Notranjska
Grad pred istoimensko vasjo v Brkinih dominira nad razglednimi vzpetinami nad okljukom reke Reke, ki ga obdaja in varuje s treh strani. Njegov obstoj sega na konec 12. stoletja, ko so ga zgradili oglejski patriarhi. Šlo je za obodni grad, sestavljen iz preprostega romanskega palacija z notranjim dvoriščem nepravilne oblike in obdanim z obzidjem. Najstarejše ostaline danes kaže vzhodni trakt. Marijan Zadnikar je domneval, da je v obdobju romanike v prvi četrtini 13. stoletja nastal poleg vzhodnega trakta tudi križnorebrasto obokani pritlični prostor na jugovzhodnem vogalu gradu, a vse kaže, da je ta nastal šele, ko so v obdobju visoke gotike zgradili reprezentančno dvoetažno obokano kapelo (Sapač).
Oglejski patriarhi so grad oddajali v fevd Devinskim gospodom. V pisnih virih je grad prvič izpričan leta 1213 v povezavi z vitezom Udom s Prema (Devinskim), kmalu zatem pa v dveh dokumentih iz let 1217 in 1234 kot posest njegovega brata Henrika (Hainricus de Prem). V 13. stoletju so se Devinski osamosvajali od oglejskega patriarha in prestopili v vrste ministerialov Goriških grofov, ki so bili nasprotniki Ogleja. V 14. stoletju je grad dobil tudi kapelo, ki se prvič (posredno) omenja leta 1366.
Devinsko gospostvo, ki je vključevalo Devin, Štivan, Senožeče in Prem, je po smrti zadnjega Devinskega (Huga IX.) leta 1399 dedovala družina Walsee, ki ga je 1466 prodala Habsburžanom. Zdi se, da je imel najpomembnejšo vlogo pri preobrazbi romanskega gradu v reprezentativno utrjeno poznosrednjeveško plemiško rezidenco Rudolf I. Walsee († 1406), ki je gospodar gradu postal že takoj po smrti Huga VIII. Devinskega leta 1390 in je pozneje kot tržaški glavar do smrti v glavnem živel na območju med Devinom, Trstom in Reko.
V času Walseejcev je bil odstranjen obrambni zid in dozidan dvonadstropni trakt ter urejena gotska kapela, posvečena sv. Marjeti. Gre za eno najbolj ambiciozno oblikovanih srednjeveških kapel na gradovih na Slovenskem. Njen tloris je pravokoten, stene so členjene s pilastri/služniki, ki nosijo na vrhu bogato plastično poudarjene parlerjanske kapitele v obliki mask in akantovja. Rebra, ki so nekdaj prepredala obok, so pozneje odbili in prilagodili baročnemu okusu. V zahodno steno nad vhodom je vzidan sklepnik z grbom Devinskih, v severno pa sklepnik z grbom rodbine Walsee. Od nekdanje opreme se je ohranil le preprost marmoriran oltarni nastavek s klasicističnim trikotnim čelom. Po Valvasorjevem zapisu v Salvi vojvodine Kranjske (1689) so kapelo zgradili leta 1615.
Sprva torej dokaj skromna in utilitarno oblikovana grajska stavbna zasnova je do konca 15. stoletja dobila monumentalno razgibano podobo z diferenciranim jedrom in kompleksnim sistemom zunanjega obrambnega obzidja. S povečevanjem vpliva in moči Habsburžanov v 15. stoletju so bili Walseejci po sredini 15. stoletja prisiljeni prodati svoja najpomembnejša posestva, vključno s Premom. Novi lastniki so grad dajali v zakup, med upravitelji omenimo Oberburge. Leta 1499 je bil gradiščan in glavar na Premu Volbenk pl. Oberburg.
S turškimi vpadi na začetku 16. stoletja se je grad začel spreminjati v protiturško utrdbo. Zgrajeno je bilo zunanje obzidje z jarkom, dvižnim mostom in stolpom. A kljub temu so leta 1508 grad zavzeli Benečani ter še istega leta zavzeli in požgali cesarski vojaki. Upravitelji so bili takrat, pa vse do začetka 17. stoletja, pl. Raunachi. Leta 1567 se na Premu omenja tudi Jurij Haller s Planine pri Rakeku, ki je glede na to, da je bil še v Valvasorjevem času nad vhodom v grad grb rodovine Haller, pustil pomembno sled. V 2. polovici 16. stoletja je grad doletela neznana katastrofa (1574 v viru omenjeno, da je bil grad požgan in da še ni obnovljen).
Na začetku 17. stoletja oziroma pred letom 1605 je Prem s poroko Ane Marije Raunach (hči Andreja Raunacha) z grofom Giovannijem Sforzo Portia (1639 †) prešel v last te vplivne furlanske plemiške rodovine ter ostal v njihovi lasti do 1906. V Valvasorjevem času je grad, ki »ima močne in debele zidove in se je pred časom izkazal kot dober za obrambo« posedoval Franc Anton knez Portia, pred njim pa njegov oče Karel in ded Ferdinand. V 17. stoletju je grad tudi dobil približno tako podobo, kot jo ima še danes. Dozidano je bilo notranje dvorišče ter, kot rečeno, prenovljena je bila kapela. Iz tistega časa izvira tudi grajska ječa. Zaključek velikih obnovitvenih del je najverjetneje povezan z letnico 1645, ki je vklesana na prekladi portala v grajsko jedro.
Naslednja velika prenova je sledila konec šestdesetih let 18. stoletja, o čemer priča napis v ovalni kartuši nad vhodom v grajsko jedro: sporoča, da je grad 1768 od temeljev navzgor obnovil knez Jožef Portia. Notranje dvorišče je dobilo baročne arkade, ki so razgibale srednjeveško togost. Omenimo tudi konzolne plastike na fasadi palacija.
V 19. stoletju grajska stavba ni bila bistveno spremenjena. Na začetku 20. stoletja je bilo premsko posestvo na odprti dražbi prodano kuratu v Nadanjem selu in župniku v Dolenji Košani Karlu Lenassiju. Po njegovi smrti leta 1913 je grad podedovala njegova nečakinja Ana Biščak. Leta 1927 ga je kot razvalino kupil Tržačan Bruno Zuculin (tudi Zucculin) in si v njem uredil letno rezidenco. Takratna obnova je bila precej romanticistična in je hkrati kazala simpatije do fašističnega režima. To je posebej razvidno iz napisov nad glavnim vhodom (kronogram z letnico 1931), v kapeli, slavnostni dvorani itd. Obnova in preurejanje sta potekala po načrtih slikarja Maria Lannesa. Slavnostna dvorana je nastala z združitvijo dveh prostorov okoli leta 1930, slikarije so Lannesove iz 1932 (mdr. upodobitve boginje Diane na lovu s stilizirano veduto Prema, zodiakalnih znamenj, sv. Krištofa na arkadnem hodniku pred grajsko kapelo). V Zuculinijevi lasti je bil grad do leta 1955, naslednje leto je bila izvedena nacionalizacija. V gradu so bila urejena socialna stanovanja in istočasno je začel hitro propadati. Med letoma 1970 in 2008 so potekala večja obnovitvena dela (v sedemdesetih pod vodstvom arhitektke-konservatorke dr. Nataše Štupar Šumi), v osemdesetih tudi arheološke in konservatorske raziskave. Leta 2008 je bila narejena nova korčna streha. Od tega leta ima grad tudi stalno muzejsko zbirko. V njem je bila ustanovljena dislocirana enota Pokrajinskega muzeja Koper, Enota Ilirska Bistrica; del viteške dvorane je namenjen muzejski zbirki – orožarni. Grad Prem ima v svojem kompleksu tudi poročno dvorano.
Namembnost
Grad je imel sprva predvsem obrambni značaj, ki je tekom časa izgubljal na pomenu. Med 1. svetovno vojno so bili v njem nastanjeni avstro-ogrski vojaki. Po letu 1927 je bil spremenjen v letno rezidenco tedanjega lastnika Zuculina.
- Brez namembnosti
- Muzej
- Poročna dvorana
Izpostavljeno
- Spomenik lokalnega pomena
(EŠD: 574)
Grad pred istoimensko vasjo v Brkinih dominira nad razglednimi vzpetinami nad okljukom reke Reke, ki ga obdaja in varuje s treh strani. Njegov obstoj sega na konec 12. stoletja, ko so ga zgradili oglejski patriarhi. Šlo je za obodni grad, sestavljen iz preprostega romanskega palacija z notranjim dvoriščem nepravilne oblike in obdanim z obzidjem. Najstarejše ostaline danes kaže vzhodni trakt. Marijan Zadnikar je domneval, da je v obdobju romanike v prvi četrtini 13. stoletja nastal poleg vzhodnega trakta tudi križnorebrasto obokani pritlični prostor na jugovzhodnem vogalu gradu, a vse kaže, da je ta nastal šele, ko so v obdobju visoke gotike zgradili reprezentančno dvoetažno obokano kapelo (Sapač).
Oglejski patriarhi so grad oddajali v fevd Devinskim gospodom. V pisnih virih je grad prvič izpričan leta 1213 v povezavi z vitezom Udom s Prema (Devinskim), kmalu zatem pa v dveh dokumentih iz let 1217 in 1234 kot posest njegovega brata Henrika (Hainricus de Prem). V 13. stoletju so se Devinski osamosvajali od oglejskega patriarha in prestopili v vrste ministerialov Goriških grofov, ki so bili nasprotniki Ogleja. V 14. stoletju je grad dobil tudi kapelo, ki se prvič (posredno) omenja leta 1366.
Devinsko gospostvo, ki je vključevalo Devin, Štivan, Senožeče in Prem, je po smrti zadnjega Devinskega (Huga IX.) leta 1399 dedovala družina Walsee, ki ga je 1466 prodala Habsburžanom. Zdi se, da je imel najpomembnejšo vlogo pri preobrazbi romanskega gradu v reprezentativno utrjeno poznosrednjeveško plemiško rezidenco Rudolf I. Walsee († 1406), ki je gospodar gradu postal že takoj po smrti Huga VIII. Devinskega leta 1390 in je pozneje kot tržaški glavar do smrti v glavnem živel na območju med Devinom, Trstom in Reko.
V času Walseejcev je bil odstranjen obrambni zid in dozidan dvonadstropni trakt ter urejena gotska kapela, posvečena sv. Marjeti. Gre za eno najbolj ambiciozno oblikovanih srednjeveških kapel na gradovih na Slovenskem. Njen tloris je pravokoten, stene so členjene s pilastri/služniki, ki nosijo na vrhu bogato plastično poudarjene parlerjanske kapitele v obliki mask in akantovja. Rebra, ki so nekdaj prepredala obok, so pozneje odbili in prilagodili baročnemu okusu. V zahodno steno nad vhodom je vzidan sklepnik z grbom Devinskih, v severno pa sklepnik z grbom rodbine Walsee. Od nekdanje opreme se je ohranil le preprost marmoriran oltarni nastavek s klasicističnim trikotnim čelom. Po Valvasorjevem zapisu v Salvi vojvodine Kranjske (1689) so kapelo zgradili leta 1615.
Sprva torej dokaj skromna in utilitarno oblikovana grajska stavbna zasnova je do konca 15. stoletja dobila monumentalno razgibano podobo z diferenciranim jedrom in kompleksnim sistemom zunanjega obrambnega obzidja. S povečevanjem vpliva in moči Habsburžanov v 15. stoletju so bili Walseejci po sredini 15. stoletja prisiljeni prodati svoja najpomembnejša posestva, vključno s Premom. Novi lastniki so grad dajali v zakup, med upravitelji omenimo Oberburge. Leta 1499 je bil gradiščan in glavar na Premu Volbenk pl. Oberburg.
S turškimi vpadi na začetku 16. stoletja se je grad začel spreminjati v protiturško utrdbo. Zgrajeno je bilo zunanje obzidje z jarkom, dvižnim mostom in stolpom. A kljub temu so leta 1508 grad zavzeli Benečani ter še istega leta zavzeli in požgali cesarski vojaki. Upravitelji so bili takrat, pa vse do začetka 17. stoletja, pl. Raunachi. Leta 1567 se na Premu omenja tudi Jurij Haller s Planine pri Rakeku, ki je glede na to, da je bil še v Valvasorjevem času nad vhodom v grad grb rodovine Haller, pustil pomembno sled. V 2. polovici 16. stoletja je grad doletela neznana katastrofa (1574 v viru omenjeno, da je bil grad požgan in da še ni obnovljen).
Na začetku 17. stoletja oziroma pred letom 1605 je Prem s poroko Ane Marije Raunach (hči Andreja Raunacha) z grofom Giovannijem Sforzo Portia (1639 †) prešel v last te vplivne furlanske plemiške rodovine ter ostal v njihovi lasti do 1906. V Valvasorjevem času je grad, ki »ima močne in debele zidove in se je pred časom izkazal kot dober za obrambo« posedoval Franc Anton knez Portia, pred njim pa njegov oče Karel in ded Ferdinand. V 17. stoletju je grad tudi dobil približno tako podobo, kot jo ima še danes. Dozidano je bilo notranje dvorišče ter, kot rečeno, prenovljena je bila kapela. Iz tistega časa izvira tudi grajska ječa. Zaključek velikih obnovitvenih del je najverjetneje povezan z letnico 1645, ki je vklesana na prekladi portala v grajsko jedro.
Naslednja velika prenova je sledila konec šestdesetih let 18. stoletja, o čemer priča napis v ovalni kartuši nad vhodom v grajsko jedro: sporoča, da je grad 1768 od temeljev navzgor obnovil knez Jožef Portia. Notranje dvorišče je dobilo baročne arkade, ki so razgibale srednjeveško togost. Omenimo tudi konzolne plastike na fasadi palacija.
V 19. stoletju grajska stavba ni bila bistveno spremenjena. Na začetku 20. stoletja je bilo premsko posestvo na odprti dražbi prodano kuratu v Nadanjem selu in župniku v Dolenji Košani Karlu Lenassiju. Po njegovi smrti leta 1913 je grad podedovala njegova nečakinja Ana Biščak. Leta 1927 ga je kot razvalino kupil Tržačan Bruno Zuculin (tudi Zucculin) in si v njem uredil letno rezidenco. Takratna obnova je bila precej romanticistična in je hkrati kazala simpatije do fašističnega režima. To je posebej razvidno iz napisov nad glavnim vhodom (kronogram z letnico 1931), v kapeli, slavnostni dvorani itd. Obnova in preurejanje sta potekala po načrtih slikarja Maria Lannesa. Slavnostna dvorana je nastala z združitvijo dveh prostorov okoli leta 1930, slikarije so Lannesove iz 1932 (mdr. upodobitve boginje Diane na lovu s stilizirano veduto Prema, zodiakalnih znamenj, sv. Krištofa na arkadnem hodniku pred grajsko kapelo). V Zuculinijevi lasti je bil grad do leta 1955, naslednje leto je bila izvedena nacionalizacija. V gradu so bila urejena socialna stanovanja in istočasno je začel hitro propadati. Med letoma 1970 in 2008 so potekala večja obnovitvena dela (v sedemdesetih pod vodstvom arhitektke-konservatorke dr. Nataše Štupar Šumi), v osemdesetih tudi arheološke in konservatorske raziskave. Leta 2008 je bila narejena nova korčna streha. Od tega leta ima grad tudi stalno muzejsko zbirko. V njem je bila ustanovljena dislocirana enota Pokrajinskega muzeja Koper, Enota Ilirska Bistrica; del viteške dvorane je namenjen muzejski zbirki – orožarni. Grad Prem ima v svojem kompleksu tudi poročno dvorano.
Namembnost
Grad je imel sprva predvsem obrambni značaj, ki je tekom časa izgubljal na pomenu. Med 1. svetovno vojno so bili v njem nastanjeni avstro-ogrski vojaki. Po letu 1927 je bil spremenjen v letno rezidenco tedanjega lastnika Zuculina.
- Brez namembnosti
- Muzej
- Poročna dvorana
Lastniki
oglejski patriarhi
Udo de Prem, Devinski (1213 om.)
Henrik Devinski (Hainricus de Prem) (1217–1234)
Hugo VIII. Devinski (1390 †)
Rodbina pl. Walseejcev (1399–1466)
Rudolf I. pl. Walsee (1406 †)
Reinprecht II. pl. Walsee (1422 †)
knezi Habsburški (1466–)
Volbenk/Wolfgang pl. Oberburg (1499), gradiščan in glavar
Bernardin pl. Raunach (1521–po 1525 †), gradiščan
Friderik pl. Raunach (1526), gradiščan
Jurij Haller (1567), gradiščan
Andrej pl. Raunach (1597), gradiščan
Janez grof Portia (začetek 17. stoletja–1639 †)
Ferdinand, Karel in Franc Anton, knezi Portia (17. stoletje)
Alfonz knez Portia (sredina 18. stoletja–1776)
Jožef knez Portia (1776–1785)
Franc Serafin knez Portia (1785–1827)
Alfonz Gabrijel knez Portia (1830–1835 †)
Alfonz Serafin knez Portia (1835–1876 †)
Leopold knez Portia (1876–1878)
Ferdinand knez Portia (1878–1896)
Ludvik knez Portia (1896–1906)
Karel Lenassi (1906–1913 †)
Bruno Zuculin (1927–1945)
Alojz Zuculin (–1955)
Splošno ljudsko premoženje pod upravo Občine Ilirska Bistrica (1956–)
Občina Ilirska Bistrica (1991–)
Prem, Slovenija
Literatura
–Register nepremične kulturne dediščine
-INDOK, Zadnikar, Zapiski, XXX, 26. 9. 1954; št. 142–1956 (»Prem – grad«); Fototeka (Prem).
-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 387–388.
-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 260–261.
-Bojan KLEMENČIČ, Prem: Grad Prem, v: Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Ljubljana 2006, str. 154–156 (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine).
-Bojan KLEMENČIČ, Prem – grad, Varstvo spomenikov. Poročila, 2008, 44, str. 218.
–Krajevni leksikon Slovenije, 1 (ur. Roman Savnik), Ljubljana 1968, str. 96–97.
-Igor SAPAČ, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, III, Notranjska. Porečje Reke z Brkini, Ljubljana 2007, str. 108–133.
-Igor SAPAČ, Srednjeveška gradbena zgodovina gradu Prem, Acta historiae, 27/3, 2019, str. 439–476.
-Robert PESKAR, Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (1460–1530). Architettura gotica nel Goriziano. I »cantieri« (1460–1530), Nova Gorica 1999, str. 22, 24, 36, passim.
-Ivan SIMČIČ, Ilirskobistriški gradovi pripovedujejo, v: Občina Ilirska Bistrica. Monografija (ur. Ivan Simčič), Ljubljana 2011, str. 48–57: 49–50.
-Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 334–337.
-Ivan STOPAR, Za grajskimi zidovi, Ljubljana 2007, str. 69.
-Ivan STOPAR, Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008, str. 176–187.
-Nace ŠUMI, Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem. Obdobje renesanse/ 16th Century Architecture in Slovenia-The Renaissance Period (katalog razstave), Ljubljana 1997, str. 18, 39.
-Janez Vajkard VALVASOR, Bremb–Prem, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 38–40.
-Marijan ZADNIKAR, Romanska umetnost, Ljubljana 1970, str. XLII, LXXXVII.