Notranjska
Dvorec Snežnik (z naslovom Kozarišče 67) stoji jugozahodno od naselja Kozarišče v občini Loška Dolina na pomembnem strateškem mestu ob stari povezavi z morjem, Istro in Italijo, blizu nekdanje rimske postojanke. Ime naj bi po Valvasorjevi Slavi dobil po istoimenski gori v bližini. Dvorec, park in vodni izvir so danes zavarovani znotraj krajinskega parka Grad Snežnik.
Tik ob dvorcu sta umetni jezerci, v bližini je več izvirov malega Obrha. Do dvorca vodi leta 1905 pozidan kamnit most (sprva je bil čez vodni jarek speljan dvižni most), ki ga flankirata dva stolpa. Čez zunanji mostovž stopimo skozi portal obrambnega zidu na notranji mostovž, ki se pne prek grajskega medzidja.
Najstarejši je jugozahodni del gradu, na romboidni talni ploskvi pozidani stanovanjski trakt. Ta je segel sprva le dve nadstropji v višino in so ga najbrž šele v zgodnjem 16. stoletju razširili ter postopoma izzidali do trinadstropne stavbe. Današnja podoba dvorca, ki jo skoraj brez sprememb pozna že Valvasor, je v bistvu iz 16. stoletja. Zadnje pomembne prezidave je doživel po letu 1707, ko je prišel v posest rodovine Lichtenberg, in po letu 1853, ko je bil v lasti nemške knežje družine Schönburg–Waldenburg. Ta je iz slabo izkoriščenih gozdov in propadajočega gradu s pristavo naredila eno najlepših in najbolje gospodarsko stoječih posestev na Kranjskem z vzorno vodenimi gozdovi, prepredenimi z dobro trasiranimi in vzdrževanimi gozdnimi cestami.
V doslej znanih zgodovinskih virih se Snežnik prvič omenja leta 1269 v imenu Majnharda Snežniškega (Maynardus de Sneperch), ki je bil ministerial oglejskega patriarha. Po letu 1335, ko je bil Snežnik še vedno oglejski fevd, je bil nominalno v fevdu Ortenburžanov, realno pa Snežniških. Leta 1392 je umrl glavni dedič Viljem Snežniški (1384–1392). Grad je podedovala sestra Sofija in ga že naslednje leto predala sorodniku Juriju Lambergu in bratom. Spore med številnimi dediči je odpravil grof Friderik Ortenburški, ko je Viljemovo in Sofijino dediščino prisodil Juriju Lambergu. Oglejski patriarh je po pomiritvi Snežniških z Lambergi leta 1425 podelil Lambergom še preostale snežniške fevde. Valvasor omenja, da je leta 1521 imel grad kranjski deželni upravitelj Jožef pl. Lamberg. Lambergi so bili gospodje Snežnika skoraj dvesto let. Jožefova hči Felicita se je poročila z Erazmom Scheyerjem iz Stare Soteske pri Novem mestu. Barbara, hči Pavla pl. Scheyer, ki ji je leta 1586 zapustil Snežnik, se je poročila s štajerskim plemičem Jakobom pl. Pranckhom in ta je grad podedoval po letu 1589. (Pranckhi so postali kranjski deželani leta 1591). Leta 1630 je njun sin Adam prodal graščino in gospostvo Snežnik bratrancu Boltežarju Raunmschisslu z Belneka ter z ženo in hčerkama še nekaj let živel v graščini, nato pa se je preselil v Kozarišče. Leta 1635 je graščino in gospostvo (skupaj z loškim) kupil kranjski deželni glavar knez Janez Anton I. Eggenberg. (Prenos upravnega središča na Snežnik je pomenil, da je zapuščeni loški grad polagoma začel razpadati). Naslednji lastnik Janez Sigfrid Eggenberg je leta 1669 prodal združeno gospostvo Janezu Vajkardu knezu Auerspergu (1615–1677). Njegov sin in naslednik