Soteska

Dvorec Soteska (oz. njegove razvaline) v občini Dolenjske Toplice stoji v istoimenski vasi na levem bregu Krke, ob križišču cest za Novo mesto, Žužemberk in Dolenjske Toplice. Prvotni grad, imenovan Stara Soteska, je stal na desnem bregu Krke in se omenja že v 13. stoletju kot last gospodov Soteških. Ta grad je bil sredi 15. stoletja v fajdi med Habsburžani in Celjskimi razdejan.

Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča, da so bili graditelji novega dvorca gospodje Širski (Scheyr). Ko so ti izumrli, so jih nasledili grofje Gallenbergi. Polihistorjev sodobnik in kranjski deželni upravitelj Jurij Žiga grof Gallenberg je razpadajoči grad podrl in v letih 1664–1697 pozidal nov renesančni dvorec. Nad glavnim portalom sta bila do okoli 1960 vzidana marmorna grba rodovin Gallenberg in Schrottenbach z napisom in letnico 1675 (sedaj v Dolenjskem muzeju Novo mesto). Iz Valvasorjeve hvale tudi vemo, da je dvorec sodil med najpomembnejše na Kranjskem in je predstavljal enega najkvalitetnejših primerov renesančne grajske arhitekture na Slovenskem. V 17. stoletju so bile ob njem urejene vrtne površine v renesančni maniri. V osi baročnega parka so sezidali nadstropen vrtni paviljon (t. i. Hudičev turn), kasneje pa so pod njim zgradili še bazen. Danes je v celoti ohranjen le slednji in pa deloma baročna stavba ob dvorcu, pozidana na pravokotni talni ploskvi, nekdanje gospodarsko poslopje.

Leta 1733 je dvorec za kratek čas prišel v last Auerspergov (Turjaških). Kupil ga je Andrej Dizma grof Auersperg, in ga imel v solastništvu z (drugo) ženo Auroro Elizabeto grofico Batthyany, po materini strani članico grofov Gallenbergov. Čez deset let (1743) ga je njegov sin Volf Nikolaj Auersperg prodal grofu Francu Karlu grofu Lichtenbergu in v rokah te rodovine je ostal do zadnjega desetletja 18. stoletja. Potem je spet prešel v posest Auerspergov, ko ga je leta 1793 kupil knez Viljem. V lasti rodovine je Soteska ostala do konca 2. svetovne vojne.

Gre za značilno poznorenesančno stavbo kvadratnega tlorisa z izstopajočimi, nekoliko višjimi vogalnimi stolpi in dodanim vhodnim stolpom. Dvorec je bil dvonadstropen, vendar sta bila le južni in zahodni trakt do kraja izzidana. Na notranji strani drugih dveh pročelij so bili dolgi arkadni hodniki, ki jih je ponekod prekinjal zid. Notranji prostor je bil predeljen na dvoriščno in vrtno polovico, sredi med obema je stala ptičnica. Zaradi poznejših prezidav je bil ves notranji prostor preurejen v grajsko dvorišče. V jugozahodnem vogalu so (še ?) ostanki prvotnega poznogotskega poslopja, ki je bilo z dvema mostovžema povezano z zahodnim traktom dvorca, v severovzhodnem vogalu pa je bila čokata stolpasta stavba.

Leta 1855 so dvorec nekoliko prezidali, leta 1870 pa prenovili kapelo sv. Jurija, ki se je nahajala v prvem nadstropju vhodnega stolpiča dvorca.

Vodstvo OF je 23. 10. 1943 ob začetku nemške ofenzive Wolkenbruch ukazalo dvorec zažgati in od takrat propada. Opremo, ki jo je Turjačan Karel Marija Aleksander že leta 1898 z gradu Žužemberk prepeljal sem, je prav tako doletelo uničenje. Leta 1951 so na novo prekrili del severnega trakta s severozahodnim stolpom. Leta 1967 je bila obnovljena streha nad paviljonom in končno so le zavarovali obodno zidovje. Aprila naslednje leto je edini del prekritega dela dvorca pogorel; po poročanju konservatorja dr. Ivana Komelja je spomeniškovarstvena služba takrat prejela telefonski klic, da naj obnovitvena dela takoj ustavijo. Žalostna usoda dvorca je bila zapečatena.

Paviljon, ki je praktično edini še v celoti ohranjen objekt kompleksa, se je prenavljalo vse od sedemdesetih let minulega stoletja dalje. Pozidan je na osnovi deteljičastega tlorisa in pokrit s stožčasto streho. Do njega je sprva vodila pot pod tremi kamnitimi slavoloki, na mestu sta se ohranila dva, tretji je bil po 2. svetovni vojni prenesen v Novo mesto in stoji danes na vrtu Dolenjskega muzeja. Prostor je prekrit s široko progasto križnim obokom s sosvodnicami. Celota je znotraj poslikana z iluzionističnimi kompozicijami, stene v pritličju prikazujejo lovski prizor, na kupolastem stropu 1. nadstropja je naslikana Zevsova ugrabitev trojanskega princa Ganimeda. Avtor poslikave ni znan, je pa slikal tudi v dvorcu (pritličje severovzhodnega vogalnega stola), a se je ohranilo le nekaj fragmentov, ki so jih po vojni sneli in jih prav tako hrani muzej v Novem mestu. Leta 2000 so začeli z gradbeno sanacijo, narejena je bila drenaža, naslednje leto so ga na novo prekrili s skodlami. Leta 2017 so bila opravljena restavratorska dela na poslikavah v pritličju in na vhodnem kamnitem portalu.

Z izjemo paviljona in gospodarskega poslopja (ki ga domačini uporabljajo za hlev) je celoten kompleks nevarna ruševina. V gospodarskih poslopjih je danes hranjena zbirka vprežnih vozil in nekaj modelov vozil iz prometnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije.