Tuštanj

Dvorec Tuštanj (z naslovom Zgornji Tuštanj 1) stoji na položnem griču jugozahodno od Moravč. Ime je dobil po nemški besedi za kamnino lehnjak (tuf), ki ga je v okolici veliko. Dvorec je orientiran približno sever–jug, vhod vanj je z zahodne strani, levo od njega je baročna grajska kapela, proti jugu so nanizane parkovne površine (od ureditve ohranjena mogočna platana), gospodarska poslopja s toplarjem in pogojno ribnikom pa proti jugozahodu.

Prvotni grad je bil zgrajen v času pozne gotike konec 15. stoletja, med 1667 in 1671 pa temeljito prezidan v dvorec, kateremu je bila leta 1704 prizidana kapela. Renesančen nadstropni dvorec z izzidanim podstrešjem ima tipično pravokotno tlorisno zasnovo, torej gre za štiritraktno poslopje z arkadnim dvoriščem in stranskima rizalitoma, ki sta zamejevala srednje pročelje. Arkade hodnika, ki so križnogrebenasto obokane, slonijo v pritličju na pravokotnih kamnitih slopih, v nadstropju pa na okroglih stebričih, ki so razvrščeni v manjših razmikih. Hodniki imajo še originalen opečen tlak. Sredi dvorišča stoji trebušast baročni vodnjak. Na južni zunanjščini je med osrednjimi okni  v fresko tehniki naslikana sončna ura (meridiana).

Od začetka 17. do konca 18. stoletja je gospostvo pripadalo plemiški rodbini Schwab-Lichtenberg. Rodbina je sredi 16. stoletja v moški liniji izumrla in dedinja Margareta se je okrog leta 1540 poročila z Janezom Schwabom s Tuštanja pri Moravčah, ki je hkrati z vsemi posestvi prevzel tudi ženin priimek in nekaj potomcev je nosilo priimek Schwab-Lichtenberg.

Leta 1667 je dal Franc Bernard pl. Lichtenberg grad temeljito prezidati, kar sporoča heraldična plošča z grbi Lichtenbergov in Gallov nad vhodnim portalom z nekoliko potlačenim lokom (ob njem desno je manjši poznogotski portal iz peščenjaka z ravno preklado in posnetimi robovi) v osi zahodnega trakta. Na plošči je vklesan nemški napis, ki bi se v slovenščini glasil: »Tuštanj je bil postavljen leta 1490, ker pa je bil dvorec slabo sezidan, sta ga blagorodni gospod Franc Bernard baron pl. Liechtenberg, gospod na Tuštanju, Orteneku in Ottensteinu, konjušnik slave dežele Kranjske, zadolžen za vselej pripravljene konje, tudi deželni in vojni komisar na Gorenjskem, na Krasu, na Pivki in v istrski četrti, in njegova gospa soproga, baronica Ana Felicita roj. Gall na Rožeku, v božjo čast in slavo leta 1667 pričela prezidavati in ga dala do konca leta 1671 docela prenoviti in prezidati.« Te letnice navaja tudi Valvasor v Slavi (1689). Z izjemo vzhodnega trakta z obema stolpastima izzidkoma na nasprotni strani vhoda je bila stavba močno prezidana; zraven je bil urejen parterni vrt, kot lahko vidimo na Valvasorjevi upodobitvi. Dvorec je imel ob koncu 18. stoletja pomembno vlogo kot sedež upravnega okraja, v 19. stoletju pa je v njem zasedalo okrajno glavarstvo in sodišče.

