 19. stoletju preneseni v grad Frýdlant na severozahodu Češke, kjer so še danes ohranjeni.
Z opremljanjem ptujskega gradu je nadaljeval Jakobov nečak in naslednik Jakob Ernest grof Leslie, ki je posesti podedoval leta 1692. V njegovem času je bila k jugovzhodnemu traktu gradu prizidana altana, ki je bila dostopna iz grofovega salona v prvem nadstropju, vendar so jo že leta 1818 zaradi slabega gradbenega stanja porušili. Po požaru leta 1704 je dal Jakob Ernest obnoviti grajsko pristavo ob vznožju grajskega griča. V njegovem času so v kapeli uredili oltar sv. Družine in izdelali lesene klopi. S soprogo Jožefo Alojzijo, rojeno kneginjo Liechtenstein sta za kapelo darovala tudi kazulo iz rdečega in belega brokata ter izvezenima grboma Lesliejev in Liechtensteinov, ki je bila pozneje ukradena. Z grboma zakoncev je bila opremljena tudi peč iz velikih temno rjavih glaziranih pečic, ki je sekundarno vgrajena v nekdanji grofovi delovni sobi v prvem grajskem nadstropju. Okrog leta 1720 sta zakonca naročila tudi odlične štukature v jedilnici in grofovem stanovanju; tiste v jedilnici so opremljene z aliančnim grbom rodbin Leslie in Liechtenstein.
Naslednji lastnik, Karel Kajetan grof Leslie je dal sredi 18. stoletja h Karlovemu portalu prizidati triosni prizidek, ki so mu v tretji tretjini 18. stoletja dodali še triosni prizidek in v njiju uredili grajsko upravo. Ob severni stranici grajskega platoja so pozidali mogočno, dvanajstosno in petetažno grajsko žitnico z vinsko kletjo. Žitnica je na severu zamejila grajski vrt. Karel Kajetan je dal iz graške palače Lesliehof v ptujski grad prepeljati tapiserije iz 17. stoletja, ki jih je moral zaradi statusa nedeljive družinske posesti (fidejkomis) ohranjati, vendar se mu niso zdele več primerne za opremo mestne palače. V 19. stoletju sta bili z njimi opeti dve sobi, do današnjih dni pa se jih je ohranilo deset. Na štirih so upodobljeni prizori iz Odiseje, na šestih so krajine. Zelo kakovostne tapiserije so bile stkane v Bruslju.
S smrtjo Antona, zadnjega moškega iz srednjeevropske linije Lesliejev leta 1802, so stopila v veljavo določila fidejkomisa, ki ga je leta 1663 ustanovil Valter grof Leslie, in so predvidevala, da po izumrtju Lesliejev posesti deduje knežja linija Dietrichsteinov. Dietrichsteini so dedovali stavbe in fidejkomisne tapiserije, medtem ko je oprema gradu skladno z Antonovo oporoko pripadla njegovi vdovi Viljemini, rojeni grofici Wurmbrandt-Stuppach. Slednja je nekaj kosov pustila v gradu, na primer opremo kapele, za drugo opremo pa so se sledi izgubile. Knezov uradnik Hitschmann je leta 1807 poročal, da je Viljemina iz gradu odnesla vse, ostalo je samo ogledalo v eni od sob in nekaj družinskih portretov v dvorani (to je 14 portretov vladarjev, ki so sedaj v gradu Frýdlant).
Lesliejev dedič Janez Krstnik Karel, 7. državni knez Dietrichstein je k svojemu imenu dodal ime izumrlih sorodnikov in se odtlej imenoval 1. državni knez Dietrichstein-Proskau-Leslie, vendar je umrl že leta 1808 in se s ptujskim gradom ni veliko ukvarjal. Toliko pomembnejša pa sta bila za ptujski grad njegov sin Franc Jožef, ki je družino vodil med letoma 1808 in 1854 in vnuk Jožef Franc, ki je na čelu družine le štiri leta, do smrti 1858. Leta 1816 je bil grad v tako slabem stanju, da je grozilo, da se bo podrl. Dežela Štajerska je od ptujskega magistrata zahtevala sklic gradbene komisije, ki je morala presoditi, katere dele gradu bodo podrli, katere obnovili in katere zgradili povsem na novo. Poročilo zelo natančno navaja vse pomanjkljivosti stavb na grajskem griču, niti beseda pa ni namenjena opremi in funkciji grajskih prostorov. Skladno s poročilom so tedaj porušili altano pred jugovzhodnim grajskim traktom. Načrte za obnovo je po naročilu kneza Franca Jožefa leta 1822 pripravil češki arhitekt Johann Phillipp Joendl. Med drugim so morali zaradi poškodovanega oboka obnoviti slavnostno dvorano. Čeprav je gradbena komisija priporočila obnovo baročnega opečnega oboka, so ga odstranili in leta 1825 vgradili navidezen lesen obok s preprostimi paličastimi ornamenti, ki je še ohranjen. O opremi, ki so jo Dietrichsteini prinesli v ptujski grad, da je bil primeren za bivanje, so ohranjeni popisi inventarja, za katere je bil zadolžen gozdni mojster in kastner Moritz Seehann. Njegovo zanimanje za starine potrjuje tudi članstvo v Centralni komisiji za ohranjanje umetnostnih in gradbenih spomenikov ter v Zgodovinskem društvu za Štajersko. Pozneje je za kneze Dietrichsteine kot upravitelj deloval tudi Ferdinand Raisp, pisec prve monografije o Ptuju.
Po smrti kneza Jožefa Franca so bile obsežne posesti Dietrichsteinov razdeljene med njegove štiri hčere Terezijo, Aleksandrino, Gabrielo in Klotildo. Nekdanji Lesliejevi gospostvi Gornji Ptuj in Nové Mĕsto nad Metují na Češkem sta bili izvzeti iz dedovanja, saj so ju skladno z določili Valterja Leslieja smeli dedovati samo moški. Gornji Ptuj so postavili pod sodno zaporo, avstrijska vlada pa je pozvala morebitne dediče, da vložijo svoje zahtevke. Leta 1869 je bilo v Gradcu sklenjeno, da 7/12 dediščine pripada grofom Attemsov in Lambergom kot dedičem po sestrah Antona grofa Leslieja, 5/12 pa škotskim potomcem grofa Patrika Leslieja.
27. septembra 1873 je Gornji Ptuj kupila Terezija grofica Herberstein, najstarejša hči kneza Jožefa Franca Dietrichsteina. Ob nakupu je bil ptujski grad ponovno v zelo slabem gradbenem stanju, vendar sta ga dala grofica Terezija in njen sin in dedič Janez Jožef grof Herberstein temeljito obnoviti. Herbersteini so prazne grajske prostore opremili s pohištvom in slikami, ki so jih večinoma pripeljati iz svojih gradov in palač. Leta 1907 so iz dobro opremljenega gradu Vurberk, ki so ga tedaj dali v najem, na Ptuj prepeljali pohištvo, slike, orožje in druge predmete. S češkega dvorca Libochovice so v ptujski grad prepeljali 17 slik iz serije, ki jo je v letih med 1689 in 1691 po naročilu knezov Gundakarja in Ferdinanda Dietrichsteinov naslikal češki slikar Christian Schröder. Leta 1925 so na Ptuj prepeljali tudi nekaj opreme iz gradu Hrastovec. Herbeisteini so imeli ptujski grad v lasti do leta 1945. Tedaj je bila nacionalizirana, oprema pa je bila leta 1965 popisana in ocenjena, pri čemer je zadnjim zasebnim lastnikom pripadla odškodnina.
Po drugi svetovni vojni v gradu deluje muzej. Vanj so pripeljali tudi nekaj kosov opreme iz okoliških dvorcev, zlasti Turnišča, Ormoža in Dornave.
Namembnost
Srednjeveški grad je bil obmejna utrdba proti Ogrski, središče gospostva in rezidenca ministerialov salzburškega nadškofa gospodov Ptujskih, ki so v njem živeli do leta 1438. Grad je ohranil utrdbeno funkcijo še dobri dve stoletji, ko je iz salzburške prešel v deželnoknežjo, ponovno salzburško in deželnoknežjo last, dokler ni bil leta 1622 prodan zasebnim lastnikom, knezom Eggenbergom. V drugi polovici 17. stoletja so tedanji lastniki grofje Leslieji nekdanjo utrdbo prezidali v baročno plemiško podeželsko rezidenco, ki je bila tudi upravno, sodno in gospodarsko središče gospostva Gornji Ptuj. Leta 1945 je bil grad nacionaliziran in namenjen muzejski dejavnosti. Ptujski grad je eden od najboljše vzdrževanih in raziskanih gradov ter najboljše opremljena nekdanja plemiška rezidenca na Slovenskem.
- Muzej
- Muzej
Izpostavljeno
Spomenik državnega pomena
(EŠD: 583)
Ptujski grad je dal zgraditi salzburški nadškof Konrad I. Abensberški kot utrdbo in obrambno postojanko na vzhodni meji svojih posesti. Pozidati ga je dal takoj po sklenitvi miru z Ogrsko leta 1131, vendar na ruševinah predhodnega gradu, od katerega se je do danes delno ohranil zahodni stolp, ki je verjetno iz 11. stoletja. Konradov grad je obsegal bergfrid, soroden tistemu v prav tako salzburških Brežah na Koroškem, in palacij na vrhu grajskega griča ter zahodno predgradje z zgradbami, namenjenimi vojaški posadki in gospodarstvu. Najboljše ohranjen del Konradove zasnove je mogočna južna stena s šestimi polkrožno zaključenimi lijakastimi romanskimi okni, ki je bila del romanskega palacija. Kastelanstvo trdnjave Ptuj je nadškof Konrad I. zaupal svojemu ministerialu Frideriku, verjetno prišleku z Bavarske, ki je po gradu sprejel novo izvorno ime Friderik gospod Ptujski. Gospodje Ptujski so imeli Ptuj v fevdu vse do zadnjega moškega potomca rodbine, Friderika IX. Ptujskega, ki je umrl leta 1438. Po pogodbi med nadškofom in gospodi Ptujskimi so se morali slednji umakniti z gradu v času nadškofovega bivanja na Ptuju. To določilo je bilo verjetno povod za povečanje grajskih stavb, saj so gospodje Ptujski potrebovali svojo stanovanjsko stavbo v grajski zasnovi. Zato je bil v 14. stoletju zgrajen dvonadstropni palacij podkvastega tlorisa z obokano dvorano v pritličju in dvema polžastima stopniščema. V njegovem zahodnem traktu so uredili kapelo, v kateri je Amelrik gospod Ptujski leta 1330 ustanovil oltar. Verjetno je bil v 14. stoletju za dve nadstropji nadzidan tudi romanski palacij, saj so med obnovitvenimi deli na južni steni naleteli na ostanke gotskih oken. Grobnico gospodov Ptujskih v ptujski dominikanski cerkvi je krasila tumba z upodobitvijo Friderika IX. Ptujskega na pokrovu. Slednji je sedaj vzidan v pritličju ptujskega gradu in je eden od najpomembnejših srednjeveških figuralnih nagrobnikov na Slovenskem.
Po smrti Friderika IX. se je ogromno premoženje gospodov Ptujskih, ki je obsegalo 29 gradov, razdelilo med dediče. Levji delež sta dobili Friderikovi sestri Agneza in Ana, ki sta se poročili v rodbini gospodov Stubenberških in grofov Schaunberških, del posesti, med njimi Ptuj, pa je prešel neposredno v fevd Aninega soproga Janeza II. grofa Schaunburškega. Janez grof II. Schaunberški je pridobljene fevde leta 1445 prodal salzburškemu nadškofu. V naslednjih desetletjih nadškofje Ptuja niso dajali v fevd, ampak v upravljanje grajskim poveljnikov iz različnih plemiških rodbin. Leta 1479 je grad prešel v last ogrskega kralja Matije Korvina, potem pa leta 1490 v deželnoknežjo last.
Pomembnejši gradbeni posegi so dokumentirani po letu 1511, ko je deželni knez in cesar Maksimilijan I. gospostvo, grad in mesto Ptuj prodal salzburškemu nadškofu. Nadškof se je moral zavezati, da bo skrbel za utrjevanje Ptuja pred osmanskimi vpadi, Habsburžani pa so si pridržali pravico do ponovnega odkupa. Leta 1511 je grad najbrž (delno) pogorel, leta 1514 pa so ga obnavljali. Utrjevalna dela proti osmanskim vpadom so potekala tudi v letih 1530 in 1538. Leta 1555 je gospostvo Ptuj ponovno prešlo v deželnoknežjo last, za utrjevanje mesta in gradu pa je skrbela deželna vlada. V času notranjeavstrijskega nadvojvode Karla II. (1564–1590) so potekala renesančna utrjevalna dela, ki so jih vodili severnoitalijanski superintendanti. Utrdili ali na novo pozidali so grajsko obzidje z bastijami, stolpi in novimi vhodi v grajski kompleks. Najpomembnejši med njimi je t. i. Karlov portal kot del južne grajske bastije, ki ga krasi grb nadvojvode Karla II. z nadvojvodskim klobukom. Portal z bastijo in novim dostopom na dvorišče so zgradili leta 1570 po načrtih superintendanta Salustia Peruzzija. V drugi polovici 16. stoletja je bila zgrajena tudi nova konjušnica na notranjem dvorišču.
Leta 1622 je cesar Ferdinand II. gospostvo Gornji Ptuj z gradom prodal Hansu Ulriku knezu Eggenbergu, ki pa ga je že čez približno desetletje prodal svojim sorodnikom grofom Thannhausnom. Z dediščino jezuita Ignacija Thannhausna so gospostvo prevzeli zagrebški jezuiti, ki so v ptujskem gradu nameravali urediti kolegij in šolo, vendar so zaradi številnih prednosti raje izbrali podarjene stavbe v Varaždinu, ptujsko gospostvo pa so leta 1656 prodali na dražbi. O gradbenih posegih v prvi polovici 17. stoletja, ko so bili med drugim zgrajeni arkadni hodniki notranjega dvorišča, pričajo grb gradbenika iz italijanske rodbine Marenzijev, ki je vzidan na grajskem stopnišču, ter načrta superintendantov Tobiasa Kreiztallerja in Martina Stiera iz let 1644 in 1657.
Z novim lastnikom, škotskim plemičem Valterjem grofom Lesliejem, ki se je po uboju cesarskega generalisima Albrechta Wallensteina uveljavil v vojaški, diplomatski in dvorni službi cesarjev Ferdinanda I., Ferdinanda II. in Leopolda I., se je na ptujskem gradu začelo obdobje intenzivnih gradbenih posegov, ki so nekdanjo renesančno utrdbo spremenili v razkošno baročno podeželsko plemiško rezidenco. Po napisu, ki ga je dal izklesati nad vhodom na notranje dvorišče, se je Valter Leslie prenove utrdbe v rezidenco lotil takoj po nakupu leta 1656 in naj bi bila končana že naslednjega leta, čemur glede na obseg gradbenih posegov ni mogoče verjeti. Leta 1657 je bil verjetno dokončan reprezentančen rusticiran marmorni portal z Lesliejeveim grbom in napisom, tedaj pa so tudi pripravili načrte za obsežno prenovo, ki je najbrž potekala vse do Valterjeve smrti leta 1667 in se nadaljevala v času njegovega naslednika Jakoba grofa Leslieja. Ob predvidevanju, da se je moč Osmanskega imperija zmanjšala, so porušili srednjeveški bergfrid in pozidali nov vzhodni stolp z glorieto, iz katere je bil odličen razgled na slikovito okolico. Pročelja vseh grajskih stavb so opremili z novimi, dvodelnimi zgodnjebaročnimi kamnitimi in enako velikimi okni in s tem pridobili poenoten zunanji videz grajskega kompleksa. V vzhodnem delu zasnove so pozidali novo konjušnico in uredili dovoz na zunanje in notranje dvorišče, pod katerim so uredili kazemate. Na porušenem predhodniku so zgradili severni grajski trakt in v njem uredili čez dve nadstropji segajoči slavnostno dvorano in kapelo z zvonikom. Okna obeh reprezentančnih prostorov so okrasili z motivom iz grba grofov Lesliejev in obeliski v znak družinske slave. Portal med dvorano in kapelo krasi grb grofov Lesliejev, obdan z verigo Reda zlatega runa, ki ga je cesar Leopold I. Valterju Leslieju podelil leta 1665.
Valterjev nečak in naslednik Jakob grof Leslie je dokončal stričeve gradbene posege in nadaljeval z opremljanjem gradu. Okrog leta 1670 je za slavnostno dvorano naročil 14 portretov evropskih vladarjev in njihovih soprog, ki so bili v 19. stoletju preneseni v grad Frýdlant na severozahodu Češke, kjer so še danes ohranjeni.
Z opremljanjem ptujskega gradu je nadaljeval Jakobov nečak in naslednik Jakob Ernest grof Leslie, ki je posesti podedoval leta 1692. V njegovem času je bila k jugovzhodnemu traktu gradu prizidana altana, ki je bila dostopna iz grofovega salona v prvem nadstropju, vendar so jo že leta 1818 zaradi slabega gradbenega stanja porušili. Po požaru leta 1704 je dal Jakob Ernest obnoviti grajsko pristavo ob vznožju grajskega griča. V njegovem času so v kapeli uredili oltar sv. Družine in izdelali lesene klopi. S soprogo Jožefo Alojzijo, rojeno kneginjo Liechtenstein sta za kapelo darovala tudi kazulo iz rdečega in belega brokata ter izvezenima grboma Lesliejev in Liechtensteinov, ki je bila pozneje ukradena. Z grboma zakoncev je bila opremljena tudi peč iz velikih temno rjavih glaziranih pečic, ki je sekundarno vgrajena v nekdanji grofovi delovni sobi v prvem grajskem nadstropju. Okrog leta 1720 sta zakonca naročila tudi odlične štukature v jedilnici in grofovem stanovanju; tiste v jedilnici so opremljene z aliančnim grbom rodbin Leslie in Liechtenstein.
Naslednji lastnik, Karel Kajetan grof Leslie je dal sredi 18. stoletja h Karlovemu portalu prizidati triosni prizidek, ki so mu v tretji tretjini 18. stoletja dodali še triosni prizidek in v njiju uredili grajsko upravo. Ob severni stranici grajskega platoja so pozidali mogočno, dvanajstosno in petetažno grajsko žitnico z vinsko kletjo. Žitnica je na severu zamejila grajski vrt. Karel Kajetan je dal iz graške palače Lesliehof v ptujski grad prepeljati tapiserije iz 17. stoletja, ki jih je moral zaradi statusa nedeljive družinske posesti (fidejkomis) ohranjati, vendar se mu niso zdele več primerne za opremo mestne palače. V 19. stoletju sta bili z njimi opeti dve sobi, do današnjih dni pa se jih je ohranilo deset. Na štirih so upodobljeni prizori iz Odiseje, na šestih so krajine. Zelo kakovostne tapiserije so bile stkane v Bruslju.