Ivan Ferdinand, ki je umrl leta 1706, je zapustil velike dolgove. Imel je samo hčerke in zato ga je nasledil brat Franc Karel, ki je 1707 celotno posest prodal trgovcu iz Škofje Loke Marku Oblaku pl. Wolkensbergu (1688 poplemeniten; nekaj časa tudi škofjeloški župan). Ta je posest (obe gospostvi) še isto leto prodal Janezu Danijelu baronu Erbergu iz Kočevja, ki pa jo je kmalu zatem odstopil Juriju Gotfriedu grofu Lichtenberg, ki je postal lastnik domala celotne Loške doline – 1718 je dokončno spojil snežniško zemljiško posest z gospostvom Lož. Juriju Gotfriedu je sledil sin Volf Danijel in potem njegov edini moški potomec Ignacij Ksaver. Ta se je poročil z Barbaro grofico Lichtenberg, vnukinjo svojega starega strica Jurija Sigmunda. Leta 1782 je Ignacij izročil gospostvo svojemu najstarejšemu sinu Alojziju Karlu (kresijski adjunkt v Novem mestu), poročenim z grofico Cecilijo Gallenberg. Oba sta umrla leta 1801 in zapustila dvanajst mladoletnih otrok, ki so bili vsi tudi dediči snežniškega posestva. Sin Maksimiljan je imel posebno usodo in bil začetnik adoptivne veje pl. Lichtenberg–Mordaxov. Leta 1847 so dediči loško-snežniško gospostvo prodali spodnjeavstrijskemu merkantilnemu in meničnemu svetniku Sigmundu Karisu z Dunaja in njegovi ženi. A zakonca sta že naslednje leto objavila stečaj, nakar je bilo gospostvo leta 1853 prodano na dražbi. Grad Snežnik in snežniško posest je kupil Oton Viktor, pripadnik saških knezov iz rodbinske linije Schönburg–Waldenburg. Za njim je leta 1859 dedoval sin Jurij (1828–1900), ki je oblikoval posestvo kot fidejkomis. Dvorec je dal urediti kot poletno in lovsko rezidenco. Sezidati je dal nadstropje, stolpiča in teraso ter dvignil obzidje.
Notranjščina je v tistem času dobila opremo in pohištvo (edino, kar je še vidno od starega stavbnega jedra, so v vseh etažah dobro ohranjeni stari stropni tramovi in v drugem nadstropju opečnati tlakovci). Takrat je nastal tudi eklektično zasnovan park (1853–1915).
Jurij je postopoma odstranil vsa propadajoča poslopja, z dovoljenjem škofije so porušili tudi kapelo (sprva posvečena sv. Hubertu, kasneje sv. Florijanu). Zgradili naj bi novo na drugem mestu, a Schönburgi obljube očitno niso jemali kot obvezujoče, saj nadomestne kapele niso zgradili. Bil je tudi pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je delovala med letoma 1868–1875. S postavitvijo parne žage (1864–1870) je omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini.
Med snežniškimi grajskimi upravitelji gre izpostaviti človeka mnogoterih zanimanj, gozdarskega strokovnjaka Etbina Heinricha von Schollmayer–Lichtenberg (†1930), ki se je na veleposestvu zaposlil 1884. Takoj ob prihodu je dal na severnem koncu proti vasi Šmarata zasaditi hrastov gaj in hrastov drevored. Leta 1910 so v park postavili nulti (distančni) kamen, ki je označeval oddaljenost od ničelne točke v stotinah metrov. Osnutek zanj je naredil münchenski akademski slikar Heinrich Schönchen, izklesal ga je kamnosek Janez Lekan (v parku je danes kopija, original v grajskem pritličju). Vzhodno od gradu je bilo na rahlo privzdignjenem terenu zgrajenih sedem gospodarskih poslopij grajske pristave (1869).
Leta 1902 je Jurija nasledil prvorojenec princ Herman († 1943). Ker ni imel otrok, je za dediča določil nečaka Wolfa Schönburga. Po koncu 1. svetovne vojne je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevinama SHS in Italijo. Zaradi lastnikovega nemškega državljanstva je bil nad posestvom razglašen sekvester (ukinjen 1924). V času 2. svetovne vojne in po italijanski kapitulaciji 1943 so se v dvorcu občasno zadrževale partizanske bojne enote. Med in po drugi vojni je zadnjemu upravitelju posestva, gozdarskemu inž. Leonu Schauta s svojim vplivom in priljubljenostjo med domačini uspelo tako napram okupatorjem kot partizanom obvarovati dvorec pred usodo, ki je sicer doletela večino grajskih stavb na Slovenskem, torej pred požigom in izropanjem. Zato je dvorec Snežnik eden od najbolje opremljenimi pri nas. Leta 1945 sta bila posestvo in dvorec nacionalizirana. Do delitve posesti je prišlo šele leta 1958, ko je dvorec s parkom prevzel v upravljanje Izvršni svet LRS, del posestva pa je bil prenesen na občino Loška Dolina–Stari trg. Začelo se je obdobje, ko so brez posvetovanja s stroko in brez posluha za ohranitev historične pričevalnosti začeli spreminjati notranjost in opremo. Dosti predmetov je šlo v druge vladne prostore, največ na grad Brdo pri Kranju. Dvorec je bil po koncu 2. svetovne vojne počitniški objekt zaprtega tipa ter lovska postojanka politikov in visokih gostov, z upravo na gradu Brdo. Potem je postal tudi protokolarni objekt Izvršnega sveta LRS. Konec petdesetih so potekali pogovori v smeri nastanitve zdravstvene službe v njem, vendar do realizacije ni prišlo. Leta 1951 je predgrajski prostor oblikoval arh. vladnih objektov Vinko Glanz. V začetku osemdesetih se je dvorec odprl javnosti.
V glavnem sta grajska oprema in pohištvo 19. stoletja iz schönburškega družinskega dvorca Hermsdorf pri Dresdnu v Nemčiji. V veži z marmornatim kaminom in kasetiranim stropom v visokem pritličju so razstavljene mdr. lovske trofeje (npr. leta 1893 ustreljen nagačen medved). Načrte za opremo knjižnice v 1. nadstropju je naredil omenjeni nemški slikar Schönchen leta 1912. Zraven je poročna dvorana (od 1984), ki je bila sprva t. i. biljardna soba. Iz poročne dvorane je izhod na veliko teraso z zobčastimi nadzidki in s slikovitim stožčastim stolpičem. V prvem nadstropju si lahko ogledamo salon kneginje Ane in kneza Hermana, kjer pritegneta pozornost atektonsko oblikovani neorokokojski peči iz belo glaziranih pečnic. V drugem nadstropju je Egipčanski salon s kvalitetno opremo iz začetka 20. stoletja. Nadstropja so med seboj povezana s spiralnimi litoželeznimi stopnicami s konca 19. stoletja. V dvorcu so hranjeni tudi štirje rimski nagrobni spomeniki, najdeni pri cerkvi sv. Marjete v sosednji vasi Šmarata.
Po vojni je dvorec postal last Republike Slovenije in protokolarni objekt. Leta 1987 je grajski kompleks postal naravna znamenitost in kulturni spomenik, od 1999 državnega pomena. Leta 2008 je bil dvorec temeljito obnovljen in prepuščen Narodnemu muzeju v Ljubljani in je ena od njegovih dislociranih enot.
Namembnost
Grad utrdba se je sčasoma preoblikoval v lovski dvorec, v času rodbine Schönburg–Waldenburg lovsko počitniški dvorec. V stavbi ob gradu je bila med leti 1869 in 1875 prva slovenska gozdarska šola.
- Lovska postojanka
- Počitniški objekt
- Muzej
- Protokolarni objekt
- Sedež javnega ali zasebnega zavoda
Izpostavljeno
- Spomenik državnega pomena
(EŠD: 670)
Dvorec Snežnik (z naslovom Kozarišče 67) stoji jugozahodno od naselja Kozarišče v občini Loška Dolina na pomembnem strateškem mestu ob stari povezavi z morjem, Istro in Italijo, blizu nekdanje rimske postojanke. Ime naj bi po Valvasorjevi Slavi dobil po istoimenski gori v bližini. Dvorec, park in vodni izvir so danes zavarovani znotraj krajinskega parka Grad Snežnik.
Tik ob dvorcu sta umetni jezerci, v bližini je več izvirov malega Obrha. Do dvorca vodi leta 1905 pozidan kamnit most (sprva je bil čez vodni jarek speljan dvižni most), ki ga flankirata dva stolpa. Čez zunanji mostovž stopimo skozi portal obrambnega zidu na notranji mostovž, ki se pne prek grajskega medzidja.
Najstarejši je jugozahodni del gradu, na romboidni talni ploskvi pozidani stanovanjski trakt. Ta je segel sprva le dve nadstropji v višino in so ga najbrž šele v zgodnjem 16. stoletju razširili ter postopoma izzidali do trinadstropne stavbe. Današnja podoba dvorca, ki jo skoraj brez sprememb pozna že Valvasor, je v bistvu iz 16. stoletja. Zadnje pomembne prezidave je doživel po letu 1707, ko je prišel v posest rodovine Lichtenberg, in po letu 1853, ko je bil v lasti nemške knežje družine Schönburg–Waldenburg. Ta je iz slabo izkoriščenih gozdov in propadajočega gradu s pristavo naredila eno najlepših in najbolje gospodarsko stoječih posestev na Kranjskem z vzorno vodenimi gozdovi, prepredenimi z dobro trasiranimi in vzdrževanimi gozdnimi cestami.
V doslej znanih zgodovinskih virih se Snežnik prvič omenja leta 1269 v imenu Majnharda Snežniškega (Maynardus de Sneperch), ki je bil ministerial oglejskega patriarha. Po letu 1335, ko je bil Snežnik še vedno oglejski fevd, je bil nominalno v fevdu Ortenburžanov, realno pa Snežniških. Leta 1392 je umrl glavni dedič Viljem Snežniški (1384–1392). Grad je podedovala sestra Sofija in ga že naslednje leto predala sorodniku Juriju Lambergu in bratom. Spore med številnimi dediči je odpravil grof Friderik Ortenburški, ko je Viljemovo in Sofijino dediščino prisodil Juriju Lambergu. Oglejski patriarh je po pomiritvi Snežniških z Lambergi leta 1425 podelil Lambergom še preostale snežniške fevde. Valvasor omenja, da je leta 1521 imel grad kranjski deželni upravitelj Jožef pl. Lamberg. Lambergi so bili gospodje Snežnika skoraj dvesto let. Jožefova hči Felicita se je poročila z Erazmom Scheyerjem iz Stare Soteske pri Novem mestu. Barbara, hči Pavla pl. Scheyer, ki ji je leta 1586 zapustil Snežnik, se je poročila s štajerskim plemičem Jakobom pl. Pranckhom in ta je grad podedoval po letu 1589. (Pranckhi so postali kranjski deželani leta 1591). Leta 1630 je njun sin Adam prodal graščino in gospostvo Snežnik bratrancu Boltežarju Raunmschisslu z Belneka ter z ženo in hčerkama še nekaj let živel v graščini, nato pa se je preselil v Kozarišče. Leta 1635 je graščino in gospostvo (skupaj z loškim) kupil kranjski deželni glavar knez Janez Anton I. Eggenberg. (Prenos upravnega središča na Snežnik je pomenil, da je zapuščeni loški grad polagoma začel razpadati). Naslednji lastnik Janez Sigfrid Eggenberg je leta 1669 prodal združeno gospostvo Janezu Vajkardu knezu Auerspergu (1615–1677). Njegov sin in naslednik Ivan Ferdinand, ki je umrl leta 1706, je zapustil velike dolgove. Imel je samo hčerke in zato ga je nasledil brat Franc Karel, ki je 1707 celotno posest prodal trgovcu iz Škofje Loke Marku Oblaku pl. Wolkensbergu (1688 poplemeniten; nekaj časa tudi škofjeloški župan). Ta je posest (obe gospostvi) še isto leto prodal Janezu Danijelu baronu Erbergu iz Kočevja, ki pa jo je kmalu zatem odstopil Juriju Gotfriedu grofu Lichtenberg, ki je postal lastnik domala celotne Loške doline – 1718 je dokončno spojil snežniško zemljiško posest z gospostvom Lož. Juriju Gotfriedu je sledil sin Volf Danijel in potem njegov edini moški potomec Ignacij Ksaver. Ta se je poročil z Barbaro grofico Lichtenberg, vnukinjo svojega starega strica Jurija Sigmunda. Leta 1782 je Ignacij izročil gospostvo svojemu najstarejšemu sinu Alojziju Karlu (kresijski adjunkt v Novem mestu), poročenim z grofico Cecilijo Gallenberg. Oba sta umrla leta 1801 in zapustila dvanajst mladoletnih otrok, ki so bili vsi tudi dediči snežniškega posestva. Sin Maksimiljan je imel posebno usodo in bil začetnik adoptivne veje pl. Lichtenberg–Mordaxov. Leta 1847 so dediči loško-snežniško gospostvo prodali spodnjeavstrijskemu merkantilnemu in meničnemu svetniku Sigmundu Karisu z Dunaja in njegovi ženi. A zakonca sta že naslednje leto objavila stečaj, nakar je bilo gospostvo leta 1853 prodano na dražbi. Grad Snežnik in snežniško posest je kupil Oton Viktor, pripadnik saških knezov iz rodbinske linije Schönburg–Waldenburg. Za njim je leta 1859 dedoval sin Jurij (1828–1900), ki je oblikoval posestvo kot fidejkomis. Dvorec je dal urediti kot poletno in lovsko rezidenco. Sezidati je dal nadstropje, stolpiča in teraso ter dvignil obzidje.
Notranjščina je v tistem času dobila opremo in pohištvo (edino, kar je še vidno od starega stavbnega jedra, so v vseh etažah dobro ohranjeni stari stropni tramovi in v drugem nadstropju opečnati tlakovci). Takrat je nastal tudi eklektično zasnovan park (1853–1915).
Jurij je postopoma odstranil vsa propadajoča poslopja, z dovoljenjem škofije so porušili tudi kapelo (sprva posvečena sv. Hubertu, kasneje sv. Florijanu). Zgradili naj bi novo na drugem mestu, a Schönburgi obljube očitno niso jemali kot obvezujoče, saj nadomestne kapele niso zgradili. Bil je tudi pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je delovala med letoma 1868–1875. S postavitvijo parne žage (1864–1870) je omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini.
Med snežniškimi grajskimi upravitelji gre izpostaviti človeka mnogoterih zanimanj, gozdarskega strokovnjaka Etbina Heinricha von Schollmayer–Lichtenberg (†1930), ki se je na veleposestvu zaposlil 1884. Takoj ob prihodu je dal na severnem koncu proti vasi Šmarata zasaditi hrastov gaj in hrastov drevored. Leta 1910 so v park postavili nulti (distančni) kamen, ki je označeval oddaljenost od ničelne točke v stotinah metrov. Osnutek zanj je naredil münchenski akademski slikar Heinrich Schönchen, izklesal ga je kamnosek Janez Lekan (v parku je danes kopija, original v grajskem pritličju). Vzhodno od gradu je bilo na rahlo privzdignjenem terenu zgrajenih sedem gospodarskih poslopij grajske pristave (1869).
Leta 1902 je Jurija nasledil prvorojenec princ Herman († 1943). Ker ni imel otrok, je za dediča določil nečaka Wolfa Schönburga. Po koncu 1. svetovne vojne je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevinama SHS in Italijo. Zaradi lastnikovega nemškega državljanstva je bil nad posestvom razglašen sekvester (ukinjen 1924). V času 2. svetovne vojne in po italijanski kapitulaciji 1943 so se v dvorcu občasno zadrževale partizanske bojne enote. Med in po drugi vojni je zadnjemu upravitelju posestva, gozdarskemu inž. Leonu Schauta s svojim vplivom in priljubljenostjo med domačini uspelo tako napram okupatorjem kot partizanom obvarovati dvorec pred usodo, ki je sicer doletela večino grajskih stavb na Slovenskem, torej pred požigom in izropanjem. Zato je dvorec Snežnik eden od najbolje opremljenimi pri nas. Leta 1945 sta bila posestvo in dvorec nacionalizirana. Do delitve posesti je prišlo šele leta 1958, ko je dvorec s parkom prevzel v upravljanje Izvršni svet LRS, del posestva pa je bil prenesen na občino Loška Dolina–Stari trg. Začelo se je obdobje, ko so brez posvetovanja s stroko in brez posluha za ohranitev historične pričevalnosti začeli spreminjati notranjost in opremo. Dosti predmetov je šlo v druge vladne prostore, največ na grad Brdo pri Kranju. Dvorec je bil po koncu 2. svetovne vojne počitniški objekt zaprtega tipa ter lovska postojanka politikov in visokih gostov, z upravo na gradu Brdo. Potem je postal tudi protokolarni objekt Izvršnega sveta LRS. Konec petdesetih so potekali pogovori v smeri nastanitve zdravstvene službe v njem, vendar do realizacije ni prišlo. Leta 1951 je predgrajski prostor oblikoval arh. vladnih objektov Vinko Glanz. V začetku osemdesetih se je dvorec odprl javnosti.
V glavnem sta grajska oprema in pohištvo 19. stoletja iz schönburškega družinskega dvorca Hermsdorf pri Dresdnu v Nemčiji. V veži z marmornatim kaminom in kasetiranim stropom v visokem pritličju so razstavljene mdr. lovske trofeje (npr. leta 1893 ustreljen nagačen medved). Načrte za opremo knjižnice v 1. nadstropju je naredil omenjeni nemški slikar Schönchen leta 1912. Zraven je poročna dvorana (od 1984), ki je bila sprva t. i. biljardna soba. Iz poročne dvorane je izhod na veliko teraso z zobčastimi nadzidki in s slikovitim stožčastim stolpičem. V prvem nadstropju si lahko ogledamo salon kneginje Ane in kneza Hermana, kjer pritegneta pozornost atektonsko oblikovani neorokokojski peči iz belo glaziranih pečnic. V drugem nadstropju je Egipčanski salon s kvalitetno opremo iz začetka 20. stoletja. Nadstropja so med seboj povezana s spiralnimi litoželeznimi stopnicami s konca 19. stoletja. V dvorcu so hranjeni tudi štirje rimski nagrobni spomeniki, najdeni pri cerkvi sv. Marjete v sosednji vasi Šmarata.
Po vojni je dvorec postal last Republike Slovenije in protokolarni objekt. Leta 1987 je grajski kompleks postal naravna znamenitost in kulturni spomenik, od 1999 državnega pomena. Leta 2008 je bil dvorec temeljito obnovljen in prepuščen Narodnemu muzeju v Ljubljani in je ena od njegovih dislociranih enot.
Namembnost
Grad utrdba se je sčasoma preoblikoval v lovski dvorec, v času rodbine Schönburg–Waldenburg lovsko počitniški dvorec. V stavbi ob gradu je bila med leti 1869 in 1875 prva slovenska gozdarska šola.
- Lovska postojanka
- Počitniški objekt
- Muzej
- Protokolarni objekt
- Sedež javnega ali zasebnega zavoda
Lastniki
oglejski patriarhi (13., 14. stoletje)
gospodje pl. Schneeberg (Snežniški) (13., 14. stoletje)
Jurij I. pl. Lamberg (1393–1403: tretjina graščine)
Melhior in Vincenc pl. Lamberg (začetek 15. stoletja)
Janez Ludvik pl. Lamberg (1521)
Jožef pl. Lamberg (1521)
Volfgang pl. Lamberg (1540)
rodbina Scheyer (1580–1630)
Adam Pranckh (1591–1630)
Boltežar Raumschissel (1630–1635)
Janez Anton I. knez Eggenberg (1635–)
Janez Sigfrid knez Eggenberg (–1669)
Janez Vajkard knez Auersperg (1669–1677 †)
Ivan Ferdinand knez Auersperg (1677–1706 †)
Franc Karl knez Auersperg (1706)
Marko Oblak pl. Wolkenberg (1706)
Janez Daniel baron Erberg (1707)
Jurij Gotfrid grof Lichtenberg (1707–1720 †)
Volbenk Danijel grof Lichtenberg (1720–1723 †)
Ignac Ksaver grof Lichtenberg (1723–1782)
Alojzij Karel grof Lichtenberg (1782–1801†)
Filip, Maksimilijan, Nikolaj, Rihard, Žiga, Volf in Jurij Gotfrid grofje Lichtenberg ter Alojzija Matsigk, roj. grofica Lichtenberg (1801–1847)
Zakonca Sigismund in Marija (roj. Theissing) Karis z Dunaja (1847–1848)
Oton Viktor knez Schönburg–Waldenburg (1853–1859)
Jurij knez Schönburg–Waldenburg (1859–1900 †)
Herman knez Schönburg–Waldenburg (1900–1943 †); Wolf knez Schönburg–Waldenburg (1939 †)
Država Republika Slovenija (1945–)
Snežnik Castle, Stari trg pri Ložu, Slovenija
Literatura
-INDOK, Snežnik – grad, št. 355 – 1958.
–Register nepremične kulturne dediščine
-Narodni muzej Slovenije. Grad Snežnik (https://www.nms.si/si/nacrtujte-obisk/kje-smo/grad-sneznik, december 2021)
-Vesna BUČIĆ, Grad Snežnik po drugi svetovni vojni, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 2000, 48/1–2, str. 74–94.
-Vesna BUČIĆ, Grad Snežnik, Ljubljana 2000 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov).
-Marko DOBRILOVIČ, Park Snežnik, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 2000, 48/1–2, str. 129–135.
-Aleš HAFNER, Damjana PEČNIK, Snežnik: Grad Snežnik, v: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Ljubljana 2006, str. 157–161 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine).
-Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 11), Ljubljana 2015, str. 159, 175.
-Stane GRANDA, Preprodaja gradov in zemljiških gospostev na Kranjskem v 19. stoletju, Kronika, 60/3, 2012, str. 699–720.
-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 307–308.
-Petra JERNEJEC BABIČ, Snežnik – Park gradu Snežnik, v: Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Dvainštirideset slovenskih parkov in vrtov (ur. Mitja Simič), Šmarje-Sap 2009, str. 72–75.
-Janez KEBE, Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana 1996.
-Tomaž KOČAR, Leo Schauta zadnji upravitelj snežniškega posestva, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 48/1-2, 2000, str. 71–73.
-Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 217–218.
-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), II, Ljubljana 1975, str. 561.
–Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 406.
-Božo OTOREPEC, Grad Snežnik in Snežniški v srednjem veku, Notranjski list, III, Cerknica 1986, str. 28–46
-Damjana PEČNIK, EŠD 670, Varstvo spomenikov. Poročila, 44, 2008, str. 110–113.
-Miha PREINFALK, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 81, 112, 237, 241, 243, 385, 387.
-Igor SAPAČ, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3: Notranjska, 2: Med Idrijo in Snežnikom, Ljubljana 2006, str. 132–162.
-Etbin Heinrich von SCHOLLMAYER–LICHTENBERG, Snežnik in schönburški vladarji. Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem (v izvirniku Schneeberg und die Dynasten von Schönburg. Eine Geschichte der Herschaft Schneeberg in Krain, prevod Janez Sterle), Postojna 1998.
-Lidija SLANA, Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 48/1-2, 2000, str. 20–41.
-Lidija SLANA, Lichtenbergi na Tuštanju, Kronika, 57/2 (Iz zgodovine gradu Tuštanj pri Moravčah 2009), str. 171–200, str. 189.
-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 449–451.
-Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 325–328.
-Ivan STOPAR, Snežnik. Skica stavbnega razvoja, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 2000, 48/1–2, str. 14–19.
-Marjeta ŠAŠEL KOS, Rimski napisi iz Šmarate, Kronika (Iz zgodovine snežniške graščine), 2000, 48/1–2, str. 95–101.
-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia – The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 85.
-Janez ŠUMRADA, Loška dolina, Babno polje, v: Marijan Slabe, Janez Šumrada, Milan Škrabec, Dežela ob Cerkniškem jezeru (ur. Janez Šumrada), Cerknica 1990, str. 93–97.
-Janez Vajkard VALVASOR, Schneeberg–Snežnik, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 511–513.