Borl

Grad Borl je zagotovo najpomembnejši objekt kulturne dediščine na širšem območju Haloz. S svojo strateško lego na strmem skalnem pomolu nad starodavnim prehodom čez reko Dravo je igral pomembno vlogo že v visokem srednjem veku. S tem ni zgolj eden najstarejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko; njegovo ogrsko ime Borlyn pomeni rečni prehod. V sklop Ogrskega kraljestva je območje Borla spadalo (s presledki) nekako do konca 13. stoletja. Kdaj je prišlo do zamenjav(e) lastnikov, zaradi pomanjkanja pisnih virov ni mogoče zanesljivo opredeliti. Ozemlje Borla naj bi kraljevini Ogrski postopoma – med 1160 in 1200 – iztrgali gospodje Draneški. Grad in gospostvo v njihovih rokah nista ostala dolgo, saj so Ogri ozemlje kmalu vnovič zavzeli. Leta 1255 je ogrski kralj Bela IV. gospostvo Borl kot državni fevd podelil Frideriku Ptujskemu. Po letu 1261 je ogrski vpliv na tem območju začel pešati. Ogri so Borl sicer zahtevali nazaj še v letih 1291 in 1337. Z mirom v Požunu (danes Bratislava; nem. Pressburg) z 11. septembra 1337 je bil Borl predan kraljevini Ogrski, medtem ko je deželni knez v zameno dobil gospostvo Schwarzenbach (mad. Feketevár) na obmejnem ozemlju med (današnjo) Spodnjo Avstrijo in Ogrsko. Ogri se določil mirovne pogodbe niso držali, tako da je Schwarzenbach še pred 4. oktobrom 1337 prišel nazaj v njihove roke. Tako je ostalo nadaljnjega četrt stoletja, do leta 1362, z mirom v Budimu. V tem oziru bi pričakovali, da se tudi vazali deželnega kneza – salzburški ministeriali gospodje Ptujski – določil Požunskega miru niso držali. Ptujski gospodje na Borlu niso živeli, ampak so ga dali v upravljanje vitezom. Po dokončni zamenjavi lastništva je bil borlski grad predvsem utrdba na meji z Ogrsko. Zaradi posestno nejasnega statusa gospodje Ptujski na novo pridobljenega gospostva niso podredili ne deželnemu knezu in ne salzburškemu nadškofu, pač pa so ga upravljali kot svobodno (alodialno) posest. Čeprav je imelo ekstrateritorialni značaj, je do konca 13. stoletja de facto postalo del Štajerske. Iz obmejne utrdbe se je oblikovalo središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike.

Po smrti zadnjega moškega potomca gospodov Ptujskih, Friderika IX. leta 1438, sta bili do številnih posesti upravičeni njegovi sestri Ana, poročena grofica Schaunberg, in Agnes, poročena Stubenberg. Po delitveni pogodbi iz leta 1441 je nova lastnica Borla postala Ana. Kot zadnji iz rodbine Schaunberg si je Borl lastil njen sin Ulrik, ki je posest leta 1464 zamenjal z Janezom III. grofom Montfort-Bregenzem za neko drugo.

Po vojni med ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (poznan kot Matija Korvin) in cesarjem Friderikom III. Habsburškim je ogrski kralj gospostvo Borl leta 1488 podelil v svobodno last Jakobu Székelyju, enemu svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, je Jakob Székely zvestobo prisegel cesarju Frideriku III., za kar ga je ta še istega leta povzdignil v baronski stan ter mu v zastavo izročil gospostvo Borl. Novi vladar Maksimilijan mu je zaradi vojaških zaslug v vojni s Francozi v Italiji borlsko gospostvo nato leta 1497 predal v trajno in svobodno last. Ob zatonu Zeklov – Jakob je po zaprisegi cesarju priimek ponemčil – se je drobila tudi borlska posest. To se je začelo kmalu po smrti Jakobovega sina Luke leta 1575. Zatem so si lastniki hitro sledili oziroma so si na Borlu lastili manjše deleže.