S smrtjo Antona, zadnjega moškega iz srednjeevropske linije Lesliejev leta 1802, so stopila v veljavo določila fidejkomisa, ki ga je leta 1663 ustanovil Valter grof Leslie, in so predvidevala, da po izumrtju Lesliejev posesti deduje knežja linija Dietrichsteinov. Dietrichsteini so dedovali stavbe in fidejkomisne tapiserije, medtem ko je oprema gradu skladno z Antonovo oporoko pripadla njegovi vdovi Viljemini, rojeni grofici Wurmbrandt-Stuppach. Slednja je nekaj kosov pustila v gradu, na primer opremo kapele, za drugo opremo pa so se sledi izgubile. Knezov uradnik Hitschmann je leta 1807 poročal, da je Viljemina iz gradu odnesla vse, ostalo je samo ogledalo v eni od sob in nekaj družinskih portretov v dvorani (to je 14 portretov vladarjev, ki so sedaj v gradu Frýdlant).
Lesliejev dedič Janez Krstnik Karel, 7. državni knez Dietrichstein je k svojemu imenu dodal ime izumrlih sorodnikov in se odtlej imenoval 1. državni knez Dietrichstein-Proskau-Leslie, vendar je umrl že leta 1808 in se s ptujskim gradom ni veliko ukvarjal. Toliko pomembnejša pa sta bila za ptujski grad njegov sin Franc Jožef, ki je družino vodil med letoma 1808 in 1854 in vnuk Jožef Franc, ki je na čelu družine le štiri leta, do smrti 1858. Leta 1816 je bil grad v tako slabem stanju, da je grozilo, da se bo podrl. Dežela Štajerska je od ptujskega magistrata zahtevala sklic gradbene komisije, ki je morala presoditi, katere dele gradu bodo podrli, katere obnovili in katere zgradili povsem na novo. Poročilo zelo natančno navaja vse pomanjkljivosti stavb na grajskem griču, niti beseda pa ni namenjena opremi in funkciji grajskih prostorov. Skladno s poročilom so tedaj porušili altano pred jugovzhodnim grajskim traktom. Načrte za obnovo je po naročilu kneza Franca Jožefa leta 1822 pripravil češki arhitekt Johann Phillipp Joendl. Med drugim so morali zaradi poškodovanega oboka obnoviti slavnostno dvorano. Čeprav je gradbena komisija priporočila obnovo baročnega opečnega oboka, so ga odstranili in leta 1825 vgradili navidezen lesen obok s preprostimi paličastimi ornamenti, ki je še ohranjen. O opremi, ki so jo Dietrichsteini prinesli v ptujski grad, da je bil primeren za bivanje, so ohranjeni popisi inventarja, za katere je bil zadolžen gozdni mojster in kastner Moritz Seehann. Njegovo zanimanje za starine potrjuje tudi članstvo v Centralni komisiji za ohranjanje umetnostnih in gradbenih spomenikov ter v Zgodovinskem društvu za Štajersko. Pozneje je za kneze Dietrichsteine kot upravitelj deloval tudi Ferdinand Raisp, pisec prve monografije o Ptuju.
Po smrti kneza Jožefa Franca so bile obsežne posesti Dietrichsteinov razdeljene med njegove štiri hčere Terezijo, Aleksandrino, Gabrielo in Klotildo. Nekdanji Lesliejevi gospostvi Gornji Ptuj in Nové Mĕsto nad Metují na Češkem sta bili izvzeti iz dedovanja, saj so ju skladno z določili Valterja Leslieja smeli dedovati samo moški. Gornji Ptuj so postavili pod sodno zaporo, avstrijska vlada pa je pozvala morebitne dediče, da vložijo svoje zahtevke. Leta 1869 je bilo v Gradcu sklenjeno, da 7/12 dediščine pripada grofom Attemsov in Lambergom kot dedičem po sestrah Antona grofa Leslieja, 5/12 pa škotskim potomcem grofa Patrika Leslieja.
27. septembra 1873 je Gornji Ptuj kupila Terezija grofica Herberstein, najstarejša hči kneza Jožefa Franca Dietrichsteina. Ob nakupu je bil ptujski grad ponovno v zelo slabem gradbenem stanju, vendar sta ga dala grofica Terezija in njen sin in dedič Janez Jožef grof Herberstein temeljito obnoviti. Herbersteini so prazne grajske prostore opremili s pohištvom in slikami, ki so jih večinoma pripeljati iz svojih gradov in palač. Leta 1907 so iz dobro opremljenega gradu Vurberk, ki so ga tedaj dali v najem, na Ptuj prepeljali pohištvo, slike, orožje in druge predmete. S češkega dvorca Libochovice so v ptujski grad prepeljali 17 slik iz serije, ki jo je v letih med 1689 in 1691 po naročilu knezov Gundakarja in Ferdinanda Dietrichsteinov naslikal češki slikar Christian Schröder. Leta 1925 so na Ptuj prepeljali tudi nekaj opreme iz gradu Hrastovec. Herbeisteini so imeli ptujski grad v lasti do leta 1945. Tedaj je bila nacionalizirana, oprema pa je bila leta 1965 popisana in ocenjena, pri čemer je zadnjim zasebnim lastnikom pripadla odškodnina.
Po drugi svetovni vojni v gradu deluje muzej. Vanj so pripeljali tudi nekaj kosov opreme iz okoliških dvorcev, zlasti Turnišča, Ormoža in Dornave.
Namembnost
Srednjeveški grad je bil obmejna utrdba proti Ogrski, središče gospostva in rezidenca ministerialov salzburškega nadškofa gospodov Ptujskih, ki so v njem živeli do leta 1438. Grad je ohranil utrdbeno funkcijo še dobri dve stoletji, ko je iz salzburške prešel v deželnoknežjo, ponovno salzburško in deželnoknežjo last, dokler ni bil leta 1622 prodan zasebnim lastnikom, knezom Eggenbergom. V drugi polovici 17. stoletja so tedanji lastniki grofje Leslieji nekdanjo utrdbo prezidali v baročno plemiško podeželsko rezidenco, ki je bila tudi upravno, sodno in gospodarsko središče gospostva Gornji Ptuj. Leta 1945 je bil grad nacionaliziran in namenjen muzejski dejavnosti. Ptujski grad je eden od najboljše vzdrževanih in raziskanih gradov ter najboljše opremljena nekdanja plemiška rezidenca na Slovenskem.
- Muzej
- Muzej
Lastniki
Salzburška nadškofija (890/najpozneje 982–1479; med 1131 in 1438 v fevdu gospodov Ptujskih)
Friderik I. gospod Ptujski (1131–1137)
Friderik II. gospod Ptujski (okrog 1137–†pred 1178)
Friderik III. gospod Ptujski (okrog 1180–†1222)
Friderik IV. in Hartnid I. gospoda Ptujska (okrog 1222–okrog 1255)
Friderik V. gospod Ptujski (okrog 1255–1288)
Friderik VI. in Hartnid III. gospoda Ptujska (1288–1293)
Hartnid III. gospod Ptujski (1293–1316)
Herdegen I. gospod Ptujski (okrog 1316–1353)
Hartnid V. gospod Ptujski (okrog 1353–1385)
Bernard gospod Ptujski (1385–1420/21)
Friderik IX. gospod Ptujski (1421–1438)
Janez II. grof Schaumburški (1438–1445)
Salzburški nadškof (1445–1479)
Ogrski kralj Matija Korvin (1479–1490)
Deželni knez (1490–1511)
Salzburška nadškofija (1511–1555)
Deželni knez (1555–1622)
Hans Ulrik knez Eggenberg (1622–okrog 1630)
Grofje Thannhausen (okrog 1630–okrog 1650)
Jezuitski kolegij v Zagrebu (okrog 1650–1656)
Valter grof Leslie (1656–1667)
Jakob grof Leslie (1667–1692)
Jakob Ernest grof Leslie (1692–1738)
Karel Kajetan grof Leslie (1738–1761)
Leopold grof Leslie (1761–1774)
Anton grof Leslie (1774–1802)
Janez Krstnik Karel, 1. državni knez Dietrichstein-Proskau-Leslie (1802–1808)
Franc Jožef, 2. državni knez Dietrichstein-Proskau-Leslie (1808–1854)
Jožef Franc, 3. državni knez Dietrichstein-Proskau-Leslie (1854–1858)
Sodna zaplemba
Terezija grofica Herberstein (1873–1895)
Janez Jožef grof Herberstein (1895–1944)
Janez Jožef grof Herberstein (1944–1945)
Državna lastnina (1945–danes)
