Krumperk

S polji in gozdovi obdan dvorec Krumperk v vasi Gorjuša pri Domžalah stoji pod vzpetino Tabor, južno od kapniške Železne jame in v neposredni bližini štajerske avtoceste. V okolici dvorca so danes urejene jahalne poti, v Jamarskem domu na Gorjuši je zbirka kamnin in fosilov, paleontoloških najdb ter zbirke naravoslovca in jamarja Simona Robiča. V neposredni bližini v kraju Krtina je stal dvorec Veselka (Freudenthal), ki ga je dal za svojo ženo Regino Dorotejo roj. Valvasor zgraditi Janez Ludvik Rasp.

Po Valvasorju naj bi leta 1338 prvotni grad posedovala Herkul in Ulrik pl. Kreutberg. Leta 1410 je stolpasti dvor »turn Chrawperg« kupil Engelhard Zellenberger, njemu so do 1513 sledili še trije člani te družine. Po propadu Celjskih grofov 1456 so postali fevdni lastniki Krumperka Habsburžani. Cesar Friderik III. je leta 1481 podelil Krištofu Zellenbergerju njegova posestva v fevd za dve leti in z enakimi pogoji ponovno 1492. Cesar Maksimilijan I. je nato leta 1517 izročil vsa zemljišča in posesti, ki jih je nekoč imel Krištof Zellenberger, v fevd Krištofu Rauberju (Ravbar).

Iz te znane kranjske plemiške družine izvirajo tudi tržaški glavar Gašper Rauber, ki je 1484 premagal sorodnika, roparskega viteza Erazma Predjamskega, drugi ljubljanski škof Krištof († 1536), po svoji nenavadni telesni moči in dolgi bradi sloveči junak Andrej († 1575) ter Adam Rauber, gospod na Kravjeku in Krumperku, ki je v bitki pri Sisku 1593 kot konjeniški glavar kranjskih težkih strelcev veliko pripomogel k zmagi nad Turki v bitki pri Sisku. Tu pa je bila ok. 1610 rojena tudi Valvasorjeva mati Ana Marija, roj. pl. Rauber.

Sedanji dvorec je dal zgraditi najverjetneje Valvasorjev ded Kozma pl. Rauber (ok. 1525, †1582). Je pa res, da Kozme Valvasor v Slavi pri opisu Krumperka ne omenja. Oprijemljivih podatkov o času gradnje torej ni, običajno se v literaturi omenja letnica 1580 (npr. Šumi, Reisp, Stopar). Valvasor je o Rauberjih na Krumperku tudi sicer precej redkobeseden, najprej pove, kako je Jurij Rauber dobil grad od Zellenbergerjev, ki so po moški strani izumrli, in kako so »gospodje Rauberji ta grad tako dogradili in uredili, kot je videti danes«.

Jurij Rauber (†1624) je zapustil dve hčeri, Ano Marijo (s katero se je poročil Valvasorjev oče Jernej Valvasor) in Regino Dorotejo pl. Rauber, ki se je poročila z Janezom Ludvikom Raspom (domnevno baron) in ta je tako s poroko (1623) dobil v last gospostvo Krumperk. Po njegovi smrti 1646 je posestvo podedoval njegov mlajši sin Janez Avguštin. Ta je umrl 1666 in zapustil Krumperk najmlajšemu sinu Janezu Ludviku. V lasti Raspov je dvorec ostal skoraj dvesto let.

Po delitvi rodbinskega premoženja leta 1682 je dvorec dobil Janez Ludvik ml., ki je nasledil istoimenskega deda. Leta 1715 ga je Janez Ludvik predal sinu Janezu Adamu. Po njegovi smrti 1748 je postal dedič njegov srednji sin Janez Avguštin (zagospodaril 1763), ki je 1784 umrl brez otrok. Krumperk je nato prišel s prisojilno listino iz leta 1788 v roke brata Janeza Nepomuka, ki je umrl leta 1802. Bil je zadnji krumperški gospodar iz rodbine Rasp. Posestvo je zapustil nečakinji Ani Mariji Gall, takrat že poročeni grofici Thurn-Valsassina (hči Rozalije grofice Rasp in Ignaca Gala barona Gallensteina). Po smrti njenega sina Jožefa grofa Thurn-Valsassina leta 1836 je kot lastnica leta 1840 sledila njegova sestra Barbara baronica Rechbach (roj. Thurn–Valsassina). Baroni Rechbachi so bili lastniki dvorca od 1840 do konca 1. svetovne vojne in s presledki tudi v naslednjem desetletju. Leta 1928 so ti zadnji krumpeški plemenitniki dvorec prodali veleindustrialcu Hinku Pogačniku in njegovi ženi Stanki iz Ruš. Rechbachi so takrat dobili tudi dovoljenje za izvoz portretne galerije prednikov, ki je obsegala 31 (močno preslikanih) portretov, o čemer je natančno poročal tedanji konservator France Stelè. Večina preostale opreme je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izgubljena.

Gre za ravninski dvorec italijanskega renesančnega tipa, ki je kombinacija utrdbe in dvorca. Sklenjene stanovanjske trakte obstopajo enako visoki vogalni stolpi kvadratnega tlorisa, zunanjščino oklepa in oblikovno povezuje močen konzolni podstrešni venec. Na treh straneh osrednjega dvorišča so arkadni hodniki toskanskega reda; v nadstropju, kjer so arkade dvakrat gostejše od pritličnih, prepreda obok grebenasta mreža, renesančna redukcija nekdanjih rebrastih shem. Pod streho teče venčni zidec z izlivnicami in poudarjenimi konzolami. Na južni strani so vidni ostanki obzidja, ki je nekdaj obdajal zelenjavni vrt, v višini pritličja lahko vidimo zazidani strelni lini. Dvorec je do današnjih dni ohranil tudi avtentično strešno kritino, kar je prava redkost na Slovenskem. Nad rustično členjenim glavnim portalom je grb Thurn–Valsassina.

V baroku, ko je bil dvorec že v rokah Raspov (njihov grb z dvema pokončnima rokama s pločevinastimi bojnimi rokavicami na dlaneh v ščitnem polju, ki rasteta tudi iz krone zgoraj, je nad vhodom v notranje dvorišče), je bil nekoliko prezidan. Dela so bila zaupana ljubljanskemu arhitektu Johannu Georgu Schmidtu (1695–1754). Ta je ok. 1740 zgradil reprezentančno stopnišče in nadstropno grajsko kapelo poligonalnega tlorisa, ki stoji v neposredni bližini grajske stavbe nasproti vhoda. Po drugi svetovni vojni so jo povsem izropali, arhitekturni del je bil obnovljen konec osemdesetih let.

Septembra 1941 je bil na Krumperku sestanek aktivistov, na katerem so ustanovili občinski odbor OF Domžale. Po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran in povsem izropan. Leta 1974 je bil razglašen za spomenik državnega pomena (v devetdesetih izločen s seznama). V sedemdesetih letih so bila v dvorcu stanovanja (konec osemdesetih in v začetku devetdesetih za delavce podjetja Emona). V dvorcu je bilo nekaj časa prezentirano delovanje partizanske tiskarne. Leta 1976 so uredili nekaj prostorov za arhiv Občine Domžale. V grajskih prostorih je bila takrat tudi slamnikarska zbirka, ki jo je uredil Kamniški muzej (danes Medobčinski muzej Kamnik). V kapeli je bilo v osemdesetih letih skladišče jahalnega kluba.

V devetdesetih letih se je v strokovnih krogih izredno intenzivno razpravljalo o muzeju na prostem v okolici dvorca. Pripravljen je bil že seznam objektov ljudskega stavbarstva za prenos v skansen, vendar je ostalo le pri načrtih. Danes v dvorcu ni ničesar, potekajo pa pogovori z lastnikom, da bi se ga skupaj z okolico uredilo za turistične namene. Na grajskem travniku pod okriljem Biotehniške fakultete v Ljubljani deluje PRC za konjerejo Krumperk. Grajsko pristavo uporablja konjeniški klub. Ob dvorcu so se ohranila tudi gospodarska poslopja, kot so kašča, hlevi. V pripadajočem odprtem prostoru so ohranjene strukture parkov in vrtov, ki izvirajo iz 18. stoletja.

V postopku denacionalizacije, ki teče že od leta 1992, je bila družini Pogačnik vrnjen dvorec.