Leta 1639 je Henrik Ludvik grof Thurn-Valsassina gospostvo Borl z gradom prodal Janezu Karlu baronu Sauerju. Strm družbeni vzpon Sauerjev se je začel po letu 1628, ko je moralo Štajersko (in druge habsburške dedne dežele) zapustiti vso protestantsko plemstvo, ki ni hotelo sprejeti katoliške vere. Janez Karel je bil leta 1630 povzdignjen v barona, grofovski naziv za Sauerje pa je leta 1668 pridobil njegov sin Jurij Friderik. Borlski grad so Sauerji v 17. stoletju preuredili v udobno rezidenco in mu dali današnjo podobo. V sedemdesetih letih 17. stoletja so zgradili grajsko kapelo in jo takrat opremili, opremo pa so dopolnili po požaru, ki je grad zajel leta 1706. Leta 1801 so Sauerji borlsko gospostvo prodali Stanislavu knezu Poniatowskemu, zgolj dve leti pozneje pa je Borl dobil nove lastnike, grofe Wurmbrand-Stuppach. Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach, je na borlskem gradu živela skoraj pol stoletja, njeno vez s  temi kraji pa izpričuje dejstvo, da se je dala pokopati na pokopališču bližnje župnijske cerkve sv. Barbare v Cirkulanah. Ker v njenem leta 1786 sklenjenem zakonu z Antonom Jožefom grofom Lesliejem (1734–1802) ni bilo potomcev, je Borl podedoval njen nečak Ferdinand Henrik Avgust grof Wurmbrand-Stuppach (1807–1886), ki je leta 1864 posestvo uradno predal sinu Ladislavu Gundakerju (1838–1901). Ladislav Gundaker, ki je bil v obdobjih 1893–1895 in 1896–1897 štajerski deželni glavar, v prvem obdobju opravljanja službe deželnega glavarja pa tudi avstrijski minister za trgovino, je bil navdušen arheolog, tudi član cesarske akademije za znanost na Dunaju. V njegovem času je bil borlski grad temeljito obnovljen in na novo opremljen. Na Borlu je zasnoval zbirko starin (posodje, orodje, orožje, trofeje) in biblioteko.

Med letoma 1901 in 1922 je bil Borl v lasti Gundakerjeve hčere Adalberte Marije in njenega moža Maximiliana barona Kübecka. Zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer po koncu prve svetovne vojne sta zakonca posestvo z gradom leta 1922 prodala delniški družbi Borlin iz Varaždina, registrirani za vinogradništvo ter kletarstvo, ki je nameravala kultivirati vinograde ter proizvajati in skladiščiti vina po tedaj najmodernejših metodah. Pri tem se je družina Kübeck odselila v Gradec, kamor je odpeljala približno polovico (deloma historičnega in deloma modernega) pohištva ter večino slik in drobnega inventarja. Družba Borlin se je pri poslovanju soočala s precejšnjimi težavami. Do leta 1932 je Borlin zaradi agrarne reforme in nato zakona o njeni likvidaciji razprodal oziroma med agrarne interesente razdelil okoli 50 ha zemljišč, tako da je od dobrih 196 ha borlskega veleposestva ostalo še okoli 146 ha. Še preden je na borlskem veleposestvu povsem zaživelo napredno vinogradništvo in tudi sadjarstvo, so v poslovanje delniške družbe zarezale finančna prevara (1930, mednarodna afera »Arnim«), velika gospodarska kriza (1931, najem kredita; 1933–1940, rubeži, dražbeni postopki in prisilne poravnave), naravne nesreče (1937, peronospora) in dokončno druga svetovna vojna. Po smrti Alberta pl. Adrowskega († 1936), predsednika delniške družbe Borlin, je lastnik skoraj polovice njenih delnic postal grof Josip Bombelles, a jih je že dve leti pozneje prodal dr. Vuku pl. Vučetiću in Zagrebčanki Zori Weiss. Dr. Vučetić in Weissova sta na borlskem gradu živela do leta 1941, ko je Nemški rajh z zavezniki napadel ozemlje Kraljevine Jugoslavije.

V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike. Na borlskem gradu je začasno taborišče (od 1942 imenovano policijski zapor) za politične zapornike delovalo med aprilom 1941 in marcem 1943. V bloku okrog grajskega dvorišča je v prvem in drugem nadstropju bilo 15 prostorov (11 nekdanjih bivalnic in 4 gospodarski prostori) za bivanje okoli 100 jetnikov, moških in ženskih skupaj. Povprečno je v taborišču bilo 60–80 jetnikov. Pohištvo in druge predmete naj bi že leta 1941 deloma raznesli nekateri grajski uslužbenci in viničarji, ob koncu vojne pa Nemci in tudi nekateri domačini. Nekaj opreme je ostalo Zori Weiss, ki se je leta 1945 vrnila na Borl. Grajska kapela je ves ta čas ostala bolj ali manj nedotaknjena. Po ukinitvi taborišča je bil borlski grad izročen državnemu komisarju za utrjevanje nemštva. Do novembra 1943 je bil nenaseljen, ko so v njem uredili stanovanja vojakov, ki so stražili most preko Drave, in delavcev, ki so kopali protitankovske jarke na meji s Hrvaško. V tem času so na gradu večkrat izvedli tečaje za voditelje nemške mladine.

Grad Borl s posestvom je bil z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ptuj leta 1946 nacionaliziran in je prešel v splošno ljudsko premoženje. Nekdanja grajska posestva so bila razdeljena med državna zemljiški sklad in gozdno gospodarstvo ter posamezne agrarne interesente. Od nekdanjega veleposestva je do danes ostal le grad z neposredno okolico, skupaj 3,33 ha (2,89 ha kmetijskih zemljišč z gozdom ter manj kot pol hektarja stavbnih zemljišč). Kmalu po podržavljenju je bil grad predan v uporabo Ljudski mladini Slovenije, ki ga je več let koristila kot počitniški dom delovne mladine. Opremo grajske kapele, ki so jo odlikovali štirje oltarji ter bogata mašna oblačila, relikviariji in obredno posodje, so leta 1947 razdejali brigadirji, ki so počitnikovali v gradu, a so jih varuhi dediščine pri njihovem početju uspeli omejiti.

Ker je po drugi svetovni vojni v Grčiji divjala državljanska vojna in je Jugoslavija sprejela več kot deset tisoč grških beguncev, predvsem otrok, so leta 1948 na Borlu začasno nastanili preko 120 grških begunskih otrok.

Konec prve polovice 20. stoletja je ljudska oblast na pobudo domačinov in turističnih delavcev sklenila prenoviti grad Borl in ga preurediti za razvedrilo in odmor delovnih ljudi. Spomladi leta 1951 so pričeli z urejanjem grajskih prostorov in okolice, istega leta je bil ustanovljen gostinsko-turistični objekt Letovišče grad Borl, ki je zaživel naslednje leto. Ker so bile sobane prazne, so jih želeli napolnili z opremo, ki bi bila v skladu z značajem gradu. Opremo je gostinskemu podjetju posodil ptujski muzej. Med izposojenimi predmeti je bilo veliko odličnih umetnin, tudi več slik iz gradu Vurberk iz tamkajšnje serije turkerij s poznega 17. stoletja. Leta 1952 je eno od sten v ladji grajske kapele, ki je bila za potrebe letovišča urejena v restavracijo (jedilnico), z motivom trgatve v socrealističnem slogu poslikal Janez Mežan. Največji razcvet je letovišče beležilo v 60. letih, kar je bila posledica odprtja novega kopališkega bazena (1962). Poslovanje letovišča je ves čas oteževalo slabo stanje lokalnih cest in okoliških mostov. Nova cesta od Ptuja proti Zagrebu je Borl zaobšla in število prehodnih gostov je močno upadlo. Finančne težave ni rešila združitev z gostinsko organizacijo Haloški biser (leta 1971), in ne priključitev h Kmetijskemu kombinatu Ptuj (1975). Po odprtju Ptujskih toplic (1975; danes Terme Ptuj) je borlski kopališki bazen dobil (pre)hudo konkurenco. Izgradnja novega betonskega mostu pri Borlu – spomladi 1978 je narasla Drava stari leseni most odnesla – je letovišču tisto leto povsem pokvarila turistično sezono in že naslednje leto so ga zaradi nakopičenih dolgov in negativnega inšpekcijskega poročila dokončno zaprli. Po zaprtju letovišča je ptujski muzej izposojene predmete (slike, kose pohištva) prevzel nazaj v zelo slabem stanju, nekaj kosov je tudi umanjkalo.