Leta 1800 je Franc Ksaver grof Lichtenberg, zadnji lastnik te plemiške rodbine, prodal gospostvo neplemiškemu Ignacu Scarii, ki je bil mdr. lastnik graščine Slap pri Vipavi in zakupnik vipavskega gospostva. Ta si je v jugovzhodnem traktu opremil bivalne prostore. Kot univerzalni dedič ga je nasledil sin Jožef (1831 †). Dve leti pred smrtjo je z dolgovi močno obremenjeno gospostvo prepustil najstarejši hčerki Maksimilijani. Ta se je 1854 poročila z nekoliko mlajšim kmetom z bližnje Krtine (Kebrovim), grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom, kateremu je po njeni smrti 1873 pripadla posest in v rokah njegovih naslednikov je grad ostal do danes. Luka se je ponovno poročil z Ano Marijo Resnik. Po njegovi smrti 1898 je bila priznana za lastnico njegova vdova, ki je leta 1904 posestvo izročila sinu Antonu. Ta se je poročil s Frančiško, rojeno Ovca. Po Antonovi smrti je med letoma 1925 in 1960 gospodarila ona. Omenimo, da so iz rodbine Pirnat profesor ter kulturni in planinski delavec Makso ter likovna umetnika Nikolaj in Janez Pirnat. Dvorec se kot eden redkih v Sloveniji (poleg Snežnika in Strmola) ponašal z opremo zadnjih grajskih lastnikov.

Ločeno od grajskega poslopja stoji baročna kapela sv. Janeza Nepomuka, ki so jo dali pozidati grofje Lichtenbergi na začetku 18. stoletja. V tlorisu gre za pravokotno stavbo z nišo. Notranjščina kupolastega oboka nad kvadratasto ladjo je poslikana s prizori iz življenja, mučeništva in apoteoze tega češkega svetnika. Freske so pripisane Francu Jelovšku in naj bi nastale kmalu po letu 1729 (leto Nepomukove kanonizacije). Oltarna slika z upodobitvijo Sv. Janeza Nepomuka pred Marijo je sig. in dat. (1825) delo Leopolda Layerja. V kapeli je hranjen tudi miniaturen križev pot v tehniki koloriranih bakrorezov, lepljenih na steklo. Šlo naj bi za darilo papeža Inocencija (?), ki naj bi bil iz rodbine Lichtenbergov. Kapela je bila temeljito obnovljena 1990–1994.

Več grajskih sob ima ometne strope s štukaturnimi okviri. V eni od soban so hranjeni trije signirani Herrleinovi portreti družine Widmayer iz leta 1796 (Ignac Scaria se je poročil z Ivano roj. Widmayer). V dvorcu so se ohranile tudi lepe lončene klasicistične in empirske peči in ostanki renesančne peči z grbom Lichtenbergov in Gallov ter letnico 1668, v salonu so tri zelo lepa empirska ogledala itd. Ohranjen pa je tudi graščinski arhiv z listinami in urbarji iz sedemnajstega in osemnajstega stoletja.

Po vojni dvorec izjemoma ni bil nacionaliziran, je pa postajal vse bolj zanemarjen, mdr. so se kazale večje poškodbe na arkadnem hodniku, tudi zaradi potresov (1895, 1963). Ob popravilih v sedemdesetih so bili v južnem traktu odkriti odlično ohranjeni gotsko-renesančni leseni stropi, ki pa so se žal ohranili le v jugozahodnem stolpu. V devetdesetih letih 20. stoletja so lastniki s pomočjo občine Domžale in Ministrstva za kulturo obnovili grajske temelje in zidove, zamenjane so bile popolnoma razpokane baze nekaj stebrov arkadnega dvorišč,a opravljena je bila statična sanacija kapele ter tudi njena hidroizolacija in elektrifikacija.

Pri obnovi so se pod beležem pokazali deli poslikave iz 18. stoletja, odkrite freske iz začetka 19. stoletja so restavrirali. Občina Moravče je v severnem traktu uredila svoje reprezentančne prostore, sobane južnega trakta z ohranjeno ambientalno postavitvijo lastnikov iz 19. stoletja so 1990 odprli za javnost. Tu je tudi baročna tabernakeljska omara še iz časa grofov Lichtenbergov.

Leta 2003 je Občina Moravče sprejela odlok, s katerim je grad z vsemi objekti in parkom razglasila za kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena.