Jablje

Grad Jablje (Jable, Habbach, Habach) leži ob vznožju Rašice v bližini vasi Loka pri Mengšu na zahodnem rodu Mengeškega polja. Pozidan je na skalni pečini na kraškem terenu. Posebnost lokacije je kraška jama pod gradom in ponikajoči potok Šumberk, ki teče skoznjo, kar pomeni, da je imel grad svoje lastno vodno zajetje z vodnjakom na notranjem dvorišču. Stavba, ki je danes sodoben poslovni objekt, je bila celovito prenovljena v letih 2000‒2004 in predstavlja primer rezidenčne arhitekture, ki je nastala okoli srednjeveškega jedra in pri kateri lahko razbiramo gotske, renesančne in baročne stavbno-arhitekturne elemente. Nekateri viri omenjajo, da je v atriju gradu potekala prva povojna dramska predstava, ki jo je pripravil aktiv trzinskih mladincev. Med vrhunske umetnostnozgodovinske spomenike pa grad uvrščajo še ohranjene posvetne poslikave baročnega freskanta Franca Jelovška (1700‒1764) v jugozahodnem poligonalnem stolpu. Izvorni interjer gradu, z redkimi izjemami, ni ohranjen.  Grad in območje gradu (dva hleva iz 19. stoletja, parkovna  zasnova s konca 19. stoletja, dva ločna kamnita mostova čez potok Šumberk, cerkev sv. Primoža in Felicijana in ostanki antične vile rustice)  sta danes razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ki varuje njune kulturne, arheološke, arhitekture, krajinske, likovne in zgodovinske vrednote.

Današnja podoba stavbe, ki ima srednjeveško jedro, ohranja renesančni značaj ter poteze barokizacije in je rezultat  vrste prezidav, zadnje po potresu leta 1895. Štirje stanovanjski trakti obdajajo pravokotno notranje arkadno dvorišče. Enonadstropna stavba s podstrešno poletažo je delno podkletena. Južni trakt zaključujeta dva poligonalna stolpa; manjši jugozahodni in večji jugovzhodni. Severozahodni vogalni stolp so porušili, ko so zgradbi dodali severni trakt, zgrajen iz opeke. V osi južne fasade je renesančni portal, sestavljen iz rustično obklesanih kamnitih kvadrov, nad katerimi je bil nekoč grb Lichtenbergov. Grb, ki ga France Stele leta 1929 ob opisu gradu še omenja na tem mestu, so po vojni odstranili in uničili ali odtujili. Večina oken je baročno oblikovanih, z izjemo v mlajšem severnem traktu, kjer so slogovno neporedeljiva. Ob koncu 16. ali najkasneje v začetku 17. stoletja so pozidali arkade na dvorišču, ki kažejo renesančne proporce in obdajajo križno obokane hodnike. Arkadni stebri so v pritličju močnejši, v nadstropju pa nižji, tanjši in gosteje razvrščeni (dvema arkadnima lokoma pritličji ustrezajo trije v nadstropju). Nekatere kamnite stebre v nadstropju so po potresu 1895 zamenjali z litoželeznimi. Vrh strehe zahodnega trakta danes ni več malega stolpiča, ki je morda označeval grajsko kapelo, kot tudi ne podobnega urnega stolpiča v osi južne fasade nad grajskim vhodom. Oba stolpiča Stele leta 1929 še opisuje kot del stavbe. V nadstropje vodi ob jugovzhodnem stolpu baročno dvoramno stopnišče, opremljeno z lesenimi blaustradami. Prostori v nadstropju so imeli lesene strope, ometane s skromnim baročnim štukaturnim okrasjem, v južnem in zahodnem traktu pa je bil ob zadnji prenovi pod njimi odkrit renesančni leseni strop, ki je danes obnovljen in prezentiran v kleti gradu.  Obrambni jarek, ki je obdajal zgradbo, je zasut.

Grajski park, ki je nekdaj obdajal grad, je danes neprepoznaven. Viri za časa življenja zadnje lastnice še navajajo kitajski paviljonček, igrišče za kriket, park z eksotičnimi drevesi, oranžerijo z limonami in pomarančami in ribnik z racami. Do danes so se ohranili grajski ribnik, kamnit vodnjak, kozolec toplar in posamezni kosi kamnite ograje, ki je nekdaj obdajala parterni baročni park. Na nekdanji grajski posesti sta se ohranila oba grajska hleva iz konca 19. stoletja. Pešpot, ki je preko mostička in po kamnitih stopnicah vodila iz parka do gradu, se je v zgornjem delu zaključila s kovano pergolo, zasajeno z glicinijo. Iz gradu je proti Cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah nekdaj vodil dvoramni kostanjev drevored, ki ga danes ni več.

Sedanji grad na mestu srednjeveške utrdbe, o kateri z izjemo nekaj arhitekturnih ostalin, ni podatkov, naj bi okoli 1530 pozidali tedanji lastniki Lambergi. Stavba je bila tritraktna z vogelnimi obrambnimi stolpi, raziskovalci pa v tkivu stavbe še danes razbirajo ohranjene gotske značilnosti (nekaj poznogotskih na ajdovo zrno prirezanih okenc v pritličju na vzhodni fasadi,  poznogotski portal v južnem krilu stavbe in gotsko prirezane štirioglate line v podstrešni poletaži južnega, vzhodnega in zahodnega trakta) in precej renesančnih elementov (zlasti lijakaste v steno vrezane renesančne strelnice na vzhodni fasadi in ob zadnji prenovi v jugozahodnem stolpu odkrita strelna lina v velikosti človeka, v tem trenutku edinstvena v slovenskem prostoru, ter na novo odkriti renesančni vhodni portali v pritličju in nadstropju). Konec 16. ali v začetku 17. stoletju je bilo dvorišče obdano z nadstropnimi arkadnimi hodniki in s tem je grad dobil renesančno podobo. Ob tem so ob jugovzhodnem stolpu postavili dvoramno stopnišče v nadstropje in prezidali prostor med stolpoma v dve enakovredni sobani, s čimer so zabrisali prvotno veliko viteško dvorano, ki jo najnovejše raziskave uvrščajo med največje v slovenskih gradovih. V 17. stoletju so na mestu, kjer je stavbo pred tem na severu zapiral le obrambni zid, pozidali severni bivalni trakt. Ob tem so porušili severozahodni obrambni stolp. Večja predelava je sledila po potresu leta 1895, predelave v drugi polovici 20. stoletja pa so, z izjemo popravila strehe s strani spomeniškega zavoda in občine Mengeš  v 1980-tih letih oz. nekaj najnujnejših vzdrževalnih del v obdobju 1981‒1997, pomenile degradacijo objekta. V letih 2000‒2004 je bil grad deležen celovite prenove v sodoben poslovni prostor, pri čemer je bila ohranjena avtentičnost gradu, novi elementi pa so bili dodani v skladu  s sodobnimi konservatorskimi smernicami. Pri prenovi stavbe velja izpostaviti konzervacijo in prezentacijo na novo odkritih renesančnih stropov, restavriranje vseh kamnitih elementov, delno restavriranje stavbnega pohištva in lesenih tlakov (še posebej ohranjeni intarzijski baročni parketi v nadstropju vzhodnega trakta), izdelavo novih oken in vrat po analogijah, zasteklitev nadstropnih arkad, še zlasti pa rekonstrukcijo treh erkerjev vzhodne fasade, ki so bili v preteklosti zaradi dotrajanosti odstranjeni. Na novo je bil iz podpeškega apnenca po vzoru originalov iz gradu izklesan portal na severni fasadi. Dvorišče je po obnovi tlakovano s prirezanimi mačjimi glavami.

Po prvih skromnih omembah lastnikov v 13. in 14. stoletju, lahko sledimo dovolj strnjeni niti plemiških lastnikov gradu Jablje do konca druge svetovne vojne. V 15. stoletju postanejo lastniki gradu Lambergi, sredi 17. stoletja pa grad, po kratkem lastništvu Erazma pl. Raspa, pripade s poroko njegove hčerke rodbini Moscon. V začetku 18. stoletja imajo grad nekaj let v lasti Pasarelliji, nato pa ga leta 1743 kupi baron Janežič. Ker je brez potomcev, za dediča določi polbrata barona Lichtenberga pod pogojem, da on in njegovi potomci prevzamejo njegovo ime. To se tudi zgodi in baroni Lichtenberg-Janežiči imajo ključe gradu do druge svetovne vojne, ko leta 1941 umre zadnja baronica. Njen posinovljenec in dedič živi na gradu do leta 1944, ko se izseli v Nemčijo. Po drugi svetovni vojni je grad nacionaliziran.

Grad je imel bogato opremo, ki se ni ohranila. Pred drugo svetovno vojno sta opremo opisala in delno foto dokumentirala Stane Mikuž in France Stele, kasneje pa je opis povzel Ivan Stopar.  Leta 1745 so baroni Janežiči dali okrasiti pet sob v grajskem prvem nadstropju s slikanimi tapetami (slavnostna jedilnica in t. i. »kitajska soba«) in stenskimi slikarijami. Novejša literatura potrjuje, da so slednje delo Franca Jelovška; povsem nesporno to velja za poslikave v grajski dvorani, reprezentančni knjižnici in slavnostni jedilnici. Med danes ohranjenimi poslikavami veljajo za najkvalitetnejše tiste v slavnostni jedilnici. Najzanimivejši del predstavljajo freske v supraportah, ki so po novejših raziskavah nastale na podlagi grafik po risbah francoskega risarja in grafika Raymonda Lafagea (1656‒1684), kar je omogočilo njihovo ikonografsko opredelitev. Zaključena celota so freske pod okni, ki predstavljajo pet čutov. Te se v štirih primerih vsaj delno naslanjajo na predlogo grafičnih listov augsburškega bakrorezca Gottfrieda Bernharda Götza (1708‒1767). Viri navajajo, da je grajski interjer leta 1944 v Nemčijo odpeljal posinovljenec zadnje baronice Hilmer baron pl. Bülow. Kar je ostalo, naj bi po vojni uničili ali raznesli; med drugim je neznana usoda šestih oljnih slik, doprsnih podob apostolov avstrijskega baročnega slikarja Hansa Adama Weissenkircherja (1646‒1695) iz leta 1684. Baron naj bi v gradu pustil družinske portrete. Nekatere med njimi hrani danes Narodna galerija, in sicer pet portretov neznanega avtorja članov rodbine Lichtenberg in Lichtenberg-Janežič, ter portret Leopolda Lichtenberg-Janežiča, delo Jožefa Tominca. Nekaj predmetov nekdaj bogatega grajskega interjerja hrani zasebna Sadnikarjeva zbirka v Kamniku (eno od omar iz gradu, fotografijo baroničinega posinovljenca in njegovo ekstravagantno cigaretnico), grajski urbar hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, medtem ko je spomeniško varstvo slikane tapete po vojni predalo v hrambo Narodnemu muzeju Slovenije, po prenovi pa so bile tiste iz jedilnice maja 2006 vrnjene na svoje izvorno mesto v gradu. Leta 2004 je bil v vodnem zajetju pri gradu Jable naključno odkrit bronast polnoročajni meč, ki ga stroka umešča v zaključek zgodnje bronaste dobe in  s tem med najstarejše evropske meče.