Zatem so se na Borlu odvijale zgolj občasne prireditve, grad brez stalne vsebine pa je postopoma propadal. Na podlagi spremenjene zakonske podlage na področju konservatorstva (uvedba Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD), 1981) je vlogo upravljavca Borla prevzel Zavod za spomeniško varstvo Maribor. Ugotovil je katastrofalno stanje objekta in je z velikimi obnovitvenimi deli ter celovito gradbeno sanacijo gradu v letih 1982–1990 grajski kompleks obvaroval pred uničenjem. To je bilo mogoče zato, ker grad Borl ni bil opredeljen zgolj kot umetnostnozgodovinski arhitekturni spomenik, pač pa tudi kot spomenik ljudske revolucije. Zaradi tega je dobil status kulturnega spomenika, posledično pa je bil v primerjavi z ostalo grajsko arhitekturo na Slovenskem deležen skrbnejše obravnave oziroma obsežnih finančnih sredstev. Po osamosvojitveni vojni so dela zaradi pomanjkanja denarja prenehala.

Z osamosvojitvijo Slovenije so za grad Borl in borlske posesti nekdanje delniške družbe Borlin stekli denacionalizacijski postopki in ustavne pritožbe, ki so jih vložili dediči nekdanjih lastnikov gradu, ki pa niso bili uspešni. V času po osamosvojitvi Slovenije so se v borlski grajski kapeli zvrstile tatvine. Ukradena je bila dragocena slika iz velikega oltarja z upodobitvijo donatorjev Jurija Friderika grofa Sauerja in njegove žene Marije Barbare, roj. grofice Trauttmansdorff, in še nekaj drugih kosov. Ptujski muzej je leta 1994 končno dobil dovoljenje, da v hrambo prevzame preostalo premičnino iz kapele. Po letu 1999, ko je bil Borl razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in je njegova lastnica postala država, je grad brez stalne vsebine bolj ali manj sameval. Ministrstvo za kulturo je dalo pripraviti projektno dokumentacijo, ki je predvidela preureditev gradu v hotel. Zatem je Ministrstvo objavilo javne razpise za oddajo Borla v najem, v načrtu je bila obnova gradu z evropskimi sredstvi, pozneje pa je bil Borl skupaj z nekaterimi drugimi gradovi naprodaj. Po nekaj neuspešnih poskusih prodaje je država prišla do spoznanja, da bo najprej morala poskrbeti za njegovo obnovo. Leta 2010 so pred gradom in v njem odkrili veliko nevarnih točk, zato so ga zaprli za javnost. Ko se je nekaj let pozneje z grajske pečine na spodaj potekajočo cesto usul plaz, so se pričela sanacijska dela, v prvi vrsti osredotočena na utrjevanje pečine. Leta 2016 so bila izvedena najnujnejša vzdrževalna dela, leta 2020 pa je Ministrstvo za kulturo s projektom »Drava: Obnova in oživljanje gradu Borl«, v znatni meri sofinanciranega s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, na gradu končno pričelo z večjimi obnovitvenimi deli severovzhodnega in severozahodnega grajskega trakta, ki so se zaključila v lanskem letu. Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor v Borlu ureja t. i. interpretacijsko-informacijski center območja NATURA 2000 – Grad Borl. V obnovljenem objektu bo interpretirana kulturna dediščina, povezana z biotsko raznovrstnostjo, prostor pa bo namenjen tudi gostinski dejavnosti. Za upravljanje gradu in stalne razstave je kot državni javni zavod na področju kulture predviden Prirodoslovni muzej Republike Slovenije.

*   *   *

Borlski grajski park (EŠD 7873) je verjetno nastal potem, ko je grad izgubil obrambno funkcijo. Prva obsežna vrtna zasnova je bila verjetno urejena sredi 17. stoletja, kot potrjuje ena od upodobitev na Vischerjevi grafiki. Na franciscejskem katastru iz konca prve četrtine 19. stoletja je razvidna od gradu nekoliko odmaknjena parterna zasnova, do katere je vodil dvostranski drevored. Domnevamo lahko, da je šlo za sadni vrt (vsaj) baročnega izvora. Manjši del vrta neposredno ob gradu – do ločene zasaditve vrtov je očitno prišlo zaradi pomanjkanja prostora na grajskem hribu – je bil najverjetneje zasajen s trajnicami in grmovnicami. Drevored je na slemenu zasajen s kostanji in jeseni, ob cesti po hribu do nekdanjega parterja pa je orehov drevored na več mestih prekinjen.  V 20. stoletju je bilo v grajski park umeščeno kopališče letovišča gradu Borl z leta 1962 zgrajenim bazenom. Po zaprtju letovišča je bil bazen pod gradom opuščen, v sklopu zadnjih obnovitvenih del pa so ga spremenili v mlako.