Mesto in grad Ptuj v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681
Grad Ptuj v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681
Grad z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
T. i. Karlov portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Pot do grajskega dvorišča (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Arkadni hodniki (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Štukature v grofovskem stanovanju (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Štukature v jedilnici z aliančnim grbom rodbin Leslie in Liechtenstein (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Soba s portreti (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Azijska soba (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Dvorana s turkerijami, ki so prvotno krasile grad Vurberk (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Aliančni grb rodbin Leslie in Dietrichstein (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Grajska kapela (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)
Grad Ptuj, Na Gradu, Ptuj, Slovenija
Literatura
Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1997 (tipkopis doktorske disertacije).
Marjeta CIGLENEČKI, Slike iz Libochovic na ptujskem gradu, Acta historiae artis Slovenica, 4, 1999, str. 87–105.
Iva in Jože CURK, Ptuj, Ljubljana 1970.
Jože CURK, Ptujski grad. Stavbnozgodovinska skica, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 6/2, 1958, str. 57–66.
Jože CURK, Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom, Časopis za zgodovino in narodopisje, 65, 1994, str. 232–265.
Boris HAJDINJAK, Polona VIDMAR, Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2008.
Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 380–381.
Karl MINHA, Walter Graf Leslie (1606–1667). Feldmarschall, Grenzgeneral, Großbotschafter, Wallensteins Werden und Streben, Wirken und Sterben (ur. Peter Broucek), Wien 1984, str. 67–152.
Hans PIRCHEGGER, Die Herren von Pettau, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 42, 1951, str. 3–36.
Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.
Ferdinand RAISP, Pettau. Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, topographisch=historisch geschildert, Graz 1858.
Razkošje na podeželju. Pohištvo v Ptujskem gradu (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2014.
Rodbina Leslie – iz kraljestva Stuartov v habsburško cesarstvo (ur. Tatjana Štefanič), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2009.
Wolfgang SEIDEL, Salustio Peruzzi (1511/12–1572): Vita und zeichnerisches Œuvre des römischen Architekten – Eine Spurensuche, München 2002.
Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (ur. Marjeta Ciglenečki, Maximilian Grothaus), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1992.
Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.
Polona VIDMAR, Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene, Graz 2006.
Polona VIDMAR, Nagrobnik Friderika IX. Ptujskega ter njegova gotska in baročna recepcija, Acta historiae artis Slovenica, 14, 2009, str. 21–40.
Branko VNUK, Gradbena zgodovina, Muzejske zbirke v ptujskem gradu (ur. Andrej Brence), Ptuj 2006, str. 17–35,
David WORTHINGTON, Scots in Habsburg Service, 1618–1648, Leiden-Boston, 2004 (History of Warfare, 21).
David WORTHINGTON, British and Irish Experiences and Impressions of Central Europe, c. 1560–1688, Farnham-Burlington 2012 (Politics and culture in Europe, 1650–1750).
Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu (ur. Polona Vidmar), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2002.
